31.05.2007

Otroci z drugega planeta (4.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:01 avtor: sosed

»Hej, Tinta! Počakaj me, Tiiin-taaa!« Moj novi nadimek, ki so mi ga podtaknili sošolci, se je odbijal od trdega betona in se kot odmev vračal v naročje ozke ulice. V tistem trenutku sem se zavedal, da me bo spremljal še dolgo časa, a vseeno se nisem bil pripravljen predati brez boja. Ne tokrat! Nadaljeval sem svojo pot in pospešil korak, čeprav se mi tja kamor sem bil namenjen nikoli ni mudilo.
»Počakaj me, no!« Nisem se obrnil ne zastal. Dvignil sem brado in pogled ter odločno, zdaj že napol v teku, stopal naprej. Pred mano se je odvijal znan prizor. Z vsakim korakom se mi je odpiral pogled na visoko, mogočno sivo gmoto, ‘Hribarjevo osmico’ kot smo jo poimenovali njeni mlajši prebivalci.

Dom … Svinčen bunker pred zunanjimi viharji, zatočišče v katerem naj bi iskal zavetje in uteho v težkih trenutkih, ni bil zame nič drugega kot polje večnega boja in spopadov, kjer je bil glavni in edini cilj preživeti. Vedno ko sem se vračal iz šole in obrnil ključ vhodnih vrat, sem se bal nove nepredvidljive pustolovščine, ki bi me znala čakati na drugi strani. To me je spravljalo ob živce, načenjalo mi je voljo in prek oči spuščalo temno senco, vse dokler ni ta povsem prekrila lesk, ki ga sicer lahko vidiš v otroških očeh. Vendar sedaj tako ali tako nisem bil več otrok! Bil sem skoraj petnajstletni fant, ki je bil prisiljen odrasti mnogo prej kot bi si želel sam. Vsak dan sem se težje vračal sem in vsakič, ko sem na poti drugam za sabo zaprl vhodna vrata, sem slišal skalo, ki se je zvalila z mojih ramen in pred pragom čakala na moj povratek. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

30.05.2007

Otroci z drugega planeta (3.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:52 avtor: sosed

Ne, »hišni otroci«, za razliko od nas, blokovskih, tega sveta niso poznali, niti se nikoli niso posebej trudili, da bi ga spoznali, se mu tako ali drugače približali. Morda so se v družbi sebi podobnih počutili varneje, bolj domače, ali pa z nami preprosto niso želeli imeti opravka. Kot da bi jih odvračal smrad neuspeha, ki smo se ga bili nalezli od staršev in ga verjetno nikoli več ne bomo mogli sprati s kože. Roko na srce, tudi mi nikoli nismo hiteli v njihovo družbo. Na stanovalce Brezovega gaja so mnogi vrstniki gledali prek mreže zavisti, ki jim jo je pred očmi vsak dan pletla bolečina pomanjkanja. Kljub temu pa to ni bil glavni razlog za pomanjkanje kvalitetnih odnosov med otroci obeh plemen. Ločevalo nas je spoznanje da smo si različni in v vsej svobodi nas je omejevala drugačnost, kajti biti drugačen je pomenilo biti eden od njih. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

29.05.2007

Otroci z drugega planeta (2.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 07:49 avtor: sosed

Sem otrok ulice; blokovski otrok. Ko sem bil mlajši, me je vedno spremljal občutek, da vrstniki zaradi tega name gledajo zviška. Seveda le tisti, ki niso uživali razkošja starega dvigala, ki bi jih stežka dostavil tik pred domači prag. Tudi izžete čistilke, katera bi preklinjala vsakič, ko bi se odeti v blato vračali z razmočenih nogometnih igrišč, niso poznali. In kako je znala preklinjati naša Stana! Veliko malčkov se je pod njenim mentorstvom naučilo svojih prvih sočnih psovk. Kasneje so naučene besede recitirali bližnjim in daljnim sorodnikom ter s tem spravljali v obup zaprepadene starše. Otroci o katerih govorim niso imeli svoje Stane. Celo sosed, ki že dva meseca prenavlja stanovanje in se ob najbolj nemogočih urah izživlja nad skupnimi zidovi, je bil za njih popolna neznanka. Poleg tega pa so bili otroci z druge strani ceste prikrajšani tudi za ‘tradicionalne dvodnevne vikend festivale narodne glasbe’, ki so jih prirejali stanovalci Hribarjeve ulice, blok številka 8. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

28.05.2007

Otroci z drugega planeta (1.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:41 avtor: sosed

Danes se sprašujem, kateri urbanist je načrtoval takšno porazdelitev ulic. Zanemarjeno delavsko naselje, ta oltar sivini na eni ter pravljične, s snežno belimi ograjami zagrajene razkošne hiše na drugi strani, so vsakemu prišleku predstavljale nerešljivo uganko. Hribarjeva ulica in Brezov gaj. Dva povsem različna svetova na silo združena pod isto zastavo, sta se vsako jutro skupaj prebudila v senco Golovca, te zadnje zelene trdnjave, ki se je razlegala nad njima in edina kljubovala monotonosti življenja v mestu. V njej smo otroci velikokrat iskali zavetje pred mrzlimi vetrovi težav, ki na tem koncu nikoli niso nehali pihati. Kadar so postali premočni, smo se zatekli v naročje barvite pokrajine, ki se nam je v ranih letih zdela še posebej skrivnostna in čarobna. Tam smo našli tolažbo in odrešitev pozabe, katere pri naših letih nikoli ne bi smeli iskati.

Prestol pomanjkanja in kraljevino pohlepa je objemala ista mogočna senca, delila pa ju je zgolj cesta, po kateri so se v smeri mesta vsako jutro zgrinjale nepregledne kolone vozil, da bi se v poznih popoldanskih urah vračale tja, od koder so prišle. Mi pa smo ostali. Večina od nas nikoli ni našla poti, ki bi vodila drugam. In čeprav tu ni bilo reke, nasipa ali kakšne druge ovire, ki praviloma ločuje dva tako različna svetova, so bile meje med obema jasno začrtane. Resnica je pač takšna, to sem spoznal leta kasneje, da je včasih lažje preplavati reko in preplezati najvišjo pregrado, kot prestopiti mejo vžgano v srce osebe, ki ji zreš v oči, a je ne moreš doseči.

Vendar takrat se z urbanističnimi vprašanji nisem ubadal. Nihče od nas se ni. Preprosto smo bili tam. Konstantni spomin na zamujene priložnosti in izgubljene sanje na eni ter svarilo pred posledicami neuspeha na drugi strani.

Beri dalje 

  • Share/Bookmark

28.05.2007

Naša babi ga pa serje!

Objavljeno v Smeh 09:00 avtor: sosed

motor.JPG

Medtem ko druge stare mame kvačkajo, pečejo piškote ter z raznimi zelišči blažijo učinke skleroze, naša babi doživlja drugo mladost. Na sliki jo vdimo, kako se s svojim novim jeklenim konjičkom odpravlja v Budimpešto na koncert death metal skupine Damien thorne. Sicer je koncert na sporedu šele konec julija, ampak babi pravi, da bi si rada zagotovila prostor v prvih vrstah, ker drugače se slabo vidi žrtvovanje živine. Babici seveda želimo srečno in varno pot, predvsem pa, da ji besede “Natakar, taxi prosim…” ne bi šle pretežko z jezika.

  • Share/Bookmark

25.05.2007

Prvi band pa že trga gate!

Objavljeno v Žlica vegete 09:10 avtor: sosed

110-23-05-2007.JPG

Po dobi kitare, obdobju flavte, po orglični mrzlici in navdušenju s klaviaturami, je v našo hišo zapihal svež veter. Nov val evforije. Nastopila je tam-taram-tarararararam (fanfare!) … era tolkal… Jup, tolkal. Če sem bolj natnčen: Nejko se je navdušil nad bobni. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem sam po 2 dneh poslušanja heavy-metal priredbe komada ‘We will rock you’ navdušen za odtenek manj kot on. In skoraj sem prepričan, da tudi zgornji sosedi ne ploskajo ravno v ritmu bas bobna…

Zahvala gre seveda Radi, ki me je pred časom nedolžno vprašala, če Nejcu lahko prinese bobenček. “Hmm, bobenček,” sem pomislil in imel v mislih nekaj takšnega.

Seveda sem se strinjal z idejo. Nenazadnje sem se že zdavnaj trdno odločil podpirati otrokovo kreativnost in ga spodbujati pri umetniškem in/ali glasben ustvarjanju. How little did I know! Tisti bobenček se je razblinil kot milni mehurček, ko je Nejc z žarečimi očmi ugledal “Ultra peklenski bobnarski pol-profi set”. Kar zacepetal je od navdušenja. Jaz pa sem si odprl flašo Whiskeya in se sprijaznil z dejstvom, da odnosi s sosedi nikoli več ne bodo več takšni, kot so bili.

110-23-05-2007-2.JPG

Ok, šalo na stran. Nejko res uživa na polno, jaz pa tudi, ko ga s čepki v ušesih gledam razbijat po bobnih. Še lepši pa je bil pogled na njegov prvi nastop v bandu, ki sta ga formirala skupaj z Borom. Svaka čast, mojstra, pred vama je svetla prihodnost! The band’s gonna make it! :) Aja, btw, ima kdo idejo za ime skupine?

  • Share/Bookmark

24.05.2007

Sosedov piknik ali ko se bogovi dolgočasijo

Objavljeno v Smeh, Žlica vegete 09:14 avtor: sosed

Včeraj sem naposled dobil še dokončno potrditev v obstoj Božanstva. Nekaj je nad nami. Ali pa vsaj nad mano. V to ne dvomim več. Sicer še nisem povsem prepričan kakšne narave je to One; mogoče je Bog, mogoče Alah… Ali pa Jahve? Brahma, Višnu, Šiva? Pojma nimam. Glede na učinkovitost se pravzaprav bolj nagibam k ideji, da jih je več. Cela vojska! In da sploh niso sprti, temveč delujejo složno in so usmerjeni proti istemu cilju.Krišna: “Hmmm, meni je dolgčas. Koga bomo danes?”
Jezus (razigrano): “Hihi, Sosed ima spet najavljen piknik.”
Thor: “Mislim, ta pa res nikoli ne odneha…”
Alah: “A to je tist model, ki smo mu v zadnjih treh letih zalili vseh 29 piknikov?”
Thor: “Točno ta, ja! Večni optimist…”
Alah: “A nima že dost, no? Meni ta fora sploh ni več smešna.”
Krišna: “Ampak meni je reees dolgčas.”
Apolon: “Pustimo človeka na miru. Zaslužil si je en piknik brez dežja!”
Jezus: “Dejmo ga! Dejmo ga! Očiiii… Dej jim reč, no!”
Bog: “Fantje, dejte no, Đizas bi se rad malo igral. Veste kok zna bit naporen, ko je tečen…”
Fortuna: “Stari, ne mene gledat, jaz do Soseda nimam nobenih simpatij.”
Thor: “Jah prav no. pa ga dejmo. Da ne bo rekel, da smo pozabili nanj…”
Vesna: “Ej, da ne bo vedno isto. Kaj če bi tokrat točo naredil?”
Eol: “Se vam ne zdi, da bo Ljubljančanom malo čudno, da toča vedno pada samo na Rudniku. Poleg tega, lahko bi kaj posumili in povezali Sosedove piknike z vremenom…”
Satan: “Brez skrbi! Medije imava midva z Janšo pokrite. Nihče ne bo opazil enega malega potopa na Rudniku.”
Jezus:”Juuuupiiii! Spet ga bomo!”

Nekaj ur kasneje, nekje nad oblaki…

Krišna: “P…a mu matrna.”
Jezus: “Kreten!”
Satan: “Gad demit!”
Bog: “Luci, prosim ne bodi žaljiv…”
Satan: “Sori, stari. Ampak lej ga kaj dela! Prasec…”
Bog: “Ma vem. V ponvi jim je spekel…”
Jezus: “Bedaki… Prav fajn se imajo.”
Krišna: “A se gremo kej druzga igrat?!?”

Medtem na drugem koncu vesolja, v mali hišici na Rudniku…

Edin: “Pazi to: sonce! Prav toplo je ratalo”
Rada: “Gremo ven banane pečt!”
Aleš: “Kakšne banane, punca. Dokler je pujs na mizi ne bomo zelenjave pekli.”
Sosed: “Sonce? He he, očitno so obupali… Na zdravje!”

  • Share/Bookmark

21.05.2007

Zakaj življenje v Benetkah sucks … in to big time!

Objavljeno v Žlica vegete 14:59 avtor: sosed

img_3668.JPG

V soboto sem ponovno videl Benetke. Tokrat brez gužve in v poletnem vremenu. Bile so lepše kot kadarkoli. Čeprav za noben denar ne bi postal njihov prebivalec. Zakaj? Hmmm… Pa poglejmo s kakšnimi nadlogami bi se spopadal kot povprečen prebivalec Benetk.

Ker bi živel nad vodo, bi imel neprestano in vse letne čase gromozanske težave z vlago. Odpadanje ometa, napihovanje in propadanje vsega kar je leseno, rjavenje vsega, kar je železno… Če skrajšam: stroški vzdrževanja so enormni in neprimerljivi s tistimi na kopnem – medtem ko jo popravljaš, ti bajta počasi gnije in propada.

Moral bi se navaditi na dejstvo, da je ‘moje mesto’ kar precej časa delno (če imam srečo) pod vodo zaradi visokih voda. Če bi živel v pritličju, bi mi vsake toliko zaradi teh voda poplavilo stanovanje. Prepričan sem, da bi Nejko užival v izobilju vode v stanovanju. In hkrati prepričan, da bi jaz užival nekoliko manj…

Sprejeti bi moral dejstvo, da se mesto poseda (samo v zadnjih 20 letih za 80 cm) in zna se zgodili, da bi nekoč živel pod gladino. Hja, ne pozabimo še tega, da se gladina morja počasi, a vztrajno dviga. Če ima Al Gore in njegovi sponzorji prav, bi bil torej med prvimi, ki bi imel streho namesto nad glavo – pod vodo…

Ne pozabimo na onesnaženje. Odkar je Mussolini zgradil pristaišče in poglobil Beneški zaliv za tankerje ter s tem spremenil vodne tokove, je zaliv veliko slabše pretočen, voda pa je zato umazana, motna in smrdeča.

Turisti. Groza… Mislim, da ta točka ne potrebuje dodatnih obrazložitev.

Cene so enomne. Kava 6,5€! Kako prosim? 2 kapućina 13€… Emmmm, a dobim še pizzo zraven? Pustimo dejstvo, da razen mask in steklinene ne moreš kupit skoraj nič. Ni Merkatorja, Spara, Hofferja ali Tuša. Ah kje, ni šoping centrov, niti malih delikatesnih trgovinic. Tiste trgovine, ki so, so namenjene turistom, ne domačinom. Turisti pa ne kupujejo kruha in mleka.

In za konec mora vseh mor – pozabiti bi moral na rekreacijo, športne površine, igrišča in parke. Tega tu nimajo.. Žal… Imajo pa gondole in taxije, ki te pripeljejo čez kanal za simboličnih 100 eurov.

Če potegnem črto – lepo sem se imel v Benetkah. Zelo lepo. Ampak tam ne bi ostal. Srečen sem tu, kjer sem. Kjer hodim po zemlji, kjer si bom vesoljni potop (če bo do njega prišlo) lahko delil s preostalim svetom in kjer ne bom padel v vodo, če bom naredil več kot 10 korakov v isto smer!

  • Share/Bookmark

15.05.2007

Smo si ljubezen preprosto … izmislili?

Objavljeno v Ko piše srce, Žlica vegete 13:09 avtor: sosed

Mogoče se bo marsikomu zgornje vprašanje zdelo butasto. In še bolj butasta tema za blog. A jo bom vseeno odprl, ker o njej zadnje čase pač veliko razmišljam. O ljubezni namreč. Žal nimam orodja s katerim bi lahko izmeril koliko trpljenja je povročila ta nedolžna abstrakcija. In spet po drugi strani toliko lepega. O njej so pisali pesmi, zaradi nje so se borili in v njenem imenu umirali. Pa je ljubezen sploh resnična?

Nekateri sociologi (recimo Tomc) in tudi psihologi (Johnson) zatrjujejo, da je ljubezen izmišljotina modernega človeka. In najverjetneje imajo prav, ko pravijo, da gre za relativno nov pojem, ki je resničen samo toliko, kot ga je človek naredil resničnega. Pojem, ki smo ga definirali sami. Brez pomoči narave, genetike, usode ali Boga. Pojem z zametki v 12. stoletju, ko se v J Franciji s katari pojavi nova oblika religije, ki namesto Boga časti ‘žensko odrešiteljico’. Pojem, ki je postal oprijemljiv z začetkom dvorjenja potujočih in zato (oprostite izrazu) potrebnih vitezov v srednjem veku. In nenazadnje pojem, ki se je dokončno razširil prek trubadurjev ter pojavljanjem lirike, ki jo danes označujemo kot ‘ljubezenska’. Seveda o ljubezni govorijo že v Antični Grčiji, Rimskem imperiju, fevdalni Japonski… Ampak romantične ljubezni med partnerjema kot množičnega pojava v starih zapisih ne najdemo. Kljub temu, da bi nas nekateri (denimo Hollywood) z veseljem prepričali v nasprotno.

Če smo si ljubezen “izmislili”, če gre za družbeno pogojen pojav in ne za naravno ali biološko dejstvo, ali je potem zlagana? Ali so zlagani in umetni tudi vsi občutki, ki jih doživljamo, ko govorimo o zaljubljenosti? Kaj je potem s srečo, ki nas spremlja, ko nam ljubljena oseba vrača naklonjenost? Je tudi ta le navidezna? Gre pri tem zgolj za srečo ob zadovoljevanju potreb, ki nam jih je vcepila družba? Za občutek uspešnosti ob doseganju ciljev, za katere smo sprogramirani, da jih skušamo doseči? Kaj pa potne dlani, povečan utrip, cmok v grlu in metulji v trebuhu? Smo tudi njih ‘zakrivili’ sami?

senca_smal.JPG

Kot družboslovec in pragmatik se v celoti strinjam z zgornjimi ugotovitvami. a2 + b2 = c2 in tu ni prostora za dvom ali debato. Kot neozdravljiv romantik, ki je povrh vsega še zaljubljen do ušes, pa nimam druge možnosti, kot da takšne predpostavke označim za razglašeno himno zagrenjenih in nepotešenih mislecev.

To kar čutim je resnično. In pravzaprav sploh ni pomembno, zakaj tako čutim. Je bila družba tista, ki me je naučila ljubiti? Me je takšnega ustvarila Narava, Bog, Satan? Pojma nimam. Niti me ne zanima! Vem samo, da mi je lepo, da sem srečen, da hočem še! In če smo si ljubezen res izmislili sami, potem je to nedvomno naš najboljši in edini omembe vreden izum!

  • Share/Bookmark

10.05.2007

Ko ne bom mogel hoditi, se bom plazil

Objavljeno v Smeh 20:19 avtor: sosed

Zjutraj sem objavil zapis, ki sem ga spisal pred slabima dvema mesecema (in objavil na nekih drugih straneh). Še zdaj me zaboli, ko berem te vrstice. Bile so plod jeze, žalosti in predvsem občutka nemoči. Bile so rezultat štiri-mesečnega stagniranja na mrtvi točki in to kljub obiskom fizioterapevta, spremembi tehnike teka, nabiranju kilometrov na bazenu in predvsem neprestanem in zelo discipliniranem izvajanju vseh predpisanih vaj za jačanje določenih mišic. Mislil sem, da nikoli več ne bom tekel. Vsaj ne tako kot pred poškodbo kolena. Kljub temu, da so vsi okoli mene zatrjevali, da se bo stanje prej ali slej izboljšalo. Vse skupaj se je vleklo kot kurja čreva. Veliko dela in nobenega učinka…

In potem se je po vsem tem času, po petih mesecih razočaranj, vse zgodilo v nekaj tednih. Z danes na jutri. Vsakič ko sem tekel, sem zmogel več, hitreje in dlje. In to brez bolečin, ki so bile toliko časa moj stalni partner pri vsakem poizkusu teka prek treh kilometrov. Tako sem v dobrem mesecu dni prišel do stopnje, ko ponovno lahko normalno tečem. Med prvomajskim dopustovanjem sem, res da ob previdno-počasnem tempu, zmogel 18 kilometrsko traso. Brez večjih bolečin. Brez kakršnihkoli posledic. No, razen tega, da sem še dva dni po teku naokoli hodil z nasmehom na obrazu.

Strah je kljub temu še vedno prisoten. Vsakič ko se odpravim od doma me skrbi, če bom zmogel pot nazaj. Skrbi me predvsem, da bom domov – prišepal. Verjetno me bo ta občutek še nekaj časa spremljal in prepričan sem, da bom moral preteči še precej kilometrov preden bom upal teči “na polno” in s časi, ki sem jih dosegal pred poškodbo. Ampak slednji sedaj niso pomembni. Vesel sem da tečem! Noro vesel! Morda pa se le udeležim Ljubljanskega maratona tudi letos… Morda se celo vrnem v Palmanovo, na mesto zločina… To bi bila velika osebna zmaga.

Ampak počasi. Ne bi se rad prenaglil. In ne bi bil rad ponovno razočaran. Rad bi še tekel. Dolgo in z užitkom. Rad bi tekel pri 40-ih, 50-ih, 60-ih… Dokler bom dihal. Ko razmišljam o tem, se mi misli vse bolj vračajo k citatu, ki ga je na forumu nekoč zapisal nek kolega tekač. Z njim je povedal veliko tega, kar čuti mnogo rekreativcev:

‘Tekel bom, dokler bom lahko. Ko ne bom mogel več teči, bom hodil in če ne bom mogel hoditi, se bom plazil…’

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »