28.09.2007

Djindji rindji Bubamaro…

Objavljeno v Smeh 12:11 avtor: sosed

Ker že cel teden furam safer in hkrati vem, da je težko prenašati nekoga, ki neprestano samo jamra, sem se odločil za nasilen poizkus vpliva na izboljšanje razpoloženja. In ker ne poznam boljšega vzvoda, se bom pri tem poslužil glasbenega prijema.

Avtor? Naj bo zabavljač, ampak ne afna. Zvrst? Ni važno, samo da je pozitivna glasba. Tempo? Na polno – ima da se pleše i skače! OK, zožili smo izbor na balkan (že spet? mogoče bi se moral preimenovati v “komšija”…). In kdo na balkanu igra najbolj temperamentno glasbo? Katera zvrst me vsakič vrže iz stola? Itak! Rooomaaaleeee…

Ste gledali Emirjev film Crna mačka – beli mačor? Ne? Glejte ga! Do takrat pa vam ponujam theme song filma. Kljub temu, da jo mnogi pripisujejo Bregoviču (tudi na spodnjem posnetku je kot avtor podpisan Goran), mislim, da je njen ‘uradni’ avtor Nele Karajlić, ustanovitelj in bivši frontman sarajevske skupine Zabranjeno pušenje, protagonist gibanja novi primitivizam, eden glavnih ustvarjalcem odaje Top lista nadrealista danes pa aktiven zlasti kot avtor filmske glasbe in frontman skupine Emir Kusturica & No smoking orchestra… Ne glede na podpisane avtorje – gre za romsko glasbo, ki jo romi usvarjajo iz nekih povsem drugih, nekomercialnih vzgibov, zato avtorstva nikoli niso zaščitili. Sta pa Goran in Nele, kljub temu, da si vsepovprek lastita etno glasbo, naredila dobro priredbo.

Uživajte, mene je že spravila v boljšo voljo.

YouTube slika preogleda

p.s. Sem preveril. Pod soundtrack filma Crna mačka – beli mačor sta poleg Neleta podpisana še Vojislav Aralica in Dejan Sparavalo. Pa brez zamere fanta.

  • Share/Bookmark

27.09.2007

dež

Objavljeno v Poezija 18:13 avtor: sosed

kaplja zareže
v branike tišine
predrami že speče
da v teme zavetju
odreši me ječe
objema praznine

drobni spomin
pod kožo mi zleze
kot cipa brez lica
s kislim nasmehom
pretkana lisica
ponuja odveze

naj kaplji sledijo
še mnoge v vrsti
naj dež se usuje
resnico poplavi
srce naj ne čuje
polziš mi med prsti

 sosed

  • Share/Bookmark

25.09.2007

Biti dober včasih ni dovolj…

Objavljeno v Ko piše srce, Solze 20:40 avtor: sosed

Ko sem bil mali Sosedek, so mi pravili, da znam peti. Da imam posluh in dober glas. Nastopal sem na vseh šolskih prireditvah. Pel sem ‘Mamica je kakor zarja’ ob dnevu žena, in pel o modrih, rdečih in belih balonih ob nekem državnem prazniku tistih časov. Pel sem tudi v zboru. Ko zbor ni bil več kul sem nastopil solo, s klaviaturo. Dejali so, da dobro igram. Pa nikoli nisem. Igral sem na pamet, po posluhu. Brez pravega znanja in brez ‘šmeka’.

Zato pa sem toliko bolje igral kitaro. Spomini na srednjo šolo se v veliki meri prepletajo s sliko kroga prijateljev v parku, ki si podajajo liter ali dva in zasanjano, molče ali na glas, sledijo zvoku kitare. Dejali so mi, da dobro igram. Tisti, ki so igrali bolje od mene in so že nekaj pomenili v svetu glasbe, so mi zatrjevali, da imam potencial. Ne obupaj, nekoč ti bo uspelo.

V osnovno šoli sem se udeleževal tekmovanj iz matematike, slovenščine in fizike. Doma imam cel kup priznanj. Takrat so dejali, da sem dober učenec. Kljub temu, da nisem bil med najbolj pridnimi in sem bil zaradi različnih prekrškov večkrat kaznovan, so ocene vedno govorile meni v prid. Bil sem edini fant na šoli iz moje generacije, ki je osemletko zaključil z odličnim uspehom v vseh razredih. Starši tistih učencev, ki jim ni šlo najbolje, so mi po brezplačnih inštrukcijah na njihovih domovih pogosto dejali, da sem dober prijatelj in sošolec. Pa nisem bil nič boljši kot oni. Imel sem le srečo, da so mi šle stvari hitreje v glavo.

Na začetku srednje šole, ko sem se pridružil ekipi delo-revij, so mi prvič dejali, da dobro pišem. Urednica, kolegi, lektorji in včasih celo bralci. Ko sem nekaj let kasneje začel pisati pesmi, ko sem jih oblikoval v zbirko in jih pošiljal založnikom v upanju, da jih bo nekdo objavil, so mi večkrat dejali, da dobro klepam rime. Da sem dober v izražanju čustev. Da imam občutek za rimo in ritem. Ampak krivi so kupci. In pesniške zbirke, ki bojda ne gredo v promet.

Ko sem diplomiral z desetko so mi člani komisije dejali, da sem dober raziskovalec. Kje da sem se skrival do sedaj. Naloga, da je odlična in jaz kandidat za Prešernovo nagrado. Nisem je dobil, čeprav sem bil baje … dober.

Pravijo mi, da sem dober oče. Da se znam sprostiti in igrati z mojim Nejcem. In da hkrati znam postaviti meje in biti strog, ko je to potrebno. Svaka čast, mi pravijo, da zmorem vse to sam. A nisem sam. Nikoli. So ljudje na katere se lahko vedno zanesem.

Lahko bi še našteval. Veliko je stvari, ki jih ni na seznamu, a sem prepričan, da jih opravljam dobro. Morda celo bolje kot te, ki sem jih pravkar opisal. A ne bom našteval v nedogled. Le kdo bi bral ta hvalospev samemu sebi?

Predno grem v posteljo lizat rane, bi rad zaključil dan z ugotovitvijo, da mi danes vsa ta znanja, sposobnosti in kvalitete niso pomagali spremeniti toka dogodkov. Izpadel sem cepec. Nisem znal biti tiho, ko bi moral biti. In nisem znal odreagirati, ko sem dobil udarec v srce. Nisem našel poti nazaj in nisem znal ustaviti plazu, ki sem ga sprožil. Nisem znal pogasiti požara, pustil sem, da me je objel in me napolnil z jezo in nemočjo…

Ne, včasih biti dober preprosto … ni dovolj.

  • Share/Bookmark

25.09.2007

Projekt zaključen in sosed gre spat!

Objavljeno v Žlica vegete 14:01 avtor: sosed

Za mano je še en projekt. V zadnjih dneh sem imel bolj malo časa za pisanje svojega in prebiranje vaših blogov. Poleg službenih obveznosti in obnove stanovanja, sem si na svoja šibka (ja, pa ja!) pleča naložil še malo dodatnega dela. Postavljal sem namreč spletni portal bošnjaške kulturne skupnosti v RS. Bilo je nekaj neprespanih noči in par preprek, ampak na koncu je uspelo. Design je tak kot je – sledil sem željam (oz. PDF-ju) naročnika, ki j bil v tem smislu precej vključen v projekt, kar mi je vedno v veselje. Najbolj zoprno je, ko naročnik ne ve, kaj hoče, ko pa narediš po svoje, je pa jasno vse narobe.

Kar se kode tiče, gre za open source rešitev. Joomla!, naturlich… Preverjeno, enostavno in zanesljivo.

Vsebina portala se bo še širila, tako kot tudi funcionalnost. Sledijo novi (pod)meniji, moduli, galerije, forum… Ampak glavno je, da imamo produkt, ki ga lahko nadgrajujemo. Z objavo smo štartali včeraj zvečer. Zaspan sem. Kljub temu pa zadovoljen, da je vse pod konrolo. So far…

  • Share/Bookmark

21.09.2007

Kdo ‘ma koga rad?

Objavljeno v Žlica vegete 12:03 avtor: sosed

Jutri bo minilo pol leta od moje prve objave na teh straneh. Ampak ne bom pisal o tem – to sem pravzaprav odkril čisto mimogrede, ko sem razmišljal, koliko časa vam že delam družbo na blogosu. Danes bi rad pisal o nečem drugem.

Včasih dobim občutek, da je pisanje bloga in celotna blogerska scena pravzaprav mala šola lobiranja in trženja. Šola trženja lastnih prispevkov in dvigovanja naklade svoje strani. Vsak bloger k temu pristopa na svoj način, verjetno pa ga med nami ni takšnega, ki bi bil nad borbo za bralci. Na koncu koncev smo tukaj predvsem zato, da smo brani.

Ko sem vstopil v vaš, oz. naš svet, me je obremenjenost s številkami, ki sem jo opazil pri ostalih, precej presenetila. Ja, bil sem eden od tistih, ki “pišejo zase”. Sicer tega v svoji prvi objavi nisem napisal (kot to počne velika večina gušterjev), vseeno pa je bila ta misel nekje v ozadju. Dokler me istega dne ni doletelo razočaranje ob spoznanju, da je to prelomno objavo prebralo vsega 10 ljudi. Pa čeprav objava ni bila tipa “Hello world, tukaj sem!”. Niti slučajno. Bila je bolj “jaz to delam zase” objava, ne da bi slednje eksplicitno poudarjal. S svojim prvim prispevkom sem pri sebi marsikaj razčistil. Čeprav ga ni nihče bral. Ampak kot rečeno, vmes se je marsikaj spremenilo. In sedaj ga linkam že cel prispevek, da kljub vsemu malo dvignem promet (šala!).

Številka obiskanosti se je seveda povečevala z vsako prihodnjo obavo in z njo želja po branosti ter prepoznavnosti. Hkrati pa je raslo tudi zavedanje, da imam v rokah medij, s katerim lahko hkrati dosežem več ljudi kot kadarkoli poprej. In to rajca!

Verjetno zato včasih izpade, da je blog zgolj želja po pozornosti. Združevanje v kartele med ljudmi, ki se med sabo berejo, se komentirajo in si dvigujejo priljubljenost po principu roka-roko. Zdi se, kot da je najpomembnejša stvar pri tej igri ‘kdo koga bere’ ali še bolje ‘kdo ima koga rad’. Kdo pri kom komentira, koga ima v blogroli, komu posreduje ‘verižni blog’ o petih predmetih in seveda koga predlaga za hišnega blogerja.

Po drugi strani pa je to seveda glavni smisel našega druženja, ne? Da zbereš okoli sebe ekipo, ki jo rad bereš. In oni tebe. Posameznike, s katerimi se rad meniš prek komentarjev. In naenkrat ti za njih ni več vseeno. Čeprav jih morda še nikoli nisi srečal v živo, te zanima kaj počnejo in kaj se jim dogaja, zato jih bereš še z večjim užitkom.

In koga ima rad sosed? Zelo redno spremljam vse iz ‘prve ekipe’ na desni strani, še par deset blogov spremljam prek rss feedov. Tudi take, ki jih morda nikoli nisem komentiral. Rad pa imam predvsem vse tiste, ki pišejo iskreno in iz srca, ne glede na njihov motiv ter tematiko in na srečo nam takšnih še ni zmanjkalo…

  • Share/Bookmark

18.09.2007

Balkanska duša

Objavljeno v Ko piše srce 21:33 avtor: sosed

Vsi, ki me zares poznajo, bi znali povedati, da sem precej sentimentalen in celo tisti, ki me poznajo le bežno, vedo, da sem zaljubljen v glasbo. Tudi kadar je ne ustvarjam sam, jo dojemam zelo osebno. Zato ne preseneča, da so moje največje življenjske prelomnice na tak ali drugačen način na neki ravni povezane z glasbo. V njej sem namreč velikokrat iskal uteho in oporo ali pa mi je pomagala odpreti ventile ter spustiti na plan veselje in pozitivno energijo. Od nekdaj sem svet okoli sebe najlažje dojemal prek pisane besede, še bolj pa ravno prek glasbe.

Ko sem se danes zvečer po obvoznici vračal domov v dežju in se je na predvajalniku po nekem naklučju zvrstil spodnji komad, me je zalil val ponosa ter dobre volje in me ponesel skoraj leto dni nazaj v čas…

Tudi s pomočjo ‘Divjeg cvita’ (ja, ni mi mar, da bom izpadel absolutno patetičen!) sem takrat prebrodil eno največjih kriz oz. prelomnic v življenju. In od takrat dalje je šla moja pot strmo navzgor. Ko sem danes ponovno poslušal te besede in se prepustil melosu, sem čutil neverjetno zmagoslavje.

… I žali Bože i trud i ludu glavu
s kojom ne mislim
ko me je natira da je provan
da je ‘vako zavolim …

Kljub temu, da je besedilo pravzaprav ljubezenska balada, balkanska patetika, če hočete, je v melosu nekaj nenormalno pozitivnega, ritem je zmagovalni, kitara Vlatka Stefanovskega pa itak zasenči tudi najboljšega vokalista.

Ponovno sem se vrnil v tiste jesenske večere, ko sem se v družbi te pesmi vozil po Ljubljani in prvič po dolgem času ponovno dihal svobodno, neobremenjeno in predvsem brez strahu pred negotovo prihodnostjo. Takrat, ko sem se zavedel, da nisem sam in spoznal, kako nepomemben je pravzaprav kalup v katerega te skušajo stlačiti tisti, ki sami nikoli niso bili srečni. Nikoli ne bodo razumeli, kaj se je takrat dogajalo v meni. Ampak tudi iz tega dvoboja, kot iz mnogih, ki so se tiste dni odvijali v in okoli mene, sem odkorakal z dvignjeno glavo. Ne, ‘nije mi potriba gubiti mir’. Nikoli več.

Če imate voljo in čas, vam prilagam omenjeni komad. Žal ne najdem studijske verzije, vendar bo morala zadostovati tudi ta. Kljub začetnem monologu in pocukranem koncu, vse to odtehta energija ‘živega’ nastopa in seveda čarobni zvoki virtuoza na kitari.

p.s. Mogoče je to tema za nek čisto nov post pa vseeno: kljub dejstvu, da glasba bivših republik federacije nikakor ne predstavlja večinski delež mojega glasbenega ahiva ugotavljam, da so prav posamezne pesmi s tega področja v meni pustile največji pečat. Na podlagi tega pa slkepam, da je bila moja duša, kljub nekaterim (očitno napačnim!) predpostavkam le kovana na balkanu…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

17.09.2007

Z macolo nad razočaranje

Objavljeno v Žlica vegete 09:11 avtor: sosed

Hvala bogu, da je vikenda konec! Tokrat sem se resnično nagaral. Mamino stanovanje, remember? Od petka popoldne do nedelje zvečer sem opravil nekje med 24 in 25 ur fizičnega dela.

Edina pavza poleg tistih za spanje, kosilo in opravljanje ostalih fizioloških potreb (recimo pitje piva!), je bil premor, ki sem si ga vzel za ogled četrtfinalne tekme med Slovenijo in Grčijo.  Kljub temu, da sem bil po tekmi besen, ker sem po nepotrebnem izgubljal čas (in še bolj živce ob pshološkem zlomu reprezentance), se je to že naslednje jutro pokazalo za izvrstno potezo.

Velikokrat sem že razbijal ploščice in parkrat se je že zgodilo, da je bilo potrebno ‘poštemati’ kakšen kos stene, ampak tako zlahka kot tokrat, ni šlo še nikoli. Zgrešena trica Lorbka. BUM! Osebna Smodiša v napadu. BUM! Izgubljena žoga Lakoviča. BUM! Napačna podaja Dragiča. BUM! Tojka Papaloukasa. BUM! Zadnji napad. BUM! BUM! BUM! … …

Ploščice so prostovoljno letele s stene! Samo pogledal sem proti njim in razletele so se na koščke. Ko sem prijel za macolo in se razjarjen vrgel nad preplašene zidove pa se je tresla cela hiša. Na tem mestu bi se torej spodobilo zahvaliti naši reprezentanci za neverjetno motivacijo in moč, ki so mi jo vlili v zadnjih minutah petkovega četrtfinalnega obračuna. Držalo je do nedelje zvečer. Super ste! Hvala!  Mimogrede, a je v tem tednu na sporedu kakšen fuzbal? Čaka me namreč še ogromno dela…

Za konec še bilanca vikenda:
- demontaža kuhinje in predsobe,
- demontaža radiatorjev,
- odstranjevanje opaža,
- štemanje in razvod elektrike oz. odpravljanje nerazumljivih šlamparij kvazi-štromarja, ki se je pred 30 leti v tem stanovanju igral MacGyver-ja.
- kitanje razritih sten z gipsom.

  • Share/Bookmark

13.09.2007

Košarka, Grki in EURO 2004

Objavljeno v Poezija, Žlica vegete 08:22 avtor: sosed

Novica dneva: slovenska košarkaška reprezentanca se bo v četrtfinalu evropskega prvenstva v košarki pomerila z reprezentanco Grčije. Počili se bomo z aktualnimi evropskimi prvaki! Potihem sem si sicer želel zmage nad Litvo in četrtfinalni boj proti sosednjim Hrvatom, ampak tudi zmaga nad prvaki bo čisto ok. Seveda se malo bojim, da bodo boljše reprezentance oz. ekipe, ki znajo tempirati svojo formo, eksplodirale šele v zaključnem delu prvenstva, ampak po drugi strani verjamem, da naši še niso rekli zadnje besede. In tudi če se ne uvrstijo dalje, jim nimamo kaj zameriti. Dokler bodo grizli in se borili tako kot so se do sedaj.

Ob tej priliki pa sem se spomnil nekega drugega evropskega prvenstva. Tistega nogometnega na Portugalskem, ko so Grki popolnoma nepričakovano šokirali Evropo in postali svetovni prvaki. Tisto prvenstvo je bilo resnično nekaj posebnega. Že na otvoritveni tekmi z domačini, ki so jo prav tako dobili Grki (1:2), smo gledali ekipi, ki sta se skoraj mesec dni kasneje srečali v finalu. Kdo bi si takrat mislil, da se bo tako razpletlo. In kdo je pred prvenstvom v košarki tri leta kasneje računal na takšno igro naše zdesetkane reprezentance?

Po Euru 2004 sem za šalo skracal ‘odo Grkom’ in danes sem jo zaprašeno izbrskal iz arhiva. Potihem pa upam, da bomo letos peli hvalnice našim košarkašem. Naj Grki prepustijo prestol evropskega prvaka še enemu presenečenju: Sloveniji! Si predstavljaš? V finalu proti Litvi! Za eno piko! S trojko Lakoviča v zadnji sekundi! Dvorana na nogah! Ples igralcev na sredini igrišča! Pokal dvignjen visoko nad Rašovo glavo! V ozadju pa Freddie in We are the champions… Lep film, ni kaj…

Heroji aren

Narod združen!
Objeta gospodar in suženj.
Se je s koncem že začelo,
da v isti rog bi dolgo pelo.

Skrbi zaprašene,
pozabljene, želje potešene.
Ni uspelo državi, monarhu,
ne imamu, župniku, ne patriarhu…

Izklesani maliki,
zlata teleta v besedi in sliki.
Preudarnost, predrznost mladosti,
tokrat sta pili iz vrelca norosti.

Heroji aren!
glas se ponese vse tja do Aten.
Danes ‘malaka’ smeji se pod brki -
kapa dol… bravo Grki!!!

Sosed

  • Share/Bookmark

12.09.2007

Teža zavrnitve

Objavljeno v Ko piše srce 11:09 avtor: sosed

Ti je kdaj kak “ne” odmeval v glavi dovolj dolgo, da je preglasil vse ostale misli? Si se kdaj nič hudega sluteč zaletel v stop znak, ki se je vzel od nikoder? Se še spomniš kako te je potem bolela glava?

Zakaj tako težko prenašamo zavrnitev? Pa naj bo kakršna koli. ‘Danes nimam časa zate’, ‘rad bi bil malo sam’, ‘pusti me, boli me glava’, ‘nočem se pogovarjati’ in ‘ne da se mi več ukvarjati s tabo’, so le tisti najbolj klasični. In skoraj vedno povzročijo v najboljšem primeru razočaranje, v najslabšem pa odprejo vrata pekla, skozi katera se potem usujejo vsa bremena zveze. Sedanja in pretekla, realna in izmišljena, smiselna in banalna. Takrat pa mnogokrat ni poti nazaj…

Kako težko včasih padejo besede. Še bistveno hujša pa so dejanja. Ko ti nekdo pokaže, da mu je vseeno zate, da mu ni mar, kako se počutiš in to stori tako nazorno, da je odveč vsaka beseda. Ko te oseba, ki ti pomeni največ, pusti kot ribo na suhem loviti zrak. Pusti te samega z razočaranjem. In temnimi mislimi. Obrne se in odkoraka stran. Kot da si tujec. Nepomemben in premajhen, da bi se ukvarjala s teboj.  Nepomembni in majhni pa so tudi občutki s katerimi se spopadaš. Nepomembni za njo. Ali njega… Situacija je namreč povsem hipotetična…

  • Share/Bookmark

11.09.2007

Totalno sem ubit!

Objavljeno v Žlica vegete 11:32 avtor: sosed

Jebemti, še ko tipkam, me prsti bolijo. Ko mislim, čutim celice, kako se zadevajo ena ob drugo. Ko vdihnem… Okey, ne vdihnem, ker imam zacementiran nos. Od prahu! Ne, nisem utrujen od športa, niti ne od seksa. Dejansko sem zjeban od dela! Vse drugo bi še šlo. Ampak to, da te telo boli, ker si delal, je pa res težko pogoltnit.

Zaradi spleta okoliščin, v katere se ta trenutek ne bi spuščal, se namreč mati selijo v drugo stanovanje. Stanovanje, ki je precej staro in (trenutno še) v totalnem razsulu. Stanovanje, ki ga je potrebno obnoviti. And that’s where I come in! V zadnjih neaj dneh sem sesul predelno steno, s sten potrgal les, razstavil ter znosil večino pohištva in skratka razturil celoten flat do nerazpoznavnosti. To pa je šele začetek. Čaka me še razvod šroma, priganjanje delavcev (ki bodo s knaufa naredil eno steno, dva oboka, vhod v flat in pripravili 3 odprtine za vrata), kitanje sten, polaganje laminata … Skratka mnogo tega. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da vse omenjeno počnem oz. bom počel v prostem času, torej po službi in med vikendi. Totalen sufer ljudje!

Po drugi strani pa (‘trpljenju’ navkljub) ugotavljam, da fizično delo na trenutke vpliva zelo blagodejno. Rušenje stene recimo je pravi balzam za sproščanje napetosti. Odstranjevanje tisoč in enega cveka iz lege deluje totalno pomirjevalno. Prav tako si prvič po dolgem času lahko dovolim poslušanje glasbe z do konca odvitim gumbom za jakost. In konec koncev niti ni tako hudo grozno biti zmatran. Vsaj veš, da si živ. Da migaš. Delaš. Ustvarjaš. S svojimi rokami. Tako da, če kdo slučajno potrebuje terapijo – dobrodošli. Poleg piva ob pričetku seanse, dobiš v izposojo orodje in pa seveda 3-dnevno garancijo na bolečino v vseh predelih telesa! Mimogrede, ta teden se v flatu vrti Balašević – in tukaj ni pardona!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »