18.09.2007

Balkanska duša

Objavljeno v Ko piše srce 21:33 avtor sosed

Vsi, ki me zares poznajo, bi znali povedati, da sem precej sentimentalen in celo tisti, ki me poznajo le bežno, vedo, da sem zaljubljen v glasbo. Tudi kadar je ne ustvarjam sam, jo dojemam zelo osebno. Zato ne preseneča, da so moje največje življenjske prelomnice na tak ali drugačen način na neki ravni povezane z glasbo. V njej sem namreč velikokrat iskal uteho in oporo ali pa mi je pomagala odpreti ventile ter spustiti na plan veselje in pozitivno energijo. Od nekdaj sem svet okoli sebe najlažje dojemal prek pisane besede, še bolj pa ravno prek glasbe.

Ko sem se danes zvečer po obvoznici vračal domov v dežju in se je na predvajalniku po nekem naklučju zvrstil spodnji komad, me je zalil val ponosa ter dobre volje in me ponesel skoraj leto dni nazaj v čas…

Tudi s pomočjo ‘Divjeg cvita’ (ja, ni mi mar, da bom izpadel absolutno patetičen!) sem takrat prebrodil eno največjih kriz oz. prelomnic v življenju. In od takrat dalje je šla moja pot strmo navzgor. Ko sem danes ponovno poslušal te besede in se prepustil melosu, sem čutil neverjetno zmagoslavje.

… I žali Bože i trud i ludu glavu
s kojom ne mislim
ko me je natira da je provan
da je ‘vako zavolim …

Kljub temu, da je besedilo pravzaprav ljubezenska balada, balkanska patetika, če hočete, je v melosu nekaj nenormalno pozitivnega, ritem je zmagovalni, kitara Vlatka Stefanovskega pa itak zasenči tudi najboljšega vokalista.

Ponovno sem se vrnil v tiste jesenske večere, ko sem se v družbi te pesmi vozil po Ljubljani in prvič po dolgem času ponovno dihal svobodno, neobremenjeno in predvsem brez strahu pred negotovo prihodnostjo. Takrat, ko sem se zavedel, da nisem sam in spoznal, kako nepomemben je pravzaprav kalup v katerega te skušajo stlačiti tisti, ki sami nikoli niso bili srečni. Nikoli ne bodo razumeli, kaj se je takrat dogajalo v meni. Ampak tudi iz tega dvoboja, kot iz mnogih, ki so se tiste dni odvijali v in okoli mene, sem odkorakal z dvignjeno glavo. Ne, ‘nije mi potriba gubiti mir’. Nikoli več.

Če imate voljo in čas, vam prilagam omenjeni komad. Žal ne najdem studijske verzije, vendar bo morala zadostovati tudi ta. Kljub začetnem monologu in pocukranem koncu, vse to odtehta energija ‘živega’ nastopa in seveda čarobni zvoki virtuoza na kitari.

p.s. Mogoče je to tema za nek čisto nov post pa vseeno: kljub dejstvu, da glasba bivših republik federacije nikakor ne predstavlja večinski delež mojega glasbenega ahiva ugotavljam, da so prav posamezne pesmi s tega področja v meni pustile največji pečat. Na podlagi tega pa slkepam, da je bila moja duša, kljub nekaterim (očitno napačnim!) predpostavkam le kovana na balkanu…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev »

  1. Ameli pravi,

    18.09.2007 ob 23:03

    prijeten vpis.
    jaz se najdem v prevečih balkanskih pesmih (kar se niti ni za čudit glede na moje korenine)….oz. nikoli ni tega preveč :)
    Spomnil si me na par komadov, ki so name naredili tak vtis, da jih večkrat umestim v trenutke tukaj in zdaj, ker so tako terapevtski in polni zanosa…Tisti komadi so, kot si sam uporabil besedo, “zmagovalni”.

  2. Ana pravi,

    18.09.2007 ob 23:18

    Uh, ne bi mogel bolj zadet kot s tole pesmijo… Neverjetno, koliko čustev in spominov lahko prebudi točno ta pesem. :(

  3. mojcasmojcas pravi,

    19.09.2007 ob 13:51

    U, tole je šlo pa naravnost v srce :neutral: Tudi zame je čas, da se pomirim sa svitom ;)

  4. goofagoofa pravi,

    20.09.2007 ob 20:30

    Tudi jaz krize lajlažje prebrodim z glasbo. Brez nje… bi bolj težko živela te dni.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !