4.06.2007

Otroci z drugega planeta (5.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:31 avtor sosed

Miha se je zavedal, da so s prijatelji tokrat nehote prestopili mejo in se podali v ozemlje, ki ga niso poznali. Od nesrečnega dogodka je minilo že več kot teden dni, pa vendar se stvari niso premaknile na bolje. Vedel je, da me je od vsega najbolj bolelo prav dejstvo, da je v javnem linču sodeloval tudi on, ki mi je do tedaj vedno stal ob strani. Tudi sam ni vedel, zakaj nikomur ni rekel besede, zakaj se je smejal slabimi šalam, medtem ko se je njegov najboljši prijatelj divje skušal osvoboditi prijema dveh najmočnejših fantov v razredu. Eh, seveda je vedel, vendar si je bilo težko priznati, da je bil strah pred ponižanjem in posmehom močnejši od na videz trdnega prijateljstva.

*

Erik je bil tisti, ki mi je ta dan brskal po torbi. Kdo ve, kaj je iskal. Malico sem redko prinašal od doma – ocvirki, tlačenka in pasja radost niso bili na seznamu mojih najljubših jedi – in denarja tudi nikoli nisem imel, čeprav sem svoje prvo plačilo prejel kmalu po tem dogodku. Pravzaprav nikoli nisem imel pri sebi ničesar, kar bi bilo uporabno za glavnega šolskega zmikavta, vendar očitno je Erik svoje žrtve izbiral naključno. Kakršnikoli so že bili njegovi motivi, na dnu torbe je našel mojo največjo dragocenost: zbirko očetovih pesmi, ki so me spremljale vedno in povsod. Prepričan sem, da jih oče nikoli ni pokazal nikomur. Od tistega dne, ko sem zvezek, ogrnjen v odejo iz prahu, našel na vrhu stare omare, v kateri je nekoč hranil svoje stvari, do tega trenutka, se krog njegovih bralcev ni spremenil. Tajni zapisi so simbolizirali tisto skrivno, a mogočno vez, ki je med nama obstajala v nekih drugih časih. Prek zbledelih črk starega stiha sem ponovno zaslišal njegove korake v naši mali kuhinji, dnevno sobo je napolnil vonj tobaka in v stanovanju je odmeval njegov glasen smeh, ki me je za kratek čas prepričal, da se od tistih dni ni nič spremenilo. Stari zvezek nama je pomagal, da sva si bila kljub temu, da naju je ločevalo vesolje, še vedno blizu…

Takoj ko sem vstopil v učilnico in zagledal gručo sošolcev zbranih okoli moje klopi, sem začutil, da se bo dan spremenil v moro.
»Ooo, France, kje imaš pa Julijo?« vsi pogledi so pristali na mojem zmedenem obrazu in po učilnici se je razlegel glasen smeh. Smejali so se vsi razen mene. Šele, ko je Erik zmagoslavno dvignil star zvezek visoko nad glavo, sem spoznal, kaj se je pravzaprav zgodilo.
»Takoj mi ga vrni!« Zakričal sem na ves glas. Sošolka Ana, ki mi je stala najbližje, je presenečeno odskočila in z lica umaknila nasmeh, ko sem se zagnal mimo nje proti gruči ob moji klopi. Še preden sem se dobro zavedel, kaj se dogaja, že sem se znašel v tesnem primežu štirih močnih rok. Mičo in Kramar, vsak od njiju vsaj 10 cm višji in 15 kg težji od mene, sta me kljub upiranju prikovala na zadnjo steno učilnice.
»Gospod Fig je pa danes prav posebej nataknjen!« Sledil je izbruh smeha in Erik je dobil zalet ter podporo, ki jo je potreboval za svoj podvig. Povzpel se je na mizo in začel brskati po očetovih mislih. Zanj je bila to zbirka praznih besed, ki so še najbolj podobne neumnostim, ki jih mora vsako sredo poslušati pri dolgočasnem pouku književnosti. Ni mogel razumeti, da bi nekdo posveti svoj prosti čas pisanju podobnih kreacij. Kup nesmislov, prazno besedičenje, en sam velik dolgčas. Danes se bo maščeval za vse ure, ki jih je moral pretrpeti ob rimah domačih in tujih piscev, za vsak udarec, ki mu ga je namenil njegov stari, ko je domov ponovno prinesel cvek iz slovenščine. Kljub mojim prošnjam in grožnjam je začel na glas prebirati najino poezijo. Besede, ki so letele iz njegovih ust, so bile oropane čustev, smisla in hrepenenja s katerim so bile napisane. Bral je odrezano, prazno, posmehljivo, stihe so prekinjale dolge salve smeha, ki so se zgrinjale name, me dušile in pritiskale k tlom. Obraz so mi zalile solze obupa in nemoči, kar je občinstvo pozdravilo z odobravanjem in odkritim posmehom. Erik pa je bral …

Se nadaljuje…

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev »

  1. feniks pravi,

    10.06.2007 ob 02:07

    Dobro napisano, všeč mi je. Me pa zanima v kolikšni meri je avtobiografsko in koliko si dodal sam. Tudi sam sem odraščal v bloku obkroženem z različno razkošnimi hišami. Nisem pa nikoli imel občutka ločenosti ali prikrajšanosti. Včasih se mi je zdelo, da so mi zaradi življenja v bloku prihranjena marsikatera dela. Skratka na mladost imam lepe spomine, če izključim očeta in njegove izbruhe nasilja. Mogoče zato, ker so bili bloki najnovejše v tistem naselju. Kdo bi vedel.

  2. sosedsosed pravi,

    11.06.2007 ob 10:52

    Gre sicer za fikcijo, čeprav pa je po drugi strani res, da je v zgodbi ogromno avtobiografskih elementov. Razmere doma res niso bile idealne, in okolje je bilo približno takšno kot ga opisujem. Ok, mogoče sem razlike (za potrebe zgodbe) malo zaosril, vendar definitivno pa je določena ločnica obstajala.. Če te zanima kaj konkretnega pa kar vprašaj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !