25.04.2007

Moj otok

Objavljeno v Žlica vegete 11:01 avtor sosed

molat-021.jpg

V petek odhajam! Pregledal bom stanje tekočin v avtu, na novo zategnil avtosedež, spakiral kovčke, zalil rožice in ‘Hasta la vista, Ljubljana’. Tega sem si zaslužil! Dopust namreč… Za 10 dni bom lahko odklopil in pozabil na vse obveznosti in skrbi ter užival v brezdelju.

Zjutraj bova z Nejcem hodila k peku po kruh, se podila za martinčki in admirali, lovila rogače in hodila na sprehode. Nagajala bova babici in jo, v obojestransko zadovoljstvo, spravljala ob živce. Borisu in njegovi novi ženi bova pomagala zgraditi kamin, jaz sam pa mu ga bom pomagal zapiti. Pisala bova SMS-e in kartice: mamici, prijateljem in njej – edini, ki mi bo zares manjkala…

Vsak večer pa si bom vzel nekaj časa zase in si privoščil trim po osamljeni poti – pravzaprav edini cesti, ki povezuje vse tri vasi na otoku. Tukaj redkokdaj koga srečaš in ves čas lahko uživaš v čudovitem razgledu na morje ter okoliške otoke. Spremstvo ti dela le neprekinjeno petje škržatov, ki je na otoku nekakšna stalnica in občasen krik galeba, pozdrav iz višav. Tek po tej progi je eden redkih pri katerih MP3 predvajalnik in slušalke ostanejo doma. Bilo bi lepo, če bi desno koleno zdržalo turo od začetka do konca ceste in nazaj, od Molata do Zapuntela, slabih 20 km. Ampak verjetno pričakujem preveč. Ravno včeraj sem pretekel prvih 10km v enem kosu po poškodbi in res bi bilo škoda, da bi se ponovno poškodoval na moji najljubši trasi. Vesel sem že, da spet tečem.

Mogoče naju bo kateri od mnogih ribičev na otoku ponovno povabil na ribolov, naju vzel s seboj na čoln in pokazal ’skrite punkte’, kjer je voda globja, dno bolj skalnato in ribe večje ter bolj lačne kot kjerkoli drugje. Mogoče bo Nejko tokrat ujel svojega prvega špara, tako kot sem ga pred dvaindvajsetnimi leti na tem istem otoku s svojim dedom ujel jaz. Mogoče bo tudi zanj, kot je bil takrat zame, ta dogodek eden prvih in najlepših spominov. Mogoče mu bo dal poljub in ga spustil nazaj v vodo. Da ga bo čez dvaindvajset let lahko poljubil njegov sin. Moj vnuk. Mogoče… Na tem istem čarobnem otoku…

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev »

  1. Dajana pravi,

    25.04.2007 ob 12:00

    Lepo. :mrgreen:

  2. Smeh, solze in žlica vegete » Včasih se je težko vrniti domov pravi,

    13.08.2007 ob 13:02

    [...] pobegnil iz zanke časa vsakič, ko bi me zvilo in bi se vrnil na ta moj … najin … naš otok. Letos ga zagotovo ne bom več videl, sem pa prepričan, da se kmalu spet [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !