22.08.2007

Plezalcu v spomin

Objavljeno v Poezija, Solze ob 10:49 avtor sosed

Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.

Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.

V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.

Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja kamor s stene zgrmel je v globino.

sosed

 

7 komentarjev »

  1. zlobazloba pravi,

    22.08.2007 ob 11:33

    fak … tole me spomni … na tvojega soimenjaka … in njegovo zgodbo. res smo … ‘mimobežni’. hvala ti za to pesem. in spomin.

  2. sosedsosed pravi,

    22.08.2007 ob 12:11

    Ni kaj, zloba. Kljub temu, da bi rad videl, da bi bile okoliščine drgačne, ni slab občutek, ko se nekoga dotakneš. Pa čeprav povsem nehote…

  3. mojcasmojcas pravi,

    22.08.2007 ob 12:22

    Tale zapis me je spomnil na nekoga, ki sem ga poznala in spoštovala in je v neki nesreči v gorah omahnil v globino.

  4. likard37 pravi,

    22.08.2007 ob 16:03

    In če zdaj njegova duša pleza nekje po stenah večnosti, ji angeli lahko zaigrajo prijateljev sonet!

  5. test pravi,

    23.08.2007 ob 10:31

    test

  6. sosedsosed pravi,

    23.08.2007 ob 10:46

    ej mucek,
    kaj če bi kje drugje izvajal svoje teste!?
    hvala ;)

  7. Fetalij W. TyschewFetalij W. Tyschew pravi,

    29.08.2007 ob 10:45

    lep sonet. truly.

Komentiraj