20.07.2007

Trpljenje kot ključ do nesmrtnosti

Objavljeno v Poezija 11:05 avtor sosed

Včeraj je bil čuden dan, ampak o tem sem že pisal. Ko sem zvečer prebral odzive na včerajšnji prispevek, me je Davidov komentar spravil k razmisleku. Napisal je, da ga razpoloženje o katerem sem pisal, spominja na nekega drugega avtorja. Pesnika. Menda največjega, ki se je rodil na naši grudi. Z Davidom se seveda strinjam, verjetno pa tudi sam ve, da ni odkril Amerike. Takšnega razmišljanja in počutja seveda ne gre pripisati samo Francetu, temveč vsem njegovim predhodnikom in sodobnikom, ki jih danes pripisujemo obdobju romantike. Od Petrarce in njegove Laure naprej. Vsi veliki avtorji omenjenega obdobja pišejo o odtujenosti od sveta, osamljenosti, nerazumljenosti, govorijo o neuslišani ljubezni, prezrtih ambicijah, o željah in hrepenenjih ter seveda o večnem trpljenju, žalosti in bolečini. In samo s takšnim (pesimističnim) pogledom na svet, so bili zmožni napisati umetnije, ki so preživele vse do danes.

Od nekdaj sem zaljubljen v romantike. V srednji šoli sem jih požiral. Pa ne v sklopu učnega načrta. Žal ne. Ko smo pri pouku književnosti obravnavali denimo Prešerna, sem ga zavračal kot večino drugih obveznih čtiv. Ravno takrat sem pač bral druge zadeve. Nikoli si nisem pustil diktirati okusa. Sploh ne nekim načitanim učiteljicam, ki vedo povedati o nekem literarnem delu zgolj to, kar so se naučile povedati. In potem pričakujejo, da bodo te iste misli za njimi ponavljali tudi učenci, ne da bi vedeli o čem govorijo. Kaj šele, da bi se za trenutek vprašali, če je impresija avtorja misli, ki jo ponavljajo, resnično enaka njihovi lastni. Ampak pustimo učiteljice književnosti za kak drug prispevek. Kakorkoli, Francija sem začel požirati kasneje, ko se je tinta v redovalnici in zapisih v dnevnik že davno posušila. In najbolj so me zadeli soneti nesreče. Ok, Zdravljica, Urške in Rozamunde, povodni možje in črnci, kaše in čevlarji, vse kul, nič ne rečem. Ampak to kar dela Prešerna velikega, vsaj v mojih očeh, so ravno njegovi soneti. Tisti nesrečni soneti, s katerimi sem se kot mulc, pubertetnik tako zlahka poistovetil. Med poukom cvek iz književnosti, med odmorom pa sem namesto sendviča ob cigaretu zasanjano glodal Poezije. Zato sem se iskreno nasmehnil ob Davidovem včerajšnjem komentarju. Ker je nehote zadel bullseye.

Na tem mestu sem vam hotel odrecitirati dva soneta, ki sta pustila največji pečat. Pa ju ne bom. Preberete ju lahko tukaj in tukaj. V moji knjigi sta zapisana kot vrhunec slovenskega slovstva. Ampak jasno, predno se bo našel nekdo, ki bo oporekal, naj ga potolažim: gre samo za čisto malo in nepomembno knjigo… Na tem mestu pa bom objavil raje nek drug sonet, ki sem ga pravkar izbrskal iz arhiva D diska in je nastal prav iz simpatij do velikih umetnikov opisanega obdobja. Seveda ga ne gre primerjati z njihovimi umetnijami, ampak želja, hrepenenje in občutki ob pisanju pa so bili precej podobni tistim ‘tapravim’…

R. I. P.

V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.

Iščem zavetje v naročju prepiha,
naivno srce s strahovi pometa,
slave si mrtvega mojstra obeta,
ko Kritik znova po rimah udriha.

Se pase na pašniku skrtih želja,
trga cvetlice si eno za drugo,
ki zrasle nekoč bi morda do neba.

Ko šibke peruti napuha rezlja,
Kritik verjetno mi dela uslugo,
mi pesmi k mrtvaku polaga – v trugo.

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev »

  1. Kepic DavidKepic David pravi,

    20.07.2007 ob 19:45

    Ja res so vsi v tistem času razmišljali zelo pesimistično in ta pesimizem so nekako zelo uspešno prenesli na papir. Evo mogoče to storiš lahko tudi ti ;) Kar loti se pisanja ;) Bom z veseljem prebiral tvoje sonete :) Se mi pa že nekatere objave zdijo take umetniške…verjetno si skriti talent sosed :)

  2. likard37likard37 pravi,

    20.07.2007 ob 21:57

    R I P ?

    In tako počivajo sonetje v miru premirnem. Le tu in tam se najde, ki mu je dano besed starih mojstrov globine doumeti, doumeti in z njimi biti srečen in z njih bolom vkup trpeti….

    Aja, malo nakladam, hotel sem samo reči, da verjetno težko dobiš v oštariji kaj prida sogovornikov , da pomožujete o romantični liriki !?

  3. Morska pravi,

    20.07.2007 ob 22:11

    Hehe, pa ravno danes sem na svojem blogu napisala, kako sem edino Prešerna lahko prebavila pri pouku, ker mi je bil všeč.
    Pa učiteljici sem jaz odkrito zabičala, da ne more pričakovati od nas, da bomo vedeli, kaj je avtor hotel povedati s svojimi verzi, ko gre za subjektivno oceno, sploh pa je malo možnosti, da povemo točno tisto, kar ona hoče, saj je vse prebrala v opombah teh del.
    Prešeren mi je bil najbolj všeč, ker je bil človek nasprotij… tle se namreč najdem sama…

  4. sosedsosed pravi,

    21.07.2007 ob 11:49

    @Kepic David: Hja, mogoče sem res skriti talent in se samo blazno dobr skrivam! :D
    @likard37: v oštariji se poizkus pogovora o romantični liriki v najboljšem primeru konča nekje pri: “stari, a si vidu kake joške ima tista tanova od atomik harmonik?!” potem pa omenjaj petrarco, če upaš… “a to je pa tisti njihov back-vocal iz kamnika?!?” grrrr…
    @Morska: zgleda da sva na isto valovno naštelana! :) al sva imela pa isto prfoxo za slovenščino! čeprav se bojim, da so vse tukaj nekje…

  5. mojcasmojcas pravi,

    21.07.2007 ob 21:28

    Hočemo več poezije!
    Tale sonet sploh ni slab, celo zelo dober je.

  6. sosedsosed pravi,

    23.07.2007 ob 07:27

    hvala, mojcas. če ne drugega, je sonet iskren
    bo pa gotovo še kakšen našel pot do teh strani. :)

  7. Trpljenje kot ključ do nesmrtnosti — Sport and Gaming blog pravi,

    23.02.2008 ob 22:03

    [...] ki se je rodil na nai grudi. Z Davidom se seveda strinjam, verjetno pa tudi sam ve, source: Trpljenje kot klju do nesmrtnosti, Smeh, solze in lica [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !