31.05.2007

Otroci z drugega planeta (4.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:01 avtor sosed

»Hej, Tinta! Počakaj me, Tiiin-taaa!« Moj novi nadimek, ki so mi ga podtaknili sošolci, se je odbijal od trdega betona in se kot odmev vračal v naročje ozke ulice. V tistem trenutku sem se zavedal, da me bo spremljal še dolgo časa, a vseeno se nisem bil pripravljen predati brez boja. Ne tokrat! Nadaljeval sem svojo pot in pospešil korak, čeprav se mi tja kamor sem bil namenjen nikoli ni mudilo.
»Počakaj me, no!« Nisem se obrnil ne zastal. Dvignil sem brado in pogled ter odločno, zdaj že napol v teku, stopal naprej. Pred mano se je odvijal znan prizor. Z vsakim korakom se mi je odpiral pogled na visoko, mogočno sivo gmoto, ‘Hribarjevo osmico’ kot smo jo poimenovali njeni mlajši prebivalci.

Dom … Svinčen bunker pred zunanjimi viharji, zatočišče v katerem naj bi iskal zavetje in uteho v težkih trenutkih, ni bil zame nič drugega kot polje večnega boja in spopadov, kjer je bil glavni in edini cilj preživeti. Vedno ko sem se vračal iz šole in obrnil ključ vhodnih vrat, sem se bal nove nepredvidljive pustolovščine, ki bi me znala čakati na drugi strani. To me je spravljalo ob živce, načenjalo mi je voljo in prek oči spuščalo temno senco, vse dokler ni ta povsem prekrila lesk, ki ga sicer lahko vidiš v otroških očeh. Vendar sedaj tako ali tako nisem bil več otrok! Bil sem skoraj petnajstletni fant, ki je bil prisiljen odrasti mnogo prej kot bi si želel sam. Vsak dan sem se težje vračal sem in vsakič, ko sem na poti drugam za sabo zaprl vhodna vrata, sem slišal skalo, ki se je zvalila z mojih ramen in pred pragom čakala na moj povratek.

»Daj no, zakaj si tak?« Miha me je dohitel, prijel za ramo in potegnil nazaj s takšno močjo, da sem se zasukal okoli svoje osi, izgubil ravnotežje in mu skoraj padel v naročje. Bil sem preveč zamišljen, da bi slišal odmev korakov, medtem ko se mi je v teku približeval. Ko sem se ponovno postavil na svoje noge in dvignil pogled proti Bajsiju, se mi je, kljub vsemu trudu, da se to ne bi zgodilo, na licu izrisal bled nasmeh. Njegov že tako okrogel obraz je bil še dodatno zabuhel zaradi napora pri teku. Zdelo se je, da mu živo rdeča lica ritmično utripajo, vsak čas pa mu bodo popokale še zadnje kapilare in spremenile obličje v veliko rdečo žogo z majhnimi modrimi očmi. Velikan je z roko segel proti čelu, umaknil svetel pramen las, ki je obvisel v zraku in z istim gibom obrisal potne kapljice, katere so se kljub hladnemu oktobrskemu vremenu pojavile nad obrvmi. »In nehaj se mi smejat, zaradi tebe sem pretekel célo klinčevo ulico!«
V trenutku sem se zresnil: »Veš da ne maram, da me kličete s tem imenom. Prihrani ga za koga drugega!« Hotel sem se obrniti in steči proti vhodu, vendar Miha me je ponovno prijel za roko.
»Eh, ne bit taka baba, jaz sem Bajsi odkar vem zase pa zaradi tega nisem nikoli bežal pred frendi ali kuhal mule kot to delaš ti. Saj je samo butasto ime, nadimek.«
»Ne kapiraš Bajsi, to je drugače! Tisti zapiski so vse kar mi je ostalo od…« povesil sem pogled; zadnja stvar o kateri sem se ta trenutek želel pogovarjati je oče in njegov stari zvezek. Dolgo časa sem ju skrival pred vsemi in branil pred nepovabljenimi radovedneži. Te dni sem se počutil poražen, ponižan in oropan.
»Ti tista stvar res toliko pomeni?« Tista stvar? Mar Miha o mojem zakladu, največji in edini očetovi dediščini res govori kot o neki stvari? Kako rad bi, da bi me nekdo lahko razumel in videl stvari takšne kot v resnici so.
»Da Miha, ta stvar mi pomeni vse.« Iz žepa sem počasi in previdno potegnil zdelan siv zvezek. Jesensko sonce je pobožalo trdo vezano platnico in osvetlilo rdeč naslov napisan s šablonsko pisavo. Solze in smeh. »Tu so zapisane misli edinega človeka, ki se je znal z mano smejati in jokati, edinega, ki me je zares poslušal, edinega, ki … « še preden sem uspel dokončati stavek, sem bil prisiljen pogoltniti težko kepo, ki me je tiščala v prsih in nezadržno silila na plano, » … pizda, edinega, ki me je imel zares … « Bil sem premagan. Po licu mi je spolzela solza, se za hip ustavila na bradi in se izgubila na hrbtni strani dlani, ki je prestregla njeno pot, medtem ko mi je v glavi odmeval šepet starih modrosti. Fantje ne jokajo. Fantje ne trpijo. Fantje ne čutijo.

Beri dalje 

 Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !