10.05.2007

Dnevnik zagrenjenega odvisnika (zapisano 15.3.07)

Objavljeno v Solze 07:42 avtor sosed

pic9999.JPG

Baje je šport zdrav. Tako so nas v šoli učili hiperaktivni profesorji športne vzgoje, tako nas učijo zdravniki in v to nas prepričuje marketinško usmirjena športna industrija. Ta nas vztrajno zasipa z bolj ali manj posrečenimi izpeljankami slogana ‘Zdrav duh v zdravem telesu’, s pomočjo katerega nam skuša prodati celo paleto športnih oblačil, rekvizitov, dodatkov k prehrani in celoletnih fitnes kart. Seveda ob tem nikakor ne morem mimo najrazličnejših naprav, s katerimi lahko, ob vadbi do pet minut na dan, shujšaš do 10kg na mesec in sočasno pridobiš do 7kg čiste mišične mase. Da, govorim o istih napravah, ki jih že mesec dni po nakupu razočarani lastniki praktično nerabljene množično prodajajo po spletnih oglasnikih. V praksi stvari pač niso tako enostavne kot na televiziji in prehrana ter rekviziti sami po sebi še zdaleč niso dovolj za doseganje cilja, pa naj bo ta še tako trivialen. Potrebna je volja. Volja in motivacija. Potrebuje ju vsak, ki se želi ukvarjati s športom.

Na začetku je pri tem potrebno kar nekaj discipline, ko šport postane del življenja pa disciplina ni več potrebna. Zamenja jo odvisnost. Tu pa tiči težava. In ta težava me muči od konca novembra…

Po večkratnem obisku fizioterapevta, po nekaj treningih s trenerjem usposobljenim za rehabilitacijo športnih poškodb, po vseh bolečinah in razočaranjih ob tem, ko sem se vedno znova šepajoč vračal s tekaške steze, si bom dovolil uvodno misel nekoliko popraviti. Šport je zdrav – a le ob določenih pogojih. Tudi rekreativni šport. Ali pa zlasti rekreativni šport.

In kdaj šport za športnika postane ne-zdrav ali bolje rečeno škodljiv? Po mojem mnenju se to zgodi v trenutku, ko volja in motivacija prerasteta posameznikove telesne sposobnosti. Pri vrhunskih športnikih je stvar precej jasna – zavedajo se tveganja, hodijo po tanki črti med uspehi in poškodbami, med ‘dodatki k prehrani’ in dopingom, med vrhunsko formo in fizično izčrpanostjo. Pri rekreativcih pa so stvari precej bolj nejasne. Prepuščeni smo samim sebi. Svojih telesnih zmožnosti in omejitev ne poznamo, dokler jih ne prestopimo – takrat pa je velikokrat prepozno. Pehamo se za cilji, bodisi gre za boljši čas, daljšo razdaljo, dvig večje kilaže v fitnes centru ali pa zniževanje telesne teže oz. deleža maščob, ob tem pa nam primanjkuje ustreznih znanj in teoretične podlage, ki je nujno potrebna za načrtovanje kvalitetnega in predvsem zdravju koristnega treninga.

Volja. Volja in motivacija… Kakšna ironija – ko sem začel s tekom, sem se neprestano bal, da ju bom izgubil. Kasneje, ko je tek postal velik kos mene, moj hobi, odvisnost, ventil za sproščanje, sredstvo za čiščenje glave pred negativnimi mislimi in energijo, sem začel dojemati, da volja in motivacija nista in tudi ne bosta več težava. Težava bi lahko postalo telo. Jima bo sposobno slediti? Prepričan sem bil, da ga bom znal poslušati, ko se bo začelo pritoževati.

foto_76.jpg

In potem so prišla rekreativna tekmovanja. Osem, deset, dvanajst kilometrov. Vse daljši teki – vse boljši rezultati. In noro dober občutek ob doseganju zastavljenih ciljev, ne glede na uvrstitev. Prišel je september in z njim Rokov polmaraton. Moj prvi. Preživel sem, uspelo mi je! Rezultat je bil boljši od pričakovanega. Vendar prisegel sem si, da bo že na Ljubljanskem (pol)maratonu, ki sledi čez dobrih mesec dni, še boljši. In za to so, časovni stiski navkljub, potrebni dolgi in naporni treningi. Oddelal sem jih in rezultat je bil boljši. Volja in motivacija! Že tri tedne za tem je sledila Palmanova – novih 21km in nov najboljši čas. S to razliko, da je ta terjal svoj davek.

V dneh, tednih, mesecih po zadnjem pretečenem polmaratonu so kot milni mehurčki počasi popokali vsi zastavljeni cilji, skrite želje in tiha pričakovanja. Letos ne bom odtekel polmaratona pod uro trideset, ne bom se udeležil 28 km dolgega teka trojk in naslednje leto ne bo padel moj prvi veliki maraton. Vesel bom, ko bom naslednjič lahko pretekel 10km brez bolečin. Verjetno precej bolj vesel kot sem bil v cilju Palmanove po tistem zadnjem polmaratonu.

Že tedne izvajam najrazličnejše vaje za noge v želji po čim hitrejši sanaciji poškodbe kolena in odpravi neznosne bolečine pod pogačico ob vsakem teku. Obljubil sem si, da bom z vajami dosleden, čeprav mi ne dišijo preveč. Kljub temu jih bom izvajal zelo pogosto in s čim več ponovitvami. In res sem jih. Telovadil sem vsak večer. Izvajal sem vse predpisane vaje. Trening sem prekinil le takrat, ko me je iz nepojasnjenih razlogov začela boleti peta. Bolelo me je tako močno, da sem teden dni šepal in hodil po prstih.

Ko je bolečina po desetih dneh minila, sem se vrnil k treningom, dokler nisem pred kratkim, ko se je bolečina vrnila, presenečen ugotovil, da jo je povzročila ena od predpisanih vaj za jačanje mišice zadnje lože. Če sem bolj natančen: povzročilo jo je pretiravanje. Izčrpanost. Volja. Volja in motivacija…

  • Share/Bookmark
 

1 komentar »

  1. Vreme pravi,

    7.06.2007 ob 21:05

    Si znam predstavljat. Človeka vedno vleče naprej, a v neznano. Išče svoje moči, svoje visoke vrednote in cilje ki bi jih lahko (zmogel) doseč. A nekje so meje oz. drugače povedano do cilja se da priti na različne načine. Kako pa jih bomo našli pa je seveda drugo vprašanje.

    Iz vsega navedenega si verjetno že tako spoznal, da si bil verjetno pretiraval oz. si šel čez rob. Vsekakor pa si kljub vsemu visoko motiviran in verjamem, da bo prišel čas , ko boš spet v pravi tekaški formi in boš dosegel cilje ki si jih zadal.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !