27.06.2007

Prekletstvo bolniške

Objavljeno v Solze 22:18 avtor sosed

Vsega sem že naveličan. Prestavljanja iz postelje na kavč, iz kavča nazaj v posteljo. Posedanja doma, ko so sodelavci v službi, ležanja v fotelju in branja pravljic, medtem ko drugi starši preganjajo svoje otroke po bazenu, se igrajo Tivoliju ali pa jih peljejo na izlet s kolesom. Stanovanje zapustim le dvakrat na dan – ko zjutraj peljem Nejca v bližnji vrtec in ko ga popoldne pripeljem domov. Vse ostalo je posedanje in ležanje. Gledanje televizije ter branje knjig. Pa še to le toliko časa, dokler se ne pojavijo mravljinci v obrazu ali pa me levo oko ne začne skeleti in se solziti. Vsake toliko (ko mravljinci spijo) pogledam kak film iz zbirke, ki mi jo je poslala bronte72 – hvala šefica, res si cuker – in to je v glavnem to, vrhunec dneva!

Dolgo časa sem si želel, da bi mi bilo v življenju vsaj malo dolgčas, vendar niti slučajno nisem imel tega v mislih. Bolniška sucks! V bistvu sem prvič na bolniški – verjetno zato, ker je prvič naneslo, da dejansko nisem imel izbire. Kakorkoli, te dni si prav želim zgodnjega vstajanja in odhoda v službo. Rad bi bil zaseden in zaposlen. Popoldne bi rad športal (v zadnjih dneh sem postal čisto zakrnel). Rad bi tekel in se končno začel pripravljati na prvo rekreativno tekmovanje po poškodbi kolena. Ali pa bi vsaj stestiral svoje novo kolo, ki sem ga, ironično, po nekaj letih kolebanja končno kupil ravno v teh dneh. Pač je bil v akciji in nisem mogel izpustiti priložnosti. Ponj sem poslal prijatelja, sam pa ga še nisem peljal niti na krstno furo. Pazi: v kleti imam že nekaj dni novo kolo, ki sem si ga želel od pamtiveka in za katerega sem zapravil celoten regres (pa še malo sem moral dodati) pa ga ne morem niti stestirat… Groza!!!

Kakorkoli že, upam da do petka ne bom zgnil in predvsem, da bo na kontroli vse ok z mojo ličnico, šivi in ubogim živcem, ki si bo (če sodim po mravljinčenju) kot kaže opomogel. Upam le, da ne bo trajalo tistih maksimalnih šest mesecev regeneracije, še bolj pa upam, da se v ponedeljek vrnem v službo in dobim nazaj moje življenje.

Za zdaj pa se ponižno vračam v posteljo. Danes bom zaspal z Umberto Ecom, v sanjah pa bom spet delal, tekel, igral fuzbal z Nejcem, seksal do imbecilnosti in z zobmi trgal 4 cm debele kremenatlce…

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev »

  1. :-) pravi,

    28.06.2007 ob 10:51

    Naj sanje čimprej postanejo resnica!

  2. katarina pravi,

    28.06.2007 ob 11:04

    vem, kako bedno je bit doma. sem bila – 4 mesece brez službe. in ne, ne bi več. bi pa kakšen teden poležavala, pa vstajala malo kasneje in tko, ampak čisto doma pa ne bi bila.

    no, uživaj in kakšno kitico oddremaj še zame.

  3. zloba77 pravi,

    28.06.2007 ob 11:16

    hmm … ne vem, kaj mi je bolj všeč … umberto eco za lahko noč … al sanje … ki si jih boš/si privoščil;)

  4. :-) pravi,

    29.06.2007 ob 07:54

    Naj bo vse dobro danes na kontroli!

  5. sosedsosed pravi,

    29.06.2007 ob 21:00

    Na kontroli vse ok, hvala za skrb. V ponedeljek se končno vračam v službo, čeprav bi bil po besedah osebne zdravnice doma do 13.7.
    Edina skrb je ta klinčev živec, za katerega ni gotovo da se bo sploh regeneriral oz. ni zagotovil, do katere mere bom spet sam upravljal z levo polovico obraza… upam na najboljše, končni odgovovr pa bom dobil v naslednjih mesecih.

  6. baki pravi,

    7.07.2007 ob 09:35

    Oj sosed…

    to je pa lepo prebrat. Zmaga. Vse dobro. Kako je bilo v službi?

    Za ličnico in živec pa tako: Moja hčera je lani (omg – že eno leto) imela “spopad” s psom. Poškodovana je bila cela stran glave (lice, uho…:(…). Imeli sva ali imela je veliko srečo, da je takrat bil v MB dežurni kirurg specialist za … ma ne vem kaj točno … oko, nos, … in je mojo deklico zašil v nulo. Največjo rano je imela na lički in tam se je poškodoval živec – ustnice se niso premikale, očka se ni čisto do konca zapirala…. Pa smo kupovali žvečilne na tone in po jutrih in večerih mazali s silikonsko kremo (ki je seveda blazno draga)in … moja skoraj devetletnica seb danes smeji in mežika tako kot je treba. Prvi rezultati so se pokazali po dveh ali skoraj treh mesecih. Ti verjetno ne moreš žvečiti? Ali pač?

    Skratka – poglej, poglej, na koncu tunela že vidim pol sončnega žarka.

    Lep vikend želim.

  7. tomazztomazz pravi,

    19.10.2007 ob 02:58

    Cisto slucajno sem zasel na Vas blog, in sicer na Vas drugi zapis, o operaciji licnice. Iskal sem sicer neke podatke o identifikacijskih zapestnicah, ki jih uporabljajo v bolnisnicah, ampak to je zdaj irelevantno. ;)

    Zal mi je, da ste doziveli (vendar ste ga k sreci preziveli) tak nizkoten napad, in upam da roka pravice najde krivce ter jih nauci obnasanja. Sam sem sicer glede slednjega dokaj skepticen, saj zakonsko kolesje zacne delovati sele ko pride do incidentov s smrtnim izidom, pa tudi prisilna socializacija se na dolgi rok izkaze za dokaj neuspesno. Vsekakor Vam zelim (ceprav je zapis ze dokaj star ;) ) cimprejsnje popolno okrevanje.

    S spostovanjem,

    Tomazz

  8. sosedsosed pravi,

    19.10.2007 ob 07:49

    tomazz, nad popolnim okrevanjem sem na žalost že obupal. očitno bom vse dni nosil s sabo opomnik na to v kakšni družbi živimo… vseeno pa najlepša hvala za lepe želje. lep dan in oglasite se še kdaj. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !