26.12.2012
Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 14:39 avtor: sosed
Ležim že peti dan. In premlevam. Od vsega najbolj boli, da se je zgodilo tam, kjer bi nazadnje pričakoval. Tam, kjer se počutim varnega, kjer sem ničkolikokrat že hodil. Večkrat sam. Tam, kjer ni več strahu in spoštovanja do gore, samo še tek v dolino …
S plezanjem v Grintovcu sva tisti dan opravila. Po neuspešnem poizkusu v grapi PVZ, ki sva se ji odrekla zaradi strahu pred napihanim snegom na izstopu in s tem povečano plazovno nevarnostjo, sva obrnila in na vrh priplezala po razglednem, a lažjem JV grebenu. Komaj se je dobro zdanilo, že sva bila na izstopu grebena. Nisva čakala. Oba sva želela biti doma še pred kosilom. Obrnila sva in prve po poti vzpenjajoče planince ujela pod Jamami.
Zgodilo se je kmalu pod sedlom. Neverjeten splet nesrečnih okoliščin, podcenjevanja in slabih razmer se je zložil v eno sliko. S prednjim zobom dereze sem zajel pašček pohodne palice, neprevidno nameščene na nahrbtnik. Padec na nos je bil neizbežen, podlaga pa neizprosno ledena. Takoj sem ustavljal, uspešno sem se namestil v pravilen položaj, ko pa sem pritisnil okel cepina ob trd led, mi ga je v trenutku odbilo iz rok. “Ne, no!” je bila edina misel, ki sem jo sam sebi izrekel na glas. Občutki in slike, ki so se nemo odvijale v meni naslednjih 200 metrov zdrsa, so bile precej bolj intenzivne.
***
Pred mano je v tej sobi že nekaj časa ležal fant s hudim zlomom na obeh nogah. Ko sva si delila izkušnje in sem mu zaupal svojo zgodbo me je pogledal (prisegel bi, z obžalovanjem), se kislo nasmehnil in rekel: “Jaz pa sem samo po stopnicah padel…”
Seveda rad živim! Ljubim življenje samo in ljudi s katerimi ga delim. Če za kaj, bi umrl za družino in otroke. Nikoli se v hribe nisem šel polomit. Nikoli želel kogarkoli prizadeti. Ampak to sem jaz. In še vedno sem isti, še vedno vsak dan, ko prižgem računalnik, pogledam razmere na 2000m. Pojma nimam, kaj naj s tem podatkom, plezal ne bom še lep čas. Imam pa isto željo, ne po dokazovanju, tekmi ali statusu, temveč po doživetju in avanturi. Po intenzivnosti življenja. To je del mene, to sem jaz. Ubij to v meni in za zmeraj bom ostal okrvavljena, obtolčena lupina, vržena v zaplato mehkega snega 25o metrov pod Kokrškim sedlom.
***
Hvala soplezalcu Matjažu Ferjančiču, da je obdržal stvari pod popolnim nadzorom, me oskrbel in obdržal mirnega. Boljšega človeka si v težkih trenutkih ne bi mogel želeti ob sebi.
Hvala vsem, ki ste z mano. Hvala za lepe besede. Želja pa je letos samo ena: preživeti silvestrski večer z mojimi tremi angeli. Rad vas imam. Najbolj na svetu.
P.S.: In hvala Gorski reševalni službi! Vi ste pravi junaki. Danes, ko se vsi ženemo za nekimi nepomembnimi, trivialnimi stvarmi, ste med redkimi, ki dajete družbi košček človečnosti, vsem nam pa upanje, da vrednote, katere so včasih nekaj veljale, še niso povsem izumrle. Iz srca vam hvala!
Permalink
17.10.2012
Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed
Včasih je dan preprosto siv. Dan z negativno bilanco. Ko slaba energija poplavi otoček dobrega. Ko delaš škodo sebi in okolici. Ko ne vidiš mimo sence, ki ti pade prek oči. Deliš karte brez talona. Ljudem, ki jih imaš rad. Ali pa malo manj. Odvisno od trenutnega navdiha.
Pride dan, ko bi najraje pometel z vsemi. Včasih ti to celo uspe, ampak za kakšno ceno? Koliko stane samopomilovanje? Koliko občutek moči? Koliko egotrip?
Pride dan, ko imaš vsega poln kurac. Ko bi bilo najbolje, če bi se zaprl v škatlo in bil nenevaren vsem v neposredni bližini. Ko se jeza in slaba volja nakopičita do te mere, da imaš občutek, da ti bo odprlo glavo in boš eksplodiral. Pravzaprav bi ti bilo to na nek sprevržen način še najbolj všeč. Mučeništvo in dramatičen konec tvoje agonije.
Ja, pride tak dan. Ampak, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni dan kriv, da je tako. Ti si! Vedno si kriv ti! Temno je vedno zgolj odločitev. Slaba odločitev. Odločitev s posledicami. Drek. Počutim se kot spodnja pesem…
Permalink
3.10.2012
Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed
Še malo pa bo minilo eno leto odkar sem se začel poigravati z idejo o prehodu k veganski prehrani. Pojma nisem imel, kaj to pomeni. Za moj vsakdan, moje navade, moje bližnje in v končni fazi telo ter plezalne ambicije. Vseeno sem čutil, da si dolgujem vsaj poizkusiti in kasneje mi niti za trenutek ni bilo žal. Marsikdo je bil nad mojo odločitvijo presenečen, v prvi vrsti jaz sam. Nedolgo nazaj me je prijateljica opozorila, kako se mi je prav na teh straneh nekoč zapisalo, da ” … sicer nisem ravno največji fan mesa, ampak če obstaja razlog, zakaj nikoli in nikdar ne bi mogel postati vegetarjanec, potem je ta razlog piknik sezona.” Ja, kar nekaj postov sem posvetil mesu in piknikom. Bi jih polinkal, ampak priznam, da na zapise nisem najbolj ponosen. Polni so tiste iste ignorance, ki jo danes “razsvetljen” in z “lažnim občutkom večvrednosti” potihem očitam drugim. Pa ne, da ne bi imel možnosti slišati resnice, ki stoji za mesno ali mlečno industrijo, enostavno mi ni prišla do živega. Vegani so pač čudni ljudje. Skoraj sekta. Mar ni to splošno sprejeta resnica? Zakaj bi potem sploh poslušal, kar imajo za povedati?
No in potem sem naletel na Garyja in njegovo predavanje. Pa ne samo na njega. Na celo množico zapisev, posnetkov, študij, ki so me počasi prepričale, da niso vegani tisti, ki živijo v zmoti in da sem sam zadnji, ki bi jih sodil. Zagotovo pa je Gary sprožil v meni eno veliko stvar in to kljub temu, da sem takrat njegovo sporočilo sprejemal z določeno mero dvoma, negotovosti morda celo strahu. Upiral sem se sporočilu, ker nisem vedel, kaj prinaša sprememba, kljub temu, da sem že takrat čutil, da je to pravilna odločitev. Začel sem razmišljati, se izobraževati, odprl sem oči in ušesa. In spremenil način prehrane. Na nekem nivoju način življenja.
In ta isti Gary sedaj prihaja v Ljubljano. Gre za izjemnega človeka in obisk predavanja priporočam vsakomur, ne glede na njegov svetovni nazor, veroizpoved, spol ali prehranjevalne navade.
V meni je dejansko sprožil niz dogodkov, ki so pripeljali do ogromnih sprememb in 19.oktobra mu grem na nek način reči ‘hvala’.
P.S. (8.10.2012): “Organizatorji turneje Garyja Yourofskega v Sloveniji sporočamo, da je zaradi nepredvidenih osebnih okoliščin Gary Yourofsky odpovedal celotno evropsko turnejo.” …
Permalink
24.09.2012
Objavljeno v Smeh 15:30 avtor: sosed
Pa smo probali tudi to! Po lanskem skoku z letala sem si želel skočiti še z gumico in v nedeljo se mi je končno uresničila želja. In bilo je super! Solkan je carski, most je lep, ambient je spektakularen in skok ima vse. Razen … Mogoče mu manjka še malo višine. Toliko, da bi imel malo več časa doživljati padec in hitrost. Ampak to verjetno niti ni poanta bungeeja. Tukaj je poanta trenutek odločitve in skok v prazno. Premagovanje samega sebe. Premik v glavi, ko celo telo kriči NEEEE, glava reče “jebiga” in gre po svoje. Zakon!
Najbolj fascinantno pa je to, da to isto telo, ki se na vrhu dere “neeee”, po skoku začne kričat “ŠEEEEEE” in to še glasneje kot prej. Žal je v debato vskočila denarnica s svojim “basta” in dileme je bilo hitro konec. Neverjetno kako adrenalin človeka prebudi iz spanca. Predrami se celo telo, vse do zadnje celice. Vse v tebi kriči. Waaaaaaa! Mislim, da sem postal totalni junkie. Če potegnem črto – brez premisleka, v sekundi bi šel skočit še enkrat … če mi le kdo plača skok. Norišnica!!!
Permalink
18.09.2012
Objavljeno v alpinizem 14:30 avtor: sosed
Začenja se nova sezona, moja tretja na AK Vertikala. Razpis alpinistične šole, ki odpira vrata novi generaciji, me vrne v čas, ko sem sam vstopal v nov svet in prisili, da potegnem črto pod dosežke preteklega leta.
Samo dve leti je minilo, a zdi se, kot da sem v tem špilu že od nekdaj. Od planinarjenja po zavarovanih poteh in osvajanja dvatisočakov v zimskih razmerah, sem v dveh letih naredil ogromen preskok. In kljub temu, da sem velikokrat nezadovoljen s svojim plezalskim napredkom ali razvojem, si moram priznati, da so mi bile stvari, ki jih danes počnem na ‘običajen dan v hribih’, včasih ne samo nedosegljive, ampak sploh nepredstavljive. Ustrezna izobrazba, znanja, veščine in izkušnje ti omogočijo premikanje tako meje zmogljivosti kot tudi domišljije. Upaš si sanjati več! S kompleksnostjo zadanega cilja pa vedno pridobi tudi izkušnja sama. Doseganje prej nedosegljivega me napolni z občutki, ki jih v nekem drugem kontekstu nikoli nisem poznal. Posebna mešanica sreče, ponosa, samopotrditve, zadoščenja ter samozavesti se pomešajo z adrenalinom in te odpeljejo v nebo. Fiks. Zadnjič mi je nekdo dejal, da sem postal odvisen. Verjetno ima prav …
Fiks… Kolikokrat me je odpeljalo letos? Kljub temu, da nisem uresničil vseh ciljev in želja, sem doživel ogromno. Opravil sem veliko vzponov in prav vsak od njih predstavlja košček v neprecenljivem mozaiku izkušenj – temelj na katerem bom lahko gradil podvige v novi sezoni. Splezal sem nekaj lepih slapov, verjetno pa sem se najbolj veselil Luciferja, prvi preplezan slap pri nas ima še danes poseben pomen in naj bi veljal za testni kamen vsakega lednega plezalca. Vikijeva sveča, ki sem si jo izredno želel, pa se mi je izmikala večji del sicer kratke ledne sezone, dokler mi je ni naposled vzela odjuga. Viki bo tako tudi letos ostal eden od top ciljev ledne sezone.
Od visokih hribov sem se skoraj nepričakovao vzpel na vrh Evrope. 5642m visoki Elbrus sem dosegel v začetku maja, ter se na smučeh spustil z njegovega sedla. Najlepši turni oz. že kar alpinistični spust pa mi je sicer prinesel Jalovec. Ko nam je trojici prezeblih hud mraz, veter in nov sneg onemogočil vzpon v prvem poizkusu, sem se nekaj tednov kasneje v idiličnem vremenu in kot edini na ta dan sam povzpel na vrh Jalovca ter v odličnih razmerah presmučal njegov ozebnik. Energija na gori je bila ta dan neverjetna.
Nato je prišla kopna skala in spoznanje, da kljub počasnemu napredku konstantno dvigujem nivo plezanja. V vseh preplezanih smereh sezone sem težil k temu, da težje raztežaje plezam v vodstvu. V hribih sem plezal prve šestice, najbolj pa užival v smereh kot so Špikova Direktna, Direktna v Štajerski Rinki, Geršak-Grčar v Vežici ali Ekar-Jamnik v Dolški škrbini. V smereh, ki so mi bile še lani nedosegljive …
Seveda sezone kopne skale še ni konec, se pa počasi poslavlja in z njo tudi nekateri nedoseženi cilji. Ostaja še zaključek sezone v Paklenici (upam, da bom tudi letos del te zgodbe) in, glede na razmere, tu in tam kakšna smer v južni steni, iztrgana slabemu vremenu. Prihodnje leto bo ena glavnih želja znameniti Čopov steber, ki me bo zagotovo motiviral med zviranjem po plastiki v dolgih zimskih mesecih. Čop. Letos ni šlo, premalo je bilo težkih smeri, da bi si drznil. Naslednje leto…
Ko delam rezime pa seveda ne morem mimo mojih domačih, prvenstveno ženke, ki me (kljub temu, da ji grem pogosto na živce bolj kot je pripravljena priznat) v mojih ambicijah podpira in mi omogoča izživeti svoje sanje. Tudi letošnji Elbrus je bolj njen kot moj. Hvala ti, bejbi!
In predno pozabim, zakaj sem pričel s pisanjem posta. Želel bi vas povabiti v letošnjo alpinistično šolo. Kar se tiče alpinizma, je meni dala vse kar imam. Če iščeš topel, frendli in odprt ferajn, se nam pridruži. Klub ti bo dal vse potrebno za doseganje ciljev, ki si jih vedno sanjal, ob tem pa ti obljubim, da boš na svoji poti neizmerno užival. Dobrodošel!
Permalink
29.08.2012
Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed
Mogoče sem v adolescenci prespal eksistenčno krizo in vprašanja o obstoju smisla. Ali pa sem bil prezaposlen z nekimi drugimi, banalnejšimi stvarmi, da bi razmišljal o tem, kar se dogaja okoli mene. Danes pa mi marsikaj ne gre več v račun. Kako in kdaj smo postali sužnji sami sebi, svojih butastih navad in vrednot, ki so v svojem bistvu vredne natanko – nič?
Večino časa se pehamo za stvarmi, ki so absolutno nepomembne. Hodimo v svoje bolj ali manj brezpredmetne službe, da bi na koncu meseca dobili (ali ne dobili) plačilo, s katerim si kupujemo cunje, ki jih ne potrebujemo, avte, ki namesto funkciji služijo statusu, laptope, ipode in smartphone, da smo lahko še večji sužnji … Delamo večino svojega časa, tistih nekaj minut, ki nam ostanejo na koncu dneva pa običajno preživimo nervozni, utrujeni, žalostni, zaskrbljeni, apatični – odtujeni. Posesamo stanovanje, zdrgnemo posodo, pojemo, naderemo otroka, ga damo spat in se pripravimo na nov dan, novo tlako, novo črtico v tem nepomembnem butastemu ciklu, ki mu rečemo življenje. Zakaj smo si ustvarili tak klinčev svet? Zakaj igram v njem glavno vlogo in zakaj vedno znova razočaram tiste, ki se jih dotaknem? Se res ne da živeti drugače? Bolje? Manj … mrtvo?
Morda se tu skriva eden od razlogov hrepenenja po hribih, divjini sredi nekoristnega sveta. Hrepenenja, ki ga včasih tudi sam ne znam pojasniti. Sredi stene je cilj samo en – srečno do vrha. Nič kar narediš ni brezveze, nobeno dejanje, gib ali beseda ni nepomembna. Življenje je oluščeno do bistva. Si ali nisi. Počneš točno to, kar moraš početi, da bi izplezal, prevladal, da bi preživel. Stopiš na vrh, poln adrenalina, zadovoljstva, čutiš kako teče življenje po razširjenih žilah. Zakričal bi, ker veš, da ti je uspelo. Nisi pustil sledi, za tabo je ostal isti kup skal, ki stoji tam že stoletja. Pa vendar se je v tebi nekaj premaknilo. Polnijo te ponos, samozavest, zadoščenje in … notranji mir. Končno mir …
To hrepenenje in žar si želim prenesti v dolino. Skozi vhodna vrata naravnost v dnevno sobo. Temno senco opisanega vsakdana pa skušam potisniti iz glavnega odra. Včasih mi to uspeva bolje. Drugič mi sploh ne. Takrat se temna senca spusti name kakor plašč in me požre celega. Postanem zombi. Mrtvo meso, ki ne vidi in ne sliši. Ki je samo sebi v breme in od katerega nihče nima nič. Še najmanj pa tisti, ki bi si zaslužili največ. Takrat si zaželim košček svobode. Zraka. Narave. Napora. Pobega pred samim sabo. In želim si stene. Želim ponovno stati pod previsom, pod navidez neprehodno zaporo. Pod strmo in gladko zajedo. Pod snežno belimi platami, nekaj sto metrov nad grozečo praznino. Želim si smeri in želim vzpona, saj vem, da bom tam visoko našel voljo in pogum postati boljši človek, prijatelj, oče in mož.
Permalink
27.08.2012
Objavljeno v Žlica vegete 13:04 avtor: sosed
Zadnji post Mi, veganci je sprožil precej burno debato, dobil pa sem tudi precej vprašanj, na katera sem obljubil odgovore. Preden naključni opazovalci začnete secirati moje besede, najprej disclaimer: spodnje trditve niso univerzalna resnica in se to ne trudijo biti. Gre zgolj za moje mnenje in moje izkušnje. Skušal bom povedati vse in nič, ker je tema enostavno preobširna za en post. Če koga zanima kaj več pa vprašajte in potrudil se bom najti ogovor.
Kje kupovati (presno) hrano?
Presno pomeni ne-kuhano. Sadje, zelenjavo, oreščke in njihove stranske produkte dobiš praktično povsod, končne jedi pa si pripravljaš sam. Tipični primeri presne hrane so denimo zeleni smutiji ali pa juhe, kjer zelenjave ne kuhamo, ampak miksamo v močnem blenderju. Izvrstne so tudi presne sladice, običajno pa zahtevajo nekoliko širši spekter sestavin, kot klasične sladice iz jajc, moke in masla. Receptov je internet poln, zato jih na tem mestu ne bi navajal. Bi pa opozoril, da je prehod iz veganstva na presno veganstvo (raw-vegan) po mojem mnenju večji kot prehod na samo veganstvo. Tovrstna dieta je precej bolj restriktivna in za razliko od veganstva terja po mojem mnenju veliko discipline. Izkušenj iz prve roke izključno presne diete zaenkrat nimam. Sicer pa že obstajajo lokali in slaščičarne, ki ponujajo presne sladice in smoothije.
Kaj se dobi v običajnih trgovinah?
Vse kar potrebuješ! Vegani kupujemo v običajnih trgovinah. V specializiranih kupujem tu in tam kakšno t.i. super-hrano, ki pa za vegana ni nič bolj nujna kot za vsejeda. Veganska prehrana ni tako zakomplicirana, kot bi si kdo mislil, vsaka večja trgovina (Spar, Mercator, Leclerc…) ima na voljo večino sestavin, ki jih uporabljamo za kuho. Tudi cenovno je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, takšna prehrana bolj ugodna, saj temelji na žitaricah, stročnicah, sadju in zelenjavi.
Kaj sploh ješ?
Ni neke znanosti – ješ isto kot prej, le da iz jedilnika umakneš mleko, jajca, meso in jih (po potrebi) zamenjaš z izdelki rastlinskega izvora. Morda bo najbolje, če na hitro predstavim svoj jedilnik. 
Danes sem za kosilo jedel ričet (skuhan brez mesa), včeraj kuskus z bučkami, dan prej kvinojo (žitarica) z zelenjavno omako, še prej polnozrnate testenine s seitanom (pšenično meso, dobiš ga v vsaki večji trgovini). Za zajtrk si skoraj vsako jutro naredim smoothie, če se da t.i. “green smoothie” – zmiksam si nekaj sadja (danes recimo 1/2 jabolka, 1/2 banane, 3 slive) in pest zelenja (karkoli zelenega – solata, motovilec, mlada špinača, listi od ohrovta, blitva), kozarec vode in par ledenih kock – dobiš pol litra odličnega, zdravega, osvežujočega in hranljivega napitka. Za večerjo si velikokrat naredim denimo gres ali pa ovsene kosmiče, skuhane v riževem ali sojinem mleku. Vsa mleka so malo drugačna, vedno lahko probaš kaj novega. Kokosovo, mandljevo, lešnikovo … Mleko lahko delaš tudi sam. Zmiksaš oreščke, dodaš vodo, žlico agavinega sirupa, precediš in imaš rastlinsko mleko izvrstnega okusa.
Za malice in snacke si poleg sadja ali solate, naredim tudi kak sendvič, kruh velikokrat pečem sam, ni pa nujno. Večina pekov jajc, masla ali sirotke ne dodaja. Namaze kupim v Mercatorju, odlične imajo v Hoferju (sojini, humus, iz fižola, paradižnikov, celo linijo imajo), delam jih tudi sam – za osnovo zmiksam čičeriko, ali fižol, seitan ali tofu ali pa kombinacijo vsega. Začinim in dobim namaz pri katerem si vsak vsejed lahko oblizuje prste.
Če mi v končni fazi paše junk, ob fuzbalu denimo, odprem kake smokije, čips, palčke, preste … le da pred prvim nakupom preberem sestavine. Povsod se dobijo tudi razni nadomestki – majoneza, čokoladni namazi, sladoledi iz riža ali soje … Vse imaš, kar si zaželiš, danes to res ni problem.
Dalje. Kot vegan bom shujšal!
Joel Kirkilis, vegan
To ni nujno res. Prve dva tedna se mogoče malo loviš, potem pa ješ bolj kvalitetno kot prej. Tako je bilo tudi pri meni. Če si prej močnejši, boš ob prehodu na zdravo in uravnoteženo vegansko prehrano zagotovo zgubil kilažo, če boš spremenil samo vrsto hrane in ne boš zmanjšal kaloričnega vnosa pa seveda ne moreš shujšati. In ja, obstajajo debeli vegani, zakaj ne. Ravno tako se lahko bašeš s kruhom, testeninami, žitaricami, krompirjem … Jaz osebno sem po osmih mesecih zadržal isto težo in isto mišično maso brez živalskega vnosa, čeprav sem potihem upal, da bo kaka kila izpuhtela. Se pa nekateri vegani, postijo ali pa jedo odločno premalo. Ampak pri veganstvu samem po sebi zadosten vnos kalorij ne bi smel biti problem.
Živalske beljakovine – kako jih nadomestim?
Z lahkoto. Po razgradnji se beljakovine razgradijo v amino kisline in telesu je na tej točki popolnoma vseeno, kje jih je dobil – iz prašiča ali rastline. Edina stvar, ki jo dobimo iz živali in je ne moremo iz rastlin, so nasičene maščobe, glavni krivec za večino bolezni v zahodnem svetu. Rastline vsebujejo vse esecialne maščobne kisline! Tudi sam sem bil na začetku poln dvomov, štel sem si grame beljakovin in podobno. Neumnost! Z rastlinsko hrano dobiš beljakovin dovolj.
Ogromno beljakovin je v stročnicah, žitih (sploh kvinoja), oreščkih, so vsepovsod in v zadostnih količinah. Osebno sem zelo aktiven tip, ukvarjam se z alpinizmom, kondicijsko zelo napornim športom in s prehodom na veganstvo sem na performansu kvečjemu pridobil.
Prej sem prehrani načrtno dodajal beljakovine v obliki sirotke, z veganstvom sem opustil tudi to in nisem izgubil ne na moči, ne na vztrajnosti. Sicer pa danes so na veganski prehrani ultramaratonci, kolesarji, celo body-builderji … Mislim, Carl Lewis je vegan, le kje dobi beljakovine za vse te mišice?
Tako, mislim, da sem v grobem zajel vsa vprašanja, če je še kaj pa vprašajte. Če bom le znal, bom z veseljem pomagal.
Permalink
22.08.2012
Objavljeno v Žlica vegete 19:58 avtor: sosed
Že nekaj časa čutim, da bi moral napisati nekaj vrstic o veganstvu. Pa sem se nekako izogibal, kljub temu, da gre za eno najpomembnejših odločitev v mojem življenju. Morda, ker ne maram konflikta. Ja, praktično kadarkoli beseda nanese na veganstvo, se zdi konflikt neizbežen. Toliko bolj, če se debata odvija prek internetne povezave. Dolgo časa tega nisem znal razložiti. Zdaj razumem. Postal sem kot vegani pred mano. Rad bi vsem odprl oči, a ne gre. Vsak mora poizkusiti sam – če nisi odprte glave, te sporočilo ne bo doseglo in jaz bom ob morebitnem poizkusu (p)ostal zgolj tečen, agresiven, aroganten solatožder, ki bi nekoga rad prikrajšal njegovih pravic.
Zato sem velikokrat raje tiho in si mislim svoje, ko ljudje okoli mene (popolnoma neizzvani!) utemeljujejo pomembnost mesa, mleka in jajc v svoji prehrani in dokazujejo mojo zmoto. Tiho sem, ko trosijo neumnosti o pomembnosti živalskih beljakovin, tiho, ko zatrjujejo, kako pomemben za razvoj otroka je kalcij v kravjem mleku, molčim, ko poslušam o živalim prijaznim klavnicam in obrnem pogled, ko vidim otroške pravljice z veselimi kravicami, ki kmetu dajejo svoje mleko… V meni pa vre! In tega enostavno ne morem več preslišati!
