30.05.2007

Otroci z drugega planeta (3.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:52 avtor sosed

Ne, »hišni otroci«, za razliko od nas, blokovskih, tega sveta niso poznali, niti se nikoli niso posebej trudili, da bi ga spoznali, se mu tako ali drugače približali. Morda so se v družbi sebi podobnih počutili varneje, bolj domače, ali pa z nami preprosto niso želeli imeti opravka. Kot da bi jih odvračal smrad neuspeha, ki smo se ga bili nalezli od staršev in ga verjetno nikoli več ne bomo mogli sprati s kože. Roko na srce, tudi mi nikoli nismo hiteli v njihovo družbo. Na stanovalce Brezovega gaja so mnogi vrstniki gledali prek mreže zavisti, ki jim jo je pred očmi vsak dan pletla bolečina pomanjkanja. Kljub temu pa to ni bil glavni razlog za pomanjkanje kvalitetnih odnosov med otroci obeh plemen. Ločevalo nas je spoznanje da smo si različni in v vsej svobodi nas je omejevala drugačnost, kajti biti drugačen je pomenilo biti eden od njih.

Večina od nas je scenarije po katerih se bodo odvijala naša življenja prejela že v zibki. Vsi ti scenariji so imeli skupni imenovalec: napisani so bili povsem brez domišljije in nadvse suhoparno, brez romantičnih zapletov in filmskih koncev, brez srečnih naključij in uresničitve skritih sanj. Otroke Hribarjeve ulice so vedno spremljali zgolj ponižanje, neuspeh in stiska. Zgarana, zagrenjena mati, nad življenjem razočarani oče in otroci lačni pozornosti ter bližine, so si enakomerno porazdelili prostor na odru. Eno je gotovo: v tem gledališču je bilo nekaj hudo narobe. Tragikomična življenjska igra glavnih akterjev ni pritegnila nikogar razen soigralcev, ki so v svojih glavah in dušah skrivali podobne scenarije z identičnim koncem.

Tako so sedeži pod odrom naše ulice ostali prazni. Hišni otroci so se temu gledališču, preplašeni, da bi s korakom v našo smer skupaj z nami vstopili v svet ponošenih oblačil, skromnih božičnih daril in življenja brez tistega koščka sreče, ki ga je moč kupiti z denarjem, rajši izognili.

Vendar kdo bi jim lahko zameril? Navsezadnje so se oni znašli v neki drugi predstavi, ki je bila za razliko od naše tudi precej bolj obiskana. Res je, imela je svoje zasuke, obrate, celo padce, vendar vedno so jim sledili vzponi, pot navzgor, velikokrat do vrha, včasih vse do neba. Takrat bi občinstvo, ki je zapolnilo dvorano do zadnjega sedeža, navdušeno skočilo iz usnjenih sedal in z bučnim aplavzom pospremilo odrskega heroja do zvezd…

Hišni otroci so bili od našega betonskega mravljišča oddaljeni vsega par sto metrov. Kako blizu. Pa vseeno tako zelo daleč. Pogosto sem se spraševal, kakšno življenje bi živel, če bi se rodil petsto metrov zahodneje od Hribarjeve ulice. Bi bil to še vedno jaz, isti tragični junak, ki se je znašel v neki drugi predstavi, napisani samo zanj? Ali pa bi postal to, kar bi od mene pričakovalo sorodstvo, prijatelji in družinski bančni račun? Bi živel srečno, polno življenje, brez težav, ki jih prinaša pomanjkanje, brez strahu pred negotovo prihodnostjo?

… Bi me Petra vseeno ljubila?
… Bi bilo kljub temu vredno živeti?

Beri dalje
Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

1 komentar »

  1. likard37likard37 pravi,

    30.05.2007 ob 20:31

    Lep jezik, lepe misli in , zanimivo, ko sem prebral sem vedel za kaj je šlo. Brez kompliciranja, brez besed, ki bi jih moral iskati v Verbinčevem slovarju ali blefirati, da jih poznam. Lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !