29.05.2007

Otroci z drugega planeta (2.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 07:49 avtor sosed

Sem otrok ulice; blokovski otrok. Ko sem bil mlajši, me je vedno spremljal občutek, da vrstniki zaradi tega name gledajo zviška. Seveda le tisti, ki niso uživali razkošja starega dvigala, ki bi jih stežka dostavil tik pred domači prag. Tudi izžete čistilke, katera bi preklinjala vsakič, ko bi se odeti v blato vračali z razmočenih nogometnih igrišč, niso poznali. In kako je znala preklinjati naša Stana! Veliko malčkov se je pod njenim mentorstvom naučilo svojih prvih sočnih psovk. Kasneje so naučene besede recitirali bližnjim in daljnim sorodnikom ter s tem spravljali v obup zaprepadene starše. Otroci o katerih govorim niso imeli svoje Stane. Celo sosed, ki že dva meseca prenavlja stanovanje in se ob najbolj nemogočih urah izživlja nad skupnimi zidovi, je bil za njih popolna neznanka. Poleg tega pa so bili otroci z druge strani ceste prikrajšani tudi za ‘tradicionalne dvodnevne vikend festivale narodne glasbe’, ki so jih prirejali stanovalci Hribarjeve ulice, blok številka 8.

Ob koncu delovnega tedna je namreč naš stari hišnik odklenili zarjavelo loputo, locirano natančno pod mojim oknom in je opravljala funkcijo varovanja deset metrske cevi za umivanje avtomobilov. S tem dogodkom se je vsako sobotno jutro pričel koncert, ki je trajal vse do večera. Takoj naslednji dan je, verjetno za vse tiste, ki so sobotni dan izkoristili za pobeg iz mesta, sledila ponovitev celotnega repertoarja. Ko pomislim na otroštvo, se mi pred očmi vedno izriše slika starega »Hodže«, upokojenega kuharja, ki na dvorišču tik pod mojim oknom že ob prvem svitu lošči svojega rumenega hrošča. Sosedov sobotni ritual je bil le delček v mozaiku urejene popolnosti, ali kot je rad ponavljal sam: discipline, ki mu jo je vcepila Armada, edina prava ljubezen v njegovem dolgem življenju. Slednji je podaril najlepša leta življenja in najboljši golaž, kar so ga jugoslovanski vojaki kadarkoli jedli.

Sliki starega kuharja, in le za odtenek mlajšega hrošča, se povsem nepovabljen vedno pridruži tudi zvok. Hreščeč in nadležen zvok. Zvok, ki me spominja na vsa tista jutra, ki bi jih lahko prespal. Tuljenje neznane gospodične, ki se je po nekem čudežu očitno preživlja s petjem, nad preplašeno sosesko spušča tranzistor v neposredni bližini Hodžinega avta. Festival je tudi uradno odprt! Sledi dvodnevno tekmovanje, v katerem navadno zmaga tisti, ki mu uspe iz svojega tranzistorja pritegniti najglasnejše in najbolj nemogoče napeve. Sodelovali pa so napevi vseh balkanskih dežel. Ob spremljavi harmonike ali tamburice, brača ali gosli, so udeleženci festivala pregnali spokojnost iz naše ulice. Loščenje avtomobila je v tej zgodbi ostala povsem postranska stvar.

Lahko bi prisegel, da sem na drevesu v bližini naše domače pralnice nekega nedeljskega jutra zagledal malega stržka, ki je nebogljeno bingljal z vrvice. Do danes si nisem uspel razjasniti ali so ubogi ptici zagodli kruti in zdolgočaseni otroci (teh je bilo v naselju vedno na pretek) ali pa je bil prizor zgolj privid, seštevek deprivacije spanja in pevskih sposobnosti Hodžine estradnice, ki si je prejšnji dan privoščila še posebej dolg nastop. Prav mogoče pa je tudi to, da je malemu stržku dokončno prekipelo in je usodo vzel v svoje … no, peruti.

Pokojni ptiček je bil gotovo eden redkih svoje vrste, ki se je v času življenja vedno razveselil deževnega dne. Takrat se je zavlekel v toplo gnezdo, legel poleg svoje ptičke in si privoščil dolg trd spanec. Takrat je lahko sanjal. Takrat je po Hribarjevi ulici odmevala tišina.

Beri dalje
Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev »

  1. tameertameer pravi,

    29.05.2007 ob 13:23

    Lepo napisano. Ob poplavi raznoraznih neberljivih prispevkov se človeku kar milo stori, ko končno naleti na kakšnega, ki ga z užitkom prebere.

  2. sosedsosed pravi,

    29.05.2007 ob 19:38

    Hehe, hvala.
    Se bom tudi v bodoče trudil, da bodo prispevki vsaj berljivi! ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !