4.09.2007

Otroci z drugega planeta (11.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 10:31 avtor sosed

Vito se je sklonil k Bajsiju in ga prijel za ovratnik: »Ti pa že ugasni ta kurčev radio preden ga fuknem čez okno! Brez skrbi, na vrsti boš takoj za njim…«

Pred očmi so se mi začele vrteti prizori zadnjih treh let, polnih ponižanja, sramote in joka… Zakaj bi moral požreti in prebaviti prav vse, kar mi življenje vrže v obraz? In kdaj bo kdo priskočil na pomoč? Kje so bogovi, država, varuhi pravic in vsi ostali, ki naj bi branili nemočne ter uboge? Nikogar ne bo. Tu sem le jaz, 14-letni deček, njegov prestrašeni prijatelj in dobrih sto kilogramov težek varnostnik, ki je vsako situacijo pripravljen reševati z nasiljem. Ampak naj me jutri tepe do nerazpoznavnosti – danes se bom boril!

Zbral sem koščke raztreščenega ponosa in se postavil na noge, medtem ko se je Vito še vedno zadiral nad ubogim Bajsijem, ki se ni upal niti premakniti. Slišal sem vpitje, vendar nisem več razumel besed. Srce mi je bílo kot še nikoli prej. Dihal sem plitko in hitro. Po hrbtenici sem čutil mravljince. Naredil sem korak proti Vitu, ki mi je obrnjen proti Mihi kazal hrbet, ga prijel za majico in ga z vso silo potegnil proti sebi. Vse skupaj se je odvilo v nekaj sekundah, vendar trajalo je dovolj dolgo, da se je nekaj v meni za vedno premaknilo in mi spremenilo življenje. Odskočil sem ravno dovolj hitro, da me Vito v padcu ni poteptal pod svojo težo. Bil je dovolj opit, da je padel vznak kot posekano drevo, čeprav sem ga želel le potegniti stran od svojega prijatelja. V trenutku, ko je treščil ob tla sem vedel, da je po meni. Vendar Vito ni več vstal. Negibno je obležal na tleh. Z Bajsijem sva se nemo spogledala in že naslednji trenutek stekla prek dnevne sobe v predsobo. Pograbil sem svojo jopo in ključe, odprl vrata in skupaj s šokiranim prijateljem stekel na hodnik. Ko sva se pognala po stopnicah navzdol proti pritličju, je po bloku še vedno odmeval zvok kitar in napev Dire Straitsov…

»…And after all the violence and double talk,
There’s just a song in the trouble and the strife,
You do the walk, you do the walk of life…
«

[konec 2. poglavja]

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !