27.07.2007

Mi gremo pa na morje!

Objavljeno v Smeh 14:07 avtor: sosed

Po včerajšnjem down-hillu in razlitju žolča, se stvari ponovno postavljajo na svoje mesto. Za mano je prva na pol prespana noč po nekaj dnevih in danes se končno počutim nekoliko bolje.

V laboratoriju so dopoldne odkrili, da je v mojem alkoholu še kar nekaj krvi in da sem še vedno živ, čeprav sem se cel teden počutil precej crknjeno. Kakorkoli že, danes popoldne na polno pakiramo, pospravljamo, se pripravljamo in poslavljamo! GREEEMOOOO NA MOOORJEEE! Jupi! Ožuljsko, here I come!

Dragi bralci in bralke, nejte mi zamerit izbora naslednje pesmi… Tale je za Nejca. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

26.07.2007

Ko ima toaletni papir boljši dan kot ti…

Objavljeno v Solze 08:20 avtor: sosed

Vse se je začelo v ponedeljek s tisto nesrečno kolesarsko turo. Ponovno sem se namreč odločil z biciklom zlesti na Rakitno. Vse skupaj pa se je končalo že par kilometrov pred vrhom. Že po kakšnih 15 ravninskih kilometrih, me je stara prijateljica tekaška poškodba opomnila, da je še vedno tu, vendar ji takrat še nisem namenjal zaslužene pozornosti.

Težave s kolenom pa so se kot vedno (res ne vem, kaj sem pričakoval!?) le stopnjevale. Nekaj kilomerov pred Rakitno sem zato razjahal, naredil par vaj za koleno in upal, da bom lahko nadaljeval do vrha, kjer bom napolnil baterije in bidon. Ko sem ponovno sedel za balanco pa sem poražen ugotovil, da zaradi bolečine ne zmorem niti enega samega obrata. Takoj sem obrnil in začel pot proti domu. In tu se je začela muka. Po klancu navzdol je šlo brez težav, ko sem prišel na ravnino pa se je ustavilo. Sonce je bilo še vedno močno in žgoče, bidon je bil prazen, jaz pa sem poganjal prekleto kolo z eno nogo nogo in prišel domov šele pozno zvečer – ubit in v bolečinah.

Bil sem žalosten in obupan. Po prvem vzponu, ki je minil rez težav, sem namreč mislil, da je koleno pripravljeno vsaj za kolo, če moram že pri teku pazit in se šparat. No, zmotil sem se. In moji cilji so se spet sesuli v prah. Sovražim to klinčevo koleno!

Kot se je izkazalo, pa je bila ponedeljkova prigoda šele uvod v čudoviti svet presenečenj, ki mi jih je prinesel ta teden. Že naslednji dan, v torek, me je dobila vročina in utrujenost. Čez dan je še nekako šlo. “Ok, to bo zaradi izčrpanosti in včerajšnje nekajurne avanture po soncu,” sem si mislil. Pa sem se spet zmotil. Sledila je neprespana noč in 39 stopinj vročine.

Naslednji dan (sreda) sem v službi izgledal kot zombi. Vseeno sem z izdatno pomočjo tablet nekako pregrizel čez dan. Tudi popoldne sem dal vse od sebe in poskrbel za Nejčka, kupil kune za dopust, šel v trgovino, na pošto … v trenutku, ko sem malemu prebral pravljico za lahko noč in zaprl vrata njegove sobe pa me je ponovno zvilo. 39,1 vročine. Juhej, še ena neprespana noč! Postelja je bila že okoli polnoči totalno premočena, ponoči sem se spet trikrat preoblekel in požrl pol paketa tablet. Sedaj komaj gledam in se sprašujem, kako bom zdržal do večera. Predvsem pa upam, da bom danes ponoči normalno spal. In da bom zdrav do sobote, ko se odpravljam na morje. No, pa si spet postavljam nerealne cilje…

Se pa zdaj, ko sem zlil ves žolč vseeno vsaj malo bolje počutim. In tudi to nekaj velja, a ne?

  • Share/Bookmark

23.07.2007

Naj bo vroče vsaj še tri redne!

Objavljeno v Smeh 09:58 avtor: sosed

Smešno, ampak vročine imam v teh dneh resnično že vrh glave. In kaj je tu smešnega? Hja, za začetek to, da me vročina sama sploh ne moti. Bolj me spravlja ob živce dejstvo, da se zadnje čase pogovarjamo samo še o njej. Zdi se mi žalostno, kako problem klimatskih sprememb dobi na teži šele, ko temperature za nekaj dni postanejo neznosne, pa čeprav se stanje zaostruje že zadnjih nekaj deset let. Ampak pustimo klimatsko krizo in njene vzroke ter posledice pri miru. Tokrat me namreč bolj fascinira to, kako so vsi mediji pograbili teh 38 stopinj kot da gre za suho zlato.

Poročila, časopisi, spletni portali, radijske postaje … povsod poslušamo samo še o vročini ter teh nesrečnih stopinjah, ki so menda za par cifer previsoke za lagodno življenje. Dajte no, ljudje, vem da je obdobje kislih kumaric in vem, da je malo atraktivih zgodbic, a vseeno se mi zdi vse skupaj že malo preveč napihnjeno. Zunaj bi bilo lahko 18 stopinj pa bi me kuhalo zgolj zaradi vsega tega bombardiranja s strani medijev, ki so vse notranje ter zunanje politične, kulturne ter športne novice, spremenili v suhoparno vremensko napoved.

Pa je res tako hudo? Trend segrevanja tudi meni ni všeč. Kot kaže se bomo v kratkem skuhali ali pa zmrznili, vendar kot rečeno: ta problematika bi morala biti izpostavljena 365 dni na leto in ne samo 2 tedna, ko temperature dosežejo vrhunec.

Kar se mene tiče, nimam pretiranih težav z vročino. Ok, veliko se švica, v avtu je 70 stopinj predno zalaufam klimo, spim bolj švoh, ker imam v stanovanju ponoči med 27 in 28 stopinj, ampak hey, še vedno imam raje pasjo vročino kot dež celo poletje (tudi to se je že dogajalo v zadnjih letih).

Vročino sem vedno jemal kot sestaven del poletja. Pravzaprav tisti bolj zabavni del. Tisti del, ko se hodiš hladit v bližnjo (ali bolj oddaljeno) reko ali jezero, ko se za hišo z otroci špricaš s pištolami na vodo in obmetavaš z vodnimi baloni. Del, ko se po obilnem pikniku uležeš v senco, si odpreš mrzo pivo in si misliš: “Ma hvala k…, da mi ni treba kidat!”

p.s.: Konec tedna grem na morje. Zakaj mi nek notranji glas govori, da se bo takrat začelo na jadranu monsunsko obdobje?

  • Share/Bookmark

20.07.2007

Trpljenje kot ključ do nesmrtnosti

Objavljeno v Poezija 11:05 avtor: sosed

Včeraj je bil čuden dan, ampak o tem sem že pisal. Ko sem zvečer prebral odzive na včerajšnji prispevek, me je Davidov komentar spravil k razmisleku. Napisal je, da ga razpoloženje o katerem sem pisal, spominja na nekega drugega avtorja. Pesnika. Menda največjega, ki se je rodil na naši grudi. Z Davidom se seveda strinjam, verjetno pa tudi sam ve, da ni odkril Amerike. Takšnega razmišljanja in počutja seveda ne gre pripisati samo Francetu, temveč vsem njegovim predhodnikom in sodobnikom, ki jih danes pripisujemo obdobju romantike. Od Petrarce in njegove Laure naprej. Vsi veliki avtorji omenjenega obdobja pišejo o odtujenosti od sveta, osamljenosti, nerazumljenosti, govorijo o neuslišani ljubezni, prezrtih ambicijah, o željah in hrepenenjih ter seveda o večnem trpljenju, žalosti in bolečini. In samo s takšnim (pesimističnim) pogledom na svet, so bili zmožni napisati umetnije, ki so preživele vse do danes.

Od nekdaj sem zaljubljen v romantike. V srednji šoli sem jih požiral. Pa ne v sklopu učnega načrta. Žal ne. Ko smo pri pouku književnosti obravnavali denimo Prešerna, sem ga zavračal kot večino drugih obveznih čtiv. Ravno takrat sem pač bral druge zadeve. Nikoli si nisem pustil diktirati okusa. Sploh ne nekim načitanim učiteljicam, ki vedo povedati o nekem literarnem delu zgolj to, kar so se naučile povedati. In potem pričakujejo, da bodo te iste misli za njimi ponavljali tudi učenci, ne da bi vedeli o čem govorijo. Kaj šele, da bi se za trenutek vprašali, če je impresija avtorja misli, ki jo ponavljajo, resnično enaka njihovi lastni. Ampak pustimo učiteljice književnosti za kak drug prispevek. Kakorkoli, Francija sem začel požirati kasneje, ko se je tinta v redovalnici in zapisih v dnevnik že davno posušila. In najbolj so me zadeli soneti nesreče. Ok, Zdravljica, Urške in Rozamunde, povodni možje in črnci, kaše in čevlarji, vse kul, nič ne rečem. Ampak to kar dela Prešerna velikega, vsaj v mojih očeh, so ravno njegovi soneti. Tisti nesrečni soneti, s katerimi sem se kot mulc, pubertetnik tako zlahka poistovetil. Med poukom cvek iz književnosti, med odmorom pa sem namesto sendviča ob cigaretu zasanjano glodal Poezije. Zato sem se iskreno nasmehnil ob Davidovem včerajšnjem komentarju. Ker je nehote zadel bullseye.

Na tem mestu sem vam hotel odrecitirati dva soneta, ki sta pustila največji pečat. Pa ju ne bom. Preberete ju lahko tukaj in tukaj. V moji knjigi sta zapisana kot vrhunec slovenskega slovstva. Ampak jasno, predno se bo našel nekdo, ki bo oporekal, naj ga potolažim: gre samo za čisto malo in nepomembno knjigo… Na tem mestu pa bom objavil raje nek drug sonet, ki sem ga pravkar izbrskal iz arhiva D diska in je nastal prav iz simpatij do velikih umetnikov opisanega obdobja. Seveda ga ne gre primerjati z njihovimi umetnijami, ampak želja, hrepenenje in občutki ob pisanju pa so bili precej podobni tistim ‘tapravim’…

R. I. P.

V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.

Iščem zavetje v naročju prepiha,
naivno srce s strahovi pometa,
slave si mrtvega mojstra obeta,
ko Kritik znova po rimah udriha.

Se pase na pašniku skrtih želja,
trga cvetlice si eno za drugo,
ki zrasle nekoč bi morda do neba.

Ko šibke peruti napuha rezlja,
Kritik verjetno mi dela uslugo,
mi pesmi k mrtvaku polaga – v trugo.

  • Share/Bookmark

19.07.2007

Včasih se obnašamo preprosto … butasto!

Objavljeno v Solze 12:51 avtor: sosed

Večkrat imam občutek, da me nihče ne razume. Gre za bedno kalimerasto počutje, ki se mu je občasno težko upreti. Še posebej takrat, ko si sam in razmišljaš o svojih neuspehih. Ti so lahko čisto banalni in nepomembni v primerjavi s številnimi zmagami, vendar slednje v teh trenutkih zbledijo. Prekrije jih debel sloj megle skozi katerega naenkrat ne vidiš več. Takrat se sprašuješ, če so ljudje, s katerimi deliš največ, resnično tu zaradi tebe (in ti zaradi njih), ali vsi skupaj samo iščemo koristi za lastni ego. Samopotrditev preko pozitivnega feedbacka s strani tistih, katerih glas pač velja. Tistih, ki smo jih ocenili za kompetentne, da ocenjujejo vrednost našega življenja. Ali pa zgolj tistih, ki jih lahko pridobimo na svojo stran, čeprav morda niso bili prva ali najboljša izbira. Je to res vse kar ponuja življenje? Je to vse kar zmorem? Je komu sploh mar?

V takšnem razpoloženju si seveda nedostopen in neuporaben za kakršenkoli konstruktiven pogovor. Zapiraš vrata, okna, gradiš zidove in … ‘furaš safer’. Ker v tem uživaš. Malo sprevrženo, ampak ja, včasih prav paše biti nesrečen. Najprej se prepričaš, da si najbolj nesrečno in ubogo bitje na planetu, malo trpiš, potem pa sam sebe zaviješ v celofan, se tolažiš in crkljaš. Ker ti si zaslužiš boljše. Ker si dober človek. Ma kaj dober, najboljši! In potem poslušaš stare balade in jokaš z njimi. Brez solz. Solze so za tiste, ki so nesrečni. Ti nisi nesrečen. Ti trpiš! Ti si mučenik! Žrtvovan za ljudi okoli sebe, čeprav oni tega ne opazijo. Ampak nekoč bodo! Nekoč bodo spoznali, kakšen zaklad so teptali. Kaj so imeli na dosegu roke pa zapravili po neumnosti. Ja, nekoč bodo oni jokali in nabijali z glavo v zid! In potem si lažeš, napletaš zgodbice, se bašeš s sladkarijami, se zdereš na otroka, pretepeš ženo, se ga nažreš, prižgeš joint, razrežeš si žile … You name it! Vsak ima svoj način spoprijemanja z osebno stisko. Tudi ti. In jaz.

Joj, kako sovražim to! Get a grip, sosed! Spusti sam sebi po dve klofuti na vsako lice, globoko vdihni, štej do deset in prebol…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

17.07.2007

Na Rakitni imajo najboljši pir!

Objavljeno v Smeh 10:13 avtor: sosed

Yes, ratal mi je! Trma me je še enkrat več pripeljala do cilja in včeraj sem bil za kratek čas spet zmagovalec. Sicer nisem premagal nikogar, razen mogoče samega sebe (priznam, konkurenca res ni bila strašna), kljub temu pa sem se počutil kot šampion.

Pred časom sem si kupil gorsko kolo. Moje prvo rekreativno kolo. Prej, še kot mulc, sem imel razne pony-je in bmx-e, zdaj pa sem se po nekaj letih kolebanja končno odločil za nakup kolesa, ki mi bo, za razliko od prejšnjih, služil zgolj v rekreativne namene. Bajk ni nič posebnega: Diamond Back s sprednjim vzmetenjem, Shimano Deore opremo in XT menjalnikom na zadnjem kolesu, vseeno pa je spešl že zato, ker je prvi.

Po tem, ko je moja nova pridobitev, zaradi nepredvidene poškodbe ličnice, nekaj tednov stala v kleti, sem se včeraj odločil za ognjeni krst. Komando nad Nejcem je, prvič po njegovem povratku z dopusta, z veseljem prevzela babi, jaz pa sem se odpravil na turo proti Rakitni. In to kljub neznosnim 36 stopinjam! V taki vročini je še balinčkanje ekstremni šport! Zagrizel sem v asfalt in klanec ter uro in štirideset kasneje z nasmeškom do ušes prisopihal do jezera, sestopil s kolesa in … skoraj padel po tleh! Noge so sicer navajene teka, na kolo pa se bodo morale očitno še navaditi.

Na vrhu pa… Kljub temu, da sem letos spil že kar nekaj piva (saj veste, moram – mi je zdravnik naročil), tako dobrega kot včeraj še nisem pil. Ko se okus hmelja pomeša z občutkom zadovoljstva in se mu doda ščepec ponosa ob doseženem cilju, nastane magija, vam pravim.

Po spustu, ki je sledil kmalu za tem in trajal dobro uro, so se mi pred očmi že risale podobe tuša, obilne večerje in udobnega domačega kavča. Ob povratku domov pa je sledilo presenečenje… FAAAAAK! Na Rakitni sem pozabil GSM!!! Neeeee… Uporabil sem drug telefon in namesto sebe, na drugi strani dobil prijaznega kelnarja, ki je na srečo pospravil moj aparat za šank. Na hitro sem odbrzel v klet, zagrabil prvo buteljko, ki mi je prišla pod roko in še enkrat oddrvel proti Rakitni. Tokrat z avtom. Štorija se je kljub finalnemu zapletu končala srečno. Jaz sem osvojil svoj prvi ‘kucelj’, kolo je končno dočakalo krst, kelnar pa … no, upam, da je moji pozabljivosti nazdravljal še dolgo v noč.

  • Share/Bookmark

16.07.2007

Dobrodošel doma, kavboj!

Objavljeno v Smeh 10:03 avtor: sosed

Ok, priznam, da je pasalo. Pogrešal sem ga miljon, skrbelo me je vsak dan in ni minila niti ura, ko ne bi pomislil nanj. Ampak vseeno se je prilegel teden na off. Nejko je bil namreč teden dni z mamico na morju. In saj veste, kako gre to: ko muca ni doma, ga mačkon žura. Ali nekaj podobnega…

V minulem tednu sem počel vse tisto, kar je sicer težko ali celo nemogoče. Športanje brez potrebe po varstvu babice in brez občutka slabe vesti, večerno pivo s kolegi na nabrežju ter popolna svoboda pri izbiri kje, kako in s kom bom preživel svoje proste ure. Ja, bil je super teden. Videl sem se z ljudmi, ki sem jim v zadnjem času posvečal (pre)malo pozornosti, postoril stvari, ki sem jih že dolgo načrtoval in si še vedno vsak dan utrgal nekaj časa tudi zase.

Kljub temu pa sem že v soboto komaj čakal nedeljsko popoldne in povratek ptička v gnezdo. Nakupil sem balone. ‘Tiste tavelke z elastiko k delajo bum-bum!’ in jih obesil po njegovi sobi. Zvečer sem celo spekel mufine oz. ‘kolačke’, ki jih ima Nejc najraje. Potem pa smo ga celo nedeljo živčno čakali. In prišel je. Sicer malo šmrkav in v spremstvu kašlja, ampak važno da je tu. Imel se je lepo. Tako kot jaz. Vseeno pa sem vesel, da je spet doma… Tako kot on…

In če sem prej odšteval dneve do njegovega povratka, sem sedaj ponovno nastavil odštevanje na začetek – še 12 dni do odhoda na morje!

  • Share/Bookmark

12.07.2007

Jaz in moj prekleti jezik

Objavljeno v Solze 10:17 avtor: sosed

Sicer osebno nimam nič proti njemu, gre za zelo uporaben organ, ki mi običajno dobro služi v različne namene. Ampak včasih, samo včasih, pa mi je žal, da ga imam. Takrat, ko ga stegujem, čeprav vem, da bi bilo bolje, ko bi ga zadržal za zobmi. Pa ni problem samo v jeziku. Daleč od tega. Gre za širši problem. Simptomi se selijo na prste, ko pišem mail, ki ga ne bi smel. In kot da to ni dovolj, mi vrtinci včasih zajamejo telo, ki postane orodje skritih strahov, neprebavljenih občutkov in potlačenih skrbi.

YouTube slika preogleda

Takoj me je poštekala. Prebrala kot knjigo. Ko me kaj zmoti, to pokažem. Tudi takrat, ko bi bilo najbolje za vse, da bi stopil preko. Celo takrat, ko vem, da nimam prav, sem ujetnik svojih misli, ki imajo korenine v nerazumljivih strahovih, ali pa nekih drugih podobnih situacijah, s katerimi nezavedno vlečem vzporednice. In jih enostavno ne znam zadržati zase. Tudi ko ne spregovorim, pokažem. Tako ali drugače dam nehote vedeti, da nekaj ni ok. In potem se ne znam izmotati iz klobčiča ali obraniti od plazu vprašanj, ki se usujejo name. Naposled povem kaj čutim, o čem razmišljam, ko se ustrašim, kaj mi hodi po glavi, ko se razum umakne iracionalnemu. In včasih (še bolj nehote) prizadanem.

V zvezi se mi zdita najpomembnejša zaupanje in spoštovanje. Brez tega ne gre. Iskrenost bi na seznamu ‘must have’ uvrstil takoj za njima. Pa vendar se mi zadnje čase dozdeva, da vedno ni najbolje biti iskren. Pridejo trenutki, ko se ujameš v cikel, se vrtiš kot cucek, ki skuša ujeti svoj rep. Napadejo te črni scenariji, ki jim daš kredibilnost s svojim početjem. Veš, da si ti tisti s težavo, bremenom, krivdo, veš, da so občutki nerazumski in neupravičeni, vendar ne moreš ‘odčutiti’ tega kar čutiš. Bodisi je to jeza, strah, zamera ali užaljenost. V teh trenutkih se večina ljudi zapre, prebavi, počaka, da napad mine, zajame sapo in odide dalje. Jaz ne. Vsaj ne zadnje čase. Ker imam ponovno nekaj, kar se bojim izgubiti. In v vsej svoji neumnost včasih vztrajno delam prav na tem.

Zaključek? Nauk? Ni ga. Upam, da bo imela zgodba, kljub vsem mojim napakam srečen konec. Jaz vem, da si ga želim. Potrebujem ga. Enkrat za spremembo…

  • Share/Bookmark

11.07.2007

Družbena vloga napitnine

Objavljeno v Žlica vegete 11:28 avtor: sosed

Včeraj sem dotično gospodično peljal na pozno kosilo oz. zgodnjo večerjo v eno izmed meni ljubih restavracij. Kljub temu, da so najboljšo toskansko jed umaknili z jedilnika (banda!), sva se v prijetnem ambientu in ob odlični postrežbi dobro najedla, spila vsak po deci sauvignona, se pomenila in se imela tudi sicer zelo lepo. Ker v denarnici poleg plastike nisem imel drugega kot par kovancev, sem ob odhodu plačal s kartico, ob tem pa sem se znašel v dilemi. Napitnina…

Natakar, ki naju je stregel, je bil odličen: prijazen, potrpežljiv, duhovit, sproščen … bil je vse tisto, kar dela dobrega natakarja in, če bi imel pri sebi gotovino, bi mu z veseljem pustil kak ojro viška. In to kljub temu, da puščanje napitnin sicer pri meni ni stalna praksa. Včasih dam, ne pa vedno. Ker sem plačal s kartico je bil znesek fiksen – on je potegnil kartico, jaz vtipkal kodo, stisnil enter in posel je bil sklenjen. Brez napitnine. Ko sva vstala od mize, sem celo pomislil, da bi pustil kak cekin kar tam, ampak se mi je zdelo, da bi vse skupaj lahko izpadlo že malce žaljvo. Zato sem samo oblekel jakno in se ob izhodu še enkrat zahvalil natakarju ter zaklučil zgodbo z ‘živjo in lep dan’.

Sem pa kasneje razmišljal o dogodku. Zakaj sem se pravzaprav počutil skoraj dolžnega pustiti napitnino prijaznemu natakarju, ki je konec koncev le opravljal svoje delo? Delo, ki je v takšni restavraciji najverjetneje precej dobro plačano. Še pred nekaj leti so bile napitnine redkost (ali pa sem zahajal na napačna mesta?), danes pa vse bolj postajajo obveza. Zakaj? Natakarji nočnih klubov in restavracij zaslužijo veliko. Bistveno več, kot denimo v ZDA, kjer je napitnina praktično vključena v plačo in predstavlja največji kos zaslužka. Tam so zadeve drugače urejene. Tam se cele generacije študentov izšolajo s pomočjo napitnin, ki jih prejmejo s strežbo. Napitnine kot korektura (pomanjkanja) socialne politike. Pri nas pa je napitnina zgolj dodatna stimulacija. Zaslužek poleg plače, uspešnosti in ostalih dodatkov, ki jih prejema delavec (seveda pod pogojem, da ne dela na črno). Ali je torej napitnina, vsaj v tem prvotnem, izvornem pomenu, res smiselna? Je družbeno koristna?

Gremo dalje… Kje običajno puščamo napitnine? Na eni strani so tu taksisti. Ok, štekam. Čeprav redko uporabljam njihove storitve, tudi sam običajno zaokrožim navzgor ali pa, če je voznik res dobra družba, dodam znesku še kak €. Preprosto zato, ker bi želel, da je takšnih taksistov več. Vendar, ostanimo pri gostinstvu. Dobil sem občutek, da se napitnina začne kazati kot občutek dolžnosti v elitnih lokalih in restavracijah. Ali po domače: bolj ko je plac fensy, več se pričakuje od stranke. In to kljub dejstvu, da so cene že tako navite do neba. Ko denimo v As-u poravnaš račun s plačilno kartico, imaš na dnu izdanega računa prazen prostor, kamor kot stranka lahko vpišeš višino napitnine, ki ti jo nato potegnejo z računa. Nihče te ne prisili, a sugestija je definitivno močna…

In ravno to je tisto, kar se mi pri celotni zadevi z napitnino zdi najbolj banalno. Napitnina se pričakuje tam, kjer so vsi dobro plačani in kjer se (tudi brez nje) obračajo veliki denarji na vseh nivojih. Nasprotno pa se izčrpane delavke v raznih malih privat lokalih, Mercator-barih in podobnih pajzlih kljub nizki plači in slabim pogojem dela, lahko obrišejo pod nosom. Tam ni kul pustiti napitnine. Pa zakaj bi? Saj se ti češpla kelnarska niti nasmehnila ni, ko si jo prijel za rit, a ne?

Na podlagi zgornjega bi torej lahko zaključil, da je puščanje napitnine (vsaj pri nas) en velik šmorn, ki smo ga uvozili iz tujine pa še sami ne vemo točno zakaj. Gotovo ne zato, da bi omogočili bolj kvalitetno življenje tistim, ki sicer zaslužijo (pre)malo. Niti ne zato, da bi spodbudili gostince k večjemu zaposlovanju za manjše stroške. Kaj šele zato, da bi prek napitnin nekemu študentu iz periferije omogočili lažje šolanje in plačevanje drage najemnine tam daleč v mestu. Ne. Pri nas je (tudi) napitnina očitno statusni simbol. Jaz dam, ker lahko dam. Ne, ker bi želel dati ali hotel pomagati, temveč zgolj zato, ker si to lahko privoščim!

  • Share/Bookmark

9.07.2007

Vonj pokošene trave – privilegij razvajenih

Objavljeno v Žlica vegete 11:39 avtor: sosed

Velikokrat sem s strani lepih, urejenih in v celofan ovitih barbik slišal to izjavo. ‘Obožujem vonj po pokošeni travi.‘ Tovrstne izjave je moč slišati na raznih lepotnih tekmovanjih, takoj za ali pa malo pred izjavo o reševanju sveta, miru na Zemlji in (najnovejši hit!) prizadevanju za preprečitev globalnega segrevanja. No, pa saj veste o kakšnemu profilu deklet govorim. Vsaj en centimeter maskare, koža osmojena od solarija, umetne obrvi, leče, nohti in joški (ki jih je plačal 35 let starejši jebach … na keš … mudel), v glavi je sicer bolj malo, ampak kdo pa dan današnji še da kaj na razgledanost in izobrazbo. Važno, da so rit in joški na eni ter denar in vpliv na drugi strani. Niti ni važno kakšna je bila pot do uspeha in do vseh teh miljončkov s katerimi si je joške kupila. Važno da so na računu. Oziroma v košarici. Joški in keš gredo pač skupaj. Pika.

Izjavo iz prvega dela naslova lahko najdemo tudi v raznih najstniških revijah. Ok, da ne bo kdo mislil, da sem jo tam načrtno iskal, ampak sem pa v nekih drugih časih pisal za tovrstne revije in sem nanjo povsem nehote večkrat naletel. Zasanjane najstnice očitno palijo na pokošeno travo. Svašta. Kaj bi dal za to odkritje v gimnazijskih letih…

Skratka: vonj po pokošeni travi seka. Ampak, ko razmišljam o tem, se sprašujem, zakaj ta vonj propagirajo samo punčke za miljon evrov? Morda lepotne operacije jošk vplivajo na bolj izrazito zaznavanje vonjav? Mogoče pa je količina šminke na obrazu povezana z okusom in vrednotenjem dražljajev iz narave? Ne bi vedel, zna biti. Nesporno dejstvo pa je, da vonja pokošene trave nikoli ne opeva kmet. Sprašujem se zakaj. Mar ni on tisti, ki kosi?

Nekje daleč od Ljubljane živi stari farmer, ki še danes, ob vsej tehniki in industrji motornih, električnih, samohodnih in ne-vem-kakšnih-še koslinic, z ročno koso nekajkrat na leto pokosi svoj gorski travnik. Travnik, ki se mimogrede razteza čez zelo strmo pobočje. Vseeno nekajkrat na leto zagrize v to pobočje in ne odneha, dokler še zadnji šop trave premagan ne obleži na tleh. Pa je njemu najlepša stvar na svetu vonj pravkar pokošene trave? Dvomim… Košnja mu predstavlja delo. Fizični napor. Dolge ure stanja na soncu, na strmem pobočju in ponavljanja vedno istega sunkovitega giba. Le občasno se ustavi, zajame zrak in nabrusi rezilo, nato pa nadaljuje. Ko konča, je vesel, zadovoljen in morda tudi ponosen. Verjetno ne zato, ker ga v dobro voljo spravlja vonj. Razlogi so veliko bolj pragmatični. Živina zaradi njegovega truda ne bo lačna. In dokler ima kmet v štali sito živino, bo sit tudi sam.

V soboto sem kosil travo okrog hiše. Ne tako kot kmet iz zgornjega odstavka. Daleč od tega. Kosil sem z motorno kosilnico. Sicer se ne pelje sama naokoli, a je vseeno bistveno bolj praktična kot starčeva kosa. Tudi teren je veliko lepši. In manjši – vse skupaj mi je vzelo dobro uro in pol časa. Kljub temu pa lahko rečem, da po košnji nisem zaznal vonja pravkar pokošene trave. Ne, bil sem vesel in zadovoljen, da je delo opravljeno, vendar ko sem globoko zajel zrak in skušal ujeti trenutek, so se dražljaji nekje globoko v glavi izgubili, popačili in spremenili. Vonj pravkar pokošene trave je postal vonj postanega potu, ki je prežel staro, delavsko majico. Vonj potu pomešan s pajčevinami, spotoma pobranimi med košnjo pod drevesi. Začinjen je bil z vonjem gnilega sadja, ki se je odpadlo od drevesa prilepilo na podplat čevlja. V glavo pa se je ob vsem tem naselil vonj utrujenosti in izčrpanosti, ki je očitno odločilno vplival na zmotno percepcijo.

Takšno doživljanje vonja pravkar pokošene trave pa je žal (ali pa na srečo) rezervirano zgolj za tistega, ki jo kosi. Tistega, ki je zanj pravzaprav najbolj zaslužen in hkrati tistega, ki naj bi bil najbolj upravičen do uživanja sadov svojega dela. Na tem mestu se nima smisla spraševati o pravičnosti. Svet je pač takšen kot je in zakaj bi se prepirali okoli tako banalne stvari kot je pravica do vonja. Vseeno pa se vedno znova cinično nasmehnem, ko tipi-topi-barbika zapeljivo pogleda v kamero, si popravi svetel pramen las, ki ji je padel prek oči in, ne kriva – ne dolžna, z erotičnim glaskom izdahne: “Najbolj ljubim vonj po sveže pokošeni travi!” Aplavz! Dekle zmaga in zastor pade…

P.s.: Vse tiste, ki uživate v pokošeni travi in hkrati niste miss tangic 2004 z umetnimi joški, naj (še predno me raztrgate) pomirim, da gre v zgornjem postu le za metaforo, ob tej priliki pa vas tudi vabim na ponovno ‘vonjanje’ čez dva tedna. Cena doze zadevanja s travo = hladno pivo za kosca, v tem primeru soseda!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »