28.06.2007

7 naključnih dejstev o meni…

Objavljeno v Žlica vegete 00:25 avtor: sosed

Popisovanju petih predmetov očitno sledi epidemija ‘7 naključnih dejstev’. Vendar tokrat je zadeva malo bolj resna. Če je bilo popisovanje predmetov stvar svobodne volje, te pri razkrivanju dejstev hočeš-nočeš potunkajo. Igraj se z mano ali bodi pi..a! Kakorkoli že, mene je namočila Morska in kdo sem jaz, da bi jo upal zavrniti?

Tu so torej naključna dejstva o meni oz. dejstva mojega življenja:

1. Znam bit u iber trmast. Če bi bil osel (ok, včasih sem…), bi stal na mestu, dokler me ne bi kastrirali in mi spekli jajca na oko. Kolegi osli bi mi postavili spomenik in me upravičeno častili kot kralja trme. V čast in spomin bi enkrat na leto jedi jajca na oko.

2. Imam velik nos. Ko sem kadil, sem to lahko brez težav počel pod tušem!

3. Zadnji čik (ever!) sem prižgal 20. novembra 2006!

4. Najnižja točka v življenju: vračal sem se iz žurke ob zaključku šolskega leta, ko mi je starka kot mulcu odstopila sedež v avtobusu z besedami: “Usedi se fant, ne izgledaš preveč dobro!” Auč!

5. Ko sem zaljubljen, izgubim glavo. Sem slep, gluh in včasih nem. Obnašam se nedoraslo, nerazumno in počnem čudne, pocukrane in romantične stvari. Ko sem zaljubljen, sem do konca patetičen!

6. Prvič sem se ga napil pri štirinajstih letih, med 7-dnevnimi duhovnimi pripravami na sv. birmo. Iz kleti župnijskega doma smo si štirje prijatelji ponoči ’sposodili’ gajbo piva in ga cuznili. Prazne flaše smo zjutraj zmetali s pobočja na katerem je stalo župnišče in cerkev. Naslednji dan je bil na sporedu obisk staršev, bili smo neprespani in zmačkani. Kljub temu nas nikoli niso dobili… Pri birmanski fotografiji smo stali v prvi vrsti.

7. Za finale pa še največja skrivnost: najverjetneje sploh nisem tvoj sosed… Got ya, sucker!

Kot se spodobi, bom tudi jaz nadaljeval tole verigo. Seveda se pojavlja vprašanje koga izbrati, glede na to, da je epidemija v zadnjih dneh zajela že ogromno blogerjev. Hmmm, naj malo pobrskam, kdo še ni prejel vabila ali pa ga je prezrl…

Torej k prispevku vljudno vabim: Volka, bronte72, naivnomizo, zlobo77, dmashino, kandelo in :- ).

  • Share/Bookmark

27.06.2007

Prekletstvo bolniške

Objavljeno v Solze 22:18 avtor: sosed

Vsega sem že naveličan. Prestavljanja iz postelje na kavč, iz kavča nazaj v posteljo. Posedanja doma, ko so sodelavci v službi, ležanja v fotelju in branja pravljic, medtem ko drugi starši preganjajo svoje otroke po bazenu, se igrajo Tivoliju ali pa jih peljejo na izlet s kolesom. Stanovanje zapustim le dvakrat na dan – ko zjutraj peljem Nejca v bližnji vrtec in ko ga popoldne pripeljem domov. Vse ostalo je posedanje in ležanje. Gledanje televizije ter branje knjig. Pa še to le toliko časa, dokler se ne pojavijo mravljinci v obrazu ali pa me levo oko ne začne skeleti in se solziti. Vsake toliko (ko mravljinci spijo) pogledam kak film iz zbirke, ki mi jo je poslala bronte72 – hvala šefica, res si cuker – in to je v glavnem to, vrhunec dneva!

Dolgo časa sem si želel, da bi mi bilo v življenju vsaj malo dolgčas, vendar niti slučajno nisem imel tega v mislih. Bolniška sucks! V bistvu sem prvič na bolniški – verjetno zato, ker je prvič naneslo, da dejansko nisem imel izbire. Kakorkoli, te dni si prav želim zgodnjega vstajanja in odhoda v službo. Rad bi bil zaseden in zaposlen. Popoldne bi rad športal (v zadnjih dneh sem postal čisto zakrnel). Rad bi tekel in se končno začel pripravljati na prvo rekreativno tekmovanje po poškodbi kolena. Ali pa bi vsaj stestiral svoje novo kolo, ki sem ga, ironično, po nekaj letih kolebanja končno kupil ravno v teh dneh. Pač je bil v akciji in nisem mogel izpustiti priložnosti. Ponj sem poslal prijatelja, sam pa ga še nisem peljal niti na krstno furo. Pazi: v kleti imam že nekaj dni novo kolo, ki sem si ga želel od pamtiveka in za katerega sem zapravil celoten regres (pa še malo sem moral dodati) pa ga ne morem niti stestirat… Groza!!!

Kakorkoli že, upam da do petka ne bom zgnil in predvsem, da bo na kontroli vse ok z mojo ličnico, šivi in ubogim živcem, ki si bo (če sodim po mravljinčenju) kot kaže opomogel. Upam le, da ne bo trajalo tistih maksimalnih šest mesecev regeneracije, še bolj pa upam, da se v ponedeljek vrnem v službo in dobim nazaj moje življenje.

Za zdaj pa se ponižno vračam v posteljo. Danes bom zaspal z Umberto Ecom, v sanjah pa bom spet delal, tekel, igral fuzbal z Nejcem, seksal do imbecilnosti in z zobmi trgal 4 cm debele kremenatlce…

  • Share/Bookmark

26.06.2007

Otroci z drugega planeta (8.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:58 avtor: sosed

Odšla sva mimo majhne dnevne sobe in vstopila v še manjšo sobo, v kateri je bilo med posteljo, omaro in staro leseno pisalno mizo ravno še toliko prostora, da sva se lahko obračala, ne da bi se morala pri tem objeti. Soba ni imela ne vrat, ne prave stene. Imela pa je čudovit razgled. Pogled na dvorišče pred blokom mi je v vsakem trenutku zagotavljal popoln nadzor nad dogajanjem na ulici, v daljavi pa se je videlo celo veliko šolsko nogometno igrišče. Tam je bilo vedno polno otrok iz naselja, ali bolje rečeno njegovega vzhodnega dela – hišni otroci tudi pomotoma niso smeli stopiti na naša igrišča. Celo tisti med njimi, ki so obiskovali našo šolo, so se v popoldanskem času tega območja na široko izogibali. To je bil naš dom. Naša trdnjava! Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

21.06.2007

Otroci z drugega planeta (7.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:17 avtor: sosed

Previdno sem odprl vrata stanovanja, odpel zadrgo stare volnene jope in na polico ob vratih tiho odložil šop ključev. Vsaj polovica od njih ni odpirala nobenih vrat, če pa že, nisem vedel kje se ta vrata nahajajo. Kljub temu sem jih nosil okrog vratu, kot kakšen upokojeni hišnik. Čeprav je bilo prenašanje pol kilograma težkih ključev okrog vratu vse prej kot lahko delo, je zadeva pozitivno vplivala na moj imidž. No, vsaj tako se je zdelo takrat. Morda so se mi ljudje, ki lahko odpirajo številna vrata zdeli vplivnejši in sem v svojem ravnanju zgolj sledil želji po občutku pomembnosti, ali pa je bila stvar veliko preprostejša in je bil modni dodatek rezultat želje po zbujanju pozornosti. Naj je tako ali drugače, dejstvo je, da žvenketa teh ključev med tekom po šolskih hodnikih ni mogel preslišati nihče. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

15.06.2007

Razneslo mi bo obraz!

Objavljeno v Solze 11:56 avtor: sosed

Čeprav bi moral še kak teden ležat v bolniški postelji, sem izsilil predčasen izpust iz bolnice. Ta prostor pač ni zame. Prvega zdravnika mi ni uspelo prepričati, drugi pa je le imel malo več posluha, ali pa mu je bilo enostvano dovolj teženja in se me je hotel znebiti. Argumenti so bili prepričljivi – sem samohranilec, hočem domov k otroku, živim 5 minut stran od kliničnega (ok, to ni čisto res), počutim se fantastično (ja, seveda). Kakorkoli že, ‘doc’ me je kmalu po operaciji, še vedno precej zadetega od protibolečinskih tablet, na presenečenje vseh spustil domov (skupaj s prgiščem ketonalov) in jaz sem mu seveda hvaležen – raje okrevam doma in sam poskrbim zase, kot pa da ležim tam v tistih olivno zelenih sobah, prepuščen na (ne)milost zdravniškemu osebju in se že samo zato, ker sem tam, počutim pol-mrtev.

Ne razumite me narobe. Moje izkušnje z osebjem na oddelku za maksilo-facialno kirurgijo kc-ja so samo pozitivne. Kljub temu, da me sestre niso hotele skopat – jebemti, a niso zato tam? Gre samo za to, da se nerad prepustim v oskrbo drugim. Vsaj dokler sem toliko pri močeh, da lahko skrbim sam zase.
Seveda pa to kar preživljam doma, niso ravno počitnice. Še vedno ne čutim polovice obraza. V bolnici sem izvedel, da je šlo pravzaprav za dva zloma: zlom ličnice, ki so jo med posegom pritrdili in naravnali s ploščico, katero bom za vedno nosil s sabo (hmmm, pozabil sem vprašat, če bom zdaj piskal na letališču?) in zlom kosti takoj pod očesom, ki pa je na srečo ni bilo treba ravnati, ker ni prišlo do defekta. Kost se bo menda zarastla sama od sebe… Upam, da res. Že več kot teden dni jem ‘po slamici’ in po operaciji je s prehrano še težje. Ker si je dohtar pot do ličnice izboril prek ust, imam popolnoma razrezane dlesni – tj. šive od enice do osmice levo zgoraj. Dalje, pri zlomu ličnice mi je ‘priščipnilo živec’ – zato mravljinčenje obraza, neobčutljivost zob in trzanje očesa. Občutljivost obraza naj bi se vrnila, trajalo pa bo nekje med tremi tedni in šestimi meseci! :( Ah, pizda, no…

Zaradi vsega tega težko govorim, težko jem, se težko umivam in težko prenašam samega sebe. Počutim se pa itak kot nek frik. Upam, da bo šlo vse skupaj kmalu na bolje – še predno se mi do konca strga… Pri močeh pa me ohranjajo tisti, ki so mi že tudi prej pomagali pri skokih čez ovire. Pa saj sami veste kdo ste – hvala vsakemu od vas. Brez vas bi bilo vse skupaj še bistveno težje.

Free Image Hosting at www.ImageShack.us

LP, sosed

p.s. Iskrena hvala tudi vam, kolegom blogerjem – za lepe želje v prejšnjih dveh prispevkih (tukaj in tukaj). Ah, grem počivat … Tudi pissanje bloga je težko opravilo z motno glavo…

  • Share/Bookmark

11.06.2007

Štacuna zaprta, grem na operacijo…

Objavljeno v Solze 22:06 avtor: sosed

Četrtkova zgodba žal še ni zaključena. Fantje so me res dobro razbili. Ker se je bolečina danes stopnjevala, sem se kljub dejstvu, da so od incidenta minili že štirje dnevi, po posvetu z zdravnico odločil za obisk urgence. Dobri dve uri kasneje sem bil skupaj s sliko glave (na kateri si btw nisem čisto nič podoben!) napoten na oddelek za maksilo-facialno kirurgijo na Zaloški 2, drugi štuk desno. Čaki, čaki, a nisem šel tja obiskat ‘kolega s srbskim imenom‘? Ma ne no…

“Tale bo ostal tule,” je zdravnik zaklical sestri že po bežnem ogledu rtg slike.

ŠIT! Zlomljena ličnica. Kaj zdaj? Na operacijo se običajno čaka 2 – 3 dni, rehabilitacija traja minimalno 5 dni. Na moje prošnje, proteste in na koncu moledovanja, češ da sam skrbim za malega otroka za katerega moram priskrbeti varstvo itd., se me je zdravnik le usmili in mi spisal začasen odpust. Tako sem si kupil noč v domači postelji ter možnost, da se pogovorim z Nejcem. Razložil sem mu, zakaj očija nekaj časa ne bo domov in srček je vse takoj poštekal. Obljubil sem mu zapestnico iz bolnice – on pa je obljubil, da bosta z babico, ki se bo za vmesni čas priselila k nama, vsak dan prišla na obisk.

Pizda res sem rabil samo še to. Po vseh štalah in pizdarijah, ki sem jih prestal v zadnjem letu, mi je manjkala samo še horda podivjanih čefurjev, ki so zaradi njihovega sprevrženega veselja ohromili tri družine… Svaka čast fantje!

Z besedami kolega, ki prestaja podobne muke: “Upam, da vas prasce vsaj pesti bolijo!” :)

Ah, pa kaj bi jamral. Važno, da smo zdravi živi.
Ajde družba, naslednje javljanje predvidoma čez teden dni! :-*

  • Share/Bookmark

11.06.2007

Otroci z drugega planeta (6.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 10:54 avtor: sosed

… Erik pa je bral:

»Moj tempelj

Če v sanjah bi videl prihodnosti dni,
ženina v črnem in mojo nevesto,
najino pot spremenjeno v cesto,
ne bil bi verjel, da lahko se zgodi.

Če modrec razkril bi, da sreča le spi,
da človek, ki sanja postal bo vladar,
ubogi dobil bo svoj tempelj, oltar,
bi mislil da trosi neumne laži.

Že mesece hodi ta modrec mi v sen,
smeji se, ko vidi zdaj drugo mi plat,
me vidi, ko vračam se k njej v objem.

Zdaj vem, noč vsako k njej uležem se spat,
in vem, da v njej raste moj sin nerojen,
njo ljubim in njega, oba imam rad!«

Moj tempelj. Sonet sem znal na pamet, podobno kot večino ostalih v zvezku, vendar ta pesem je bila prav posebna. Oče jo je zapisal kot zadnjo v ciklu žalostink in dal z njo celotni zbirki drugačen pomen. »… Njo ljubim in njega, oba imam rad.« Iz teh sedmih besed, ki so iz Erikovih ust zvenele tako surovo in nepomembno, sem črpal svojo energijo ter v njih iskal in našel tolažbo, vsakič ko sem zašel na dno. Te vrstice so bile vedno moja prva letvica na poti navzgor.
»Če prav razumem tole pesem, je Mister Tinta napumpal neko revo, ki je bila očitno dovolj potrebna, da mu je dala noge narazen,« je izza gruče zaklical Bojč.
»Ha ha ha, Mister Tinta,« je v smehu za njim ponovila Ana.
»Ne vem, če je še kdo opazil, ampak naša čistilka zadnje dni nekam narazen hodi. Da je nisi naslonil, ko se je sklanjala nad pisoarji?!«
»Jebemti Tinta, kdo bo pa zdaj čistil WC, ko si nam Fato spravil na porodniško?«

*

Prebral sem o čem razmišlja Miha. Pisalo mu je v očeh. In pod njimi. Prepričan sem, da mu z bremenom krivde, ni bilo lahko zaspati. O tem so pričali temni koluti, ki jih je zadnje dni nosil pod očmi. Že takrat je bilo jasno, da tega nesrečnega dne nikoli ne bom mogel izbrisati iz spomina, vendar Mihi sem odpustil že pred dnevi. Kljub temu sta me ponos in trma prsilila, da sem prevzel nase vlogo užaljenega leva, ki se loči od svojega tropa in se pretvarja, da v divjini lahko preživi sam. Bil je čas, da se vrnem k svojim.
Še preden je Miha odprl usta, da bi mi priznal, kako zelo mu je žal, sem stisnil pest, stopil korak bližje in ga močno boksnil pod rebra. Čeprav je imel pod svojo znamenito jeans jakno oblečen še debel pulover, je bil udarec dovolj močan, da je dosegel svoj namen in Bajsija položil na kolena. Ko je po prvem šoku prišel do sape, je najprej zakričal od bolečine, ki ga je skoraj presekala na dva dela, nato pa je, še vedno zvit in na kolenih, pogledal k višku in se na glas zasmejal: »To pomeni, da sva spet prijatelja?«
»Ne, Miha, nisva spet prijatelja,« zresnil se je in me zmedeno pogledal izpod čela. Podal sem mu roko in mu pomagal vstati: »Še vedno, stari, še vedno…«

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark

9.06.2007

Po koncertu zapele še pesti… in kosti

Objavljeno v Solze 11:16 avtor: sosed

Sedim za računalnikom in gledam v monitor z enim očesom. Hladim si lice, ki je zraslo do velikosti ritnice ter mažem modrice z neko smrdečo kremo, ki bojda pomaga. Če resnično deluje, se sprašujem, kakšen bi bil šele brez nje. Vsake toliko letim v kopalnico, ker mi iz nosa ponovno priteče kri. Že od četrtka nisem jedel nič drugega kot tekoče hrane. Zob si ne umivam, ampak samo spiram. In še to zelo nežno. Da malo skrajšam: dobil sem po pi..i.! In to konkretno!

Začelo se je kot lep četrtkov večer v družbi dveh prijateljev. Ko sem Nejca spravil za spat in ga predal v varstvo babice, sem bil prepričan, da mi bo vse kar sledi, vsaj deloma pomagalo pozabiti na vse težave, ki so se nagrmadile čez teden. Kar mi je dejansko tudi uspelo… Vendar precej drugače kot sem imel v mislih.

Po pivu v baru na Pop-u, smo se ‘trio fantastikus’ odpravili v Cvetličarno na koncert Zabranjenog pušenja, sarajevskega benda, ki nas je za dve uri nostalgično popeljal nazaj v gimnazijska leta. Res odličen koncert. O njem sem mislil napisati še kakšno vrstico več, vendar takrat si niti slučajno nisem mislil, da to tudi pomotoma ne bo glavna blog-novica dneva. (Nekaj malega o koncertu si lahko preberete tukaj.)

Po svirki je sledil ples ter pijača ali dve, potem pa smo se odločili, da zaključimo večer in se odpravimo domov. Na parkirišču pa… Uh, še vedno ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Obstopila nas je gruča posameznikov sumljivega porekla. Pojma nimam koliko jih je bilo. 10? 15? Ne vem. Veliko. Preveč… Hoteli so, iskali so in dobili so. No, dobili smo v glavnem mi trije… Po nekaj neuspelih poizkusih umiritve situacije in parih napačnih odgovorih je začelo pokati. Najprej po kolegu, ki je na vprašanje kako mu je ime, odgovori s ‘preveč srbskim imenom’. “Mamicu ti j… srbsku,” v hipu jih je nekaj skočilo nanj. Še preden sem storil drugi korak proti njemu in gruči njegovih ‘krvnikov’, sem bil prliman na avto. Dva sta me z vso močjo držala naslonjenega na avto, ko je tretji vzel zalet. Tema… Nekako sem se iztrgal iz objema dvojice in z robom očesa opazil prijatelja, ki ga brcajo, medtem ko nemočen leži na tleh in drugega, ki leži v luži na hrbtu nekaj metrov stran. Tema… Obrnem se, vrnem udarec. Tema… Ležim na tleh in skušam zavarovati glavo. Tema… Tema… …

Redarji so si ogledali predstavo. Stali so nekaj metrov stran. Storili niso ničesar. Pa saj jih razumem. Če bi se vmešali, bi dobili tudi oni. Napadalcev je bilo enostavno preveč. Ko smo se pobrali s tal, smo se usedli v avto in se odpeljali domov. Razbiti in krvavi. Pozabili smo že, da smo bili ta večer na enem boljših koncertov v zadnjem času. Ukvarjali smo se z drugimi težavami. “Imaš vse zobe?” “Mislim da ja, pa ti?”

Naslednje jutro sem ostal doma. Na bolniški. Nisem se mogel niti premakniti. Od kljuvanja v glavi nisem slišal lastnih misli. Iz nosa mi je cel dan pomalem kapljalo. V natečeni ustnici je neprestano kljuvalo. Bil sem bulast in natečen. Ampak nisem je odnesel najslabše. Prijatelj “s srbskim imenom” je prestajal bistveno hujše muke.

- “Halo? Ne razumem te dobro, a sploh lahko govoriš?”
- “Težko… Na urgenci sem.”
- “Fak, kaj je narobe!?”
- “Operirali me bodo… Zlomljena čeljust… Ploščice bom dobil… Kako si ti?”

Tej zgodbi ne bom pisal zaključka ali moralnega nauka. Naj si ga napiše vsak sam. Tu so pač dejstva. Jaz osebno pa v teh dneh iščem predvsem odgovore na dve vprašanji.

Kako lahko kdorkoli tako zelo sovraži drugega, da ga nemočnega in na tleh skupaj s prijatelji brca v glavo? Nekoga, ki ga sploh ne pozna in ga vidi prvič v življenju… ?

in

Ali je to res svet v katerega sem se odločil vzgojiti otroka?

LP, vaš rahlo zdrmani sosed..

  • Share/Bookmark

6.06.2007

Prek trupel…

Objavljeno v Poezija 20:34 avtor: sosed

Ko sem danes, za potrebe jutranjega prispevka, brskal po zaprašenem arhivu D-diska, sem naletel na cel kup starih pesmi. Nekatere sem predhodno že objavil kje drugje, nekatere pa so ostale tam, raztresene po mapah in prepuščene same sebi. Ne več! Pred nekaj minutami je na teh straneh nastala nova kategorija – Poezija – kamor bom občasno uvrščal svoja stara ali nova skropucala…

Tokrat bo luč sveta ugledal ‘Poet’. Kot vse ostale ni pesem nič posebnega, ima pa (vsaj zame) veliko skritih pomenov kot tudi možnih interpretacij, zato se mi zdi dovolj zanimiva, da jo delim z vami.

Poet

Na mizi pero ob njem list nepopisan,
orožje močnejše kot meč ali top.
Mnogi so padli na polju krvavem,
koplje poet tam med trupli okop.

Ne zmoti sovrag ga z mečem v roki,
pusti naj mu krogle nad glavo letijo,
on brani le tisto kar njemu pripada,
ko lažne parole ljubezni bledijo.

Tam čaka, počiva, se skriva v megli,
trupla rojakov smrdljiva trohnijo,
med njimi bo ležal v mlaki rdeči,
pobegnil iz pekla, ko rablji zaspijo.

Takrat bo vstal in se dvignil nad njih,
z zlomljenim srcem in čisto vestjo,
zapustil bo polje ubogih mrtvakov,
list bo popisal, izpraznil pero.

  • Share/Bookmark

6.06.2007

Petorček malo drugače

Objavljeno v Ko piše srce 08:59 avtor: sosed

Pred časom je blogos prevzela mrzlica popisovanja petih najljubših predmetov. Kot veste, je bil glavni protagonist ideje Marko Crnkovič, čigar pobuda je hitro padla na plodna tla. Sam sem se zadeve lotil nekoliko drugače. Kot vedno, bi lahko dodal. Stvari pač rad delam po svoje in izven kalupa. Priznam, da sem tudi jaz razmišljal o petih predmetih, brez katerih ne bi bil sosed, temveč nek povsem drug cefizelj. Vendar odločil sem se, da jih ne bom delil z vami. Nisem imel občutka, da vam lahko ponudim kaj novega. Če povem po pravici pa mi niti ni bilo do pisanja prispevka o knjigi, računalniku, kitari, tekaških supergah ter šalu Olimpije. Pač predmeti. Čez 2 meseca bi mogoče poslikal druge.

Kaj pa reči, dejanja ali dosežki, ki nas spremljajo na dolge proge? Momenti ali obdobja, ki so zaznamovala naša življenja ali pa obrnila njihov tok? Hmm, tole se sliši preveč čudno… Bom povedal drugače: predstavil vam bom pet stvari na katere sem v življenju najbolj ponosen! Tistih pet, iz katerih črpam svojo energijo, h katerim se vračam, kadar plovba postane nemirna in kamor gledam, ko se zdi, da izgubljam kompas. Dovolj nazorno? No, upam, da štekate! Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »