26.06.2007

Otroci z drugega planeta (8.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:58 avtor sosed

Odšla sva mimo majhne dnevne sobe in vstopila v še manjšo sobo, v kateri je bilo med posteljo, omaro in staro leseno pisalno mizo ravno še toliko prostora, da sva se lahko obračala, ne da bi se morala pri tem objeti. Soba ni imela ne vrat, ne prave stene. Imela pa je čudovit razgled. Pogled na dvorišče pred blokom mi je v vsakem trenutku zagotavljal popoln nadzor nad dogajanjem na ulici, v daljavi pa se je videlo celo veliko šolsko nogometno igrišče. Tam je bilo vedno polno otrok iz naselja, ali bolje rečeno njegovega vzhodnega dela – hišni otroci tudi pomotoma niso smeli stopiti na naša igrišča. Celo tisti med njimi, ki so obiskovali našo šolo, so se v popoldanskem času tega območja na široko izogibali. To je bil naš dom. Naša trdnjava!

Mojo sobo je od dnevnega prostora ločevala le lesena pregrada, ki je bila zaključena slab meter od zidu in na ta način omogočala vstop v prostor. Pregrada je imela po celi dolžini vgrajeno šipo, kajti le tako je nekaj dnevne svetlobe prišlo tudi do sosednjega prostora. To pa je hkrati pomenilo, da je vsak, ki se je zadrževal na drugi strani, popolnoma nepovabljen lahko posegal v moj teritorij. Ko sem bil mlajši in sem spal v spalnici staršev, je bil ta prostor očetova pisarna, kasneje pa preurejen v zasilno bivališče, v katerem nisem imel niti kančka zasebnosti. Na začetku je niti nisem potreboval, kmalu po tem, ko se je k nama priselil Vito, pa bi dal vse na svetu za samokolnico opek, vrečo cementa in trdna vrata iz masivnega lesa.

»Dobrodošel v mojem skromnem … akvariju.« Stopil sem do okna, ga na stežaj odprl ter se zazrl na dvorišče 10 nadstropji pod nama.
Miha se je kislo nasmehnil in spustil pogled. Čeprav jo je prvič videl v živo, je vedel, da mi je ta stena že lep čas trn v peti. Pred časom sva se celo skupaj domislil načrta, ki bi mi lahko povrnil vsaj del izgubljene zasebnosti. Bil je sijajen načrt: med posteljo in improvizirano steno sem postavil lesena stojala, na katere sem nato obesil otroške nogometne drese, s katerimi me je včasih razveseljeval oče. Na ta način sem zakril skoraj polovico šipe, ki je ločevala mojo od dnevne sobe. Zdel se mi je pošten kompromis med pravico do svetlobe na eni ter željo do zasebnosti na drugi strani.

Seveda pa je bil to račun brez krčmarja. Načrt se je ponesrečil, nogometne drese pa so že naslednji dan nosili neki drugi otroci. Medtem ko sem bil jaz v šoli, jih je Vito vrgel čez okno in s tem razveselil otroke pod njim. Nič hudega sluteči so se pod vznožjem stolpnice igrali s frnikolami, ko so mednje začeli pristajati Maradona, Matthaeus, Donadoni in drugi nogometaši tistih dni. Pustili so se voditi vetru ter se počasi spuščali proti igrišču. Med njimi je bil tudi Nizozemec Marco Van Basten, moj najljubši igralec. Čudežni deček, nočna mora nasprotnih trenerjev in navijačev, nogometni genij. Oče mi je podaril njegov dres, ko me je prvič peljal na nogometno tekmo. Ne spomnim se, proti kateri ekipi je takrat igrala Olimpija, spomnim pa se, da sem bil srečen, ko sem sedel med množico navdušenih gledalcev. Ko je padel gol, sem, presenečen zaradi norije, ki je izbruhnila okoli mene, skoraj planil v jok. Pomiril me je šele očetov pogled in zadovoljni nasmeh. Olimpija je zmagala in na poti domov sva se z očetom ustavila na tržnici, kjer sem si lahko izbral svoj prvi nogometni dres. Rdeče – beli dres Ajaxa iz Amsterdama.

Na Marcovo devetko sem prikoval nekaj najbolj dragocenih spominov svojega otroštva. Teh pa ni bilo veliko; oče se je poslovil prezgodaj. Tistega dne, ko sem skušal postaviti meje svoje zasebnosti, se je poslovil tudi Van Basten. Nikoli več ga nisem videl.

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !