29.03.2007

Čudežna točka

Objavljeno v Žlica vegete 08:51 avtor: sosed

fuzbal2.jpg

Včeraj sem ujel zadnje pol ure tekme med Slovenijo in Nizozemsko. Običajno bi si pogledal celo tekmo pa sem se odločil večer rajši preživeti na bazenu in tudi sam poskrbeti za malo rekreacije. Malce neprimerno se mi namreč zdi vpitje “teci hitreje”, “skači višje”, “vračaj se v obrambo” in cel spisek podobnih medklicev, če sam sedim v fotelju, po možnosti s čipsom v eni in pivom v drugi roki. Zato grem rajši prej še sam malo športat – gredo kletvice potem lažje z jezika! :)

Kot rečeno – ujel sem zadnje pol ure in bil prijetno presenečen. Ok, ne nad rezultatom in dejstvom, da naša reprezentanca spet(!) ni zabila gola, ampak pristop, želja po igri, borbenost, pač stvari, ki nogomet delajo zanimiv, so bile tam in zato čestitke vsem igralcem. Škoda le, da takšne igre običajno prikazujejo le na tekmah proti reprezentancam višjega ranga. Ampak to je v športu verjetno nekaj običajnega. Albancem pač ni treba nič dokazovati, ker so itak Albanci, medtem ko je pri Nizozemcih ta motiv prisoten. Takšne mantalitete ne razumem, ampak pustimo to za kdaj drugič. Tokrat me je zmotilo nekaj drugega.

In sicer komentator. Pravzaprav niti ne komentator osebno, on je bil konec koncev le glas ljudstva, obče volje, rezultat šole slovenske ponižnosti, če hočete… Začelo se je takoj ko sem prižgal televizor in stopnjevalo ko je šla tekma proti koncu. Nekje okoli 70. minute je iz televizorja z evforičnim glasom zadonelo nekaj v stilu: “Na tribunah pa gledalci spodbujajo igralce in jim skušajo pomagati do čudežne točke!”. Ok, požrem cmok. Gremo dalje… “Ali bo našim uspelo pripraviti presenečenje in odščipniti točko Nizozemcem?” “Doktor, ne ga srat,” si mislim in gledam naprej… Ko se je tuljenju v isti rog pridružil še reporter ob igrišču z besedami, da imajo igralci neverjetno priložnost za remi, mi je pa prekipelo in sem ugasnil zvok.

Da povzamem: 20 minut je še do konca, igramo doma in igramo dobro, imamo svoje priložnosti, nasprotnik je slovit, ampak nezainteresiran za igro, imamo super rezultat (0:0), na lestvici skupine tonemo čedalje nižje, mi pa igramo na ničlo? Na remi? Pri rezultatu 0:0? Na tekmi, ki jo igramo doma? Na tekmi, kjer smo enakovredni nasprotnik… ?

Ok. Recimo, da kupim, da želi vodstvo s trenerjem na čelu odigrat ničlo. Razumem, da nekemu mlademo igralcu osvojena točka proti Nizozemski pomeni cel svet in jo bo branil na vse pretege! Ampak, ko niti navijači, ne strokovnjaki in celo novinarji ne želijo “igre” na zmago… Ja potem je pa res nekaj hudo narobe. Ne me napačno razumet, sploh ne zamerim igralcem poraza, nasprotno – čestitam jim za solidno predstavo, ampak ta slovenska ponižna mentaliteta in ta prekleta skromnost mi gre pa res v nos.

Lahko bi šli malo na jug na kakšen šnel-kurz samozavesti. Na hrvaško pride Brazilija v top formi, Brazilija ljudje(!), pa jo bodo pričakali na nož. “Mi smo bolji!” – ne glede na to v kakšni postavi so, kdo je poškodovan, kakšna je forma. “Hočemo pobjedu,” grmi s tribun. Nisem pristaš tega, da je potrebno športnike linčat, ko ne dosegajo rezultatov, ampak da jih bom pa spodbujal, da naj dosegajo slabše cilje od tistih za katere vem, da so jih sposobni doseči… To je pa res poden!

  • Share/Bookmark

28.03.2007

Kjer se angeli igrajo

Objavljeno v Ko piše srce, Poezija 07:59 avtor: sosed

Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.

Da potem bi bral jih tebi,
vsako noč, ko sonce spi,
dokler čas se ne ustavi,
in ves svet se izgubi.

Toplo sapo bi v objem svoj,
le z besedo prikoval.
Večno stiskal te v naročju,
ko planet bi miroval.

Napisal bom najlepšo pesem,
pesem kot je ne poznajo,
in te z njo odpeljal tja,
kjer se angeli igrajo…

Deklici, ki me je pobrala s tal in mi pokazala, da sem še vedno živ.
Hvala maca! ;)

  • Share/Bookmark

23.03.2007

Ko bom velik, bom Niki Lauda

Objavljeno v Solze 10:56 avtor: sosed

kidanje.jpg

Po nekaj dneh, ko sta jeza in občutek nemoči že počasi popustila, vam lahko zaupam: sovražim sneg. In snežinke. In vodo v čevljih. Da ne govorim o plundri in mrazu. Ampak najbolj, mislim res najbolj, pa sovražim pluge. Kaos na cesti me sploh ne moti. Pravzaprav grem najraje po opravkih takrat, ko je na cesti 10-20 centimetrov novo zpadlega in nespluženega snega. Takrat ni strahu, da bi naletel na ‘nedeljskega voznika’. Ta misel me vedno navdaja z občutkom varnosti in takrat sem za volanom nenavadno miren! Zato ne vidim prav nobene potrebe po pluženju. Sicer pa je sneženje v mestu itak povsem neuporabna zadeva.

kidanje1.jpg

Ne me narobe razumet – zavedam se njegovih redkih pozitivnih (stranskih) učinkov. Izdelava snežaka za hišo, sankanje in kepanje z mojim triletnim sinom je super zadeva, ampak kaj ko vedno znova pride ta prekleti plug…

Uf, naj zadiham in malo pojasnim zadevo: lega naše hiške ima eno manjšo pomanjkljivost – strm dovoz direktno do dvopasovne Dolenjske ceste v kombinaciji z gosto živo mejo levo in desno od dovoza, vsem komunalnim Niki Laudam omogoča, da me ob vsakem malo obilnejšem sneženju dodobra založijo z zbitim in težkim snegom direktno s ceste. Slava jim! Predno premečem kupe zmrznjenega snega iz svojega dovoza, na drugi strani parcele že cvetijo zvončki!

Težko je pojasniti občutek, ko vstaneš sredi noči, da boš skidal dovoz, se pravočasno pogrel, stuširal, preoblekel, peljal cucka na sprehod, nato zbudil svojega sina, ga pripravil za pot v vrtec…Tisti občutek, ko naposled z malčkom le stojiš na vratih, pripravljen za naskok na nov dan in s kotičkom očesa opaziš utripajočo oranžno luč, ki seveda pomeni, da ne greš nikamor. Še nekaj časa ne. Pogledaš v kot hodnika in si pripravljen priseči, da slišiš tihi hihet lopate, ki komaj čaka, da jo nekdo ponovno prime za njen štil…

Ko bom velik in bogat, bom imel na dovozu talno gretje ali pa si bom tudi sam omislil plug in običajnim smrtniko jemal voljo do življenja. Dokler ne napoči ta dan pa: j***m ti te preklete grtalice!!!

  • Share/Bookmark

22.03.2007

Barka

Objavljeno v Ko piše srce 08:28 avtor: sosed

boat.jpg

Nekoč je živel mož. Pošten mož. Mož poln ambicij in ciljev, ki so samo čakali, da jih bo uresničil. Še vedno je bil mlad, vendar vseeno si je večino svojega življenja najbolj želel ene same stvari. Od vseh želja je bila najbolj goreča želja, da bi si nekoč zgradil svojo barko. Z njo bi lahko potoval po morju, se podajal v kraje, ki jih še ni poznal, odkrival skrite kotičke, ki jih ponuja prostranstvo. Na tej barki, ki si jo je bil v mislih zgradil že kot otrok, se je želel postarati. Z njo je bil pripravljen prepluti vsa morja in kot v poceni hollywoodskem filmu na njej dočakati svoj poslednji sončni zahod.

Da bi uresničil svoj cilj, je svoje dotedanje življenje posvetil pripravam na trenutek, ko se bodo pričela prva dela. Prebiral je knjige o načrtovanju izgradnje plovil, uril se je v tesarstvu ter ročnih spretnost in vso svojo energijo usmeril v pridobivanje znanj, ki jih bo potreboval za izvedbo tako zahtevnega projekta.

In ko je napočil pravi čas… Ko so se planeti postavili na pravo mesto in so se posamezni delci sestavljanke zložili v čudovito celoto, je mož zgradil svojo barko. Vse je stavil na ta prvi in edini poizkus, zato se mu ni smelo ponesrečiti. Vanjo je zlil vsa pridobljena znanja, svoje želje, ambicije, upanja, barki je dal sebe samega … in končno zaplul. Dolgo časa sta bila on in barka eno – neločljiva celota. Včasih je vodil barko mož. Kot pravi kapitan je ponosno stal na palubi s krmilom v rokah. Spet drugič je plovbo prepustil njej. Zleknil se je na sonce ter se pustil voditi – poln zaupanja, a tudi napuha in občutka samozadostnosti ob izpolnitvi glavnega življenjskega cilja. Želel je, da bi občutek trajal. A ni…

Prišli so težki časi, veter se je obrnil. Nad morje so se začeli zgrinjati težki, črni oblaki in mož se je zbal za vse, kar je dolga leta gradil. Želel je odpluti nazaj v pristan, pobegniti nekam, kjer bi se lahko skril pred nevihto in, ko mu je zmanjkalo idej, je prvič v življenju pokleknil na kolena ter prosil za svojo usodo pri Tistem, ki mu nikoli prej ni zaupal. Vendar katastrofe kljub temu ni mogel in ni znal preprečiti.

Ko so moža kasneje spraševali, kaj se je pravzaprav zgodilo, jim ni znal odgovoriti. Zrl je nekam v prazno, ko je govoril o tem, kako se je na lepem znašel naplavljen na obali, ki jo je poln zanosa zapustil pred leti. Počutil se je oropanega, ogoljufanega in praznega. Mislil je, da je izgubil svoj smisel, čeprav ga je imel ves ta čas pred očmi – v senci davno potopljenih podob, ki jih je mož imel za večne.

Danes sem vesel, da me je vrglo ob obalo in da ne plujem več v vodah, ki jih ne poznam. Tokovi so bili premočni, vetrovi premrzli, barka pa … Barka je bila zgolj skupek sanj, ki sem jih sanjal kot otrok. In ko je prvič zaplavala v nemirno morje, se je sesedla kot stolp iz kart. Zdaj vem, da sem ves ta čas preganjal duhove in se je zgodilo samo to, kar se je moralo zgoditi.

Pred dnevi sem po dolgem času spet užival v plovbi. Veliko stvari me je spominjalo na tisto prejšnje potovanje, na katerega sem se podal s takšno predanostjo in zaletom. Verjetno zgolj v opozorilo, da ne bom ponavljal istih napak ter ponovno zaplul predaleč od obale. In ko sedaj razmišljam o dogodkih, ki so nedavno tako pretresli moje življenje, pomirjen z vsem kar se je zgodilo ter hkrati v pričakovanju tistega, kar se še ima zgoditi, ne morem kaj da ne bi pritrdil kantavtorju iz Splita in njegovim verzom: “Ovo mi je škola … i drugi puta ču pametnije…”

  • Share/Bookmark