20.01.2010
Objavljeno v Ko piše srce ob 13:30 avtor: sosed
Včasih imam enostavno dovolj življenja v tej naši zjebani in davno zajebani družbi. Otopeli, nezainteresirani, nezmožni sočutja in empatije… Ampak družba ni nekaj, kar biva mimo nas, družba smo MI. Jaz in ti.
Celo življenje sem se trudil gradit neke pristne vezi z ljudmi, ki so mi blizu in jih imam rad. In pri tem namenu sem bil resnično iskren. Pa vseeno se zdi, da z izjemo odnosa s sinom (ki je verjetno samo še premlad, da bi me poslal v rit - prepričan sem, da pride tudi to še na vrsto) na svetu ni osebe, ki bi se ji zdelo, da je dobila to, kar je od mene pričakovala. Očitno sem res razočaral vse in vsakogar, ki mi je prišel dovolj blizu. In mislim, da nisem edini, ki se tako počuti. Ker itak vsi pričakujemo preveč in damo premalo.
Ta neuspeh pa se vedno vrača nazaj z obrestmi. Osebe na katerih gradiš prijateljstva, zaupanje, prihodnost … so hkrati osebe, ki imajo moč, da te spravijo na kolena. Ko te nekdo od njih namenoma mrcvari in ponižuje, se hočeš nočeš začneš spraševati, če je vse, v kar si verjel zlagano in umetno. Ali pa so resnično vsi totalno preveč otopeli, da bi spoznali, da imajo dejanja vedno posledice. Tudi tisti od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Nekaterih stvari ne pozabiš nikoli in jih nosiš s sabo celo življenje, rana pa boli še toliko bolj, ko je povzročena namenoma in z željo poškodovati. Partnerja, brata, mamo, sestrično, prijatelja, sodelavca … neznanca ?
Mogoče sem sam ujet v ta isti kalup pa se niti ne zavedam. Ne bi bil presenečen, če bi prišel neodvisni opazovalec nekje z Marsa in mi povedal, da sem ravno tako v kurcu kot vsi ostali, a sem tako prekleto obremenjen sam s sabo, da tega nikoli nisem niti opazil… Prepričan sem, da je točno tako! Konec koncev bi to zgolj potrdilo zgoraj nastavljeno tezo - v kurcu smo pravzaprav vsi! In zato imam pun kurac te družbe, kolegov, šihta, samega sebe, vas, bloga in življenja na tem fuknjenem planetu.
Permalink
7.01.2010
Objavljeno v Žlica vegete ob 13:30 avtor: sosed
Sovražim kidanje ob šestih zjutraj. Res. Majke mi! Tisti, ki me poznajo malo bolje to zelo dobro vedo in se me v zimskem času preprosto - izogibajo. In sovražim pluge. Ti pa se me na žalost ne izogibajo. Nasprotno! Ob pluženju ceste in pločnikov mi ob vsakem malo večjem sneženju vztrajno zasipavajo dovoz z ‘n’ kubiki zmrznjene plundre.
Sicer pa, da se ne bom ponavljal, če bi se rad naslajal nad mojim trpljenjem, to lahko nadaljuješ tule … in tule …
Ima pa tale sneg tudi svoje dobre lastnosti. Zadnje dva dni sem z veseljem opazoval kavbojca, kako na glavo skače v kupe novozapadlega snega in ob tem neznansko uživa. Še ko me je zapregel, se usedel na svoje nove sanke, pogledal proti Orlam, ki so ležale nekaj sto metrov višje po poti v hrib in na ves glas tulil “Očiii, Božičkova hitrooooost!”, nisem mogel, da se ne bi iz srca nasmejal… Pa čeprav sem potem skoraj crnil od napora.
Včeraj pa sva dodala piko na i in za hišo postavila snežaka. Vrhunec veselja! Veselja, ki ga je rahlo skazilo le dejstvo, da sva za njegov klobuk menda uporabila napačen pisker. Polenta bo imela od sedaj naprej menda priokus. Mah, kurc, polenta mi nikoli ni bila nek kulinarični presežek. Lahko jaz tudi brez nje. Sicer pa, tudi Banananjam je ni maral pa je bil še vedno car.
Skratka, piskru navkljub, snežak stoji! Ponosno in mogočno. Če bo priden, ampak reeees priden, pa mogoče danes dobi še roke. Da se bo lahko počohal, če bi ga slučajno zasrbelo. Ali pa, da se bo polulal v naš (bivši) pisker za polento. Če bi ga slučajno pač … prijelo.
Permalink
24.12.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 09:00 avtor: sosed
Permalink
22.12.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 13:00 avtor: sosed
V zadnjih dneh me je ob vožnji v avtu in poslušanju neimenovane radijske postaje vedno znova sililo na bruhanje. Do te mere, da sem se odločil prešaltati na preverjeno zadevo: v mp3 predvajalnik sem vtaknil Coldplaye - koncertni cd, ki smo ga pred časom dobili obiskovalci spektakla v Udinah. Ampak pustimo to, britanski bend je v to zgodbo zašel slučajno. Naj začnem na začetku.
Predprazniča evforija ima vsako leto večje razsežnosti. Recesija gor ali dol, prazniki se očitno še vedno dobro prodajajo, služijo pa očitno vsi. Tudi trgovci z zdravili, ki so se očitno lotili nove ciljne skupine - otrok.
Ja Božiček, a greš v Lekarno po zdravila?
Ah, kje pa, po DARILA! Ho-ho-ho…
Tako nekako gre osnova besedila radijskega oglasa, ki nagovarja starše, naj otroke letos namesto z igračami, oblekami, sadjem in sladkarijami … presenetimo z zdravili. Ljudje pa kaj se vam je res do konca utrgalo!?
Že pred časom sem se zgrozil, ko me je ob plačevanju za tablete proti vročini, ki sem jih kupoval ob močnem prehladu, farmacevtka vprašala, če imam morda kartico zvestobe. Kartico zvestobe? V lekarni? Kaj to pravzaprav pomeni? Da nagrajujete tiste, ki so vam tako zvesti, da večkrat zbolijo? Ali pa je morda strategija lekarnarjev pospeševati uporabo zdravil tudi takrat, ko ljudje slednjih ne potrebujejo - so pa zato cenejša? Ok, razumem, gre za vprašanje konkurence. Ampak čakaj, zvestoba se na koncu koncev meri s količino nakupljenih zdravil, imam prav? V vsakem primeru gre za idiotizem brez primere in povsem sprevrženo početje.
Ampak, če sem to še pogoltnil, potem Božička, ki kupuje v lekarni pač ne morem! Moram se vprašati, kakšen učinek pričakujejo naročniki te ogasne akcije in kdo so pravzaprav tisti starši, ki naj bi po darila za svoje malčke zavili kar v bližnjo apoteko? Mar naročnik cilja na tisti del otrok, ki, iz takšnih ali drugačnih (žalostnih) razlogov, redno konzumira zdravila in jih nagovarja, pridi k nam - pri nas kupuje tudi Božiček? Ali morda pričakuje, da bo argument Božička prepričal nas starše, da bomo svojim otrokom podarili kak aspirin ali pa tablete proti driski, kar tako, mimogrede? Ker je pač ravno Božič in bi se prileglo zraven prazničnega kosila? Če je temu tako, lahko samo še enkrat več zapišem, da so pravzaprav bolniki oni sami: naročniki takšnega propagiranja zdravil, geniji, ki so se domislili oglasnega slogana in na koncu koncev tisti, ki tak napad na dostojanstvo nekritično sprejemajo.
Praznični nakup
Ne bom se spuščal v to, kdo in na kakšen način bi moral nas, potrošnike, zaščititi pred takšnim oglaševanjem, čeprav je bil prav to moj prvotni namen. Enostavno sem preveč besen za nek trezen razmislek, država, njeni aparati in predvsem nosilci moči in politike pa bodisi prebutasti ali pa prepohlepni, da bi tovrstno početje sploh prepoznali kot nevarno ali družbeno škodljivo. Na eni strani imamo potem vojno proti (trenutno) kadilcem, na drugi strani pa dopuščamo ali celo spodbujamo nastanek novih generacij odvisnikov na povsem legalen način.
Meni pa gre ob vsem tem resnično na kozlanje! Ob vsej tej manipulaciji, razpadu vrednot in percepciji sveta zgolj skozi oči kapitalista, se na koncu vprašam, ali ima praznovanje takšnega Božiča, ne glede na veroizpoved ali nacionalnost (ki mi pri vsem skupaj itak nikoli nista bila odločilna dejavnika), sploh še smisel. Počasi, a dosledno uničujemo prav vse, kar je življenje v tej družbi naredilo srečno in lepo…
Permalink
16.12.2009
Objavljeno v Smeh ob 09:00 avtor: sosed
Še predno zaidem v povsem ginekološke vode, bom naredil korak nazaj in se odločil, da ne bom zabredel ‘pregloboko’ v debato. Bom pa vseeno delil z vami, da sem ponosen in srečen, da bom zibal malo be(j)biko.
Khm, oprostite samo za trenutek… Ponosna mamica, v kolikor prebiraš te vrstice, te prosim, da se na tem mestu obrneš proti izhodu, da ti med nosečnostjo ne dvigujem po nepotrebnem pritiska. Škodi naši pikici, veš. Tako, da -> KLIK
Ok, sem že nazaj. Skratka, naša familija se je ojačala še za eno članico, tako da bo novo razmerje moči 2:2. To se na prvi pogled morda zdi ok in super in predvsem fer. Pošteno. Pa ni!!! Ma kaki, že ena nama dela dar-mar, pa se nekak drživa, ker sva dva in se spodbujava. Se pa bojim, da po dodatnih okrepitvah s kavbojcem ne bova več soudeleženca pri vsakodnevnih in strateških odločitvah družinskega sveta. Preprosto bova izvisela.
RAZEN… Razen, če usodo vzamem v svoje roke in že v startu v vzgojo vključim določene protiobveščevalne elemente. Prva strategija je doseči, da punca ne bo preveč pedantna. Ko bova ostala sama, bo definitivno del treninga, kako postati (in ostati) vsaj malo nemaren. V grobem bo nauk, da ni treba spucat ravno vsake pikice s kuhinjske omarice, da je čisto ok, če si obrišeš roke v krpico za brisanje posode in da tudi v primeru, ko pulover za eno popoldne obleži na postelji ni konec sveta. Na primer. Ena od strategij pač…
Glede na to, kako punca brca že pri -4 mesecih, mislim, da s športnim udejstvovanjem ne bova imela težav. Ja, kavboj, dobila bova novega člana ekipe, mala bo zmogla, sem absolutno prepričan.
Edina stvar, ki me mori, je obzidje. Okoli hiše imamo bolj malo zemlje, ampak bomo nekako uredili tudi to. Meter debeli in tri metre visoki zidovi, obdani z žico z visoko napetostjo bi morali zadostovati tam nekje do 18 leta. Po polnoletnosti se bomo pa pač odločili za dodatne investicije. Po potrebi pač. Ja, pa dvocevko bo treba nabavit, ampak za to imam še nekaj časa. Ko smo že pri času, ej, a res punce pridejo v puberteto hitreje od fantov?
Nič, grem delat plane, risat načrte, nabavljat opremo in pripravljat oder za novo zvezdo.
p.s.: Yeeees, punčka bo! 
Permalink
10.12.2009
Objavljeno v Smeh ob 10:00 avtor: sosed
Sicer ne razpisujem neke hude nagrade, boste pa nagrajeni z mojo večno hvaležnostjo, če mi ponudite razumljivo in smiselno razlago. Torej, vprašnje:
Why is it when your wife gets pregnant, all her friends rub her belly and say “Congratulations!”
But nobody rubs your penis and says “Good Job”?
Ima kdo odgovor? Ker mene res zanima, zakaj smo moški v osnovi tako podcenjeni.
Permalink
5.12.2009
Objavljeno v Poezija ob 23:15 avtor: sosed
Kot vernik slep bi rad živel življenje,
ki nauku sledil bi spisov svetih,
nikdár podvomil ne bi v vseh teh letih,
Božji poklon bi prejemal - trpljenje.
Bi voljo vedno spoštoval Njegovo,
ki le ponižnosti uči človeka,
in polnost življenja vztrajno odreka -
upanje v smrt in katarzo gotovo.
Sam pa ne vidim rešitve iz ječe,
veter v neznano odnaša mi klice,
nihče ne sliši ko jočem proseče.
Ko vernik nastavil drugo bi lice,
mene usoda do golega sleče,
dušo prebode skalpel mi nesreče.
sosed
Permalink
25.11.2009
Objavljeno v Solze ob 20:00 avtor: sosed
Vse se je začelo včeraj dopoldne. Boleče grlo in suh kašelj nista dala slutit nič dobrega. Do popoldneva me je že kuhalo, bolela me je glava, kašljal sem kot dolgoletni kadilec…
Do večera sem bil že blizu 39 vročine, treslo pa me je kot bi ves čas ležal na ledu. Bedno. Še bolj bedno je, da sem moral zjutraj ob 6h na noge in na šiht, kjer so me čakale stvari, ki jih je bilo potrebno rešit danes. Itak me je kuhalo cel dan. Mislim, da mi je začel rasti rilec… Oink… Na sestankih sem švical, ali me je pa zeblo. Ves čas sem sam sebi smrdel po švicu. V glavi mi je šumelo in ko sem kašljal, sem se skoraj zadavil.
Zdaj sem doma, zjeban, izžet in skozlan. Počasi se odpravljam spat, ker se več kot očitno smilim sam sebi in ker je prehlad samo del agonije. Ker mam vsega že vrh glave. Pardon, naj se popravim: ker mam vsega pun kurac!
Sem na bolniški. Do nadaljnega… No… Vsaj do jutri…
Permalink
26.10.2009
Objavljeno v Ko piše srce ob 19:40 avtor: sosed
V nedeljo sem se po dolgih treh letih udeležil rekreativnega tekaškega tekmovanja. Bil sem del evforije, ki se je odvijala okoli 14. Ljubljanskega maratona. Bil sem del ekipe Zlata leta. In bilo je super. Bilo je … kot včasih!
Dolgo časa sem bil prepričan, da so tekaška tekmovanja zame preteklost. Po poškodbi kolena, ki se mi ob (pre)pogostih daljših tekaških treningih vedno znova ponavlja, sem se odlčil, da ne bom več tekmoval. Dejstvo je, da sem precej trmast in tudi tekmovalen tip človeka, tek pa je v osnovi premagovanje samega sebe in velikokrat mi je uspelo v tej bitki proti samemu sebi tudi zmagati - plačalo pa je koleno. Zato je bolje ne tekmovati in ohraniti trezno glavo, treninga pa se lotevati v okviru sposobnosti, ki jih omejuje trenutna forma ter fizika mojega (ne ravno tekaško ustrojenega) telesa. Zato sem tekel zgolj občasno, počasi in brez razdalj nad 12 kilometri. Vmes pa gore, veliko kolesa, nekaj plavanja in fitnesa, malo nogometa… Ob tem sem se ves čas držal načela: treningi ja, tekme nikakor! Volk sit - koleno celo!
Pred maratonom pa se je zvrstila serija naključji, ki so me naposled pripeljala na štart nedeljskega rekreativnega teka. Najprej smo se pri Zlatih letih odločili sponzorirati tekaško ekipo, ki bo na maratonu zastopala barve našega zavoda. V zadevo sem bil od samega začetka močno vključen in tako sem se nehote ‘palil’ pred samim dogodkom. Ko je dober mesec pred maratonom svojo udeležbo napovedal tudi prijatelj in direktor Zlatih let, ki ga blogerji poznamo pod nickom Pi.Roman, ob tem pa se je tudi stanje kolena bistveno izboljšalo, sem prvič nakazal, da bi se teka udeležil tudi sam. Tako na izi, z zmernim tempom, brez tekmovalnega naboja. V smislu važno je sodelovati…
Pa sem šel. Izdelali smo drese, prijavili ekipo in se pojavili na štartu. V trenutku, ko je počila pištola, sem pozabil na vse, kar sem si obljubil. Kljub pomanjkanju tekaškega treninga, kljub grenkim izkušnjam s poškodbami, kljub vsem bremzam, ki sem jih čutil do tekmovanja, sem v nedeljo dal od sebe vse, kar sem imel. Zagnal sem se kot pred tremi leti, na tistem zadnjem polmaratonu. In ni mi žal! Niti malo! Vesel sem, da sem se podal na štart, vesel, da sem šel na polno in upam, da ni bilo zadnjič. Bolečin ni bilo, tekaške copate pa bom za nekaj časa ponovno zamenjal s kolesom - zgolj iz preventive. Kljub temu tek ostaja največja želja in strast.
Ko sem gledal svoj rezultat in ga primerjal s tistimi ispred treh in več let pa sem se nasmehnil ob naslednjem spoznanju. Pred tremi leti, sem svoj zadnji polmaraton končal z neto rezultatom 1:35:41, nedeljski rekreativni tek pa sem pretekel v času 0:41:38. Kaj imata rezultata skupnega? Na prvi pogled nič, ob računanju tempa pa se prikaže isti čas - 4:33 po kilometru. In to je tisto, kar mi je na usta izvabilo nasmeh. Kljub temu, da gre za povsem druge okoliščine in različne razdalje, imam nek čuden občutek, ki me navdaja z optimizmom in dobro voljo. Občutek, ki mi pravi, da sem začel točno tam, kjer sem nehal pred tremi leti.
Permalink
23.10.2009
Objavljeno v Žlica vegete ob 11:30 avtor: sosed
Po sagi, ki je trajala več mesecev sem včeraj končno le postal lastnik novega kolesa. In itak da sem totaaalno navdušen. Po tem ko sem nekaj časa zelo resno razmišljal o nakupu specialke, sem se v kasneje odločil, da je denar, ki bi ga zapravil za povprečno slabega cestaka bolje investirati v dobrega hardtail gorca. Nenazadnje sem letos prišel do zaključka, da precej bolj uživam ob vožnji v hrib in osvajanju vrhov kot ob dolgočasnih cestnih turah.
In potem, ko sem detailno prečesal ponudbo na tržišču, sem spoznal gospoda Bicikla. Če je kljub izvrstni opremi v dvodimenzionalnem odnosu obstajal še kanček dvoma, pa se je včeraj, ko sva se srečala v živo, razvil globji odnos… Jst mam res rad ta bajk! 
Permalink
