12.07.2007

Jaz in moj prekleti jezik

Objavljeno v Solze 10:17 avtor sosed

Sicer osebno nimam nič proti njemu, gre za zelo uporaben organ, ki mi običajno dobro služi v različne namene. Ampak včasih, samo včasih, pa mi je žal, da ga imam. Takrat, ko ga stegujem, čeprav vem, da bi bilo bolje, ko bi ga zadržal za zobmi. Pa ni problem samo v jeziku. Daleč od tega. Gre za širši problem. Simptomi se selijo na prste, ko pišem mail, ki ga ne bi smel. In kot da to ni dovolj, mi vrtinci včasih zajamejo telo, ki postane orodje skritih strahov, neprebavljenih občutkov in potlačenih skrbi.

YouTube slika preogleda

Takoj me je poštekala. Prebrala kot knjigo. Ko me kaj zmoti, to pokažem. Tudi takrat, ko bi bilo najbolje za vse, da bi stopil preko. Celo takrat, ko vem, da nimam prav, sem ujetnik svojih misli, ki imajo korenine v nerazumljivih strahovih, ali pa nekih drugih podobnih situacijah, s katerimi nezavedno vlečem vzporednice. In jih enostavno ne znam zadržati zase. Tudi ko ne spregovorim, pokažem. Tako ali drugače dam nehote vedeti, da nekaj ni ok. In potem se ne znam izmotati iz klobčiča ali obraniti od plazu vprašanj, ki se usujejo name. Naposled povem kaj čutim, o čem razmišljam, ko se ustrašim, kaj mi hodi po glavi, ko se razum umakne iracionalnemu. In včasih (še bolj nehote) prizadanem.

V zvezi se mi zdita najpomembnejša zaupanje in spoštovanje. Brez tega ne gre. Iskrenost bi na seznamu ‘must have’ uvrstil takoj za njima. Pa vendar se mi zadnje čase dozdeva, da vedno ni najbolje biti iskren. Pridejo trenutki, ko se ujameš v cikel, se vrtiš kot cucek, ki skuša ujeti svoj rep. Napadejo te črni scenariji, ki jim daš kredibilnost s svojim početjem. Veš, da si ti tisti s težavo, bremenom, krivdo, veš, da so občutki nerazumski in neupravičeni, vendar ne moreš ‘odčutiti’ tega kar čutiš. Bodisi je to jeza, strah, zamera ali užaljenost. V teh trenutkih se večina ljudi zapre, prebavi, počaka, da napad mine, zajame sapo in odide dalje. Jaz ne. Vsaj ne zadnje čase. Ker imam ponovno nekaj, kar se bojim izgubiti. In v vsej svoji neumnost včasih vztrajno delam prav na tem.

Zaključek? Nauk? Ni ga. Upam, da bo imela zgodba, kljub vsem mojim napakam srečen konec. Jaz vem, da si ga želim. Potrebujem ga. Enkrat za spremembo…

  • Share/Bookmark
 

19 komentarjev »

  1. maca pravi,

    12.07.2007 ob 10:24

    Srček moj, zgodba bo imela srečen konec. Ljubim te!

  2. levinjalevinja pravi,

    12.07.2007 ob 10:24

    Držim pesti za srečen konec(ali začetek) :)

  3. zlobazloba pravi,

    12.07.2007 ob 10:31

    veš sosed … jezik je čist simpatična stvar. in če ne more ostati za zobmi, je bolje, da se pokaže prej kot potem. sama raje vem … s kom ali s čim imam opravka, kot pa da me čez nekaj časa zadane kap … ko iz človeka ob meni bruhne vse, kar je vase tlačil kdo ve koliko časa. iskrenost je po moje močno povezana s spoštovanjem – spoštuj me toliko, da si iskren do mene. povej mi, pokaži … potem pa je na meni … kaj bom s tem naredila.

    če je prvi komentar ob tem tvojem zapisu ‘pristen’, pa ti tako ali tako ni treba preveč skrbeti;)

    srečno!

  4. NeMirnaNeMirna pravi,

    12.07.2007 ob 12:06

    ;) Simpatično, torej te zadeve niso ‘rezervirano ženske’. V olajšanje mi je, da se še kdo poleg mene ukvarja z neizbežnostjo čutenega – pa ne misli, sosed, da sem ti privoščljiva. Le jaz se počutim malo bolj ‘navadna’.

    In, kot pravi Zloba, it sounds like everything went OK?!

    Lucky you ;)

  5. naivnamiza pravi,

    12.07.2007 ob 20:20

    Hm. Se znam strinjat. Ampak vseeno. Je res bolje povedat. In vse zmetat. Ampak treba je znati zaviti v pravi celofan. Izbrati tistega lepega, najbolj dišečega … ne vem, kdo je to rekel, ampak zdi se mi genialno:
    Najpomembneje je znati poslati ljudi k hudiču tako, da se veselijo potovanja.
    Ni povsem tako, je res. Mogoče mali približek. Celofan je pa še vedno uporaben. Za podkurjenje sicer ne, ampak itak imamo že vsi mikrovalovke za naše zlobne sovražnike.

  6. :-) pravi,

    12.07.2007 ob 21:46

    Ojla sosed! Kaj ti čem pravit, saj sam veš… Vedno sta dva. In situacija se kaj lahko obrne. Nihče ni neranljiv in nihče brez “zgodovine”.
    Če je THE maca in ti njen THE mačkon, potem sta oba “jezika” še kako potrebna! Kot pravi zloba, bolje prej kot potem!
    Bova pila na srečen konec! ;-)

  7. likard37likard37 pravi,

    12.07.2007 ob 23:13

    Čovek je v življenju po mojem ravno toliko preračunljiv in taktičen, kot ima te lastnosti zapisane v svojem genskem materialu. Zelo malo tega se da naučiti in priučiti. Če jezik in preko njega čustva prehitevajo možgane, potem je človek iskrenejši in naravnejši, kot če je obratno. Ima pa to svojo ceno. Jaz jo plačujem na srečo zgolj v obliki nekakšnih prebliskov, ki mi pogosto švignejo skozi možgane in me spomnejo na katero od situacij, ko bi moral razumu dati prednost.

  8. sosedsosed pravi,

    13.07.2007 ob 08:32

    dodatek:
    hmmm, mogoče pa vseeno ni slabo imeti dolgega jezika. kot se je izkazalo, lahko iskrenost rodi veliko dobrega pa še ‘prtljaga’ je nekoliko lažja. glede THE mačk&mačkonov, pa pustimo času čas, ampak zaenkrat kaže super. Jupiiiii, komaj čakam vikend! Maca, get ready! :)

  9. naivnamiza pravi,

    13.07.2007 ob 11:02

    No, vidš! :) mi smo na tvoji strani (spletni ;) )

  10. plpz pravi,

    13.07.2007 ob 15:52

    lennonu je njegova ženska odtrgala jajca, pa je začel pisat potem čudaške stvari. šetala ga je ko cucka. lep pozdrav in pazi na svojo dušo.

  11. Morska pravi,

    13.07.2007 ob 18:12

    Zagovarjam odkritost… vedno.. Je pa uporabna zadeva “zamika”, ako ocenimo, da smo preveč v afektu in bi naš jezik uporabil neprimeren način. SIcer pa… če bi imela za zbirat… bi izbrala odkritost nasproti tišini. Kot je rekla Zlobulja … raje vem, kot pa da nekje spi strašilo, ki prej ali slej butne ven.
    Srečno.

  12. bronte72bronte72 pravi,

    14.07.2007 ob 01:38

    Se pridružujem Morski – zagovarjam odkritost. Čeravno je velikokrat tečna, neprijetna in mogoče celo ugrizne… nič ne prizadene tako kot speče strašilo, ki useka ven ravno ko te je zaslepilo sonce. Zagovarjam tudi odkritost tukaj in zdaj… težko si je pričarati občutenje nečesa, kar se je zgodilo 12 tednov poprej… spomin je abstrakten, zelo konkretnih občutenj ne podaja po “izteku časa”. Tk da… kot vidiš… za tebe in tvoj prekleti jezik nekako navijamo vsi. O srečnih koncih pa: so neizogibni :) – slišati je hecno, ampak prisežem da je tako.

  13. pet-in-g-sekspet-in-g-seks pravi,

    14.07.2007 ob 12:49

    kako srečna zgodba. jočem.
    ps. sosedu. hej, tole pa zna biti “nekaj”.

  14. sosedsosed pravi,

    14.07.2007 ob 17:51

    plačeš, pičko, plačeš… :D
    p.s. zgleda da tudi je…

  15. Morska pravi,

    15.07.2007 ob 21:17

    Iiiiiiiiiiiiiiiiiiii… trikrat hura za patetiko… :) Kako je vse lepo, skoraj kot bi bil božič :)

  16. sosedsosed pravi,

    16.07.2007 ob 07:42

    Ma ja, ne govori, sam sebe presenečam – mislim da sem fasal sladkorno… Še malo pa bom đingl bels začel pet! :)

  17. drmagnumdrmagnum pravi,

    16.07.2007 ob 08:32

    Pazi na jezik! Ljubezen pa pride.

  18. sosedsosed pravi,

    16.07.2007 ob 09:25

    nisem imel namena žalit. pač interna fora, ki tistemu, ki je ne pozna, izpade glupo… tako kot njen avtor… pardon vpletenim… ;)

    …jaz in moj prekleti jezik…

  19. Morska pravi,

    16.07.2007 ob 10:21

    Ti kar poj stari :) Bomo dali vato v ušesa :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !