21.06.2007

Otroci z drugega planeta (7.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:17 avtor sosed

Previdno sem odprl vrata stanovanja, odpel zadrgo stare volnene jope in na polico ob vratih tiho odložil šop ključev. Vsaj polovica od njih ni odpirala nobenih vrat, če pa že, nisem vedel kje se ta vrata nahajajo. Kljub temu sem jih nosil okrog vratu, kot kakšen upokojeni hišnik. Čeprav je bilo prenašanje pol kilograma težkih ključev okrog vratu vse prej kot lahko delo, je zadeva pozitivno vplivala na moj imidž. No, vsaj tako se je zdelo takrat. Morda so se mi ljudje, ki lahko odpirajo številna vrata zdeli vplivnejši in sem v svojem ravnanju zgolj sledil želji po občutku pomembnosti, ali pa je bila stvar veliko preprostejša in je bil modni dodatek rezultat želje po zbujanju pozornosti. Naj je tako ali drugače, dejstvo je, da žvenketa teh ključev med tekom po šolskih hodnikih ni mogel preslišati nihče.
Televizor v dnevni sobi je sameval in luč v vedno temni kopalnici je bila ugasnjena. Vrata spalnice na koncu majhne predsobe so bila priprta. Nežno sem se oprl ob njih in jih odprl ravno dovolj, da sem lahko poškilil v notranjost sobe. Odleglo mi je, ko sem spoznal, da je prazna. Zrak je čist! Slekel sem jopo, jo odvrgel poleg ključev na polico in odhitel nazaj proti še vedno odprtim vhodnim vratom. »Miha! Pridi, ni ga doma. Stopi naprej no, sama sva!« Negotovo je vstopil v naše majhno stanovanje. Miha ni še nikoli prestopil našega praga, čeprav sem se po drugi strani jaz pri njem zadrževal skoraj več kot doma. Nikoli ga ni mikalo stopiti v stanovanje, iz katerega je prihajalo toliko strašnih zgodb. In Miha je slišal večino od njih. Bil je namreč edini, ki sem mu zaupal podrobnosti obsedenega stanja, ki je vladalo pri nas doma. Zato je bil hkrati tudi edini, ki me je vsaj približno razumel, čeprav sem tudi njemu zamolčal marsikatero ‘malenkost’ in se mu nikoli nisem docela odprl. Očitno sta bila sram in krivda, ki ne bi smela biti moja, zasidrana pregloboko, da bi ju lahko popolnoma razkril, čeprav je šlo za najboljšega prijatelja..

Bajsi je nekoliko presenečeno pogledal okrog sebe. Glede na moje opise je pričakoval razmetano luknjo, ki vedno smrdi po alkoholu, nikotinu in umazanem perilu. Naletel pa je na sicer majhno ter skromno opremljeno, vendar vseeno urejeno in čisto stanovanje. Resda so bili koti pod stropom rumeni od nikotina, ker stanovanja že lep čas ni nihče pobelil in tudi drugod se je poznala odsotnost moške roke, vseeno pa je, tudi pri nekaterih drugih sošolcih, že videl stanovanja v bistveno slabšem stanju, kot je bilo to, v katerega je pravkar vstopil.
V svojih predvidevanjih je Bajsi zanemaril majhen, vendar zelo pomemben del enačbe: mamino neizmerno predanost čistoči. Ta se je dvignila iz želje po ohranjanju reda v kaosu življenja, v katerem se je znašla po moževi nenadni smrti. Vsak trenutek prostega časa, ki ji ga je uspelo odtrgati dnevu, je preživela v družbi metle, krpe ali likalnika. Nikoli se ni usedla, nikoli ni mirovala, zadnjih nekaj let ni imela prijateljev, ni zapuščala stanovanja in ni imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala. V strahu pred postankom ter kladivom lastnega neuspeha, ki bi padlo na njo v trenutku, ko bi se ustavila ter zbrala svoje misli, je popolnoma izgubila stik s svetom. Z zlomljeno voljo se je oklepala zanikanja in si ni hotela priznati, da se je življenje vseh nas spremenilo v slabo šalo.

Postala sva si tujca. 10 urni delavnik, trdni zid zanikanja in čustvena odsotnost so preprečevali, da bi se med nama razvila in ohranila kakršnakoli vez. Seveda z izjemo zavezništva v prepirih proti skupnemu sovražniku. Zdelo se je, da se cele dneve, mesece in leta pripravlja na trenutek odrešitve, ko bo napočil njen čas odveze in svobode. Takrat bo odvrgla okove bednega življenja, legla v svoje temno ležišče in si po vseh teh letih končno vzela čas za zasluženi počitek. Vendar ali je čakanje na njegov konec res vse, kar naj si od življenja obeta žena, katere edini greh je strah pred samoto?

»Imam nekaj, kar te bo spravilo v dobro voljo!« Miha je slekel jakno, jo odložil poleg moje jope in segel v njen notranji žep. Na dan je privlekel pomečkan zavitek cigaret in ga ponosno podržal v dlani: »57 mehki, stari moj! Sunil sem jih staremu, ko se je včeraj pozno zvečer vrnil s šihta. Glede na to kako je bil nasekan, sem prepričan, da ne bo ničesar posumil, sploh pa mu cigareti že lep čas niso padli iz žepa.«
Zasmejal sem se, potrepljal Bajsija po rami in z glavo pomignil proti moji sobi: »Zaenkrat sva torej zaključila z ogabnim tobakom. Spet bova kadila kot gospoda!«

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

1 komentar »

  1. feniks pravi,

    23.06.2007 ob 21:52

    Pronicljivo opisana mati.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !