21.02.2014

Eat right, sleep well, train hard!

Objavljeno v Žlica vegete 13:00 avtor: sosed

Trije na videz enostavni ključi do športnega uspeha so vse prej kot to. Še najlažji del je spanje, čeprav je tudi za to včasih težko najti čas. Pomanjkanje motivacije za predano delo mnogim že predstavlja resen problem, ko pridemo do prehrane, pa se običajno ustavi že pri definiciji. Kaj sploh je zdravo? Teorij je toliko kot strokovnjakov, strokovnjaki pa smo danes vsi – in hkrati nihče.

Train hard! S trdim delom nikoli nisem imel težav. Uživam v treningu in trpim kvečjemu, ko ga moram izpustiti. Po dnevu počitka se običajno počutim slabo, ko pavziram dva dni zapored, sem nervozen, zoprn, imam slabo vest in občutek, da sem zamudil nekaj, česar nikoli ne bom mogel nadomestiti. Treniram kvečjemu preveč in če bi imel več časa, bi verjetno treniral še dvakrat toliko, a cilji in ambicije so žal velikokrat večje od realnih danosti – telesnih, časovnih in tistih, ki jih definira talent ali njegovo pomanjkanje.

Eat Right? S tem pa sem imel od nekdaj težave. Namreč… S takšnim veseljem kakor treniram, tudi jem! In ker treniram veliko, običajno toliko tudi jem. Z velikim apetitom se ‘borim’ praktično celo življenje. Včasih zmaga eden, včasih drug, bitka pa je precej manj prijetna kot tista s kilometri, utežmi ali številom ponovitev. Omejevanje vnosa kalorij pa je šele prvi izziv.

Jasno je, da v kolikor prehrani ne namenjaš pozornosti, delaš več kot je potrebno in hkrati žanješ slabše rezultate. Vendar kje začeti? Raziskav je ogromno, a večinoma so v kontradikciji in če koplješ dovolj dolgo, ugotoviš, da so vse motivirane, pri čemer je glavni motiv seveda – denar.

Pot do uspeha ali bolezni? Koliko beljakovin je dovolj?!?

Ker sem sam večino treningov (kadar nisem tekel, ali se potikal po hribih) preživel v domači mučilnici, kjer sem premetaval uteži, se mi je odločitev naposled zdela logična – v skladu z obstoječo fitness mantro sem povečal delež beljakovin. Pusta skuta, tuna, piščanec, omlete iz beljakov, sirotka in beljakovinski šejki. In res sem začel opažati rezultate takšne diete. Na eni strani six pack – kul, dobro zgleda na plaži, čeprav se včasih znajdeš v čudnih debatah… Recimo s tipom, ki te s srčki v očeh sprašuje, kako treniraš in bi se rad dotaknil tvojih mišic… Brrr, napačna debata, moving on… Na drugi strani pa so se začele dogajati še precej manj prijetne stvari. Želodčne bolečine, težave s prebavo, gastritis, zakisanost telesa, neprestani prehladi, slabo počutje… Danes verjamem, da so bile omenjene težave rezultat povečanega vnosa mlečnih izdelkov in živalskih beljakovin, vendar pred tem spoznanjem sem dolgo taval v temi.

Ko je stanje postalo nevzdržno, sem skoraj čez noč prerezal – odločil sem se za veganstvo. In se našel. Za odpoved vsega živalskega sem se odločil zaradi povsem egoističnih vzgibov, kmalu pa spoznal in ponotranjil tudi etično plat takšne odločitve in poti nazaj ni bilo več. Kar se je pričelo kot 30 dnevni poizkus, je preraslo v način življenja in sedaj teče že moje tretje vegansko leto. Težave, ki so me pestile so kmalu izginile, mišična masa je ostala, vzdržljivost in splošna telesna kondicija pa so šle v prvem letu kvečjemu navzgor.

Kljub temu skušnjave ostajajo enake. Tudi vegani poznamo in imamo junk food, na trgu je ogromno veganske procesirane hrane z visokim deležem sladkorja in maščobe. Rastlinsko ne pomeni vedno tudi zdravo. Vseeno pa pomeni velik korak naprej – tako v smislu zdravja, kot tudi z vidika etike, solidarnosti in okoljevarstva.

Slika je stara komaj kakšni dve leti, vseeno pa je six pack zadnje čase samo še v hladilniku ...

Vseeno sem se po nekaj letih ukvarjanja s problemom ponovno znašel na začetku. Po vseh težavah, ki so me pestile preteklo leto, po poškodbah, ki puščajo posledice, svoje pa zagotovo doda tudi stres in slabo razpoloženje, sem izgubil veliko. Kondicijsko sem svetlobna leta oddaljen od optimalne forme. Ritmu, ki sem ga še pred meseci narekoval v okviru ogrevanja ali regeneracije, zdaj težko sledim. Telesno sem v nekaj mesecih nazadoval za par let. Train hard!!!

V preteklem letu sem dvakrat poizkusil s presno prehrano. Obakrat sem zdržal vsaj en mesec, se počutil super, a na koncu me je premagala želja. Bolj ko imaš občutek, da se nečemu odrekaš, slabša je motivacija. Zato je presno veganstvo zame ostalo nedosegljiv ideal. A sedaj se mi poznajo tiste sveže kajzerce, arašidovo maslo in veganske palačinke. Poznajo se ženini kulinarični čudeži, smoki in pivo pri tastu in tašči. Pozna se padec discipline in vse prevečkrat izpolnjena želja po ‘nekaj sladkega’. Spet sem nekako … uf, kako sovražim to besedo … buckast. Eat right!!!

A vse to je del igre. Draž, ki te prisili, da koplješ globje. Spoznavaš samega sebe in odkrivaš skrite zaloge motivacije, ki te žene naprej. Na koncu dneva vem, da bom dvignil še eno utež in ko res ne bom več mogel dvigovati – jo bom dvignil še enkrat. Pretekel bom še zadnji kilometer in upal, da bo naslednji lažji. In vse to bom počel, dokler ne bom dosegel tiste stopnje, na kateri sem že bil! Potem pa se bom potrudil postati malo boljši!

Eat right! Sleep well! Train hard!

  • Share/Bookmark

7.10.2013

Plezam, torej sem!

Objavljeno v alpinizem 21:00 avtor: sosed

Alpinizem danes zavzema velik del mojega življenja. Pravzaprav se ne spomnim, da bi se s takšno strastjo lotil katerekoli druge stvari. Mislim, čutim, sanjam stene in smeri. Želim si globje izkušnje, več plezanja, daljše dostope, težje smeri, višje hribe … Ja, alpinizem me je pogoltnil celega. Dal sem mu veliko – vse do tiste namišljene linije, ki sem jo potegnil zaradi družine – v zameno pa sem dobil nepozabno potovanje.

Duckface prvih nekaj dni po poškodbi

Letošnja sezona je bila prelomna v različnih pogledih. Začela se je katastrofalno, v eni prvih zimskih smeri: z nesrečnim nekaj sto metrskim zdrsom in poškodbo. Kar se je prej zdelo oddaljeno, celo nemogoče, je v trenutku postalo del realnosti, s katero je treba računati pri vsakem naslednjem koraku. Zlomljen desni gleženj, mečnica in nos, zvit levi gleženj, cel kup prask, šivov in odrgnin. Prepričan sem bil, da sem izgubil celo leto, spraševal pa sem se, če se bom sploh še lahko loteval smeri s tisto samozavestjo, brezskrbnostjo in lahkotnostjo. Bom sploh še kdaj isti?

Soplezalec med plezanjem v Vežici

Okrevanje sem izkoristil za pripravo na izpit za alpinista. Kdaj, če ne sedaj? Ker nisem mogel plezati, sem bral knjige in vadil manevre. Le kak teden ali dva pred opravljanjem praktičnega preizkusa sem prvič plezal v plezališču. Po izpitnem sklopu zimske tehnike sem zaradi otekline komaj dobil nogo iz težkega zimskega čevlja. Deset dni kasneje sem šel prvič v hribe – točno 5 mesecev po poškodbi, 22. maja, sem splezal prvo smer. Povratek v dolino je bil počasen in boleč, ampak vrnil sem se srečen. Smer je pomenila nov začetek. Glava je kljub nesreči ostala na mestu!

Med plezanjem Aschenbrennerjeve smeri

V naslednjih štirih mesecih po preplezani prvi smeri sem dosegel in presegel vse glavne cilje, ki sem si jih za to sezono postavil pred padcem. Nanizal sem 32 vzponov v kopni skali, splezal sem v mojih očeh dve največji klasični smeri v naših hribih: Aschenbrennerja in Čopov steber, preplezal še celo kopico lepih smeri, osvojil prvo hribovsko sedmico in po grebenu splezal na Mont Blanc. Povrh vsega sem v zaključku sezone opravil še izpitno turo in uspešno zaključil triletno pot do naziva alpinist.

Prva zimska tura po poškodbi. Na vrhu Mont Blnca.

Morda mi slednje pomeni še največ od naštetega. Spomnim se, ko sem še zelen prišel na klub, nevedoč v kaj točno se spuščam. Ko je predsednik kluba ostale spraševal po ciljih in razlogih za vpis v alpinistično šolo, so po pravilu odgovarjali: postati alpinist! Osebno se mi je zdelo to tako nedosegljivo, da nisem upal niti pomisliti, kaj šele izgovoriti na glas. Sedaj sem prvi iz generacije, ki mu je uspelo. In prepričan sem, da bom na sprejemu to še pošteno plačal … Na nek sprevržen način se tega veselim.

Zadnji raztežaj Čopovega stebra in pogled na vstop v steno 1000m nižje.

Ne, ko sem podhlajen in potolčen, obložen z grelnimi blazinami in s toplo infuzijo, ki mi je tekla v žilo, drgetal v postelji na Jesenicah ter čakal na CT glave, slike hrbtenice in nog, čakal na izvide, ki mi bodo zaznamovali, ali pa ne, preostanek življenja, si takšne sezone nisem upal predstavljati. In nisem mogel razumeti prijateljev in sorodnikov, ki so me naslednje dni obiskovali ter spraševali vedno isto vprašanje: Boš še plezal v hribih? Seveda, vse bi dal za to!

Soplezalec v ključnem raztežaju smeri Golo sonce v Skuti.

V ponedeljek grem ponovno na operacijo. Iz noge grem odstranit odvečno železnino. Zdi se, kot da bo s tem zaključeno neko obdobje. Tega v sanjah ne bi pričakoval, a čas med operacijama je bil verjetno najbolj polno doživet čas moje plezarije. Če bi ta tekst pisal nekdo drug, bi na tem mestu verjetno tekla beseda o karmi ali usodi, sam pa bom raje zaključil, da je bila to velika nagrada za ogromno željo, trmo ter nepopustljivost. Nagrada za tiste dni, ko sem se z berglami lomil po stopnicah do kletne sobe, da sem lahko sede premetaval uteži, šepajoč grizel v strmino Golovca, tlačil zatečeno nogo v plezalke in se ponovno vsega loteval od samega začetka.

  • Share/Bookmark

21.08.2013

A vam je dolgčas?!?

Objavljeno v Žlica vegete 13:41 avtor: sosed

Pridite pogledat na klub. Obljubim, da vam nikoli več ne bo ;)

http://www.vimeo.com/72255986
  • Share/Bookmark

24.07.2013

Mont Blanc po Smeri treh vrhov

Objavljeno v alpinizem 19:26 avtor: sosed

- Koliko članov ima sedaj klubska tura na Mont Blanc?
- Odvisno … Ti greš?
- Seveda.
- Super, potem sva dva!

Po nekaj odpovedi klubskih kolegov sva se v soboto z Alešem v nekaj minutah zmenila, da izvedeva gverilsko akcijo in na hitro opraviva vzpon na Mont Blanc. V nedeljo zjutraj sva se odpravila proti Chamonixu in se popoldne z gondolo vzpela na Aiguille du Midi na višini 3842m. Od tam sva se spustila na 300m nižje ležeči plato, kjer sva uredila teren in postavila šotor. Telo še niti ni v celoti dojelo šoka, ki ga je povzročil nenaden dvig višine, že sva ga ponovno postavila na preizkušnjo ter se odpravila na krajšo aklimatizacijsko turo. Za boljši spanec, sva rekla … in se zmotila.

Medtem ko sva sedela na vrhu bližnjega kuclja ter uživala v razgledih, se je v zelo kratkem času vreme začelo kvariti. Z vseh strani so se z veliko hitrostjo začeli zgrinjati oblaki in lepo sončno popoldne se je v hipu spremenilo v grozeč opomin, kaj se lahko zgodi, če pozno popoldne ostaneš ujet visoko na gori. Pobegnila sva v šotor.

Spala nisva nič. Prvo polovico noči zaradi nenehnega bliskanja, grmenja, padavin ter mraza, ko se je nevihta polegla in oblaki povsem razkadili, pa sva začela pripravljati opremo za vzpon. Nekaj minut pred tretjo uro zjutraj sva odrinila proti vrhu. Na pobočjih Mt. Blanc du Tacula sva že videla lučke tistih, ki so se na pot podali pred nama. Na hribu sicer ni bilo nikakršne gneče. V naslednjih urah sva prehitela nekaj navez, nekaj pa jih je prišlo nasproti. Velik del tistih, ki so se na pot podali iz bližnje koče po zajtrku ob 1.uri, je namreč obračalo že zelo zgodaj v dnevu – ob prvih težavah, ki so zahtevale nekoliko plezanja in samozavesti pri uporabi derez in cepina. Plačani vodniki z obračanjem nepripravljenih strank seveda nimajo nobenih težav. Sicer pa sva napredovala izjemno hitro in tekoče. Večjih težav z višino nisva imela, čeprav sem sam med enournim finalnim vzponom po neskončni vršni kupoli čutil njen vpliv. Vršni del gore je bil sicer zavit v gosto meglo, tako da je vrh nekaj časa visel v zraku. Dosegla sva ga ob 8:20 ter na njem ostala do 9.ure. V tem času se je megla nekoliko razkadila, naredila sva nekaj posnetkov in se odpravila na dolgo pot nazaj čez greben. V drugačnih okoliščinah bi bilo smiselneje sestopati po normalni smeri, mimo koče Gouter in dokončati prečenje, vendar sva se po žgočem soncu vrnila po šotor, pospravila opremo, se odpeljala v dolino in še isti dan, v ponedeljek, prispela domov.

Naskok na Mont Blanc je bil izjemna izkušnja, hrib pa za naše razmere mogočen. Sama tura, ki pelje mimo dveh štiritisočakov, Mt.Blanc du Tacula in Mt.Maudita je lepa in veličastna. Pot vijuga med seraki ter razpokami in ves čas ponuja neverjetne razglede. Hkrati pa je kondicijsko izjemno zahtevna, veliko je vzponov in spustov, kar utruja zlasti ob povratku. Vrh je bil tokrat resnično zgolj polovica opravljenega dela. Zaradi ledeniškega terena in številnih serakov, je smer zelo izpostavljena, toliko bolj ob povratku v kasnejših urah. Ker od starta do vrha ni koče ali bivaka, še pomembnejšo vlogo igra tudi vreme – v megli bi bilo iskanje prehoda izredno težko, nevihta pa za marsikatero navezo bržkone usodna. Vsekakor gre pri vzponu po ‘3 mounts smeri’ za polno alpinistično doživetje in s tem v mislih se je potrebno ture tudi lotiti.

Na hribu sem doživel tudi manjšo osebno zmago: opravil sem prvo zimsko turo po poškodbi in spoznal, da slednja ni pustila trajnih posledic. Ne fizičnih, mentalno sem pa tako ali tako že od nekdaj zaznamovan, vprašajte kogarkoli, ki me malo bolje pozna.

Več slik najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

2.07.2013

Vzponi in padci

Objavljeno v Ko piše srce 13:42 avtor: sosed

Življenje je valovanje, enkrat si na vrhu, drugič na dnu, v obeh primerih pa skušaš glavo nekako obdržati nad vodo.

Dna sem se dotaknil v času zadnje objave na teh straneh. Od takrat je preteklo veliko vode. Dobro sem se potolkel in na preizkušnjo postavil marsikaj. Kako močna je moja volja? Kako rad imam sebe, družino … plezanje? Že ko sem ležal v bolnici, sem se odločil, da se v najkrajšem času vrnem. Fizično in mentalno. Še z berglami sem hodil na bazen. Petkrat na teden. Z eno nogo sem vsakič nabrcal za tri kilometre 25-metrskih dolžin! Ko sem lahko, sem začel dvigovati uteži. Vsak dan. Sledila je fizioterapija, kasneje bivanje v toplicah. Prvo prestrašeno plezanje po plastiki pol metra nad tlemi, prvo plezališče, prvi tek na golovec …

Čas, ki sem ga izgubil v hribih sem želel zapolniti z novimi izzivi. Prijavil sem se na izpit za alpinista. Opravil sem sklop letne in zimske tehnike, prvo pomoč in teorijo. Ostala mi je le še izpitna tura.

Točno pet mesecev po poškodbi sem se podal v prvo alpinistično smer. Splezal sem Virensa v Koglu. Smer, ki je bil tudi sicer moj prvi vzpon v kopni skali. Na nek način sem se ponovno postavil na začetek, le da je bil napredek znatno hitrejši. Dober mesec kasneje sem splezal svojo prvo šestico po poškodbi in dva dni kasneje še drugo. Ponovno plezam! In pri tem neizmerno uživam! Plani so zastavljeni vse višje.

***

Včeraj sem tekel po gozdu. Za trenutek sem bil nepozoren, nerodno stopil in obležal na tleh. Danes je gleženj ponovno moder in zatečen. Mažem se s hladilno kremo in premišljujem, kaj bi lahko privoščil sebi in svoji družini s tremi plačami, ki mi jih dolguje podjetje. In kaj z dodatnimi tremi, ki jih dolguje moji ženi … Sprašujem se, kako in s čim naj nadomestim delavca, strokovnjaka, ki mi je dan prej izročil odpoved po tem, ko se je sam znašel v istem precepu. Po glavi mi šviga milijon temnih misli in občutek imam, da sem ponovno na tleh. Še enkrat sem padel. In še enkrat več bo potrebno najti moč, se pobrati na noge in opraviti prvi vzpon. Na njem bom lahko gradil pot navzgor, dokler ponovno ne bom stopil na vrh.

  • Share/Bookmark

26.12.2012

Živim

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 14:39 avtor: sosed

Ležim že peti dan. In premlevam. Od vsega najbolj boli, da se je zgodilo tam, kjer bi nazadnje pričakoval. Tam, kjer se počutim varnega, kjer sem ničkolikokrat že hodil. Večkrat sam. Tam, kjer ni več strahu in spoštovanja do gore, samo še tek v dolino …

S plezanjem v Grintovcu sva tisti dan opravila. Po neuspešnem poizkusu v grapi PVZ, ki sva se ji odrekla zaradi strahu pred napihanim snegom na izstopu in s tem povečano plazovno nevarnostjo, sva obrnila in na vrh priplezala po razglednem, a lažjem JV grebenu. Komaj se je dobro zdanilo, že sva bila na izstopu grebena. Nisva čakala. Oba sva želela biti doma še pred kosilom. Obrnila sva in prve po poti vzpenjajoče planince ujela pod Jamami.

Zgodilo se je kmalu pod sedlom. Neverjeten splet nesrečnih okoliščin, podcenjevanja in slabih razmer se je zložil v eno sliko. S prednjim zobom dereze sem zajel pašček pohodne palice, neprevidno nameščene na nahrbtnik. Padec na nos je bil neizbežen, podlaga pa neizprosno ledena. Takoj sem ustavljal, uspešno sem se namestil v pravilen položaj, ko pa sem pritisnil okel cepina ob trd led, mi ga je v trenutku odbilo iz rok. “Ne, no!” je bila edina misel, ki sem jo sam sebi izrekel na glas. Občutki in slike, ki so se nemo odvijale v meni naslednjih 200 metrov zdrsa, so bile precej bolj intenzivne.

***

Pred mano je v tej sobi že nekaj časa ležal fant s hudim zlomom na obeh nogah. Ko sva si delila izkušnje in sem mu zaupal svojo zgodbo me je pogledal (prisegel bi, z obžalovanjem), se kislo nasmehnil in rekel: “Jaz pa sem samo po stopnicah padel…”

Seveda rad živim! Ljubim življenje samo in ljudi s katerimi ga delim. Če za kaj, bi umrl za družino in otroke. Nikoli se v hribe nisem šel polomit. Nikoli želel kogarkoli prizadeti. Ampak to sem jaz. In še vedno sem isti, še vedno vsak dan, ko prižgem računalnik, pogledam razmere na 2000m. Pojma nimam, kaj naj s tem podatkom, plezal ne bom še lep čas. Imam pa isto željo, ne po dokazovanju, tekmi ali statusu, temveč po doživetju in avanturi. Po intenzivnosti življenja. To je del mene, to sem jaz. Ubij to v meni in za zmeraj bom ostal okrvavljena, obtolčena lupina, vržena v zaplato mehkega snega 25o metrov pod Kokrškim sedlom.

***

Hvala soplezalcu Matjažu Ferjančiču, da je obdržal stvari pod popolnim nadzorom, me oskrbel in obdržal mirnega. Boljšega človeka si v težkih trenutkih ne bi mogel želeti ob sebi.

Hvala vsem, ki ste z mano. Hvala za lepe besede. Želja pa je letos samo ena: preživeti silvestrski večer z mojimi tremi angeli. Rad vas imam. Najbolj na svetu.

YouTube slika preogleda

P.S.: In hvala Gorski reševalni službi! Vi ste pravi junaki. Danes, ko se vsi ženemo za nekimi nepomembnimi, trivialnimi stvarmi, ste med redkimi, ki dajete družbi košček človečnosti, vsem nam pa upanje, da vrednote, katere so včasih nekaj veljale, še niso povsem izumrle. Iz srca vam hvala!

  • Share/Bookmark

17.10.2012

Eden tistih dni

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed

Včasih je dan preprosto siv. Dan z negativno bilanco. Ko slaba energija poplavi otoček dobrega. Ko delaš škodo sebi in okolici. Ko ne vidiš mimo sence, ki ti pade prek oči. Deliš karte brez talona. Ljudem, ki jih imaš rad. Ali pa malo manj. Odvisno od trenutnega navdiha.

Pride dan, ko bi najraje pometel z vsemi. Včasih ti to celo uspe, ampak za kakšno ceno? Koliko stane samopomilovanje? Koliko občutek moči? Koliko egotrip?

Pride dan, ko imaš vsega poln kurac. Ko bi bilo najbolje, če bi se zaprl v škatlo in bil nenevaren vsem v neposredni bližini. Ko se jeza in slaba volja nakopičita do te mere, da imaš občutek, da ti bo odprlo glavo in boš eksplodiral. Pravzaprav bi ti bilo to na nek sprevržen način še najbolj všeč. Mučeništvo in dramatičen konec tvoje agonije.

Ja, pride tak dan. Ampak, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni dan kriv, da je tako. Ti si! Vedno si kriv ti! Temno je vedno zgolj odločitev. Slaba odločitev. Odločitev s posledicami. Drek. Počutim se kot spodnja pesem…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

3.10.2012

Gary prihaja v Slovenijo

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Še malo pa bo minilo eno leto odkar sem se začel poigravati z idejo o prehodu k veganski prehrani. Pojma nisem imel, kaj to pomeni. Za moj vsakdan, moje navade, moje bližnje in v končni fazi telo ter plezalne ambicije. Vseeno sem čutil, da si dolgujem vsaj poizkusiti in kasneje mi niti za trenutek ni bilo žal. Marsikdo je bil nad mojo odločitvijo presenečen, v prvi vrsti jaz sam. Nedolgo nazaj me je prijateljica opozorila, kako se mi je prav na teh straneh nekoč zapisalo, da ” … sicer nisem ravno največji fan mesa, ampak če obstaja razlog, zakaj nikoli in nikdar ne bi mogel postati vegetarjanec, potem je ta razlog piknik sezona.” Ja, kar nekaj postov sem posvetil mesu in piknikom. Bi jih polinkal, ampak priznam, da na zapise nisem najbolj ponosen. Polni so tiste iste ignorance, ki jo danes “razsvetljen” in z “lažnim občutkom večvrednosti” potihem očitam drugim. Pa ne, da ne bi imel možnosti slišati resnice, ki stoji za mesno ali mlečno industrijo, enostavno mi ni prišla do živega. Vegani so pač čudni ljudje. Skoraj sekta. Mar ni to splošno sprejeta resnica? Zakaj bi potem sploh poslušal, kar imajo za povedati?

No in potem sem naletel na Garyja in njegovo predavanje. Pa ne samo na njega. Na celo množico zapisev, posnetkov, študij, ki so me počasi prepričale, da niso vegani tisti, ki živijo v zmoti in da sem sam zadnji, ki bi jih sodil. Zagotovo pa je Gary sprožil v meni eno veliko stvar in to kljub temu, da sem takrat njegovo sporočilo sprejemal z določeno mero dvoma, negotovosti morda celo strahu. Upiral sem se sporočilu, ker nisem vedel, kaj prinaša sprememba, kljub temu, da sem že takrat čutil, da je to pravilna odločitev. Začel sem razmišljati, se izobraževati, odprl sem oči in ušesa. In spremenil način prehrane. Na nekem nivoju način življenja.

In ta isti Gary sedaj prihaja v Ljubljano. Gre za izjemnega človeka in obisk predavanja priporočam vsakomur, ne glede na njegov svetovni nazor, veroizpoved, spol ali prehranjevalne navade.

V meni je dejansko sprožil niz dogodkov, ki so pripeljali do ogromnih sprememb in 19.oktobra mu grem na nek način reči ‘hvala’.

YouTube slika preogleda

P.S. (8.10.2012): “Organizatorji turneje Garyja Yourofskega v Sloveniji sporočamo, da je zaradi nepredvidenih osebnih okoliščin Gary Yourofsky odpovedal celotno evropsko turnejo.”  …

  • Share/Bookmark

24.09.2012

3,2,1 … Bungeeeee

Objavljeno v Smeh 15:30 avtor: sosed

Pa smo probali tudi to! Po lanskem skoku z letala sem si želel skočiti še z gumico in v nedeljo se mi je končno uresničila želja. In bilo je super! Solkan je carski, most je lep, ambient je spektakularen in skok ima vse. Razen … Mogoče mu manjka še malo višine. Toliko, da bi imel malo več časa doživljati padec in hitrost. Ampak to verjetno niti ni poanta bungeeja. Tukaj je poanta trenutek odločitve in skok v prazno. Premagovanje samega sebe. Premik v glavi, ko celo telo kriči NEEEE, glava reče “jebiga”  in gre po svoje. Zakon!

Najbolj fascinantno pa je to, da to isto telo, ki se na vrhu dere “neeee”, po skoku začne kričat “ŠEEEEEE” in to še glasneje kot prej. Žal je v debato vskočila denarnica s svojim “basta” in dileme je bilo hitro konec. Neverjetno kako adrenalin človeka prebudi iz spanca. Predrami se celo telo, vse do zadnje celice. Vse v tebi kriči. Waaaaaaa! Mislim, da sem postal totalni junkie. Če potegnem črto – brez premisleka, v sekundi bi šel skočit še enkrat … če mi le kdo plača skok. Norišnica!!!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

18.09.2012

Pričetek nove alpinistične sezone

Objavljeno v alpinizem 14:30 avtor: sosed

Začenja se nova sezona, moja tretja na AK Vertikala. Razpis alpinistične šole, ki odpira vrata novi generaciji, me vrne v čas, ko sem sam vstopal v nov svet in prisili, da potegnem črto pod dosežke preteklega leta.

Samo dve leti je minilo, a zdi se, kot da sem v tem špilu že od nekdaj. Od planinarjenja po zavarovanih poteh in osvajanja dvatisočakov v zimskih razmerah, sem v dveh letih naredil ogromen preskok. In kljub temu, da sem velikokrat nezadovoljen s svojim plezalskim napredkom ali razvojem, si moram priznati, da so mi bile stvari, ki jih danes počnem na ‘običajen dan v hribih’, včasih ne samo nedosegljive, ampak sploh nepredstavljive. Ustrezna izobrazba, znanja, veščine in izkušnje ti omogočijo premikanje tako meje zmogljivosti kot tudi domišljije. Upaš si sanjati več! S kompleksnostjo zadanega cilja pa vedno pridobi tudi izkušnja sama. Doseganje prej nedosegljivega me napolni z občutki, ki jih v nekem drugem kontekstu nikoli nisem poznal. Posebna mešanica sreče, ponosa, samopotrditve, zadoščenja ter samozavesti se pomešajo z adrenalinom in te odpeljejo v nebo. Fiks. Zadnjič mi je nekdo dejal, da sem postal odvisen. Verjetno ima prav …

Fiks… Kolikokrat me je odpeljalo letos? Kljub temu, da nisem uresničil vseh ciljev in želja, sem doživel ogromno. Opravil sem veliko vzponov in prav vsak od njih predstavlja košček v neprecenljivem mozaiku izkušenj – temelj na katerem bom lahko gradil podvige v novi sezoni. Splezal sem nekaj lepih slapov, verjetno pa sem se najbolj veselil Luciferja, prvi preplezan slap pri nas ima še danes poseben pomen in naj bi veljal za testni kamen vsakega lednega plezalca. Vikijeva sveča, ki sem si jo izredno želel, pa se mi je izmikala večji del sicer kratke ledne sezone, dokler mi je ni naposled vzela odjuga. Viki bo tako tudi letos ostal eden od top ciljev ledne sezone.

Od visokih hribov sem se skoraj nepričakovao vzpel na vrh Evrope. 5642m visoki Elbrus sem dosegel v začetku maja, ter se na smučeh spustil z njegovega sedla. Najlepši turni oz. že kar alpinistični spust pa mi je sicer prinesel Jalovec. Ko nam je trojici prezeblih hud mraz, veter in nov sneg onemogočil vzpon v prvem poizkusu, sem se nekaj tednov kasneje v idiličnem vremenu in kot edini na ta dan sam povzpel na vrh Jalovca ter v odličnih razmerah presmučal njegov ozebnik. Energija na gori je bila ta dan neverjetna.

Nato je prišla kopna skala in spoznanje, da kljub počasnemu napredku konstantno dvigujem nivo plezanja. V vseh preplezanih smereh sezone sem težil k temu, da težje raztežaje plezam v vodstvu. V hribih sem plezal prve šestice, najbolj pa užival v smereh kot so Špikova Direktna, Direktna v Štajerski Rinki, Geršak-Grčar v Vežici ali Ekar-Jamnik v Dolški škrbini. V smereh, ki so mi bile še lani nedosegljive …

Seveda sezone kopne skale še ni konec, se pa počasi poslavlja in z njo tudi nekateri nedoseženi cilji. Ostaja še zaključek sezone v Paklenici (upam, da bom tudi letos del te zgodbe) in, glede na razmere, tu in tam kakšna smer v južni steni, iztrgana slabemu vremenu. Prihodnje leto bo ena glavnih želja znameniti Čopov steber, ki me bo zagotovo motiviral med zviranjem po plastiki v dolgih zimskih mesecih. Čop. Letos ni šlo, premalo je bilo težkih smeri, da bi si drznil. Naslednje leto…

Ko delam rezime pa seveda ne morem mimo mojih domačih, prvenstveno ženke, ki me (kljub temu, da ji grem pogosto na živce bolj kot je pripravljena priznat) v mojih ambicijah podpira in mi omogoča izživeti svoje sanje. Tudi letošnji Elbrus je bolj njen kot moj. Hvala ti, bejbi!

In predno pozabim, zakaj sem pričel s pisanjem posta. Želel bi vas povabiti v letošnjo alpinistično šolo. Kar se tiče alpinizma, je meni dala vse kar imam. Če iščeš topel, frendli in odprt ferajn, se nam pridruži. Klub ti bo dal vse potrebno za doseganje ciljev, ki si jih vedno sanjal, ob tem pa ti obljubim, da boš na svoji poti neizmerno užival. Dobrodošel!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »