31.08.2007

Nikoli s sodelavko?

Objavljeno v Ko piše srce 09:53 avtor: sosed

Si kdaj hodil s sodelavko? Ne? Pa ti, si kdaj hodila s sodelavcem? Nikoli? Đizas, ne veš kak ringelšpil zamujaš!

Že zadnjič sem pisal o vezi, ki je nastala v čudnih okoliščinah. In če pametujem o drugih, bi bilo verjetno fer od mene, da se malo razpišem tudi o sebi. In naj kar takoj preidem k stvari… Malo, ok no, kar precej, sem se zapletel s sodelavko. Začelo se je povsem nedolžno. V isti firmi sva delala že eno leto in nikoli pomislila na karkoli več. Pravzaprav niti kot prijatelja nisva imela kakšnih hudih stikov. Bila sva zgolj sodelavca. Pika.

Vendar je po spletu okoliščin naneslo, da sva se po enem letu začela resneje menit, kasneje flirtat in kmalu kazati zanimanje za kaj več. Ko sva se oba znašla vsak v svoji krizi pa sva ugotovila, da si znava tudi prisluhnit, svetovat in pomagat. Povabil sem jo ven, iskre so frčale po zraku, vse ostalo pa … naj ostane samo za naju.

Kmalu se je izkazalo, da ne gre samo za flirt in tolažbo, niti ne za avanturo ali romanco. Zadeva je prerasla v čisto ta pravo, veliko in debelo – resno vezo. In tukaj nekje so se začele težave. Ne med nama, da se razumemo. Začenjal sem spoznavati, zakaj mnogi pravijo “Nikoli s sodelavko!”

Na začetku sem mislil, da zgornja postavka cilja na prinašanje osebnih zadev na delovno mesto ali pa kontra, torej prenos službenih zadev pod domačo streho. Pa vam povem, da je to še najmanjši problem. Veste kaj je tisto, kar mi je najbolj zoprno in kar me spravlja v slabo voljo? Potrpite še sekundo, takoj povem.

Najprej bi rad zapisal, da v osnovi nisem ljubosumen tip. Vsaj mislim da ne. V kolikor seveda nimam razloga za ljubosumje. Ne lastim si partnerke in nimam želje, da bi jo priklenil nase. Je pa res, da ko je z mano, hočem da ljudje okoli mene to jasno vedo in se temu primerno obnašajo. Ampak žal v najinem primeru ni tako. Oziroma ne more biti tako. Zakaj? Predstavljaj si tole sceno: hodiš s super punco. Je pametna, prijazna, lepa in je seksi. Razumeta se in ujameta na vseh področjih. Je točno to, kar si potreboval, čeprav sploh nisi vedel, da ti kaj manjka. Čakal si jo in jo našel, ne da bi sploh iskal. Ampak pazi zdaj keč: 8 ur na dan nisi njen fant, ampak zgolj eden od sodelavcev. Ok, ni frke… Je to kaj drugače kot veze vseh ostalih, ki pač ne delajo skupaj? Oooo, ja! Še posebej, če v službi ne vedo za razmerje.

Ok, predstavljaj si zdaj to: zjutraj prideš na šiht. Še vedno dišiš po njej od prejšnje noči. Zaljubljen si do ušes. In zaljubljena je ona. S sodelavci se postaviš k avtomatu za kavo in ravno, ko narediš prvi požirek, jo zagledaš kako se približuje. Rad bi jo objel, stisnil k sebi in poljubil… Ampak, ne storiš tega. Samo dvigneš roko in izdaviš nevtralen ‘dober dan’, medtem ko ji kolega ponudi ključek s kavo. Narediš korak nazaj, ker se boljiš, da bodo pogledi povedali več kot bi želel, da povedo. In potem poslušaš komentarje, pripombe in opazke sodelavcev.

- ‘Ej, danes imaš pa full fajn kiklco.’
- ‘Res ja, kot kakšna šolarka. Pridi kasneje k meni v pisarno, pa ti malo razložim pluse in minuse… Ho-ho-ho!’

In potem se ugrizneš v jezik, zaškrtaš z zobmi, v očeh ti počijo dve, tri žilice in greš dalje. V glavi ti še vedno odmeva isti stavek, medtem ko v mislih sodelavcu vržeš kavo v ksiht in mu razložiš še kaj drugega kot pluse in minuse. Ampak tega seveda nikoli ne storiš. Pogoltneš slino in se delaš, da je vse kul. Ker nočeš izpasti ljubosumnež. In ker konec koncev veš, da ni nič kriva. In niso krivi oni. So pač kreteni, ki ne znajo brzdat svojih hormonov in dejansko mislijo, da takšne izjave ženskam sedejo. Ok, verjetno nekaterim res, ampak ‘hvala lepa’, s tako si ne želim deliti postelje. Pogovoriš se z njo in poveš, da te to moti in hkrati veš, da moti tudi njo. Na koncu spoznaš, da je to cena, ki jo pač plačaš, ko hodiš s sodelavko in ko si ne moreš privoščiti, da bi za to izvedela cela firma.

Noro lepo mi je. Vsak dan sem vesel, da sva se našla in vem, da je to kar imava res nekaj posebnega – oprijel se bom tega in branil z vsemi močmi. Ampak ljudje, če vas ne doleti tako kot je doletelo mene, če imate možnost racionalne izbire in premisleka – za božjo voljo ne ga srat s sodelavci!

  • Share/Bookmark

29.08.2007

Prijateljeva zgodba

Objavljeno v Solze, Žlica vegete 09:37 avtor: sosed

Tokrat bi vam rad predstavil dobrega prijatelja. Pravzaprav ne njega osebno, temveč njegovo delo. Bolje rečeno droben košček njegovega dela. Njega pa boste prej ali slej spoznali sami. Nekaj srečnežev med vami ga bo morda spoznalo osebno, kot človeka in prijatelja, prav verjetno ga kdo od bralcev teh strani pozna že sedaj in vsak od njih bo potrdil, da gre za izjemnega človeka.

Ostali pa, v to sem prepričan, ga boste spoznali kmalu. Srečali ga boste v knjigarni, ko bo podpiseval svojo prvo zbirko kratkih zgodb. In drugo. Videli ga boste na televiziji (morda ste ga že), ko bodo pristojni na kulturni redakciji predvajali posnetek tiskovke ob izdaji njegovega težko pričakovanega romana. Kmalu za tem boste požirali njegove misli, ko bo gostoval v raznih omizjh, polnočnih klubih in širil svoje ideje ter spoznanja, ki so vedno temeljile na poštenju, pravičnosti in spoštovanju sočloveka.

Z veseljem bi še pisal o njem. O njegovih bogatih življenjskih izkušnjah. O vseh polenih, ki jih je moral preskočiti, o težkih odločitvah, ki jih je moral sprejeti, da je sedaj tu. Nikoli mu ni bilo nič podarjeno. Vendar, če bo želel, bo o tem govoril sam. Ali pa pisal – to počne najbolje. To je tisto, za kar je bil poklican in zato je najbolje, da ga spoznate prav prek ene izmed mnogih zgodb, ki so se rodile izpod njegovega peresa. Posnetek ni kratek, vendar imate besedo, da bo teh 15 minut najboljša naložba dneva.

Branje kratke zgodbe ‘Polje soje’ je nastalo v produkciji Radia Študent, in predvajano v okviru oddaje Tu pa tam.
Interpretacija: Urša, Briški in Maco.

Zoran Knežević: Polje soje

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

  • Share/Bookmark

28.08.2007

Pijevo življenje

Objavljeno v Žlica vegete 14:45 avtor: sosed

Včeraj sem brskal po svoji knjižni zbirki in iskal knjige, ki sem jih dobil, kupil ali si jih sposodil, a nikoli prebral. Med drugim mi je v roke priletel tudi prvenec Yann Martela: ‘Self”. Gre za prvo delo tega avtorja, ki me je s svojo drugo knjigo ‘Life of Pi‘, za katero je mimogrede prejel tudi Bookerjevo nagrado, tako navdušil, da sem njegov prvi roman enostavno MORAL dobiti v roke. Ko ni šlo drugače, sem zabičal znanki, ki se je potepala po Londonu, da naj se ne vrača brez omenjene knjige. Knjige, ki mi je kasneje sicer razočarala, ampak s tem zgolj potrdila, da se takšna mojstrovina kot je Pijevo žvljenje rodi sila redko in da avtor (pa naj bo še tako dober) ne zagotavlja nujno kvalitetnega branja.

Zdi se mi fascinantno, da prvega romana po vsej borbi, da sem do njega prišel, nisem niti prebral do konca, medtem ko mi je drugo delo istega avtorja porušilo svet in še vedno ostaja nekaj najboljšega, kar sem kadarkoli prebral. Pijevo življenje… Edina knjiga, o kateri sem premišljeval še več dni po tem, ko sem jo odložil iz rok.

Predno sem pospravil razmetane knjige in zaprl omaro, me je prijelo da bi šel v šoping – po ‘Pija’. Prejšnjič mi je roman v branje posodil prijatelj, ampak tega moram imeti v svoji zbirki. Nujno! Komaj čakam, da ga še enkrat preberem. Ja, tudi to se je zgodilo prvič – še nikoli doslej namreč nisem imel želje poseči dvakrat po istem romanu. Martel, bravo še enkrat!

  • Share/Bookmark

27.08.2007

Incest v naši družini

Objavljeno v Žlica vegete 13:43 avtor: sosed

Pred kratkim sem bil po dooolgem času na pijači z ‘mojo ekipo’. Gre za najboljše frende, ki so del mojega življenja že več kot 10 let. Gre za družbo, ki funkcionira praktično kot družina. Taka big in hepi družina!

Sicer se ji že zadnjih nekaj let ne počutim popolnoma predan (nekje na poti sem pač skrenil s poti in si ustvaril malo drugačno družino), vseeno pa sem še vedno njen ponosni član. Trenutno imam status strica iz Amerike, ki občasno pride na obisk. Ok, recimo raje strica iz Bolgarije – tisti iz Amerike običajno prinašajo darila. Jaz pridem brez njih. Stric včasih celo prespi. Nikoli pa ne gre z družino na morje. Ima svoje obveznosti, ki mu tega ne dopuščajo.

Tako je bilo tudi tokrat. Najprej sem odpotoval jaz, malo za mano pa še oni in dolgo se nismo videli. Tudi po povratku v domovino smo bili enostavno prezaposleni. Vse do pred nekaj dnevi, ko smo uskladili urnike in na mojo pobudo sklicali “femily reunion”!

Bilo je vsega. Obujanje spominov, trači, poslovni načrti in ideje, aktualno -politične teme, šport in vreme. In ko sem se nekje pri tretjem pivu ravno znašel v žgoči debati, sem sredi stavka, ki je bil mimogrede ključen za argumentacijo moje hipoteze, mahajoč z rokami s kotičkom očesa opazil kako njena glava potuje proti njegovi rami, medtem ko dlan že mirno počiva na kolenu … incest! KAJ!? Ne… Vidva? Skupaj? Dobila sta me nepripravljenega, čeprav sta, to sem seveda opazil prepozno, cel večer nastavljala drobne bombice, katerim sem se v svoji slepoti nevede uspešno izogibal.

Kakorkoli že, sredi stavka in kriljenja z rokami sem se ustavil in se obrnil proti njima: “Ja, kaj se pa vidva gresta!?” Celo omizje je seveda padlo v smeh, meni pa je v trenutku postalo jasno, da je stric iz Bolgarije edini neobveščen.

Vse skupaj je bil velik šok. Gre za parjenje znotraj družine, ljudje. In to med članoma, ki sta si bila večkrat v laseh! Nikoli ne bi pričakoval takšnega razpleta, ampak sem vesel, da sta skupaj. Oba sta bila dolgo sama in zaslužita si ljubečega partnerja. Mislim, da sta ga sedaj oba našla. Škoda le, da sta čakala tako dolgo.

Ok, otroci bodo malo čudni (ipak gre za družino!), sicer pa jima želim vso srečo. Mogoče pa kmalu dobimo čisto pravo družinico znotraj naše familije.

  • Share/Bookmark

23.08.2007

Se ti je kdaj zgodilo …

Objavljeno v Ko piše srce 16:33 avtor: sosed

… da si slišali neko pesem, zaznal vonj ali pogledal sliko, ki te je popeljala v drug čas in prostor? Si kdaj poslušal besede neznanca in v njih slišal svojo zgodbo? Si se kdaj ustavil sredi dela, ker ti je v žilah pomrznila kri? Si imel kdaj občutek, kot da bi nekdo pritisnil na pavzo in zavrtel film nazaj? Tvoj film? In priklical tiste občutke, ki si jih že pozabil in davno arhiviral? Ne? Zgodilo se je meni. Bila je pesem. In bile so besede. Bil je neznanec. Edo Maajka, če sem bolj natančen. Zgodba pa prekleto znana. Propadli zakon v zadnjih izdihljajih…

Rapa sicer ne poslušam, Eda pa spoštujem. Kot avtorja, kot tekstopisca in od tega teksta dalje predvsem kot človeka. Vseeno mu nisem posvečal preveč pozornosti. Do sedaj…

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Njegov najnovejši singel me je vrgel na rit! Že prvič ko sem ga slišal. Kar se mi sicer ne dogaja ravno pogosto. V zraku sem ponovno začutil težek objem nemira in vonj tesnobe. Stene so se začele približevati in me dušiti. Utrip mi je narastel, dihanje postalo globje. Ponovno sem se znašel v isti brezizhodni situaciji. Rad bi pomagal pa ne gre. Naredil bi karkoli, a vedno naredim najslabšo stvar. Odšel bi, pa sem zvezan na dom in idejo družine. Pogovarjal bi se, pa se ne znam. Ljubil bi se, a postala sva si tuja. Ostal je le ta temen oblak, ki se spusti nad naše glave vsakič, ko vstopim skozi vhodna vrata. Ali pa, ko vstopiš ti. Najraje bi bil sam. Pa vendar me takrat najbolj skrbi. Mene in njega, ki potrebuje več kot mu znava nuditi. Kje si? Kaj počneš? S kom? Je sploh še važno?

Še zadnji beat. Uf, kakšen flash-back. Hvala bogu da je konec. Komada. In zakona. Tega ti nikoli nisem povedal in verjetno ti nikoli ne bom. Ne bi rad drezal v zaceljene rane, poleg tega bi lahko razumela napačno in ponovno obudila speče duhove. Bom pa zapisal na teh straneh. Kdo ve, morda celo pride do tebe… Hvala ti, ker si odšla! Hvala, ker si bila dovolj pogumna in storila to, česar sam nisem znal in upal. Hvala ker si zaprla to poglavje in vsem trem omogočila, da se premaknemo z mrtve točke. Življenje je končno spet sončno in lepo. Zjutraj se zbujam naspan in domov se vračam z nasmehom na ustih. Počutim se živega. In ponovno sem srečen – bolj kot sem bil kadarkoli prej. Tudi njemu je lepo. Z mano. In s tabo. Nič mu ne manjka. Še najmanj sprta starša, ki že dolgo ne čutita drugega kot jezo in razočaranja. In menda je srečna ona. Tako pravi, ko se stisne k meni. Tudi tebi privoščim takšno srečo. Morda si jo že našla, morda jo še boš, v vsakem primeru pa upam, da si boš vzela to, kar si čutila, da ti pripada in prenesla del tega na malega Nejca. Zasluži si, veš…

Bolj kot si zasluživa midva…

  • Share/Bookmark

22.08.2007

Soseda me je zastrupila!

Objavljeno v Žlica vegete 14:33 avtor: sosed

Jup, pred nekaj dnevi sem bil zastrupljen. In še vedno čutim posledice. Dobila me je nepripravljenega in v tišini ter mi predstavila duet. Lana? Ja, whateva. Luka Niže … kdo? Nikad čuo! Ampak sem poslušal. Bolj na silo kot ne. Ker se je ravno potrudila in poslala link.

Ma ja, ok, komad ima nek balkan-teen-pop melos, ki gre hitro v uho in to je vse. Čeprav tale Lana … Punca ima … potencial. Čaki, da jo še enkrat strokovno ocenim. No pa saj sploh ni tok slabo – Lukec je sicer malo odveč, ampak, če človek njega odmisli, slika ni tako grozna. Ajde, zapivaj još jednom majstorica!

Še isto popoldne so se začeli kazati prvi simptomi. Žvižganje se je pojavilo čisto nedolžno. Tako, mimogrede, ‘u prolazu’ bi rekla Lana. Naslednji dan pa je izbruhnilo na polno: cviljenje pod tušem, dretje v avtu, mrmranje v službi – celo pred šefom (ki je sicer že vajen mojih izpadov). In sedaj pucam sistem. Ali drugače: sem na ‘rehab’-u. Odvajam se od balkanskega “režemsižile” popa. In del programa, je tudi sramotilni steber v obliki javne objave na blogu. Ampak predno se čisto zares lotim rehabilitacije, si še enkrat zavrtim ta nesrečni komad!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

22.08.2007

Plezalcu v spomin

Objavljeno v Poezija, Solze 10:49 avtor: sosed

Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.

Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.

V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.

Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja kamor s stene zgrmel je v globino.

sosed

  • Share/Bookmark

20.08.2007

Nočni ples v Portorožu

Objavljeno v Žlica vegete 12:57 avtor: sosed

Sobotna noč je bila milo rečeno čudna. Kavboj je bil čez vikend pri mamici, ’soseda’ se je poslovila v soboto popoldne in ker sem imel enkrat za spremembo malo časa, sem po nekaj mesečnem izmotavanju končno poklical Gajota, da se mu pridružim na njegovem naslednjem nočnem pohodu. Oh, little did i know…

- Ja končno, stari, itak da grem ven! Aja, pa Miha gre zraven, sem se že zmenil z njim. On bo peljal, odhod je čez slabo uro.
- Kako misliš … ‘odhod’?
- Emm … Ja Ljubljana je čist prazna, tko da gremo mal ven.
- Kolk ven?
- Mal. Do Portoroža se bomo zapelal…

Po 15 minutnem prepričevanju, trkanju na vest, sklicevanju ‘na prijateljsko dolžnost’ ter očitanju, da je zame aktualen samo še bingo v domu za ostarele, sem popustil in se predal toku.

Začelo se je že na benciski postaji Barje, ko nas je Gajo založil s pivom in red-bullom (Miha hvala bogu ni pil). Tako, za po poti, da ne bomo žejni. In ker je Kebrova ura ravno minila, je šel frajer po pivo kar v bližnjo gostilno. Vrnil se je s štirimi flašami. To bo še zanimivo…

In bilo je. Nekaj ur, pirov in red-bull-vodk kasneje smo se znašli na plesišču nekega ‘pozabil ime’ lokala, kjer smo plesali na ‘Franci na balanci meets Lepa Brena’ živo glasbo in kot se spomnim sploh nismo trpeli. Ok, nisvá trpela, Miha je bil trezen. Revež… Težko si predstavljam njegovo bolečino, prepričan pa sem, da ga bo dogodek zaznamoval za vedno.

V Ljubljano sem se vrnil okrog pol sedmih zjutraj. Skrokan, zaspan, ampak dobre volje. Imeli smo se super in pasalo je po dolgem času spet malo odklopit štrom in odpret ventile. Kljub temu pa sem se odločil, da se podobnih izletov ne bom udeleževal prepogosto. Predvsem zato, ker rehabilitacija traja še cel naslednji dan. In če sem čisto pošten, sem v nedeljo na trenutke pomisil, da bi bilo morda bolje, ko bi držal obljubo, ki sem jo v soboto tako naivno dal Zlobi ter namesto piva in vodke raje popil kak kolerabin sok.

  • Share/Bookmark

17.08.2007

Kocine, moškost, pazduhe in košček komedije!

Objavljeno v Smeh 14:51 avtor: sosed

Zadnje čase si zastavljam čudna vprašanja, na katera si ne znam enostavno odgovoriti. In tako sem naletel na naslednjo enigmo: ‘Ali je kocina tista, ki definira moškega?’ Ok, bom zastavil tole malo drugače: ‘Je moški še vedno moški, če nima kocin?’ Še malo bolj direktno? Može! ‘Je moški, ki se depilira po nogah, po prsih, pod pazduho in pod … popkom … kaj manj moški od neandertalca z dredi na riti in poraščenimi vekami?

Naj najprej pojasnim od kod izhaja moj razmislek o dlakavosti. Ne bi šel preveč v detajle, ampak stvar je pač takšna, da sem nasedel na neko nedolžno provokacijo s strani sosede ter si po vzoru kolegov športnikov rekreativcev (jao, kaj jaz vam razlagam!) pobril kocine pod pazduho. Predno grem dalje, naj razblinim milni mehurček vsem, ki nasedajo na advertising prodepilacijsko usmerjenih rekreativcev: ne, gladka koža pod pazduho nič ne pomaga pri boljšem rezultatu, niti ne izboljša počutja ob teku ali kolesarjenju. Vse to so buče! Ok, mogoče depilacija koristi pri plavanju (hidrodinamika in to) in ja, kolesarji si brijejo noge, ker so tako posledice padcev manj boleče. Vse ostalo pa so zgodbice rekreativcev, ki se poleg dejstva, da radi športajo, pač navdušujejo nad depilacijo. Pika. Nimam nič proti! Ampak fantje, c’mon, hitrost teka je ista s kocinami ali brez, švicaš pa tudi ravno tako. Preverjeno! Sicer pa, mar ni poanta športa ravno to? Da se fajn prepotiš?

Kakorkoli že, zdaj sem brez. In razmišljam. O šopu, okej, o dveh šopih kocin, ki sem jih odplaknil v školjko.

Ko me je bivša nekoč vprašala, če bi se pobril malo nižje, sem jo gladko zavrnil. Prosim? Sej sem ja dec! Glej ta fris: grrr! Pa tudi, če bi to storil zate, bi to pomenilo konec igranja košarke pozimi, tenisa poleti … Da se pojavim pred frendi v garderobi s tičem brez gnezda? Ajoj, po moje nikol ne bi slišal konca!

Kaj si pa vi mislite? Danes se itak moški pedenajo (ali pa pedenamo) bolj kot marsikatera ženska in britje je pač del te cele scene. In ja, vem, da je ta debata verjetno ‘totalno demode’ (huh?), ampak zame je postala aktualna šele sedaj, ko se počutim tako …. ranljivega… He he.

P.s.: Vedno ko debata nanese na britje mednožja se spomnim na genialni stand-up nastop Pabla Francisca. POGLEJTE SI SPODNJI INSERT, TIP JE FENOMENALEN (enkrat mu moram namenit poseben post!)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

17.08.2007

Otroci z drugega planeta (10.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:37 avtor: sosed

»To torej počneš, ko se ostali mulci učijo in delajo naloge?!«
Pogoltnil sem slino, pogledal prestrašenega Bajsija, se obrnil in skušal umiriti situacijo: »Oprosti, nisva razmišljala. Ne bi smela kaditi in obljubim ti, da se ne bo ponovilo. Samo zanimalo naju je, kakšen občutek je, ker vsi kadijo, ampak zdaj vidiva, da nama čiki sploh ne pašejo. Pravzaprav se ne počutim dobro, mislim, da mi je slabo in ….«
Ne vem, če so moje besede sploh prišle do njega. Gledal me je s svojimi izbuljenimi, krvavimi očmi in na pol odprtimi usti ter hkrati skušal zadržati ravnotežje. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »