27.11.2011
Objavljeno v Poezija, alpinizem 11:06 avtor: sosed
Sonet sem potegnil iz naftalina. Že dolgo nisem napisal nobenega, ob višku časa, ki mi ostaja zaradi dolgotrajnega prehlada, pa sem malo prebiral moje stare nebuloze – in ga na novo odkril.
Danes na vsebino gledam precej drugače kot takrat, ko sem ga zapisal. Takrat sem se z alpinizmom spogledoval, danes se ga, vsaj na trenutke, trudim živeti. In če sem bil takrat, vsaj deloma, ujet v stereotipe, ki obdajajo alpiniste, sem jih danes osvobojen. Egoist in samomorilec. To sta etiketi, ki jih družba najpogosteje prilepi alpinistu. O vsaki od njiju bi lahko napisal roman. Pa ne bom. Morda se jih lotim v kakšnem drugem zapisu.
Tokrat bom le objavil omenjeni sonet. Kljub naivnosti v kateri je bil napisan, je v njem nekaj iskrenosti in verjetno celo resnice. Dejstvo pa je, da danes takšnega ne bi več napisal …
Plezalcu
Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.
Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.
V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.
Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja, kamor s stene zgrmel je v globino.
sosed
Permalink
21.11.2011
Objavljeno v alpinizem 16:58 avtor: sosed
… se je v zadnjih dneh umaknil horizontali. Kot ljubeča družina ki si deli vse, smo si doma uspešno razdelili tudi virus naše najmlajše članice. In tako smo si podajali štafetno palico. Trenutno jo v rokah trdno držim jaz. Sem na bolniški. Je lahko kaj hujšega?!
Kolca se mi po hribih in plezanju, s svojim kolcanjem pa blazno nerviram svojo ženo. Pa saj ima prav – končno je dočakala neko obdobje brez hribov in plezanja, pa sem že ves živčen, kdaj in kje bom končno lahko potešil svojo nervozo. V mrtvem delu sezone, ko je skala premrzla za plezanje, snega pa še ni, tako ali tako ni veliko možnosti za kakšno resno turo, pa vseeno bi vsaj kaj krajšega lahko stisnil, tako za dušo, zdaj pa še ti virusi in driske in … Ok priznam, res ne znam biti na miru.
Zadnja akcija, ki je spominjala na malo bolj resno turo, je bil solo skok na zasneženi Triglav v začetku meseca. In res je šlo za skok – štart ob 3:30 iz Krme, vzhod na Kredarici, ko se je družina počasi odpravljala k zajtrku, sem bil na vrhu, pred dvanajsto pa že pri avtu. To je bilo hkrati prvič letos, da sem okusil sneg. Novo porcijo pa nestrpno pričakujem od takrat. Toliko bolj, ker me je ženka presenetla z novimi lednimi cepini. Res je taglavna! Ampak, kako naj potem ne želim iti gor? Joj, naj že sneži!!!
Po treh urah hoje v temi končno sončni žarki
Za tak razgled se je splačalo zgodaj vstat
Kredarica v jutranji zarji.
Yes, dovolj je snega, da se ga bo dalo popikat.
Reveži pod mano se počasi prebujajo v gosto meglo.
Edini potencialno tečni del za mano, zdaj samo še po grebenu do vrha.
Na vrhu pa ... poezija
Še obvezna fotka Aljaža in nazaj v dolino. Imam pa občutek, da to zimo še pridem naokoli.
Permalink
17.11.2011
Objavljeno v Solze 21:25 avtor: sosed
Tako nekako razmišljam, ko poslušam predvolilna soočenja. Ob Janši se mi obrača od 2004 dalje, Pahor je v treh letih vladanja dokazal, da ima težave z erekcijo, Virant se je, z nerazumljivo butastimi reakcijami na očitke o moralni oporečnosti pri prejemanju nadomestila, pokopal kar sam, Golubiča so odnesli z ringa že daleč pred začetkom predvolilnega boja, interesne skupine upokojenih, mladih, ali pa v končni fazi ljubiteljev kuhanega krompirja, po mojem mnenju v parlamentu nimajo kaj iskati, edini preostali kandidat pa me je zaenkrat razočaral. Čakal sem, da bo vložil nekega kvizka, s katerim bo prepričal, pričakoval,da bo nastopal v smislu “jaz sem jaz”, ne v smislu “jaz nisem oni” a še vedno čakam. Kdo je vzel denar MOL-u, kako so pred leti spucali menedžerje, kako so ‘zjebali’ Pahorjeve referendume … Jebemumast no, govori o svojem programu, ne potrebujem še enega interpretatorja političnega dogajanja zadnih x let. Naučeni odgovori, z markerjem označene teme, ki se jih ponavlja ob vsaki priložnosti ne bodo prepričali neopredeljenih. Mene niso.
Janša na soočenjih raztura. Miren, uravnotežen, spravljiv, s premišljenimi in treznimi odgovori. Tip izpade car. Mojster. Če bi 4.11. začel spremljat politično dogajanje bi ga volil. Pahor? Ko ga poslušam, si mislim: pa to je tip z jajci, ej! To care, udari po mizi, takega šefa rabimo. Človek bi skoraj pozabil, da je maneken kastriran. Da smo se vsi skupaj do grla najedli njegovih kompromisov in ‘mehke’ politike. Da je imel priliko in v treh letih ni enkrat nastopal tako kot sedaj tekom soočenj. Ja, Borut je izkušen politik, ima več kot očitno odlične svetovalce, ljudje pa imajo zelo, zelooo kratek spomin. Virant ne hendla pritiska, to je jasno pokazal takoj na prvem soočanju. In kasneje s svojimi kalkulacijami v stilu ‘pa koliko denarja moram vrniti? Koliko pravzaprav stanejo ti vaši glasovi?” Ne zamerim mu, da je vzel nadomestilo, močno pa zamerim štoraste reakcije po izbruhu afere, ki je to postala prav zaradi slednjih.
Mah, pajacev niti ne bom našteval naprej… Trije primeri bodo dovolj za poanto. Predvolilni boj, pa čeprav gre za enega bolj zanimivih doslej, je totalni nateg. Ponudba kandidata je produkt PR služb. Pika. Saj to smo vedeli že prej, vendar nikoli ni izpadlo tako očitno. Kandidate poznamo predobro, da bi se lahko sprenevedali in prodajali meglo, pa vendar počnejo prav to. Ko Janša izpade car, Pahor odločen in Virant koruptiven, potem veš, da tu nekaj smrdi. Retorika je eno, politika, ki jo bo fural pa nekaj povsem drugega. Predvolini boj je bullshit! In jaz osebno ne morem verjeti nikomur!
Permalink
27.09.2011
Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 08:00 avtor: sosed
Za mano je odpuljen vikend. Dva dni v hribih, noč na 2070 metrih, tri preplezane smeri, na kilometre prehojene poti in ogromno pridobljenih izkušenj.
Nemogoče je razložiti pravo vrednost tovrstnih izkušenj nekomu, ki tega sveta ne pozna. Tudi ne zamerim, da ta isti ne razume, kaj počnemo tam med skalami, s klini v eni in kladivom v drugi roki. Pa odgovor niti ni tako kompleksen. Preprosto – živimo. V divjini sredi izpostavljene stene, v trenutku popolne koncentracije, osredotočenosti zgolj na naslednji gib, v zaupanju osebi, ki varuje na drugem koncu vrvi … Tam šele zares zadihaš. Osvobojen trivialnih in banalnih ovir, ki se tu doli zdijo tako nepremostljive. Imam občutek, da se ponavljam kot lajna. In še vedno je tako težko razumeti?
Ta ‘šport’ me dejansko naredi boljšega. Bolj pozitivnega in pomirjenega. Daje mi moč – postati boljši mož, oče, človek … Ja, to je totalni fiks. Zadoščenje in vir energije. To je alpinizem!
Več o turi – KLIK!
Galerija slik – KLIK!
Permalink
20.09.2011
Objavljeno v alpinizem 19:23 avtor: sosed
Nekje sem slišal, da si človek frendov ne more kupiti. No, to niti slučajno ni res! Prav danes sem ga kupil. Pa sploh ne prvega. V vsakem primeru pa najboljšega, kar jih denar lahko kupi.
Na izbiro je bilo kar nekaj različnih. Vsak s svojimi lastnostmi so mi šepetali naj izberem prav njih – v določenem trenutku mi bo vsak od njih nepogrešljiv. Kako naj se potem odločim za enega? Potreboval bi vsaj še dva, mogoče celo tri …
Naposled sem ga izbral. Bila sva si pač usojena. Sedaj bo z mano v sreči in nesreči, spremljal me bo v sončnih dneh, pa tudi v vetru ali dežju. Ko pridejo težki dnevi in neurje, ne bo zapuščal moje strani. Ko bom potreboval varnost, mi jo bo zagotovil. Nanj se bom vedno lahko zanesel. Ne bo zatajil. In ko bom padel … me bo ujel!
Ja, to je pravi frend. Nekateri mu pravijo tudi metulj, ampak frend je oznaka, ki mu precej bolj pristoji.
Permalink
13.09.2011
Objavljeno v alpinizem 16:00 avtor: sosed
Tudi po treh prespanih nočeh mi nekako ne da miru. Vedno znova podoživljam v soboto preplezano smer.
Utrinki me spremljajo vsepovsod. Še enkrat plezam čez vstopni kamin, letim čez spodnje, lažje raztežaje, poplezavam po čudovitih belih ploščah, se v vodstvu in ob slabem varovanju zguzim čez strm prag na udobno gredo in vriskam od navdušenja, da mi je uspelo, opazujem kako soplezalec suvereno premaguje vertikalno zajedo in komaj čakam, da se je lotim sam. En trenutek sem v razkoraku sredi kamina, drug na neudobnem stojišču sredi stene, zdaj mi je v roki ostal grif sredi lahke, a izpostavljene prečnice, trenutek kasneje skačem na vrhu stene in zmagoslavno tulim v nebo …
Mogočna S stena Zadnje Mojstrovke (Foto: klikni na sliko)
500 metrski steber Zadnje Mojstrovke ne sodi med težje alpinistične vzpone, vseeno pa velja za eno izmed najlepših smeri v naših gorah. Impresivna stena, dobra skala, izspostavljenost, z izjemo lažjih raztežajev na začetku smeri konstantna plezarija, čudoviti razgledi, izstop na vrh in udoben sestop. Steber revežev ima vse to in še več. Gre za smer enega izmed največjih – prvi jo je preplezal Nejc Zaplotnik.
Morda sem bil prav zaradi njenega avtorja, znamenitega Nejca, pred vzponom nekoliko bolj nervozen kot sicer. Potne dlani, povečan utrip, pričakovanje in neučakanost so me spremljali praktično do vstopa v smer. V peticah se še nisem povsem sprostil in spoštovanje je temu primerno. Pa ni bilo težav. Nikakršnih. In ravno to me navdaja z večjim veseljem kot dejstvo, da nama je uspelo smer preplezati. Pomembnejši je način, dinamika naveze.
Zgornji del Stebra revežev
Seveda se zavedam, da je v alpinizmu ločnica med zmago in porazom verjetno manjša kot kjerkoli drugje in tudi v prihodnje bom izbiral cilje prilagojene (skromnim) plezalnim sposobnostim ter izkušnjam, vseeno pa zadnje dni letim nekaj centimetrov nad tlemi in bistveno lažje prenašam ovire, ki mi jih pod noge vrže vsakdan. Vse to zaradi nekega stebra, ki je že od nekdaj del neke stene …
Naj zaključim s še eno legendo slovenskega alpinizma in njegovim opisom smeri.
Če si namreč pri vstopu še tak revež, na vrhu stene zagotovo ne boš več. Tam gori boš namreč lastnik velikega bogatstva: v svojo plezalsko malho boš spravil eno najlepših plezalskih doživetij v naših stenah. Nemara je ob – nedvomno slikovitem – poimenovanju tako razmišljal tudi njen avtor – nepozabni Nejc, velik ‘bogataš’ te sorte …
Tine Mihelič
In res sem danes bogatejši tudi jaz. Bogatejši za še eno nepozabno izkušnjo, ki jo lahko doživiš samo tam nekje, daleč stran od vsakodnevnih skrbi, na robu stene, prost razmišljanja, ki ni povezano s trenutkom, ki ga živiš. Fokusiran, zbran in popolnoma svoboden.
Permalink
5.09.2011
Objavljeno v Žlica vegete 13:59 avtor: sosed
Bilo je približno tako kot sem pričakoval – nepozabno!
S tandemskim skokom sem naju hotel počastit že za 30-ko, ampak ni šlo skozi. Po nekaj mesecih premišljevanja pa se tudi moja draga ni mogla več upreti adrenalinskemu izzivu.
In sva šla. Odpravila sva se v Lučko, malo letališče pri Zagrebu, in se odpeljala proti nebu. Nazaj pa … peš!
Občutki so bili fantastični, prostega pada pa čisto premalo. Zadeva ni niti malo grozna. Ko si enkrat v zraku, resnično uživaš, obljubljenih 35 sekund padca pa je minilo v hipu. Takoj bi šel še enkrat, ko le ne bi bilo tako drago. In ja, verjamem padalcem – zadeva te hitro in dobro zasvoji. Joj, če ne bi večino prostega časa preživel na štriku v hribih …
Skratka, priporočam vsem. Tole je super terapija (uf, skoraj bi se mi zapisalo traparija, kar pa je tudi po svoje res). Tisti, ki ste probali, to že veste, ampak tam gor nimaš časa razmišljat o stresu v službi in drugih trivialnih težavah. Pozabiš vse. In ta droga drži kar nekaj časa. Recimo da nekje do petka, potem … No, potem bo pa počasi spet treba kaj ušpičit!
Za ogled videa Viddler , prosim omogoči Javascript in Flash.
Permalink
17.08.2011
Objavljeno v Solze 21:48 avtor: sosed
Depra. Totalna depra. Tako bedno se nisem počutil že odkar … odkar … odkar se nisem počutil zares zelo, zelo bedno! Kot da to nisem jaz, kot da doživljam eno freeky izventelesno izkušnjo in gledam nekega bebota, ki ne zna več upravljat s svojim življenjem.
Dopust. Morje. Dva tedna povsem na off… Dopusta na ‘otoku’ sem se vedno veselil. Kot otrok – itak. Pa tudi kasneje, kot srednješolec, sem se z veseljem vračal. Morje in kopanje sta se takrat umaknila žurkam in bolj ali manj uspešnem preganjanju deklet. Prava vrednost dopusta pa se je seveda pokazala še nekaj let kasneje, ob redni zaposlitvi. Takrat šele človek ceni… Ter poizkuša prenesti vse pozitivne občutke na svoje otroke. In krog je sklenjen.
Le da je letos vse skupaj faking čudno. Kot da je dopust presekal naš ustaljen ritem. Kot da smo se vsi skupaj vrnili še bolj izčrpani in prazni. Tečni in zamorjeni.
Jaz sem zagotovo u kurcu. Priznam. Evo. Javno. Dost mam vsega. In vse mi je bedno. V službi bi najraje pobegnil. Doma otroke trga, kot da niso tisti moji kulski otroci. Vse je tečno in razdraženo. Cilji, ki sem jih želel doseči privat pa mi eden za drugim polzijo iz rok… Daleč stran iz dosega. Najraje bi globoko zamrznil vse okoli sebe, ustavil čas ter izkoristil pavzo, da se skuliram, zberem misli in nafilam baterije. Da zadiham. Ampak no way, ne gre. Tempo, tempo, tempo. Še faking spat nimam časa. Ma ja, res imam vsega poln ku … fer. Predstavljam si, da se tako nekako počuti razočarana gospodinja v menopavzi.
Permalink
24.07.2011
Objavljeno v Žlica vegete 21:45 avtor: sosed
Ni nam uspelo. Žal. Umik je bil glede na dane razmere edina možna izbira.
Pa smo storili vse, kar je bilo treba storiti. Pravzaprav smo vse najtežje delo že opravili. Priprave, planiranje, organizacija. Sledil je prvi udarec – slaba napoved ter odpoved prvega termina, ki se je kasneje spremenila le v enotedensko preložitev. In nato dolga, kar 830 kilometrska pot v rentanem gasilskem kombiju, vzpon do skoraj 4000 metrov višine in spust nekoliko nižje za udobnejši spanec ter dobro aklimatizacijo.
Ja, vse smo že storili. Le še na vrh bi bilo treba. Vendar gora se ni dala. V noči, ko bi morali pričeti z vzponom proti vrhu, nam je dala vedeti, kako nepomembni in majhni pravzaprav smo. Zjutraj smo premraženi pospravili svoje šotore in se poklapani vrnili v dolino.
Ampak ni kaj, tudi to je alpinizem. Vedeti, kdaj ne gre več in obrniti. Sprejeti pravilno odločitev, ne glede na to, kako težka je. Prepričan sem, da se kmalu spet vrnem na Belo goro in takrat morda do konca odsanjam njen vrh.
Permalink
14.07.2011
Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 15:30 avtor: sosed
Fak, kako je alpinizem en čuden šport. Zna te nagraditi, ko najmanj pričakuješ, po drugi strani pa zna biti, z vsemi dejavniki na katere ne moreš vplivati in ob katerih se počutiš nemočnega, tako prekleto neizprosen in nehvaležen šport.
Postaviš si cilj. Zbiraš informacije. Bereš, kličeš naokoli, sprašuješ izkušene, surfaš po netu. Odločiš se za pot, ki jo boš ubral. Izbereš in kupiš manjkajočo opremo. Pripravljaš se, treniraš, planiraš, pričakuješ. Odštevaš mesece, tedne, dneve …
In ko imaš končno dober in izvedljiv plan, ko si prebral zadnjo knjigo, govoril z vsakim alpinistom, ki ga poznaš, prelistal internet, ko si pot, po kateri še nisi hodil, spoznal do potankosti, ko točno veš, kaj te čaka in kje tičijo nevarnosti, ko si opravil vse treninge, ki ti zagotavljajo, da boš fizično zdržal potrebne napore, ko si končno odštel vse tiste mesece, tedne in dneve … klikneš na vremensko napoved in v delčku sekunde sanje izpuhtijo v zrak. Tura je končana preden se je sploh začela.
Prepričan sem, da bo Bela gora stala tam na meji Francije in Italije vsaj še kakšno leto ali dve. Pa vendar sem razočaran. Pred pol leta sem se odločil, da bom letos stal na njej in vsaj štiri mesece odšteval dneve do izbranega datuma. Sedaj pa… Ma sploh ne vem, kam naj se dam v soboto. Kamorkoli bom šel, karkoli bom morda splezal, bom imel smer v spominu po “tisti, ki sem jo plezal takrat, ko nisem šel na Mont Blanc.”
Počutim se bedno. Pa se ne bi smel. Ko pomislim, kje vse sem letos bil in kakšno srečo sem imel z vremenom to sezono, se res nimam pravice pritoževati. Ampak kurc, ko sem si tega želel bolj kot karkoli drugega… Vsak si postavlja cilje, za katere misli, da jim je dorasel in jaz verjamem, da je ta tisti, ki ga v tem trenutku zmorem, je v mojem dometu, zato se počutim toliko bolj praznega, ko sem zanj prikrajšan. In kar je pravzaprav huje, ostal sem brez poti.
Pravijo, da ni konec dokler debela baba ne odpoje in mislim, da je doslej še nisem slišal. Sezone še ni konec in so še neke možnosti, čeprav morda že mejijo na upanje…
Kakorkoli, ta vikend se bom tolažil s fotkami, ki me bodo spominjale na (ostale) letošnje podvige in tudi Dolga nemška, ki smo jo v žep pospravili v soboto, bo k tolažbi dodala svoj doprinos.
Triglavska severna stena iz Vrat
Vstop in prvi stik s skalo
Grad v spodnji polovici 1000 metrske smeri
Nenavezani v lažjem delu
Zakaj Dolga nemška? Ker so jo prvi zlezli Nemci in ker je do vrha (ali pa do dna) izredno dolga 'pot'.
Znamenita Sfinga in vrh Triglava.
Aha, pa še pesem in rdeča nit današnjega dneva:
p.s.: Ja vem, sem totalno patetičen. Pretiravam in dramatiziram. Jebi ga, nekje se pa moram spucat. Še zmer bolš to, kot pa da ženo tepem. 
Permalink