Z veganstvom sem primarno pričel iz povsem egoističnih vzgibov – zaradi lastnega zdravja. Po mesecu dni, ko sem spoznal, da mi tovrstna dieta daje ogromno in ne jemlje ničesar, sem odločitev spremenil v trajno. In več ko sem vedel, bolj sem spoznaval, da je moje zdravje pri vsem skupaj še najmanj pomemben faktor. Sedaj ko vem, kaj je potrebno, da zrezek pride na moj krožnik ali mleko v hladilnik, ni poti nazaj. Kako živinoreja izgleda v praksi, kakšen pekel prestajajo živali na farmah, koliko obdelovalnih površin namenimo, da jih nahranimo, koliko gozdov posledično posekamo, koliko toplogrednih plinov spustimo v ozračje zaradi živinoreje … Sam ne morem verjeti, niti si ne odpustiti, da sem potreboval 30 let, da sem odprl oči. Da sem povezal pike v celotno zgodbo. Mislil sem si to, kar si danes o meni mislite vi in slepil samega sebe. Pretvarjal sem se, da imam rad živali, bil ogorčen, ko je nekdo pretepel psa ali mačko ter brezbrižen do milijonov krav, ki istočasno preživljajo mnogo hujše zgodbe – dve milijardi živali vsak teden konča na naših krožnikih. Kravje mleko se mi je tako kot vam zdelo naravna danost. Verjel sem celo, da je … zdravo. Otroke sem silil z mesom, glavnim krivcem za večino najhujših bolezni, ki pestijo modernega človeka. Vse kar sem mislil, da vem o prehrani, je bilo narobe. Vse!
Vegan sem osem mesecev. Močnejši kot kadarkoli. Fizično izjemno aktiven, vmes sem napredoval v plezanju, napredoval kondicijsko, splezal na Elbrus in se mimogrede znebil težav s prebavo, želodcem in gastritisi. Počutim se super in poln energije. Pa vendar sem na nek sprevržen način prej živel bolje. V svoji ignoranci se nisem obremenjeval. Zdaj bi rad vsem povedal, kako zelo se motijo, kako zelo je človek na svoji poti zgrešil, kako slepi smo po svoji naravi in kako zlahka se z nami manipulira. Ampak sporočila ne morem plasirati. Zakaj? Ker se ob informacijah, ki so bolj dostopne kot kadarkoli prej, ljudem ne ljubi poslušati in poizkusiti. Ker te imajo za kretena, ko poizkušaš utemeljiti svojo odločitev, ne da bi si vzeli minuto za razmislek. Zaradi tega rataš zagrenjen. Ker imaš občutek, da si obdan s slepimi in brezčutnimi ljudmi. In zato si tiho. V sebi pa skrivaš vihar.
Pred časom sem dobil očitek, da smo vegani preveč agresivni. V smislu “mi pustimo vas na miru – vi pa pustite nas”. Ne gre. Ne morem se več sprenevedati! In če te debata vsaj malo zanima, si prosim vzami toliko časa ter namesto naslednjega akcijskega filma preglej posnetek na spodnji povezavi. Zgolj za iztočnico. Morda boš dobil vsaj mali košček v ogromnem mozaiku odgovora na vprašanje “zakaj vas ne moremo pustiti na miru”.
Permalink
21.08.2012
Objavljeno v Žlica vegete 10:00 avtor: sosed
Najmlajši prašiček je verjel, da je vse zapisano v zvezdah. Verjel je, da so vsa njegova dejanja, pretekla in tista, ki so še pred njim, del nekega večjega plana. Načrta, na katerega sam nima nobenega vpliva. On je zgolj figura na igralni deski. Pustil je naj z njim upravljajo zvezde, pometa usoda, o njem odloča stvarnik. Življenje je izpustil iz rok.
Drugi prašiček, srednji brat, se je neprestano pritoževal, tarnal, jadikoval. Vse ga je motilo in vse ga je bolelo. Edino veselje v življenju mu je bilo deliti svoje breme z okolico. Starejši ko je bil, bolj je bil zagrenjen, hujše so bile njegove težave in manjša volja do življenja.
Najstarejši prašiček je bil vedno slabe volje. V vsaki situaciji je slutil negativen izzid in običajno je imel prav. Bil je mrk in zaprt sam vase. Živel je zagrenjeno življenje, brez želje in smeha. Ni verjel, da je življenje lahko drugačno, boljše … srečno. Na koncu svoje poti nikogar ni imel rad in nihče ni maral njega. Družil se je zgolj z mlajšima bratoma in še to zgolj občasno. Takrat se je hranil z njuno apatijo in jadikovanjem. Umrl je sam.
***
Ne verjamem v usodo. Usoda je le izgovor za apatijo. “Naredil sem vse, ampak takšna je usoda, jebi ga!” Ali pa še bolje:”Če mi je usojeno, se bo zgodilo!” Ja, seveda, vse se dogaja samo od sebe. V nekem velikem kozmičnem plesu, katerega center si – ti? Resnično dvomim!
Ne maram jadikovanja. Preprosto ne najdem zadoščenja v obremenjevanju drugih s svojimi težavami, sploh če slednje na njih nimajo direktnega vpliva. In ne maram poslušati “jamračev”. “Naredi nekaj, da stvari obrneš,” bi bila moja običajna reakcija na izpovedi o različnih tegobah, bolečinah v križu, nespečnosti, debelosti, neuslišani ljubezni ali tanki denarnici. Bodi aktiven! Vzemi življenje v svoje roke! Misli pozitivno! Dobre parole, ne? Za na steno!
Pesimizem je poosebitev zla. Uniči pesimista samega in ljudi, ki se ga dotaknejo. Hoditi po svetu s temo v očeh pa ni življenje. Kvečjemu životarjenje. Možnost, da se ti bodo dogajale negativne stvari, se z negativnim razmišljanjem močno povečajo. V to sem trdno prepričan. Pa ne spet zaradi kozmičnega ravnovesja, slabe karme ali svetega duha, ki to spremlja, zmajuje z glavo in v ključnem trenutku poka tvoje balončke. Preprosto zato, ker v svoji negativnosti ne vidiš priložosti. Če se napajaš iz slabega, težje prepoznaš dobro. Poznate Mertonovo samo-uresničujočo prerokbo? Če pričakuješ najslabše, prilagodiš svoje vedenje takšnemu izzidu in povzročiš točno to, česar si se bal! Zato ne maram pesimizma. Pravzaprav ga sovražim.
A vseeno… Zadnje čase me vsake toliko obiskujejo prašički. Pridejo potiho, da jih sprva niti ne opazim. Šepetajo mi iz temnega kota dnevne sobe in mi kot tiha senca počasi zlezejo pod kožo. Ko se zavem njihove prisotnosti, običajno že kričijo na ves glas.
***
Včeraj sem izvedel, da junijske plače ne bo še (vsaj) do septembra. Žena je zaposlena v isti firmi. Povsod okoli nas je kaos, časi so takšni kot so, smo štirje in včasih me je strah. Do sedaj tega občutka nisem poznal. Vem, da bi moral narediti nekaj radikalnega, a po drugi strani se bojim, da bi se ujel v spiralo slabih odločitev. Dober dan prašički!
Zgodbi vsak spiše svoj konec. To so pravila igre! Jaz se pojavljam v vlogi zlobnega volka in piham in puham, da prašički odletijo v nebo. Zaenkrat mi je to bolj kot ne uspevalo. Upam, da mi bo tudi v bodoče. Da prašički nikoli ne bodo prerasli zlobnega volka. Eno pa je zagotovo, zadnje čase jih hranimo bolj kot kadarkoli prej…
Permalink
14.05.2012
Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 12:30 avtor: sosed
Dober teden je že minil od prihoda domov, a še vedno nisem zbral vseh vtisov. Bilo je preprosto nepozabno. Deveterica članov odprave je zadihala skupaj bolj složno kot bi si sploh lahko želel. Ko je bil čas za vzpon, smo delali, ko je bil čas za počitek, smo … pili … in ko je bil čas za veselje smo … pili še bolj. Imeli smo se super in če me ne bi doma čakale osebe, ki sem jih iz dneva v dan močneje pogrešal, bi bil povratek v resnično življenje kar nekoliko bridek.
Osvojili smo vrh. Izpolnil sem svoj cilj in doživel goro v celoti. Na vrhu, kamor sem stopil sam, sem se, na moje veliko presenečenje, nekontrolirano zjokal. Kot mala punčka. A nisem bil edini član odprave, ki je vrh doživljal emocionalno. Ta dan je bilo na strehi Evrope potočenih kar nekaj solz. Ja, bilo je težko, bil je mraz in bili so dvomi. Sredi noči se je skozi gosto meglo in veter priplazil strah po neuspehu, a na koncu se je vse skupaj izšlo v čudovito zgodbo. Zgodbo, ki je enostavno preobsežna za zapis na blogu.
Hrib mi je dal, kot sem se nadejal že pred odpravo, tisto nekaj, kar me bo za vedno nekoliko spremenilo. Srčno si želim, da bi Elbrus 2012 lahko zaživel še kdaj. Z novo kuliso in novimi izzivi, le obrazi glavne zasedbe naj ostanejo isti. Oni so tisti, ki so zgodbo o osvajanju neke gore spremenili v eno izmed najlepših avantur življenja. Hvala ekipa!
Permalink
