7.09.2007

5 minut za spolno vzgojo!

Objavljeno v Smeh 08:29 avtor: sosed

Tole bo moj najkrajši post doslej. In hkrati največji junk, ki sem ga sproduciral na teh straneh – na tem mestu zato prisegam, da se bom nekje vbližnji prihodnosti oddolžil in spisal remek delo. Blog, ki bo odpihnil vse in (itak!) za vedno spremenil svet. Nekaj takega kot je Einstein naredil z relativnostno teorijo! Obljubim! Do takrat pa …

Kot sem že pisal, ne maram postov v katerih se objavljajo vici, youtube posnetki ipd. Ampak tole enostavno MORATE videti – lahko namreč izboljša kvaliteto vašega (spolnega) življenja!

PREDVSEM ZA DEKLETA PA JE OGLED ABSOLUTNO NUUUJEN!!!

Zato prosim …

YouTube slika preogleda

Komik na posnetku je Carlos Mencina. Kapa dol, Carlos!

  • Share/Bookmark

6.09.2007

Kadilski zakon in pasivna pljučnica!

Objavljeno v Žlica vegete 12:02 avtor: sosed

Nisem imel namena pisati o tem tako težko pričakovanem in tako zelo osovraženem zakonu. Prvič zato, ker so o tem dovolj pisali drugi (preveč jih je, da bi linkal) in drugič zato, ker je vsak zapis, ki je skušal polemizirati o (ne)upravičenosti predpisanih ukrepov, naletel na buren odziv v obliki nestrpnih komentarjev, očitkov ter napadov na drugače misleče. Moje mnenje o celotni zadevi je precej enostavno in sem ga prek komentarjev tudi večkrat izpostavil.

Prvič: da, cigaretni dim me moti in sovražim, ko mi cunje smrdijo po cigaretah. Naveličan sem (bil) pranja bunde ali jakne vsakič, ko sem šel s prijatelji na pijačo. Prav tako mi ni v veselje sedenje v zaprtem prostoru s tridesetimi kadilci.

In drugič: novi kadilski zakon je bullshit! Prepričan sem, da bi se dalo stvari (z istim učinkom za nekadilce) izpeljati bistveno bolje in predvsem bolj strpno do kadilcev in njihovih potreb. Vendar žal se ni izšlo. Nekadilci s(m)o hoteli več kot pravico do svežega zraka. Hoteli smo maščevanje! In politika nam ga je omogočila.

Vendar bolj kot sam zakon, sem na tem mestu želel izpostaviti enega od njegovih stranskih učinkov, kolateralno škodo če hočete. Nisem še namreč zasledil, da bi ob vsej pro&contra cigaretni gonji kdo govoril o tem.

Namreč… Včeraj smo si s kolegi v neimenovanem lokalu ogledali tretjo tekmo evropskega prvenstva v košarki (btw: bravo majstori! Smodiš, prjatu… A bi šel kdaj v kino z mano?!). Kljub temu, da je bilo zunaj ob mojem prihodu le 11,5 stopinj, je bil lokal popolnoma prazen. Notri ni bilo žive duše! Zunaj pa mize polne. Tudi golobčka, ki sta prispela tja pred mano, sta do mojega prihoda sedela na mrazu. Hvala bogu, da zunaj ni bilo nameščene televizije, ker drugače se bojim, da bi kadilski del družbe vztrajal, da ostanemo na mrzlem. Vem, tako pomembna tekma se težko odigra brez cigarete v ključnih trenutkih! Ampak, žal mi je – raje zamudim prvo četrtino in preostanek tekme pogledam doma, kot da bi zmrzoval na 10 stopinjah ter namesto piva srkal čajček z limono.

Kakorkoli, preselili smo se na toplo in skupaj uživali v tekmi. Vsake toliko se je sicer pol omizja pobralo ven “na zrak”, a kljub temu smo se imeli vsi skupaj fajn. Me je pa zmrazilo, ko sem nekaj čez deseto zapustili prazen lokal in ugotovil, da so zunaj mize še vedno polne, čeprav je bilo že prekleto mrzlo. In ko sem opazoval tiste premražene zvite kepe, so se mi resnično zasmilili. Zlasti nekadilci med njimi, ki so, kot vse kaže, spet potegnili ‘ta-kratko’. In prav to mi je na usta izvabilo cinični nasmeh. Očitno (proti)kadilski zakon prinaša nove zaplete in potencialne konflikte na relaciji kadilci-nekadilci. V bodoče kadilci torej ne bodo umirali za rakom, temveč zaradi podhladitve. Mi, ki smo se tako zagrizeno borili za čist zrak, pa se bomo namesto s tegobami pasivnega kajenja borili s pasivno, a zato prav nič bolj prijetno, pljučnico.

  • Share/Bookmark

5.09.2007

Kam so šle vse kikl’ce?

Objavljeno v Žlica vegete 14:55 avtor: sosed

Ok, kolegi, štekam vas – jesen, nizke temperature, dež, oblaki in voda v čevljih. Cel blogos (z redkimi izjemami) se jada in izliva žolč. Vključno z mano, se razume! Ampak, danes me je doletelo. Ej, ljudje, pa kaj ste nori? To še zdaleč ni najslabše, kar nam prinaša jesen. Voda v čevljih? Kratki dnevi? Pih! To je malenkost v primerjavi z… Joj, prav težko pišem o tem…

Ko sem še pred tednom ali dvema hodil po mestnih ulicah, je okoli mene vse migetalo in se zibalo. En jošek tu, drug tam. Na levi od mene izpod hlačk štrli pol riti, na desni me pozdravlja par bradavičk, ki se nastavljajo poletni sapici… Oho, popek! Hello mali, pa kje si mi ti, nisem te videl celo večnost! Fiiijuuu, poezija, vam pravim!

In kaj nam prinaša jesen? Pulije, babičine štrikane puloverje in kričeče-rumene palerine. Ju – faking – hu! Sem razočaran in pobit. Poleg tega resno razmišljam, da bi se nehal sprehajat. What’s the point?! Ali pa bom šel v tople kraje! Nekam, kjer se celo leto oblačijo v … zrak in dobro auro!

Ah, ja … rad imam poletje…

Da bi se obranil agresivnih in zlonamernih komentarjev, bi se na tem mestu rad opravičil:
- feministkam, ker sem ženske zreduciral na spolni objekt (my bad!);
- puncam, ki rade nosijo kričeče-rumene palerine;
- babicam, ki so tem puncam spletle puloverje;
- dajani (za opolzkost);
- in sosedi (sorry maca, šibak sem in tiste bradavice so mi prav silile v oko. grozno je blo srce, res, prav grozno!)

  • Share/Bookmark

4.09.2007

Stand up komedija Pabla Francisca

Objavljeno v Smeh 14:49 avtor: sosed

Že pred časom sem obljubil, da Pablu posvetim prispevek in ker sem dec-beseda, sem zbral nekaj insertov tega guruja stand up komedije. Toplo priporočam ogled – če imate vsaj malo smisla za humor, je smeh zagotovljen!

Preview man  in za finale Arnold v filmu ‘Little tortilla boy’:
YouTube slika preogleda

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

4.09.2007

Otroci z drugega planeta (11.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 10:31 avtor: sosed

Vito se je sklonil k Bajsiju in ga prijel za ovratnik: »Ti pa že ugasni ta kurčev radio preden ga fuknem čez okno! Brez skrbi, na vrsti boš takoj za njim…«

Pred očmi so se mi začele vrteti prizori zadnjih treh let, polnih ponižanja, sramote in joka… Zakaj bi moral požreti in prebaviti prav vse, kar mi življenje vrže v obraz? In kdaj bo kdo priskočil na pomoč? Kje so bogovi, država, varuhi pravic in vsi ostali, ki naj bi branili nemočne ter uboge? Nikogar ne bo. Tu sem le jaz, 14-letni deček, njegov prestrašeni prijatelj in dobrih sto kilogramov težek varnostnik, ki je vsako situacijo pripravljen reševati z nasiljem. Ampak naj me jutri tepe do nerazpoznavnosti – danes se bom boril!

Zbral sem koščke raztreščenega ponosa in se postavil na noge, medtem ko se je Vito še vedno zadiral nad ubogim Bajsijem, ki se ni upal niti premakniti. Slišal sem vpitje, vendar nisem več razumel besed. Srce mi je bílo kot še nikoli prej. Dihal sem plitko in hitro. Po hrbtenici sem čutil mravljince. Naredil sem korak proti Vitu, ki mi je obrnjen proti Mihi kazal hrbet, ga prijel za majico in ga z vso silo potegnil proti sebi. Vse skupaj se je odvilo v nekaj sekundah, vendar trajalo je dovolj dolgo, da se je nekaj v meni za vedno premaknilo in mi spremenilo življenje. Odskočil sem ravno dovolj hitro, da me Vito v padcu ni poteptal pod svojo težo. Bil je dovolj opit, da je padel vznak kot posekano drevo, čeprav sem ga želel le potegniti stran od svojega prijatelja. V trenutku, ko je treščil ob tla sem vedel, da je po meni. Vendar Vito ni več vstal. Negibno je obležal na tleh. Z Bajsijem sva se nemo spogledala in že naslednji trenutek stekla prek dnevne sobe v predsobo. Pograbil sem svojo jopo in ključe, odprl vrata in skupaj s šokiranim prijateljem stekel na hodnik. Ko sva se pognala po stopnicah navzdol proti pritličju, je po bloku še vedno odmeval zvok kitar in napev Dire Straitsov…

»…And after all the violence and double talk,
There’s just a song in the trouble and the strife,
You do the walk, you do the walk of life…
«

[konec 2. poglavja]

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark

3.09.2007

Guspod, a je kej drobiža?

Objavljeno v Žlica vegete 12:05 avtor: sosed

Ko sem s Celovške zavil na tivolsko parkirišče, me je presenetil poba mojih let, ki mi je, kljub dejstvu, da je bil vsak drugi boks prazen, vneto kazal kam lahko zapeljem svojo jekleno mrcino. “Saj nisem slep, ampak hvala vseeno,” sem si mislil, ko sem parkiral in iz žepa potegnil telefon. Connecting… … … Ravno, ko je iz GSM-ja začelo piskati in je Nejc z zadnjega sedeža že začel protestirati nad sedenjem v mirujočem vozilu, se je poba približal avtu: “Veste, gospod, nimam za prenočišče pa mal pomagam ljudem parkirat. Imate kaj drobiža?”
- “Ja, itak, izvoli.” V roke sem mu stisnil kovanec za evro in nekaj bakra, medtem ko sem po telefonu že začel pogovor, z desno roko pa kar čez sedež skušal odpeti Nejčev varnostni pas. Šele ko sem zaključil pogovor in sva se s sinom končno spravila iz avta, sem še enkrat pogledal proti fantu, ki si je medtem že našel novo ’stranko’. Prenočišče my ass! Tipo je bil bolje oblečen kot jaz. Umit, zlikan, z adidaskami na nogah in sončnimi očali, zataknjenimi za žep majice. Nekaj dni pred tem sem podobnega fanta srečal pred lekarno. Menda je zbiral denar za zdravila. Morda mu delam krivico, vendar težko verjamem, da je šel zbrani denar v zdravstvene namene.

Pred časom, še v gimnazijskih letih, se v vlogi prosjakov spomnim le klošarjev, brezdomcev. Slednjim sem z veseljem dal kak tolar – nikoli nisem dal veliko, v tistih letih nisem imel niti zase, dal pa sem skoraj vedno. Ker sem hodil na Poljansko gimnazijo in vsakodnevno čakal trolo na Ambroževem trgu, kjer se brezdomci pogosto zadržujejo, sem se z marsikaterim od njih zapletel v pogovor in prisluhnil njegovi zgodbi. Velikokrat me je kak klošar že od daleč prepoznal, se mi približal, me pozdravil z nasmehom in besedami: “Stari, a nam lahko pomagaš, zbiramo za liter, da se mal pogrejemo!”
- “Ja, seveda, ampak glej, samo toliko ti lahko dam…”
- “Ej, hvala stari, sej tisti, ki imajo, še tolk ne dajo! Hvala še enkrat, dans bomo tud’ tebi nazdravili!”

Za razliko od tistih dni in klošarjev na Ambroževem trgu, danes opažam povsem drugačno sceno. Na cesti je čedalje več mladih ljudi. Fehtarijo najstniki, med katerimi je (prepričan sem) ogromno takšnih, ki živijo doma in hodijo v šolo. Denar najverjetneje potrebujejo za žur in litrco v parku s kolegi. Potem pa so tu seveda odvisniki. Poznam par primerov moje generacije, ki so zabluzili in sedaj iščejo (od)rešitev na ulici…

Slednji verjetno nimajo (več) izbire. Ko zapraviš vse kar imaš in ko te starši kot narkomana vržejo na cesto, ti verjetno ostane zelo malo manevrskega prostora. Mnogi se znajdejo v labirintu ter zatečejo k žicanju ali kriminalu.

Če slednje vsaj skušam razumeti, potem tistih prvih, ki prosijo zgolj iz želje po (dodatnem) zaslužku, niti pri najboljši volji ne morem. Vem, da je stanje v državi čedalje bolj klavrno, vendar še vedno verjamem, da je za mladega človeka, ki ima željo prijeti za delo, izbire dovolj. Težava seveda nastopi, ko želje po delu ni. In v družbi, ko so najstniki in ‘nedorasli odrasli’ vse bolj vajeni, da jim je vse prinešeno na pladnju, je takšnih posameznikov ogromno. Takim očitno ni izpod časti živeti na ramenih tistih, ki so si izbrali drugačno življenje, niti nimajo dovolj dostojanstva, da bi si svoje imetje ustvarili s svojimi rokami. Zato postopajo po ulicah, prosijo neznance za drobiž in pri tem uporabljajo celo paleto patetičnih izgovorov. Tako pobirajo ‘davek na parkirnino’, zbirajo denar za ‘draga zdravila’ ali pa po tem, ko so bili okradeni, ‘kupujejo karto za vlak domov’ … In ko na koncu dneva seštejejo svoj zaslužek…. Ne vem, če poba iz Tivolija vsake 10 minut naleti na meni podobnega naivneža, na koncu meseca zasluži bistveno več kot povprečni sosed, ki mu iz usmiljenja (ker poba pač nima nič in si išče prenočišče) pokloni evro ali dva. Neobdavčeno, se razume.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi