26.04.2007

Odrezan od sveta

Objavljeno v Žlica vegete 08:44 avtor: sosed

Zadnji dan v civilizaciji. Le še en dan drvenja po polnih ulicah in cestah, hupanja pred oranžno lučjo, lovljenja izgubljenih minut. Še 12 ur opravkov, obveznosti in odgovornosti. Jutri navsezgodaj pa na pot.

Tam, kamor odhajam ni cest. Niti enega semaforja ni. Obveznosti in opravki se končajo že zjutraj, ko od vaškega peka prineseš pravkar spečen kruh in ga še toplega postaviš na mizo. Tam ni šefov. Ni projektov v teku. Ni nezadovoljnih uporabnikov. Ni mreže. Ni interneta. In ni domino serverja.

So pa škržati. Je njihovo petje. In bučanje morja, ki se izgubi v krošnjah starih borovcev. So zvezde, najsvetlejše in bolj številčne kot kjerkoli na celini. So ljudje, ki se jim nikoli ne mudi. Ljudje, ki so v življenju zamudili vse, a izgubili ničesar. Namesto, da bi se podili za minutami, jih živijo. Včasih se zdi, kot da je še čas pozabil na njih in jih prepustil nesmrtnosti. Za deset dni bom eden od njih. Upam, da mi bo v tem času uspelo ujeti drobec nesmrtnosti tudi zase…

  • Share/Bookmark

25.04.2007

Moj otok

Objavljeno v Žlica vegete 11:01 avtor: sosed

molat-021.jpg

V petek odhajam! Pregledal bom stanje tekočin v avtu, na novo zategnil avtosedež, spakiral kovčke, zalil rožice in ‘Hasta la vista, Ljubljana’. Tega sem si zaslužil! Dopust namreč… Za 10 dni bom lahko odklopil in pozabil na vse obveznosti in skrbi ter užival v brezdelju.

Zjutraj bova z Nejcem hodila k peku po kruh, se podila za martinčki in admirali, lovila rogače in hodila na sprehode. Nagajala bova babici in jo, v obojestransko zadovoljstvo, spravljala ob živce. Borisu in njegovi novi ženi bova pomagala zgraditi kamin, jaz sam pa mu ga bom pomagal zapiti. Pisala bova SMS-e in kartice: mamici, prijateljem in njej – edini, ki mi bo zares manjkala…

Vsak večer pa si bom vzel nekaj časa zase in si privoščil trim po osamljeni poti – pravzaprav edini cesti, ki povezuje vse tri vasi na otoku. Tukaj redkokdaj koga srečaš in ves čas lahko uživaš v čudovitem razgledu na morje ter okoliške otoke. Spremstvo ti dela le neprekinjeno petje škržatov, ki je na otoku nekakšna stalnica in občasen krik galeba, pozdrav iz višav. Tek po tej progi je eden redkih pri katerih MP3 predvajalnik in slušalke ostanejo doma. Bilo bi lepo, če bi desno koleno zdržalo turo od začetka do konca ceste in nazaj, od Molata do Zapuntela, slabih 20 km. Ampak verjetno pričakujem preveč. Ravno včeraj sem pretekel prvih 10km v enem kosu po poškodbi in res bi bilo škoda, da bi se ponovno poškodoval na moji najljubši trasi. Vesel sem že, da spet tečem.

Mogoče naju bo kateri od mnogih ribičev na otoku ponovno povabil na ribolov, naju vzel s seboj na čoln in pokazal ’skrite punkte’, kjer je voda globja, dno bolj skalnato in ribe večje ter bolj lačne kot kjerkoli drugje. Mogoče bo Nejko tokrat ujel svojega prvega špara, tako kot sem ga pred dvaindvajsetnimi leti na tem istem otoku s svojim dedom ujel jaz. Mogoče bo tudi zanj, kot je bil takrat zame, ta dogodek eden prvih in najlepših spominov. Mogoče mu bo dal poljub in ga spustil nazaj v vodo. Da ga bo čez dvaindvajset let lahko poljubil njegov sin. Moj vnuk. Mogoče… Na tem istem čarobnem otoku…

  • Share/Bookmark

24.04.2007

Od matičarja do sodnika

Objavljeno v Ko piše srce 12:32 avtor: sosed

Danes sva z (od zdaj naprej bivšo) ženo tudi uradno zaključila skupno pot. Dobrih 6 let sem ignoriral in prebavjal vse njene napake in pomankljivosti, tako kot je ona z druge strani prebavljala moje. In teh ni bilo malo. Kljub temu sva nekako furala. In večino časa sva se imela ob tem blazno lepo. Včasih tako lepo, da sva sanjala o večnosti, o idealih zvestobe, ljubezni, partnerstva ter vsega kar pač paše zraven. V mislih sva se skupaj starala, sivela, štela vnuke in se imela še vedno rada, v realnosti pa sva vlekla voz vsak na svojo stran, dokler nisva pretrgala še zadnje niti, ki naju je držala skupaj.

Kdo je prvi obupal, kdo odšel, kakšni so bili dejanski motivi in povodi za odhod niti ni pomembno. Vzroki so bili itak povsem drugje. Sedaj je pomemben le še mali Nejc, ki potrebuje oba. Očeta in mamo, ki se znata pogovarjati in se pri tem tudi kaj zmeniti! Kar pa je velikokrat težko. Kljub temu, da oba veva, da gre za edino pravo pot. Jaz osebno ne čutim več jeze. Tudi rad je že dolgo časa nimam več. V osebi, ki mi je dolgo časa pomenila vse na svetu, sedaj vidim le še nekoga, ki me je razočaral in pustil na cedilu. Po vsej verjetnosti je podobno kot sem jaz tudi ona razočarana nad mano. Sori Coki, trudil sem se…

Tako se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi, končalo pa se je danes – s podpisom in žigom čez šest let. Ko se sedaj obrnem čez ramo in pogledam nazaj, lahko rečem, da imam čisto vest. Naredil sem vse, kar sem lahko, da bi ohranil plamen. V največjem nalivu sem stal nad njim s polomljenim dežnikom v rokah, še dolgo klečal ob pogorišču in pihal v ugaslo žerjavico. Nisem znal obuditi mrtvih. Žal.

Upam, da sem to kar sem preživljal v zadnjem letu prestajal zadnjič. Ne želim si več takšnega slovesa. Nov začetek je namreč še lepši kot je bil prejšnji – z metuljčki, vročico in potnimi dlanmi. Edina razlika je, da sva se tokrat v njo zaljubila dva, vsak na svoj način.

Počutim se kot igralec na srečo, ki ima v rokah full house, na sredi igralne mize pa ležijo gore žetonov. Obeta se mi enormen dobitek. Z njim bi bil preskrbljen za vedno. Če bom znal pravočasno zapustiti casino. Če bom znal zadržati pridobljeno bogatstvo. In če je Življenje z druge strani mize že odmetalo vse ase, ki jih je skrivalo v rokavu. Si upam staviti vse kar imam?

  • Share/Bookmark

23.04.2007

Na obali je menda vse isto…

Objavljeno v Smeh 14:46 avtor: sosed

Nejko je bil čez vikend na obisku pri mamici, jaz pa sem soboto preživel na obali. Nekje med Portorožem in Piranom. Malo tu, malo tam… In bilo je super! Poleg odlične družbe (hvala Rada) so dan zaznamovali (Listed in order of apperance):

Rumen mercedes, ki sem ga do Kopra prehitel osemintridesetkrat. Majstore, pa kaj ti pomaga merđo, če po klancu navzdol Ibiza leti kot sneta sekira?

Sonce. In to ne kakršnokoli sonce, ampak tisto ta pravo. Ki zakuri in pripeka! Občutek sem imel, da smo sredi poletja in sem na dopustu. Ko sva zjutraj krenila iz (takrat še) oblačne Ljubljane, sva bila precej negotova glede tega izleta, ampak sonce tokrat res ni razočaralo.

Toples punca, ki se je sončila nekaj metrov od mize za katero sem pil dopoldansko kavo. Hvala, lepo da sva se spoznala… :)

Totalno zmedena kelnarca, ki nam je v Piranu navsezgodaj zaželela ‘dober večer’ in med opravičevanjem skoraj izgubila pladenj. To isto kelnarco nam je že ob naročilu uspelo še dodatno zmesti:
- Coca-colo, kavo z mlekom in belo kavo prosim.
- Emmm… Khm… Kako to mislite?
- Torej, eno kolo, eno kavo z mlekom in eno belo kavo prosim.
- Belo kavo in kavo z mlekom?
- Prosim, ja!
- Ja, ampak… Sej to je isto!
- Pravzaprav ni. Bela kava je pretežno mleko z dodatkom kave, medtem ko…
- [Zmeden pogled...]
- Kokakolo in dve kavi z mlekom prosim. Hvala!
Pet minut kasneje zmedena dečva prinese kokakolo in dva kapučina. Kokakola prileti pred Mojco, enega od kapučinov dobim jaz, pospremljenega z besedami ‘kava z mlekom za vas’, drugega pa Rada ‘ … in bela kava za gospodično’. Smeh na polno. Ko je zmedena gospodična opazila, da smo njen ‘trik’ pograbili z navdušenjem, je dodala še: ‘Jah, veste, pri nas je vse isto!’ Skozi smeh sem uspel iztisniti le še ‘Potem sem pa res vesel, da nisem piva naročil!

Čuden šport, ki se je odvijal na Tartinijevem trgu v sklopu prireditve ob prazniku sv. Jurija. Neka mešanica baseballa, kriketa in veselice. Prvič videl – nekaj novega ali nekaj preživetega? Pojma nimam… Izgledalo je zabavno.

Banana split kot pika na i fantastičnemu dnevu.

Bila je res lepa sobota in tudi nedelja ni bila nič slabša, čeprav preživeta na drugem koncu Slovenije – tokrat je bila na sporedu Gorenjska. Izostale so le nudistke in zmedene kelnarce!

  • Share/Bookmark

18.04.2007

Vic blogerji

Objavljeno v Žlica vegete 10:19 avtor: sosed

Ok, najprej pojasnilo. Sledeče objave nisem napisal, ker bi želel komurkoli soliti pamet. Še manj širiti “pravo vero”. Gre samo za razmišljanja obče nepomembnega blogerja, ki je to postal šele pred nedavnim in mu zato vsi fenomeni bloganja še niso povsem jasni. Ma niti ne gre za razmišljanja, bolj za klic na pomoč. Željo po razsvetlenju – uh ja, to bo pravo! Skratka, želel bi, da mi nekdo (kdorkoli!) pojasni v čem je trik, da se nekdo registrira kot bloger, si reče ‘Ok, zdaj bom pa blogal, tako kot to počnejo veliki’ in potem to čudovito orodje uporablja za posredovanje stokrat prežvečenih vicev. Mislim, zakaj bi to počel? V čem je smisel?

Ko sem bil mlajši, sem pisal dnevnik. Mnogi prijatelji in vrstniki so ga pisali. Sedaj se sprašujem, če so se njihovi vpisi v svoj dnevnik začeli z: ‘15.december 1988 : Gresta Haso in Mujo mimo avtopralnice, nakar Muji pade iz žepa kondom…‘ Ker če so se, potem je bilo z mojim dnevnikom nekaj hudo narobe. In še dobro, da ga nihče ni bral!

Saj ne, da me pretirano moti, konec koncev naj vsak s svojim blogom počne, kar ga je volja. Pa vendar. Če sem popolnoma iskren mi ni povsem vseeno, že zaradi povsem praktičnih razlogov. Velikokrat recimo, ko imam nekaj minut časa in sem že prebral objave tistih, ki jih redno berem, pogledam sveže objave na blog.siol.net. In ja, malo bedasto se mi zdi, če je od 20-ih svežih objav 8 vicev in 5 linkov do filmov. Od tega je 6 postov od iste osebe – mislim, ko bi ‘vicer’ vsaj objavil vse svoje najnovejše ’smešnice’ v isti objavi. Na srečo se takšen naval ‘junka’ (še) ne dogaja zelo pogosto, a vseeno. Če bi želel brati vice ali gledati smešne filme, obstaja na stotine super strani, kjer bi to lahko počel cel dan. Zato se še enkrat več sprašujem o smislu početja Vic-blogerjev. Hkrati pa ugibam, kakšne posledice bosta množično ‘blogiranje’ in utvara, da je vsaka objava že spletni dnevnik, pustila na razvoj blogovske kulture v prihodnosti.

Seveda nisem napisal nič novega, v zadnjem času je bilo veliko zapisev o objavah, ki so same sebi v namen in vem, da sem s tem prispevkom samo prdnil v veter. Kljub temu ga objavljam. Tako, za špas. In v duhu množične produkcije nekvalitetnih objav!

… In prosim ne me vprašat, kako se konča vic iz drugega odstavka.

Lep dan še naprej, sosed

  • Share/Bookmark

16.04.2007

Pravljica

Objavljeno v Smeh 13:49 avtor: sosed

Kako lep vikend ljudje! Ma če bi pisal pravljico, bi jo tukaj končal: “…in tako so živeli do konca svojih dni.” Noro lepo vreme, odlična družba – ljudje, ki so tu, da se imajo super in uživajo življenje, na čelu pa seveda razpoloženi in razigrani sinko, ki je ta konec tedna kar žarel od vsega lepega. Tudi njemu se pozna, da se je začela pomlad in lahko kadarkoli (skupaj z mano) pobegne iz stanovanja novim dogodivščinam naproti.

V soboto je videl Zagreb in tamkajšnji živalski vrt. Sicer je bil to njegov drugi obisk, vendar hrvaško metropolo je vseeno doživljal kot prvič. Fasciniralo ga je vse – od zlobnih gnujev, pobeglih iz ‘Divjine’ (tj. risanke, ki jo zna fant po 87568568-ih ponovitvah na pamet), do roza sladoleda, ki ga je dobil kot nagrado za skoraj neprepoznavno pridnost po celem dnevu potepanj po mestu. Slikovno poročilo sledi v prihodnih dneh!

Nedelja pa je minila skoraj penzionistično. Spanje do osmih (kar je prava redkost!), potem pa zajtrk in izlet k babici. Oči se je skočil še malo razmigat na bazen, sledilo pa je obilno kosilo in nazaj na domače dvorišče v družbi sonca, piva in somišljenikov! Idile ni zmotila niti delovna akcija – pranje avtomobilov.

Danes se nam ponovno obeta lep dan, že jutri pa je na sporedu nov event. Piknik pri g. Šefu v družbi samih pozitivcev. Mmmm, že slišim, kako cvrči. Hehe, bom zaključil kar tule – in tako so živeli do konca svojih dni…

  • Share/Bookmark

10.04.2007

Dela prost ponedeljek v vsak dom

Objavljeno v Žlica vegete 09:31 avtor: sosed

No, a ni bilo fajn? Podaljšan vikend mislim. Tale mini dopust. Katarza! Sicer sem ves čas pomalem pogrešal Nejkota, ki je bil ta vikend, z izjemo velikonočnega zajtrka, pri mamici, sem pa zato izkoristil ta čas za delo okrog hiše in na vrtu. Trava je pokošena, vrt preštihan in kar je najpomembneje – obe babici sta veseli.

Seveda pa nisem samo delal – čar podaljšanega vikenda je ravno to, da lahko narediš vse kar si predvidel pa ti še vedno ostane kakšna urica, dve, petnajst … za uživanje. Tako se najde čas za petkovo slow-food večerjo, sobotno košarko in pivo s kolegi, nedeljski kino, ponedeljkov piknik z martinčkanjem na soncu. Vsak dan nekaj malega za dušo. Če gre za običajen vikend je tega časa bistveno manj, zato imaš v osnovi dve možnosti.

Prva je, da si sam pri sebi rečeš “jebi ga” in uživaš. Seveda imaš potem slabo vest. Stanovanje je v razsulu, perilo ni oprano, kaj šele zlikano, mama je slabe volje, ker je vrt še nepremetan, tvoj sinček še vedno nima montirane nove luči v sobi in hišni labradorec je prav besen, ker mu že cel teden obljubljaš, da se bosta igrala in špricala z vodo (ok, pravzaprav umivala, ampak kaj pa labradorc ve).

Druga varianta pa je, da pospraviš stanovanje, daš za prat perilo, ga obesiš, pobereš in zlikaš, preštihaš vrt, montiraš luč, skopaš labradorca in postoriš se deset tisoč podobnih stvari, nakar v nedeljo zvečer ves zgaran in nesrečen komaj dočakaš konec vikenda.

In zato, dragi moji, predlagam, da se namesto kenslanja praznikov, naši politiki začnejo ukvarjati z uzakonitvijo prostih ponedeljkov! A ne bi bilo fino živeti v državi, kjer bi bilo perilo vedno oprano, vsi vrtovi preštihani, mame in babice bi bile vesele in ponosne, labradorci čisti in razigrani, v otroških sobah pa bi svetile nove in sveže montirane luči. To bi bil svet po mojem okusu! Pa še ponedeljek ne bi bil več na slabem glasu.

  • Share/Bookmark

6.04.2007

Slon je pa še vedno na zimskih gumah…

Objavljeno v Žlica vegete 11:25 avtor: sosed

zoo2.JPG

Včerajšnji lep in sončen dan sem se odločil izkoristiti za zadnjo skupno avanturo pred “vikendom pri mamici”. S tem namenom sem šel malo prej iz šihta, odbrzel v vrtec po Nejčka, domov nekaj pojest in sprehodit psa, potem pa gasa proti živalskem vrtu. Tu sem se imel vedno lepo – kot otrok in tudi sedaj, kot oče. Mogoče še lepše zdaj, ko opazujem navdušenje mojega sinka. In lepo sem se imel kljub blatnim potkam in nasploh slabim pogojem tudi za povsem nezahtevnega sprehajalca. Edina stvar, ki je res ne morem pustiti ob strani pa so neurejeni in predvsem premajhni prostori za živali.

Mimogrede, si je kdo v zadnjem času ogledal živalski vrt v Maksimiru? Ok, tudi tam ni vse popolno, ampak ljudje, to je Živalski vrt. Z velikim Ž. Ma kaj živalski vrt – životinjsko carstvo! Pustimo dejstvo, da je vstopnina trikrat manjša in park desetrkrat večji – bolj me je presenetila urejenost. Čistoča, urejenost kletk, urejnost sprehajalnih poti, celo vrtovi okoli kletk so čudoviti. Pravzaprav ne vem, če sploh lahko govorim o “kletkah” ker ne gre za dotrajane in zarjavele kovinske konstrukcije, ampak za, v nekaterih primerih, zasteklitev, spet v drugih pa za elegantne rešitve, ki te na trenutke prepričajo, da gledaš živali v njihovem naravnem okolju. In kako jim uspe financirati drago postavitev in vzdrževanje? Z marketinškim pristopom. S tem, da gredo v korak s časom. S tem da zraven nilskega konja postavijo napis Hypo in zraven krokodila namestijo nevpadljivo tablico, na kateri lahko poleg ostalih podatkov prebereš, da je nakup financiral La’coste… Recimo…

Pa pustimo Maksimir ob strani.Včeraj je bil lep dan in edina slaba stvar na njem je bila, da se je prekmalu končal. Nejc je bil še danes zjutraj poln vtisov (kot da ne bi šel skoraj vsak mesec v živalski vrt) in ko je prišel v vrtec je, še predno je odprl vrata, že vadil rutino in ponavljal, kaj vse bo povedal prijateljici Patriciji. O medvedu, ki si je ujel vrano za malico, o tjulnih, ki so se ravsali kot se on ravsa z Rogljem, o papigah, ki žvižgajo za puncami in o tistih “mičkenih opicah k se skos neki klegajo pa delejo”….

Na koncu naj samo še priložim slikico, ki sama po sebi priča o neverjetnih razmerah v katerih so se znašle uboge živali našega živalskega vrta. Slon je najboljši primer. Kljub temu da smo že globoko v aprilu in da je zunaj že precej toplo, ima revež še vedno nameščene zimske gume… Groza!

dv

Nič, lep dan vsem, jaz grem pa Jadranko poklicat, da probamo rešit krivico s temle ubogim slonom.

  • Share/Bookmark

2.04.2007

Oranžna pojedina

Objavljeno v Smeh 09:46 avtor: sosed

orange.jpg

Včeraj smo še zadnjič, tokrat v družinskem krogu, nazdravili izgubljenemu 25. letu; saj veste – prijatelje spoznaš v nesreči. Ker je pred kratkim godovala tudi moja mama (tj. “babi Mojca”), smo dogajanje preselili pod njeno streho. Tako je dobila super priložnost, da še enkrat pokaže da je super kuharca in poleg tega izvrstna dekoraterka!

Tokrat je bila tema kosila barva. Jup – barva. In to ne katerakoli barva! Ne, ne – šlo je za pravi naskok oranžnega! Ob oknih so se spuščale oranžne zavese, v kotu se je bohotilo oranžno visočanstvo – gospa Sedežna, v vazi oranžna butarca, poleg nje oranžni svečniki, v skodelici oranžni bomboni, na mizi pa (nikoli ne uganete!) oranžni jedilni servis.

In ko sem ravno razmišljal, kako zelo ‘in-stajl’ je moja mama, je na vratih pozvonilo. Stamači!
- “Dober dan!”
- “Hej, živjo!”
- “Oooo, pri vas je pa vse tako … oranžno!”

Seveda ni nikogar presenetila prva jed na mizi – tudi otvoritev kosila je bila namreč nadvse stajliš: korenčkova juha! Korenčkova, a štekate? Oranžno, ki te ljubim, oranžno… Naša babi je šefica!

Amosfero sva nekoliko zagrenila edino jaz in g. stric, ki sva oranžni jedilnik začinila z nekaj pikrimi na račun … hja, oranžne barve, ampak (z izjemo naju) na srečo ni bilo drugih motečih dejavnikov.

Tisto invalidno kuro, ki edina ni uspela ubežat vaškemu klavcu (reva je imela eno leseno nogo; da nismo delali škode, smo jo po večerji ponucali za zobotrebce) smo pač pomalcali, se najedli peciva in piškotov iz kuhinje tete Milene (pogrešali smo le oranžne glazure in pomarančno pecivo!) in spili kozarec refoška. Na razpolago je bil sicer tudi nadvse oranžni đus – ampak Feng-shui gor al dol, vina se pa ne bom odrekel!

Za konec le še zahvala babi Mojci – oranžna pojedina je bila zakon! Res je, da se bo verjetno še nekaj časa otepala oranžnih šal, ampak saj je že navajena vsega hudega – sploh glede na to kakšnega paglavca ima za sina (de ne govorim o bratu)! Še dobro, da ima vnuka, ki jo redno spravlja v dobro voljo.

Oranžni pozdrav vsem gurmanom!

  • Share/Bookmark

1.04.2007

Trenutek večnosti

Objavljeno v Ko piše srce 16:01 avtor: sosed

Vse bi dal, da bi lahko ustavil čas. Ujel bi trenutek in ga doživljal večno. Podobe, ki me plašijo čez dan, so se izgubile nekje v daljavi. Pozabljene. Kot da nikoli niso zares obstajale. Za seboj so pustile le senco, ki jo je povozil občutek topline. Slika je nenadoma postala jasna – vem kaj hočem in po čem sem hrepenel, ko sem iskal samega sebe. Vse kar sem želel je to, kar imam sedaj na dosegu roke. Vse bi dal. Samo, da bi ustavil čas…

Veš o čem razmišljam. Bereš me kot knjigo. S svojimi temnimi očmi mi prebadaš stene, ki sem jih postavil okrog srca . Vseeno me sprašuješ po mojih mislih. Kot da sama ne verjameš, da je vse kar se dogaja resnično. Ali čutiš? Ne pričakuješ odgovora. Spustiš dlan na lice, ki ti počiva v naročju. Zaprem oči, pustim da me val sreče ponese v nebo. Boš še vedno tu, ko se vrnem in odprem oči? Bodo odvržene cote še vedno razmetane po sobi? Bo v zraku še vedno ujet tvoj vonj? Ali pa bodo sveče dogorele, se postelja ohladila in sanje izpuhtele v zrak? Bom ponovno padel na tla?

Vse bi dal. Čisto vse kar imam. Ko bi lahko. Ko bi le znal. Ustavil bi čas, ujel ta trenutek. In večno počival v tvojem naročju.

  • Share/Bookmark