24.04.2007

Od matičarja do sodnika

Objavljeno v Ko piše srce 12:32 avtor sosed

Danes sva z (od zdaj naprej bivšo) ženo tudi uradno zaključila skupno pot. Dobrih 6 let sem ignoriral in prebavjal vse njene napake in pomankljivosti, tako kot je ona z druge strani prebavljala moje. In teh ni bilo malo. Kljub temu sva nekako furala. In večino časa sva se imela ob tem blazno lepo. Včasih tako lepo, da sva sanjala o večnosti, o idealih zvestobe, ljubezni, partnerstva ter vsega kar pač paše zraven. V mislih sva se skupaj starala, sivela, štela vnuke in se imela še vedno rada, v realnosti pa sva vlekla voz vsak na svojo stran, dokler nisva pretrgala še zadnje niti, ki naju je držala skupaj.

Kdo je prvi obupal, kdo odšel, kakšni so bili dejanski motivi in povodi za odhod niti ni pomembno. Vzroki so bili itak povsem drugje. Sedaj je pomemben le še mali Nejc, ki potrebuje oba. Očeta in mamo, ki se znata pogovarjati in se pri tem tudi kaj zmeniti! Kar pa je velikokrat težko. Kljub temu, da oba veva, da gre za edino pravo pot. Jaz osebno ne čutim več jeze. Tudi rad je že dolgo časa nimam več. V osebi, ki mi je dolgo časa pomenila vse na svetu, sedaj vidim le še nekoga, ki me je razočaral in pustil na cedilu. Po vsej verjetnosti je podobno kot sem jaz tudi ona razočarana nad mano. Sori Coki, trudil sem se…

Tako se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi, končalo pa se je danes – s podpisom in žigom čez šest let. Ko se sedaj obrnem čez ramo in pogledam nazaj, lahko rečem, da imam čisto vest. Naredil sem vse, kar sem lahko, da bi ohranil plamen. V največjem nalivu sem stal nad njim s polomljenim dežnikom v rokah, še dolgo klečal ob pogorišču in pihal v ugaslo žerjavico. Nisem znal obuditi mrtvih. Žal.

Upam, da sem to kar sem preživljal v zadnjem letu prestajal zadnjič. Ne želim si več takšnega slovesa. Nov začetek je namreč še lepši kot je bil prejšnji – z metuljčki, vročico in potnimi dlanmi. Edina razlika je, da sva se tokrat v njo zaljubila dva, vsak na svoj način.

Počutim se kot igralec na srečo, ki ima v rokah full house, na sredi igralne mize pa ležijo gore žetonov. Obeta se mi enormen dobitek. Z njim bi bil preskrbljen za vedno. Če bom znal pravočasno zapustiti casino. Če bom znal zadržati pridobljeno bogatstvo. In če je Življenje z druge strani mize že odmetalo vse ase, ki jih je skrivalo v rokavu. Si upam staviti vse kar imam?

 

24 komentarjev »

  1. leilanileilani pravi,

    24.04.2007 ob 13:19

    …sem se (grenko? kaj pa vem!) nasmehnila in pihnila skozi nos. Kako zanimivo: ko sanjamo o vecnosti v dvoje z nekom ob nasem srcu, poti sploh ne vidimo, samo cilj se holivudsko in zahrbtno sveti. Zakaj mi, ljudje nocemo sprejeti tako lepega reka: ‘LJUBEZEN JE VECNA, DOKLER TRAJA’? Bilo bi toliko manj bolece in zivljenje bi bilo toliko lepse … skoda, da nas tisti tam zgoraj ni naredil po tej ’skici’ :-)

    Sosed – vso sreco v zivljenju!

  2. vvooodnarkavvooodnarka pravi,

    24.04.2007 ob 13:31

    Nekaj bi te vprašala, ko si omenil jezo ali poznaš vzrok zakaj je nastala (kakšn čustva se skrivajo za jezo) ?

  3. cvizl pravi,

    24.04.2007 ob 13:54

    Jebeš!!!

  4. marija pravi,

    24.04.2007 ob 14:03

    Tako znano, tako boleče!
    Včeraj je bilo 4 leta kar sva začela, končala še sicer nisva, upanja tako malo, tu pa tam zdrsne žarek skozi oblake in meglo. Moj noče bit več vame! Kje sem falila, kaj delam narobe? Trdi, da sem ga prevarala. Nisem ga! Živimo skupaj, drug mimo drugega, delamo se, kako smo fajn (bljak), ko obiski odidejo – in potem vse tiho je bilo.
    Želim vam lepše…

  5. sosedsosed pravi,

    24.04.2007 ob 14:20

    @ vvooodnarka:zakaj je nastala jeza? zato ker je oseba, s katero sva se skupaj odločila za zakon, družino in otroka spoznala, da si tega pravzaprav ne želi in brez pravega razloga meni ter svojemu otroku obrnila hrbet. In tudi brez pojasnila ali želje karkoli spremeniti in popraviti… Jezen sem bil zaradi načina na kakršnega se je vse skupaj končalo, zaradi spremembe v vedenju partnerja, zaradi nepripravljenosti sprejemanja kompromisov, pristopanja k pogovoru… še miljon je podobnih razlogov. in verjetno ima tudi ona približno toliko razlogov, zakaj je (bila?) jezna name. ampak, kot sem že rekel, vsak od njih je sedaj nepomemben. in jeza nima veliko opraviti z zgornjim postom.

  6. miHA pravi,

    24.04.2007 ob 14:25

    kaj naj rečem, ko prebere človek tak blog si sprva misli:” Hudo. Prosim, da nikoli ne bom tam, kjer je danes on.” In nato bereš dalje. Kako veš kdaj je konec? in kdo prvi reče?
    Ti si svojo pot končal, jaz bom čez 1 mesec svojo začel.
    resnično upam, da kljub jezi najdeta pot, ker kot si zapisal, pomemben je Nejc.
    Moram pa priznati, da ne vem, kako boš lahko odšel od njega, kako zapluti v te vode?
    veliko sreče…

  7. miHA pravi,

    24.04.2007 ob 14:27

    opravičilo,
    nejc je ob tebi…površno branje

  8. sosedsosed pravi,

    24.04.2007 ob 14:30

    @ miHA: Odšel od koga? Nejko ostaja pri meni. Že od poletja živiva sama.
    Na tvoji poti ti želim obilo sreče in vsega lepega – naj se nikoli ne konča. In še en popravek: tu, kjer sem jaz danes sploh ni slabo, hudo je bilo tam, kjer sem bil pred nekaj meseci, ko se dogajalo vse to o čemer lahko sedaj (končno!) govorim na glas…

  9. mojcasmojcas pravi,

    24.04.2007 ob 14:31

    Veliko sreče pri pokru. ;)

  10. vvooodnarkavvooodnarka pravi,

    24.04.2007 ob 14:50

    Sosed,

    Velikokrat ima jeza (ko ne grejo stvari po naših pričakovanjih) za njo pa se skriva strah. Bojazen pred odkritjem, da bi partner vedel, da so bila pričakovanja večja in je nastopilo razočaranje iz ugotavljanja, da jih partner ne bo izpolnil, da nismo tako močni kot nas vidi, samozavestni, da težko priznamo svoje napake, slabosti… Težko je priznati (tudi sebi), da ne znamo ljubiti, da smo sposobni ljubezan samo sprejemat, da ne dohajamo tempo življenja… da se bojimo partnerju odpret, predat in bojazen, da bo to ob prvi priliki proti nam izkoristil, nas prizadel, … Ko je resnično lepo se bojimo, da bi se prebudili in strah nas pri uresničevanju hromi in ovira.

  11. pet-in-g-sekspet-in-g-seks pravi,

    24.04.2007 ob 15:21

    naj te ne bo strah asov. poker je igra “bleferjev” (tokrat ne v slabem smislu)! srečno!! in dobrodošel, bloger.

  12. snajper pravi,

    24.04.2007 ob 15:57

    Vsaka stvar je za neki dobra!
    Veš, nisi sam!
    Vso srečo!

  13. lili pravi,

    24.04.2007 ob 16:57

    če je zraven tebe zapustila še otroka….groza, za tako žensko ti pa res ni treba biti žal.
    Veliko več sreče v bodoče!

  14. sa pravi,

    24.04.2007 ob 17:03

    so fukn what i dont care

  15. nada pravi,

    24.04.2007 ob 17:07

    V mojem 42 letnem zakonu ni bilo samo strasnih objemov in preračunljivih kompromisov.Zakon mora živet.Zakonca se morata spoštovat in dopolnjevat.Pa vendar ohranit delček samega sebe.Velikokrat sem opazovala zakonske razveze,med znanci,sodelavkami ali kot porotnica.Ločitev je bila posledica izkrivljene podobe o predstavi partnerja ob nastanku čustvovanja.Vsak si je zgradil podobo, ki je bila drugačna od resnice.Leta sprenevedanja,igranja in prilagajanja ne nadomestijo izgubljeno.Vsak spoznanje in resnico išče na različne načine,hinavsko, zamolčano, stresno,nasilno,omamno,žurersko. A velikokrat brez uspeha.Se znajo zgodbe ponavljat.Čas za premislek in samokritiko je koristen.Tudi čustva potrebujejo čas za žalovanje,solze,krepitev samozavesti in umirjeni pogled v jutri, ker tega potrebujeta oba s sinom.Ti si danes njegov vzor in učitelj. Lp in vse dobro.

  16. Roni pravi,

    24.04.2007 ob 18:19

    Koliko časa si potreboval, da si odpravil ovire v srcu in bil sposoben dati priložnost novi ljubezni? Sam se v isti godlji že 5 mesecev.

  17. Sue pravi,

    24.04.2007 ob 18:40

    Sosed,
    Tole pisanje se me je dotaknilo in me navdušilo hkrati. Zaradi večih razlogov. Podira stereotipe. Ženske naj bi bile bolj čustvene, a za spremembo o neuspelem zakonu čustveno piše moški. Skrb za otroke, hm… tudi to naj bi bila ženska domena, kar je prenekaterim socialnim službam in sodiščem še vedno pravilo. Slišala pa sem že toliko podobnih zgodb, pa o težavah pri pridobitvi (celo samo) pravice za obiske, kaj šele skrbništva. Najslabše, kar se lahko zgodi, je obračunavanje z bivšim partnerjem na račun otrok… In zato moje navdušenje. O svoji bivši ne piše grdo. Ampak ugotavlja čustveno stanje, si mirno prizna ohlajeno jezo in gleda naprej. Potrebna bo komunikacija in usklajevanje – za otroka.
    Zanimivo, da se nihče še ni »ustavil« na zadnjem, precej bolj spodbudnem delu. Na metuljčkih in »…da sta se v njo zaljubila vsak na svoj način«. Jaz si predstavljam svoje.
    In tole je še en primer več, kako znamo razbrati le tisto tragično, tistega lepega, kar nam je kdo hotel sporočiti, pa sploh ne vidimo več.
    Model ima smisel za pisanje, saj se v misteriozni »oni« lahko skriva marsikaj.
    Torej, le tako naprej! We want more!

  18. sosed pravi,

    24.04.2007 ob 18:44

    @Roni: Ovire so še vedno tu. Neprestano se sprašujem, če delam prav, dvomim, premišljujem, se bojim… Še sploh, ker ne morem misliti samo nase, ampak še na sinka, ki je hočeš-nočeš postal velik faktor (oprostite neprimernemu izrazu) pri izbiri partnerke. Ampak slej kot prej je potrebno živeti naprej. Če sprašuješ po časovnem okvirju: problemi, ki sem jih imel z ženo so se ‘razbohotili’ lani poleti, konec pa je sledil nekje jeseni.

    Meni osebno je bilo lažje stopiti v novo vezo, ker se je nekako razvila iz prijateljstva in v tem smislu ni bila izlet v neznano, bolj bi jo lahko opredelil kot ’spontani vžig’ :) Kakorkoli že, zaenkrat se imava/imamo lepo in samo upam, da bo trajalo. Lahko pa rečem, da sem se kljub njenemu propadu iz prejšnje veze ogromno naučil – no, nekaj malega o tem sem pisal tule: http://sosed.blog.siol.net/2007/03/22/barka/

    @Sue: You’ll get more. V oni pa se ne skriva nihče drug kot … ona -> http://sosed.blog.siol.net/2007/03/28/kjer-se-angeli-igrajo/ ;)

  19. urša pravi,

    24.04.2007 ob 19:18

    Ko sem sama preživljala enako situacijo, sem bila en teden tako izmučena, da se sploh ne da povedati. Želela sem pisati o tem, ker sem verjela, da bi mi bilo lažje – pa nisem, ker “še ni bilo blogov”.Ne zavidam ti, ker poznam bolečino. Če imaš čisto vest, da si se potrudil ne imej slabega občutka -ŽIVLJENJE GRE DALJE ! Kadar pomislimo, da bi zaradi otroka morali vztrajati v vezi je pravi čas, da jo prekinemo – saj živimo svoje življenje ne otrokovega , za svoje se moramo truditi, da bo dobro, tako bomo lahko otroku nudili najboljše. Stisni pesti in korajžno zakorakaj naprej in ne ostani samotar, kot sem to storila jaz. Človek je družabno bitje in potrebuje sorodno dušo, samota pa je večkrat družica žalosti. Pogovor rešuje probleme, če imata sogovornika isti cilj.Večkrat bo hudo, toda ŽIVLJENJE JE SAMO ZA DRZNE1

  20. Peter pravi,

    24.04.2007 ob 22:09

    Ups….to je nekaj zame…Pred stirimi leti sem sel z dekletom narazen. Skupaj sva bila 14 let in tisti cas se mi je dobesedno svet podrl. Se spat nisem mogel ponoc. Ma kaksno delo….edino kar mi je laufalo je bil sport. Na sreco nisva imela otrok in me nic ni drzalo v Sloveniji. Lepa a prekleto dolgocasna dezela. Prodal sem vse kar sem lahko, ostalo sem podaril okol in odsel v svet. Prenosni racunalnik in ena potovalka, nic kaj druzga nimam. Ko delam res delam in tud ful zasluzim. Pol si pa tud taprav dopust privoscim…mam ful prijateljev po svetu…Res lepo dekle in kar je najbolj vazno, nisem privezan na en kraj.
    Ti povem, da v tistih stirinajstih letih nikoli nisem bil prav srecen. Sva pac bila najboljsa resitev za tist kraj. In na sreco je ona koncal vse. Najboljsa stvar, ki se je zgodila v mojem zivljenju…
    Nasvet vsem…CE NE RATA, POD POD NOGE…ni vedno najlepse doma:)

  21. lili pravi,

    24.04.2007 ob 23:44

    Da je skrb nad otroki ženska domena, verjetno še vedno velja. Ampakkaj bi razpravljali o tem, kakšna so “uradna” pravila? Jaz mislim le na materinski čut. Da mama zapusti otroka?!
    Sploh ne zagovarjam dejstva, da bi morali vztrajati na zvezi zaradi otrok. Tudi jaz sem ostala pred štirimi leti sama s sinom. Nikoli o bivšem partnerju ne govorim grdo. Ubral je drugo pot, naju pa pustil. In če je sedaj srečen, zakaj pa ne? Glede nove veze sosed, pa mislim, da je bolj avanturistične narave. Prej tolažba kot karkoli drugega.
    Otroku pa nudi vso podporo, saj ti bo nekoč zelo hvaležen in bo ponosen nate.

  22. naivnamizanaivnamiza pravi,

    25.04.2007 ob 08:43

    Sosed,

    razumem te. Oz. se trudim in verjamem, da je vse skupaj kot oddih po nočni mori, v kateri je imela ona glavno vlogo. Ampak razumem tudi njo. Mogoče jo je odnesel veter z juga. Nora (Ibsen) je tudi zapustila otroka in menda je bila to edina pametna pot, ki jo je uspela izbrat.

    Jaz verjamem, da so vse tvoje odločitve prave, sosed. Odločiš se tako, kakor misliš, da je prav in nikoli ne obžaluj odločitve.

  23. noranora pravi,

    9.06.2007 ob 22:42

    Za mano je skoraj identična zgodba, po 5 letih skupnega ustvarjanja, sobivanja in načrtovanja sva končno le ustvarila to najino čudovito bitje, ki je postavilo jagodo na vrh sadne kupe. Bilo je preveč popolno da bi lahko tako tudi ostalo. Tako sem od 5 meseca nosečnosti sama s tem mojim sončkom, podobno kot pri tebi je partner kar naenkrat ugotovil da si tega ne želi….in potem že veš kako gre…prosiš, se opravičuješ, vztrajaš, se boriš…dokler se ne predaš in prepustiš….hvala bogu…ko se konča, ko si odahneš, ko zažviš to polno materinstvo…to svojo družinico….no ja whatever eni potem tu obstanemo in nič narobe ampak če zmoreš naprej, če si se uspel ponolno zaljubiti, ne izpusti tega iz rok, neguj jo, verjemi in zaupaj, če le zmoreš, ljubi kolkor ljubiti sploh moraš…. privošči si
    srečno ;)

  24. sosedsosed pravi,

    9.06.2007 ob 22:51

    @nora: tega nisem iskal. niti si nisem mislil, da sem sploh sposoben imeti nekoga (razen malega Nejčka) rad po vsem, kar se mi je zgodilo. ampak je priletelo vame kot strela in to s tiste strani iz katere sem najmanj pričakoval… tudi ti boš zmogla naprej. le pusti času čas, vmes pa se posveti malemu sončku. uživajta skupaj in imejta se lepo!
    pa hvala za lepe želje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !