15.05.2007

Smo si ljubezen preprosto … izmislili?

Objavljeno v Ko piše srce, Žlica vegete 13:09 avtor sosed

Mogoče se bo marsikomu zgornje vprašanje zdelo butasto. In še bolj butasta tema za blog. A jo bom vseeno odprl, ker o njej zadnje čase pač veliko razmišljam. O ljubezni namreč. Žal nimam orodja s katerim bi lahko izmeril koliko trpljenja je povročila ta nedolžna abstrakcija. In spet po drugi strani toliko lepega. O njej so pisali pesmi, zaradi nje so se borili in v njenem imenu umirali. Pa je ljubezen sploh resnična?

Nekateri sociologi (recimo Tomc) in tudi psihologi (Johnson) zatrjujejo, da je ljubezen izmišljotina modernega človeka. In najverjetneje imajo prav, ko pravijo, da gre za relativno nov pojem, ki je resničen samo toliko, kot ga je človek naredil resničnega. Pojem, ki smo ga definirali sami. Brez pomoči narave, genetike, usode ali Boga. Pojem z zametki v 12. stoletju, ko se v J Franciji s katari pojavi nova oblika religije, ki namesto Boga časti ‘žensko odrešiteljico’. Pojem, ki je postal oprijemljiv z začetkom dvorjenja potujočih in zato (oprostite izrazu) potrebnih vitezov v srednjem veku. In nenazadnje pojem, ki se je dokončno razširil prek trubadurjev ter pojavljanjem lirike, ki jo danes označujemo kot ‘ljubezenska’. Seveda o ljubezni govorijo že v Antični Grčiji, Rimskem imperiju, fevdalni Japonski… Ampak romantične ljubezni med partnerjema kot množičnega pojava v starih zapisih ne najdemo. Kljub temu, da bi nas nekateri (denimo Hollywood) z veseljem prepričali v nasprotno.

Če smo si ljubezen “izmislili”, če gre za družbeno pogojen pojav in ne za naravno ali biološko dejstvo, ali je potem zlagana? Ali so zlagani in umetni tudi vsi občutki, ki jih doživljamo, ko govorimo o zaljubljenosti? Kaj je potem s srečo, ki nas spremlja, ko nam ljubljena oseba vrača naklonjenost? Je tudi ta le navidezna? Gre pri tem zgolj za srečo ob zadovoljevanju potreb, ki nam jih je vcepila družba? Za občutek uspešnosti ob doseganju ciljev, za katere smo sprogramirani, da jih skušamo doseči? Kaj pa potne dlani, povečan utrip, cmok v grlu in metulji v trebuhu? Smo tudi njih ‘zakrivili’ sami?

senca_smal.JPG

Kot družboslovec in pragmatik se v celoti strinjam z zgornjimi ugotovitvami. a2 + b2 = c2 in tu ni prostora za dvom ali debato. Kot neozdravljiv romantik, ki je povrh vsega še zaljubljen do ušes, pa nimam druge možnosti, kot da takšne predpostavke označim za razglašeno himno zagrenjenih in nepotešenih mislecev.

To kar čutim je resnično. In pravzaprav sploh ni pomembno, zakaj tako čutim. Je bila družba tista, ki me je naučila ljubiti? Me je takšnega ustvarila Narava, Bog, Satan? Pojma nimam. Niti me ne zanima! Vem samo, da mi je lepo, da sem srečen, da hočem še! In če smo si ljubezen res izmislili sami, potem je to nedvomno naš najboljši in edini omembe vreden izum!

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev »

  1. šušišuši pravi,

    15.05.2007 ob 14:24

    nekaj takega sem se jaz tudi spraševala zadnjič…potem pa sem prišla do tega, da je vsega kriva monogamija….no, o tem pa je bilo že prehudo razpravljati :D

  2. vvooodnarkavvooodnarka pravi,

    15.05.2007 ob 15:35

    To čustvo in vse kar se še dogaja kakor se počutimo smo poimenovali ljubezen. Kaj ni to nekaj najlepšega, da si vsi želimo, da bi se tako počutili in, da nam bi bilo lepo in srečni vse do smrti.

  3. dr. h.c. Peter Legiša pravi,

    21.05.2007 ob 17:44

    hm…žalostno, da se tako mladi ločujejo…

    sicer pa zelo zanimiva teorija, ki me kot zapriseženega družboslovca prav tako zanima…

    Sicer pa lahko rečem, da imaš zelo dobre blogovske prispevke!

  4. Morska pravi,

    2.06.2007 ob 11:03

    Problem besed, ki naj bi opisale neka čustva, je vedno v tem, da so velik preozke za širino opisovanega.
    Občutki so namreč enaki, če jih poimenujemo ljubezen ali pa recimo drevo. Najbolje je, če sploh ne uporabimo besede in samo uživamo v prijetnosti občutkov, ki nas poplavljajo. Najpomembneje je to, da se jih zavedamo. Sprejmemo. In uživamo v njih.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !