10.05.2007

Ko ne bom mogel hoditi, se bom plazil

Objavljeno v Smeh 20:19 avtor sosed

Zjutraj sem objavil zapis, ki sem ga spisal pred slabima dvema mesecema (in objavil na nekih drugih straneh). Še zdaj me zaboli, ko berem te vrstice. Bile so plod jeze, žalosti in predvsem občutka nemoči. Bile so rezultat štiri-mesečnega stagniranja na mrtvi točki in to kljub obiskom fizioterapevta, spremembi tehnike teka, nabiranju kilometrov na bazenu in predvsem neprestanem in zelo discipliniranem izvajanju vseh predpisanih vaj za jačanje določenih mišic. Mislil sem, da nikoli več ne bom tekel. Vsaj ne tako kot pred poškodbo kolena. Kljub temu, da so vsi okoli mene zatrjevali, da se bo stanje prej ali slej izboljšalo. Vse skupaj se je vleklo kot kurja čreva. Veliko dela in nobenega učinka…

In potem se je po vsem tem času, po petih mesecih razočaranj, vse zgodilo v nekaj tednih. Z danes na jutri. Vsakič ko sem tekel, sem zmogel več, hitreje in dlje. In to brez bolečin, ki so bile toliko časa moj stalni partner pri vsakem poizkusu teka prek treh kilometrov. Tako sem v dobrem mesecu dni prišel do stopnje, ko ponovno lahko normalno tečem. Med prvomajskim dopustovanjem sem, res da ob previdno-počasnem tempu, zmogel 18 kilometrsko traso. Brez večjih bolečin. Brez kakršnihkoli posledic. No, razen tega, da sem še dva dni po teku naokoli hodil z nasmehom na obrazu.

Strah je kljub temu še vedno prisoten. Vsakič ko se odpravim od doma me skrbi, če bom zmogel pot nazaj. Skrbi me predvsem, da bom domov – prišepal. Verjetno me bo ta občutek še nekaj časa spremljal in prepričan sem, da bom moral preteči še precej kilometrov preden bom upal teči “na polno” in s časi, ki sem jih dosegal pred poškodbo. Ampak slednji sedaj niso pomembni. Vesel sem da tečem! Noro vesel! Morda pa se le udeležim Ljubljanskega maratona tudi letos… Morda se celo vrnem v Palmanovo, na mesto zločina… To bi bila velika osebna zmaga.

Ampak počasi. Ne bi se rad prenaglil. In ne bi bil rad ponovno razočaran. Rad bi še tekel. Dolgo in z užitkom. Rad bi tekel pri 40-ih, 50-ih, 60-ih… Dokler bom dihal. Ko razmišljam o tem, se mi misli vse bolj vračajo k citatu, ki ga je na forumu nekoč zapisal nek kolega tekač. Z njim je povedal veliko tega, kar čuti mnogo rekreativcev:

‘Tekel bom, dokler bom lahko. Ko ne bom mogel več teči, bom hodil in če ne bom mogel hoditi, se bom plazil…’

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev »

  1. BlazzBlazz pravi,

    10.05.2007 ob 21:45

    Upam,da bo bolš. Čimprej :) . Tut jaz zlo rad tečem, sem orientacist in trenutno me jebojo moje ledvičke, oiroma ledvični kamenček. Nemorem prelaufat 1km, brez da bi me začel bolet. Komaj čakam da se ga znebim.

  2. mihc pravi,

    10.05.2007 ob 22:50

    Z vztrajnostjo in potrplenjem se doseže veliko, kajne? Veliko tekaških užitkov in mogoče se vidimo na ljubljanskem maratonu:)

  3. Grega pravi,

    10.05.2007 ob 23:12

    HEJ, KAKŠO POŠKODBO SI IMEL??

    Tudi jaz sem imel poškodbo kolena in sem ravno v fazi vračanja in tvoj prispevek mi je dvignil moralo. Hvala. Daj napiši, kaj si imel poškodovano, če boš utegnil. Čimhitrejšnje okrevanje in veliko užitka pri teku ti želim.

    Grega

  4. Jose pravi,

    10.05.2007 ob 23:38

    pozdrav….
    tudi jaz sem imel…..oz. imam težave s kolenom….strgano prednjo križno vez ter subtotalno odstranitev medialnih meniskusov…. bolečine in otekanja imam še skoraj leto po operaciji, tečem lahko samo po mehki podlagi…. vsak asfalt je pretrd, in koleno bolj oteče…. zdravnik mi obljublja da se bo počasi stvar umirila, vendar pa mi je odsvetoval tek po trdih podlagah, ter poskoke…. saj niti ne vem kaj naj si mislim po vsem tem…. sploh ne da bi ljubil tek, vendar me kar stisne, ko pomislim da mi vsako tekanje po asfaltu prinese toliko nevšečnosti…. poleg vsega pa se je življenska doba kolena zmanjšala najmanj za kakšnih 10 let…. vez je sicer dobro nadomestila staro-strgano, najbolj pa me skrbijo manjkajoči meniskusi, ki bi morali skrbeti za blaženje vibracij v kolenu…. bomo videli kaj prinesejo leta=)
    želim ti uspešno vrnitev na tekaška pota!
    Lp!

  5. sosedsosed pravi,

    11.05.2007 ob 07:05

    Vsem sotrpinom seveda želim hiter povratek na ‘piste’ in pa ogromno volje pri premagovanju težav s poškodbami. Upam, da se kmalu srečamo na kakšnem rekreativnem teku … v prvih vrstah! :)

    @Grega:
    Če zelo poenostavim: gre za to, da sem imel povsem porušeno razmerje med mišicami (kvadriceps, notranja stegenjska in zadnja loža), verjetno še iz časov ko sem igral rokomet in smo (jasno, kot pri vseh ekipnih športih) ‘pumpali’ samo štiriglavo stegenjsko. ker vse te mišice sodelujejo pri drsenju pogačice čez koleno in ker pri daljših naporih breme pač prevzame močnejša mišica, je prišlo do rotacije in zamika pogačice ter posledično do trenja, ki pri teku povzroči vnetje in z njim močno bolečino pod pogačico…

    dokler sem tekel zmerno, mi slabo ravnovesje ni delalo težav, ko sem začel pretiravati in se lotil treh polmaratonov v dobrih dveh mesecih ter ob tem še vztrajno treniral na 20km dolgi trasi, je pa počilo…

    je pa slabo razvita zadnja loža tipična za rekreativne tekače in velikokrat pripelje do poškodbe. kar je po svoje zelo butasto. Mislim, ni problem 2 uri teči v klanec, 5 minut vaj za moč po teku pa predstavlja neznansko oviro…? no, mislim, da me je izučilo in, da sem se kljub precejšnji ceni iz tega nekaj naučil.

    drugače pa več o tej temi najdeš tule.

    lp, sosed

  6. Grega pravi,

    11.05.2007 ob 22:19

    Hvala vsem za prispevke.

    Tudi jaz sem imel delno odstranitev zunanjega meniskusa. Najprej so mi ga šivali, vendar se je nemarnež že čez pol leta strgal. Zdaj sem v fazi rehabilitacije po drugi operaciji. Osebno rad treniram za moč, ampak me malo skrbi, kako bo s počepi z obremenitvijo in mrtvim dvigom. Poskoki in tek po trdi podlagi vem da odpadejo, kakšne bodo pa ostale omejitve, bomo pa videli. Koleno mi sicer ne zateka, je pa škrtanje v kolenu nekoliko moteče, saj je zelo glasno; čeprav neboleče.

    Ja, rokomet ja. Tudi jaz sem ga treniral. Povem vam, tej trenerji razen tega, da so nekoč metali žogo, ne znajo ničesar drugega. Vsaj večina od njih. Tako bivši srednje uspešni rokometaši (nekoliko zapiti in polni kompleksov, ki jih skrivajo za arogantno zunanjostjo) uničujejo generacije mladih fantov in deklet, ki jim v želji po uspehu nemo sledijo. Če seveda kateri misli z lastno glavo, ga naenkrat ni več v ekipi. In to je največje sranje ekipnih športov. Glupi trenerji imajo popolno oblast. V atletiki, govori o tebi rezultat, v ekipi pa rabiš minutažo, da bi se lahko dokazal. Ampak, to je že druga tema. Se opravičujem, da sem malo skrenil, ampak žal sem na lastnih kolenih občutil posledice rokometa in videl sem tudi številne primere nestrokovnega načina treniranja, ki dogoročno vodi v poškodbe.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !