3.07.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 10:30 avtor: sosed
Glede na to, da sem v zadnjih dneh prejel nekaj namigov v zvezi z domnevno preredkimi posti na teh straneh, sem se odločil zadevo popraviti in ob tem pustiti nekoliko globji vtis.
Zatorej vsem, ki ste me zasipali z gorečimi željami po novih zapisih, mi pošiljali pisma z antraksom in grozilne maile (v stilu ‘če se ne popraviš, ti bom na živo populil vse abranke’) ter na drugi strani pošiljali znošene tangice, modrce, plišaste medvedke, sveže cvetje in stekleničke s solzami pretočenimi v poklon izgubljenim zapisom, posvečam tale post in spodnjo fotografijo.
Čarobni trenutek globoke vezi med očetom in sinom je bil ujet prejšnji teden nekje na poti iz Zadra do otoka Molat.
Permalink
5.06.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 10:00 avtor: sosed
Našo babico Zlatko itak že poznaš, ne? NE!? Pa kje živiš človek!? Gre za babico, ki domuje na portalu Zlata leta in ima poleg tega za sabo že kar nekaj projektov. Zadnji med njimi je pravkar zaključena fotografska delavnica. In to ne kar katerakoli delavnica, temveč 1. slovenska internetna delavnica, ki jo je vodil kar Emzinov fotograf leta Samo Rovan.
Sedaj pa je babica Zlatka (in z njo tudi jaz) močno aktivna na novem tekaškem portalu, kjer med drugim zbira tudi tekaško ekipo Zlata leta, katera se bo pod pokroviteljstvom zavoda Zlata leta in v sodelovanju s tekaškim forumom udeležila ljubljanskega maratona.
Ker ima portal veliko zanimivih vsebin (in še več teh je v nastajanju) vas vse skupaj vabim na obisk. hkrati pa vse zainteresirane pozivam k sodelovanju, sooblikovanju vsebin, pisanju prispevkov, izmenjavi idej…
Dajmo nekaj narediti za to, da bodo ljudje dojeli, da za svoje telo, počutje in zdravje lahko naredijo veliko, če se le spravijo k malo bolj aktivnemu načinu življenja. Naši tekači, ki jih boste na straneh tekaškega portala našli kar nekaj, pa nam lahko služijo kot najboljši možen primer, kako lepo lahko izgleda starost, če smo v času mladosti dovolj aktivni, da takšno starost tudi dočakamo.
Permalink
29.05.2009
Objavljeno v Smeh ob 07:00 avtor: sosed
Zadnje čase je moja draga navalila na idejo, da bi svoje lepo telesce dodatno okrasila s tattoojem. In ker je punca brez idej in pozna enga cepca, katerega ime se začne na J, bi si dala na notranjo stran zapestja vklesat en tak fajni, lepi, stajliš J. Sem jo opozoril na težave z minljivostjo, ampak se ne da. Če ga kdaj orenk poserjem pa verjetno še vedno lahko dopiše ‘ebi se!’
No, in ker je del te evforije zajel tudi mene, tudi sam razmišljam o kakem okrasku. Sam pa bi naredil še korak dlje in se ne bi ustavil samo pri prvi črki. Tattoo bi si izrisal kar na tiču. Tam je itak full viška ene kože, pa tut če kaj zajebem in narobe črkujem, ni ravno tako ‘prometno’ mesto, da bi opazilo prav veliko ljudi…
Kakorkoli… Na tiču bi večino časa pisalo Radič. Ja, radič. Radič kot solata. Vedno sem imel rad solato. In radič. AMPAK!!! Opa, ampak … Ob prav posebnih priložnostih, ko bi se žena močno potrudila in bi curak zasijal v vsej svoji lepoti, pa bi se pred osuplo gospo znašel mogočen napis Rada Djurič Križanič. In to z velikimi črkami !!!
Zdej pa rečte, da nimam odličnih idej?!
Permalink
28.05.2009
Objavljeno v Ko piše srce ob 08:00 avtor: sosed
Nekoč sem imel prijatelja. Več kot to, imel sem najboljšega prijatelja. Skupaj sva igrala frnikole za blokom, ob večerih metala na koš in med odmori v šoli nagajala puncam, ki so nama bile všeč. Miha in jaz sva bila nerazdružljiva. Tim. Najboljša prijatelja.
Pa sva bila res?
Danes ne vem, kdo je on. Ne vem kje živi, s čim se ukvarja, s kom živi. Je zdrav? Srečen? Zadovoljen? Še bolj kot vse to pa bi rad vedel, zakaj me je vse to nehalo zanimati. Na kateri točki sem zaključil, da s tem človekom nočem imeti več opravka?
Prej sva se videvala vsak dan, potem pa sva stike čez noč prekinila in pozabila drug na drugega. Je to prijateljstvo?
Če je, potem je prijatelj zgolj oseba, ki se druži s tabo, ker v tebi vidi interes. Všeč si mu, všeč mu je tvoja družba, rad ima stvari, ki jih počneš, morda stvari, ki mu jih lahko daš, ali znanje, ki ga z njim deliš. Nič več. Nič romantičnega. Nobenega presežka. Zgolj dva človeka, ki jih druži in veže skupni interes. Podobno kot pri biznisu. Podobno kot pri zvezi …
Kaj se zgodi, ko skupnega interesa ni več? Kaj se zgodi, ko te napake na človeku zmotijo do te mere, da nad njim dvigneš roke? Lahko mine 10, 15 ali več let, predno se zaveš in spomniš, da si nekoč imel prijatelja.
Morda pa sem se zadeve lotil na napačnem koncu. Morda je vse skupaj samo brezvezni vic in po nepotrebnem izgubljam energijo. Ja, vse je nateg! Vse kar imamo, vse česar se tako krčevito oprijemamo in mislimo, da je stabilno. In da ima trdne temelje. Ma kaki! Vsi gradovi stojijo na pesku in manj boli, če se tega vsaj zavedaš. Jaz se. Miha tudi.
Kar pa se tiče prijateljstva … ljubezni … zvestobe … Vse to so samo slepila. Slepila in iluzije. Dobro zamišljena prevara, s katero sami sebi lažemo, da nismo sami …
Permalink
6.05.2009
Objavljeno v Foto utrinki ob 20:23 avtor: sosed
Prvi je kuščar, druga pa kamela. To sta dve živalici, ki sva jih prinesla kavboju z otoka Lanzarote. Nazaj pa sva prinesla tudi nekaj čez 400 slik. Spodaj so nekatere od njih. Če bom pri volji, morda objavim še kakšno bolj odštekano serijo, zaenkrat pa naj bo to dovolj. In jaaa vem, tole se počasi spreminja v tretjerazredni fotoblog (slabega fotografa), ampak ob vsem kar se mi dogaja v zadnjem obdobju, res težko najdem čas za kakšno globoko misel, tako da zaenkrat poizkusite najti globino v kateri izmed spodnjih podob. Sicer pa vem, kaj ti gre po glavi: ‘Sosed, tudi če bi imel ves čas na svetu’…
Permalink
3.05.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 20:22 avtor: sosed
… tako vsaj pravijo tisti bolj izkušeni. Ampak se ne bojim - če to ni to, pol si ga pa res med vrata priščipnem! 
Preberi preostanek članka »
Permalink
18.04.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 21:00 avtor: sosed
Permalink
14.04.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 20:23 avtor: sosed
Pomembno obvestilo za vse, ki ste spremljali mojo nedavno tragedijo. Danes, le nekaj dni pred velikim dnevom, sva uspešno bookirala let na Kanarske otoke z Dunaja. Tko! Zdaj pa čakam… Stave že potekajo. Se ga bo pilot pred letom nafukal? Bo v propeler priletel samomorilski kamikazi golob? Bo izbruhnil vulkan in bo razneslo cel otok? Ko potuje sosed, je vse odprto!
Če se ne bo zgodilo nič od predvidenega (malo verjetno, vem), pa naju čaka precej naporen vikend. Let je planiran namreč v nedeljo ob 10h. Glede na to, da morava biti kakšni 2 urci prej na dunajskem letališču in se pred tem še pripeljati do avstrijske metroole, bo spanja bolj malo, če sploh. Pa kaj! Samo enkrat se živi. Spanje je pa itak za pi*ke! 
Permalink
12.04.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 13:31 avtor: sosed
Ne, ne, ne… Ne! Ne morem verjet kaj se nama je zgodlio! Do sedaj je šlo vse tako na izi in sproščeno, da se je zdelo, da z najino skromno, neškodljivo in povsem nedolžno malo porokico nič ne more iti narobe. Plan je (bil) zelo enostaven - poroka na gradu, kosilo v zelooo ozkem družinskem krogu, domov seksat celo noč, zjutraj pa na avion in na medenih 8 dni potovanja po Egiptu. Povsem simpl načrt, ne? In zelo izvedljiv… Verjetno… Če si kdorkoli drug kot - jaz.
Ko se je že zdelo, da je plan res preenostaven, da bi nama ga kdorkoli lahko zaj***l, sva prejela klic kolegice z insajderskimi informacijami. Sporočilo, ki nama je vse postavilo na glavo se je glasilo nekako takole: “Ej, sori, da to povem ampak… skenslali so vama let v Kairo.” …. in … ŠOK …
Pred očmi so se odvrteli Nil, piramide, trebušne plesalke in Hurgada, morje in korale, izlet v Luxor, pa namakanje, sončenje, puščava, beduini… Piši kuči propalo! Še tista driska, ki čaka nedolžne turiste v Egiptu je dobila nek čuden pridih nostalgije in hrepenenja…
Sledili so telefonski klici, vpitje v slušalko in zlivanje gnojnice na kogarkoli, ki se je po nekem spletu okoliščin že znašel na drugi strani žice. Pomagalo pa itak ni. To nikoli ne pomaga… Je pa v tistem trenutku pasalo.
Teden dni pred poroko tako pojma nimava kam bova šla na poročno potovanje. Vse je splanirano, termin in dopust sta zabetonirana, zamik datuma ni možen, letov pa v nedeljo in ponedeljek skorajda ni…
Razen enega… Po tem, ko sem presrfal pol interneta, sem našel nek nedeljski let iz Dunaja. Smer: Lanzarote, Kanarski otoki. Sicer letni čas ni ravno najbolj primeren, lokacija pa vseeno ni slaba. Tako nekako poročna je. Sedaj moram le še počakati do torka, ko izvem, če je na avionu še dovolj prostora za dve zaljubljeni duši.V nasprotnem primeru mi ostane samo še kak odpičeni road trip nekam v p.m… Uh, kako zelo poročno.
Upam, da se kljub vsemu znajdeva na tistem avionu, kaj bo naprej pa nimam pojma. Če kaj, potem sem se v življenju naučil, da nikoli, ampak res nikoli, nima smisla v naprej planirat. Kar bo, pač - bo! Važno, da bova poročena. Ko sem že pri tem, ne vem zakaj se ne morem znebit občutka, da se bo najinemu matičarju v soboto tik pred poroko zgodilo nekaj zares, zares hudega?!
Ah, fuck it … That’s life …
Permalink
6.04.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 14:30 avtor: sosed
Ha! Zdaj vem približno kako se počutijo manekenke in zakaj so tako nadute. Če hočeš naredit dobre fotke, moraš bit ali hudo naduvan in imet “jaz sem najboljši in najlepši” pristop, ali pa moraš imet res blazno dobrega fotografa. Na srečo sva imela midva s sosedo včeraj na gradu s sabo Samo Rovana.
Samo, ti si genij! Dejansko ti je ratalo narediti hude fotke, čeprav sem jaz na njih! 
Preberi preostanek članka »
Permalink
