15.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 15:40 avtor: sosed
K razmisleku na temo me je spravila bralka, ki je (malo za šalo, še manj zares) mojo ‘Žlico vegete’ z imena bloga osvetlila s komercialne plati. Odkar blogam, sem o služenju denarja s pomočjo bloga slišal že veliko govoric. Pa je blog v slovenskem jeziku in okolju, z vsemi svojimi omejitvami, res tržno zanimiv? Zanimiv do te mere, da lahko denimo plača položnice vsaj za osnovne življenjske potrebščine?
Nekateri govorijo o solidnih zaslužkih, drugi jamrajo, da pri nas to ni mogoče, spet tretji teoretizirajo o komercialnih potencialih, ki menda še niso izkoriščeni, večina pa se še vedno močno izogiba konkretnim številkam in navedbam resničnih in oprijemljivih podatkov.
Kakšna je realnost osebno nimam pojma! Da se z blogom pri nas ne da obogateti, je verjetno jasno vsem v tem športu. In po moje je to še toliko težje dosegljivo, v kolikor bi si to zastavil kot gonilo pisanja.
Kljub temu pa je blog seveda močen medij in kot tak lahko tu pa tam ponudi pot do rešitve iz konkretnih težav. Če bi v sosedovih pisanjih iskal koristi, bi lahko denimo pisal o tem, da mi je blog pomagal pri nakupu klavirja (čaki, saj o tem dejansko sem pisal), da mi je posredno ponudil možnosti za nekaj dodatnega zaslužka v smislu objavljanja člankov na drugih spletnih mestih (gre za zelo simbolične vsote), največ kar mi je dal pa so nedvomno številna poznanstva v krogu zelo zanimivih ljudi. Med katerimi so morda tudi takšna, ki bi nekoč lahko prerasla v prava prijateljstva. In z njihove … tore vaše strani,sem bil ves čas deležen številnih nasvetov, tolažbe, drobnih in velikih pozornosti, ki se jih z denarjem preprosto ne da izmeriti.
Dan, ko bi pod rubriko zaposlitev lahko vpisal besedno zvezo ’samostojni bloger’ pa se zdi kljub temu zelo oddaljena, če že ne neuresničljiva želja. Pa to sploh je moja … vaša … ok, NAŠA želja? Običajno se vse konča pri denarju. Morda pa bi denar pomenil tudi konec bloga kot orodja za izražanje neodvisnega, neobremenjenega in povsem avtonomnega mnenja njegovega avtorja. Mar ni eden od največjih čarov bloga ravno njegova vloga ponudnika alternative čadalje bolj odvisnim tradicionalnim medijem, polnim manipulacije, prikrivanja resnice in krčenja namesto širitve obzorji? Rad bi verjel v to, da je blog iskren medij, ki govori resnico. Ne objektivno resnico, temveč mojo, tvojo, njegovo ali njeno. In v to lahko verjamem le dokler vem, da se za to resnico ne skriva marketinško naravnan interes…
Evro ali blog? Moja izbira je zaenkrat blog.
Permalink
12.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 06:30 avtor: sosed
Ste se kdaj vprašali, kateri dogodek najbolj spremeni moškega? Kdaj nastopi tisti trenutek po katerem nič več ni tako kot je bilo prej? Moment, ki spremeni njegove osebne lastnosti, značaj, njegovo bistvo, včasih celo telesno podobo … in to na slabše? Za 100% na slabše? V očeh ženske je odgovor zelo preprost: gre za trenutek ko fant dobi pridevnik - ‘bivši’.
V trenutku ko fant postane bivši fant, se v možganih večine žensk (večna slava izjemam!) očitno sproži neka neuravnotežena kemijska reakcija, ki privede do katarzičnih učinkov. Vse kar je bilo na fantu dobrega, pozitivnega, celo navdušujočega, se izniči, pozabi, včasih celo spremeni v popolno nasprotje. Če je bil prej prijazen, je sedaj zajeban, če je bil dober ljubimec, ki vedno poteši partnerko, se spremeni v kurbirja z majhnim tičem, in če je bil prej mucek, mišek in zajček, postane bivši v trenutku prasec, pes in govedo!
Na srečo je bila meni etiketa bivšega prilepljena zelo poredko. Pravzaprav na prste ene roke, ok, sredince dveh rok lahko preštejem dekleta, ki me poznajo dovolj intimno, da lahko izrekajo sodbe, ki bi segle do srca. Punce, ki vedo, kam vržem (ali pa ne vržem) prešvicane štumfe, ko se vrnem s teka, koliko vode ostane v kadi (in koliko izven nje), ko stopim pod tuš ipd…
Vendar moje sklepanje ne temelji na njihovih pripovedovanjih o meni, temveč na zgodbah, ki sem jih o bivših fantih zbiral vsakič, ko sem stopil v novo vezo, ne glede na njeno dolžino. Vedno so primerjave, tudi takrat ko ostaejo zamolčane. In kar je zanimivo, vedno sem iz njih izšel kot zmagovalec. Vedno sem bil bolj nežen, najpametnejši, lepši in najbolj sexy, bil sem razumevajoč, prijazen in (itak!) naaajboljši jebač… Ma ni da ni, vam povem! Jaz sem ultimativni car! In čeprav je bilo vse skupaj pravo gnojilo za moj ego, me je dotolklo spoznanje, da imam pred vsemi temi bivšimi prvzaprav samo eno malo, a odločilno, prednost: to, da sam pač nisem bivši.
In kaj, ko to postanem? Na to ne bom ogovarjal, imam pa kar nekaj idej, kaj se v trenutku, ko sem degradiran na bivšega, zgodi z vsemi prej naštetimi presežniki. Prepričan sem tudi, da z vsemi svojim kapricami, napakami in osebnimi pomanjkljivostmi, služim kot odličen ego-futer vsakemu, ki pride za mano. Kljub temu se iz preprostega razloga raje ne lotim naštevanja: bojim se namreč, da nimam niti približno toliko domišljije kot naključno dekle, ki je pravkar dobilo novega … bivšega …
Permalink
05.05.08
Kategorija Smeh ob 06:30 avtor: sosed
I did it! Zdržal sem in med prazniki uspešno premagal vse rajce. Pa sploh ni bilo težko! Ma kaki! Lahko bi ponovil, no problem!
Cele praznike - od srede do nedelje - sem bil absolutno v vseh pogledih offline. Tega podviga pravzaprav niti nisem posebej načrtoval, zgodilo se je kar tako - samo od sebe. In ljudje - preživel sem. Brez traum! Pravzaprav je bil moj edini stik z računalnikom večerni ogled filma. Ne, tudi pošto sem pustil zaprto nekje globoko v inbox folderjih.
Zaposlil sem se z drugimi posli. Tastu sem preštihal vrt (jup, sem mojster diplomacije) in v zameno prejel gajbo piva ter liter rakije, pospravil garažo in ob tem iz hiše znosil za dva kamiona stare šare, našel pa sem tudi čas za pohod na Orle in nedeljski tek. Da ne bi samo delal, sem si v soboto privoščil poseben tretma. Na žar sem vrgel polkilski oradi, nafilani z limono in peteršiljem. Dodal sem še ribje ražnjiče, medtem ko je soseda poskrbela za šopsko solato. Na koncu sem na gardele vrgel še banane, jih zalil s sladoledom in - njam!
Povsem brez blogerjev pa kljub vsemu ni šlo. Včeraj zvečer me je namreč presenetil strojnik, ki mi je z dopustovanja na Pagu prinesel vrečko tam nabranih šparog. Svaka čast, kapa dol in hvala še enkrat! Se bom v kratkem oddolžil s cvrčanjem vratovine - obljubim!
Kakorkoli že, verjetno sem dokazal da nisem frik in da imam nekaj malega življenja tudi brez virtualnega sveta. Je pa gotovo precej žalostno, da nekaj dni brez žice dojemam kot poseben dosežek - to se mi zdi stvar, o kateri bi bilo vredno še malo razmisliti. Ampak ne zdaj. Samoironiji navkljub sem preprosto vesel, da sem napisal post in ponovno spravil k življenju virtualnega … mene.
Permalink
24.04.08
Kategorija Žlica vegete ob 12:00 avtor: sosed
V kolikor ste sluuučaaajno pozabili:
danes ob 16h imamo zbor pred Zavodom RS za transfuzijsko medicino! Če te ne prepriča darovanje samo in če ni dovolj malica, ki sledi … daj pridi vsaj zaradi piva! 
Več tukaj.
Permalink
23.04.08
Kategorija Žlica vegete ob 16:31 avtor: sosed
Izgleda, da se bo vreme končno popravilo. Sonce je sicer še malo ramežljivo in deluje, kot da se še ni čisto odločilo. Bi al ne bi? Vseeno pa zadeva kaže potencial. Kamin za hišo si je nadel malo bolj ponosen obraz, meni pa itak že ob prvih žarkih začne dišati po vratovini in čevapčičih. In ne vem, ali so to prisluhi, ali dejansko slišim cvrčanje mesa na razbeljenih rešetkah… Sound of music…Cvrčščščščć…
Od nekdaj sem oboževal piknike. Sicer nisem ravno največji fan mesa, ampak če obstaja razlog, zakaj nikoli in nikdar ne bi mogel postati vegetarjanec, potem je ta razlog piknik sezona. Zaradi tega istega razloga, je bil samostoječi žar ena izmed prvih investicij, ko sem se preselil v hišo. Rad zakurim ogenj. In rad pečem. Meso, ribe, zelenjavo, banane, ananas, koruzo … karkoli! Deloma morda tudi zato, ker je ognjišče v tem smislu nekaj prvinskega - košček moškega peskovnika v tem čedalje bolj ženskem svetu. ‘Ti naredi solatko in nareži paradajz, jaz pa skočim do mesarja in nam zakurim!’
Vendar glavni razlog, da obožujem piknike, z vsem, kar pač spada zraven, je še vedno druženje. Ko povabiš domov ljudi, ki ti nekaj pomenijo, jih posedeš pod senco jablane in sproščeno kramljaš. In medtem ko nad vročo žerjavico le nekaj metrov stran, na tanko narezana vratovina ravno dobiva hustljavo rjavo barvo (jup, to je prav posebna barva na moji paleti), v zraku obtiči ‘KŠŠŠšššš’ pravkar odprte piksne piva…
Komaj čakam lepo vreme in nekaj prostih uric…
Permalink
21.04.08
Kategorija Žlica vegete ob 09:00 avtor: sosed
Bila je dolga in nemirna noč. Neprestano sem se premetaval po postelji. Zdaj sem se zbudil na eni, čez nekaj minut na drugi strani velike zakonske postelje, na kateri sem to noč spal sam. Zbujal sem se krčevito - razdražen in prepoten, medtem ko je polna luna skozi reže rulet zlovešče sijala na moj vzglavnik.
Globoko v noč, ko se je že počasi začelo daniti, sem po nogi začutil ščemenje. Potovalo je proti pasu in se dvigalo mimo hrbta proti tilniku. Bil sem preveč ubit, da bi se premaknil. Utrujen od dolge neprespane noči, sem končno zaspal…
Zbudil me je kavbojev smeh. Priletel je v spalnico: “Oči, oči, jaz imam pa novega prijatelja, k meni je prišel ponoči!” Dvignem na pol zaspan pogled, pogledam v njegovo smer in v kriku padem iz postelje. Nejc je v roki držal pol drugi meter veliko kačo. Plezala mu je prek rame proti vratu. Ko me je popustila prvotna panika, na hitro odgrnem odejo, da bi priskočil Nejcu na pomoč, pod njo pa… Zvrti se mi. Pomešajo se sanje ter grozljive podobe gigantskih škorpijonov, strupenih pajkov, kuščarjev, hroščev in druge golazni.
Da, bila je čudna noč in še bolj čudno jutro. Še danes ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo in kdo je takrat v naše postelje nastavil nepovabljene goste. Nekaj pa vem. Zdaj smo frendi. In če se bo kdo za*ebaval z mano, bom nanj poslal vse svoje prijatelje. Ko se ponoči zbudite prepoteni in nemirni, s čudno srbečico, ki vam ne da miru, se pa le vprašajte: Imam čisto vest? Si upam odgrniti oddejo ali je sosed nadme spustil svoje pošasti?
Ne verjamete? Mislite da gre za prazne grožnje? Še enkrat poglejte slike…
Permalink
16.04.08
Kategorija Otroci z drugega planeta ob 15:30 avtor: sosed
3.
»… Vsa ta leta sem se trudil ostati zvest samemu sebi in sproti odplačevati svoje dolgove, če je do njih prišlo. Žal mi je stari, toda tebi nisem dolžan ničesar…«
Potisnem tipkovnico stran od sebe, primem za miško, jo popeljem do ikone z disketo in kliknem. ‘Shrani’.
Uh, kako se je življenje spremenilo od časov, ko sva z Miho v moji sobi kadila ukradene cigarete in poslušala Dire Straitse. Takrat smo dokumente shranjevali v predalih. Danes je vse drugače. Spremenilo pa se je še marsikaj drugega. Spremenil se je moj pogled na svet. Tistega dne se je v meni nekaj predramilo, me zaznamovalo in močno vplivalo na odločitve, ki sem jih sprejemal na poti do odraslosti.
V kratkem trenutku, ko sem za hip obstal nad Vitovim negibnim telesom in ga videl takšnega kot je v resnici bil – nemočen, zanemarjen in zagrenjen pijanec, ki ga je tako zlahka pokosila otroška roka – sem spoznal, da se je za vsako stvar v življenju potrebno boriti. Pripada ti le to, kar si vzameš sam. Koliko in kaj boš vzel pa ti omejujeta zgolj vest in srce. Kajti odločitve, ki jih sprejmeš, te skupaj z njihovimi posledicami lahko preganjajo celo življenje. Plazijo se za teboj kot večne sence. Obiščejo te, ko zvečer ležeš v posteljo in zapreš oči. Vest in srce. Če želiš mirno življenje, poskrbi, da imata vedno končno besedo. Beri naprej »
Permalink
15.04.08
Kategorija Smeh ob 15:30 avtor: sosed
Vsem, ki vztrajno trdite, da se s Photoshopom da narediti čuda, posredujem DOKAZ, da tudi nabojši fotograf in ves software sveta ne more delat čudežev, če je model … no… nikakav in poleg vsega še malo pod gasom. Ali pa sem res samo jaz tako ekstremno grozen?! (Prosim, ne se truditi z odgovorom in žalitvami, vprašanje je zgolj retorično!)
Olajševane okoliščine: svetloba je bila slaba, model pijan, fleš premočen in usmerjen direkt v fris… Vendar, kot mi je zaupal že mojster fotograf: “Jebi ga, če si grd, si pač grd!” 
In za kazen sem ga zdaj polinkal. Še enkrat! In prepričan sem, da se po tej travmatični izkušnji nihče več ne bo vrnil na njegovo stran! Pa naj drugič razmisli o tem kar počne.
Permalink
Kategorija Žlica vegete ob 06:40 avtor: sosed
Prah v Penasu se še ni polegel, na obzorju pa je že nova blogerska akcija, tokrat jo je sprožil Had. Slednja je malo bolj plemenite narave in prav zanima me, kakšen bo tokratni odziv. Glede na to, kako ste navalili na petkovo pijanko, ne dvomim v bogato udeležbo.Torej, naslednji četrtek, 24. aprila 2008, ob 16. uri, se dobimo pred Zavodom Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, kjer bomo darovali kri! Vse podrobnosti o odvzemu krvi najdete tule.
Mafini bodo tokrat izostali, pivo pa nikakor ne bi smelo! Dajmo pokazat, da znamo stopit skupaj tudi, ko gre za višje cilje. Se vidimo torej naslednji četrtek - upam da v podobnem številu kot v petek. Jaz že komaj čakam, da ponovno vidim vaše frise. 
Permalink
14.04.08
Kategorija Žlica vegete ob 08:10 avtor: sosed
Še v petek na naši žurki, sem enemu izmed urednikov na polno razlagal, kako nimam pripomb nad domovanjem pod Siolovo streho. Trdil sem kako se mi včasih zdi butasto, da vsi povprek pljuvajo, grozijo s svojim izstopom in tacajo po platformi, ki je (jasno da iz povsem komercialnih namenov, a vseeno) naredila veliko za našo skupnost. Sam nisem imel pripomb oz. sem se skušal tega vzdržati. Do sedaj…
V soboto in nedeljo sem imel na strani nekoliko več obiska kot običajno. Verjetno je bil obisk posledica soorganizacije blogerskega žura. Med drugim se je tukaj razvila tudi zanimiva debata med fetalijem, Alešem, MojcoS, Anno… Zabavne in dobronamerne provokacije pa so se končale z označitvijo Aleša kot spamerja (s Siolove strani), kar mu je onemogočilo nadaljno sodelovanje v debati. Seveda sem zadevo takoj nesel k siolu (blogi@siol.net), vendar do sedaj nisem dobil odgovora. Sem pa dobesedno besen nad tem, kar se je zgodilo po tem! Nekje proti večeru so namreč z mojega bloga izginili vsi njegovi dosedanji komentarji!!!!
Od uredništva do sedaj nisem prejel nobenega pojasnila!
Poleg tega, da vse debate (sploh v zadnjih nekaj postih), ki so vključevale Aleša sedaj izpadejo milo rečeno butasto in poleg tega, da Aleš kot kometator ne more več sodelovati, butast izpadem tudi sam, ker ideluje kot da sem sam brisal komentarje mojih obiskovalcev - število komentarjev zadnjega posta je po Aleševem izbrisu denimo padlo iz približno 90 na 69! Podobno se je zgodilo tudi v nekaterih drugih prispevkih, v katerih je omenjeni bloger aktivno sodeloval.
Moram reči, da ne poznam točno mehanizmov in avtomatizmov s katerimi Siol avtorje označuje kot spemarje. In če po eni strani razumem, da je Aleš morda uporabil besedo s ‘črne liste’ ali objavil več komentarjev, kot bi jih smel (?!?), nikakor ne morem razumeti izbrisa njegovih postov!
Vse skupaj mi deluje kot grob poseg v mojo avtonomijo kot avtorja zapisev in urednika moje poddomene, zato prosim… ne, zahtevam(!) nekakšno pojasnilo. Če ste že ubili smisel debat v zadnjih nekaj zapisih, mislim, da si po dveh dneh čakanja na odgovor zaslužim vsaj to!
P.s.(s spravljivim tonom): Ravnokar prejel mail - zadeva je menda v reševanju. Mogoče sem vseeno prehitro previsoko skakal?
P.p.s.: Fantje so rešili težavo. HVALA in se opravičujem, če sem komu prehitro dvigni pritisk. Menda je Aleš v relativno kratkem času objavil 15 komentarjev (res je pospamal do konca), ki pa so zdaj restavrirani, no, vsaj večina njih. Kakorkoli, vsi prizadeti do nadaljnega preklicujemo gladovni štrajk z mafini!
Permalink
