29.10.2007

Razočaran in jezen, da bi se ugriznil v lastno rit!

Objavljeno v Solze 11:28 avtor: sosed

Ok, dihi z mano. Štej do 10! Misli srečne misli… Ma nič ne bo pomagal, zdele sem besen kot ris! Nekdo mi je pred nosom spelal pianino. Argggthfgt! Že dva meseca spremljam tržišče rabljenih klavirjev. Saj se spomnite – otroške sanje in to.  Skratka, ugotovil sem, da je na trgu zelo malo novih glasbil. Istih nekaj klavirjev gledam že nekaj tednov. In potem se danes prikaže oglas za točno to kar iščem. Rabljen, lepo ohranjen Belarusov pianino za 800€. V ceno vštet prevoz, prva uglasitev, petletna garancija… Dejstvo, da ta trenutek za klavir še nimam prostora, me sploh ne skrbi. Že danes oddrvim plačat aro, me bo že počakal nekaj tednov pa tudi če mu ležarino plačam!

“To je to, ta je moj,” si mislim in nasmeh se mi razleže okoli glave, da se ta skoraj odpre kot pokrovka ekonom-lonca. No, 5 minut kasneje se tudi je, ko mi z druge strani telefonske žice prijazni možak razloži, da je MOJ pianino glihkar prodal! Neeeeee!!!!!

In tako sem spet na začetku … Le, da sem malo bolj jezen kot sem bil zjutraj.

  • Share/Bookmark

26.10.2007

Patetika resurection

Objavljeno v Žlica vegete 14:21 avtor: sosed

Zadnjič sem pod svoj patetični zapis bolj za šalo kot zares prilimal James Bluntov ultra patetični srce parajoč singel Goodbye my lover. Vse skupaj je bilo bolj tako – to make a point. Ampak v procesu sem se očitno okužil. Jebat ga, bil sem ravno v dovolj ranljivem stanju, dovzeten za čustvene izlive in izpovedi jokajočega deca s smešnim glasom in dopadljivimi besedili.

Karkoli se je že zgodilo (ojoj sosed, kaj bo s tabo!?), Bluntova muzika mi je postala všeč. In sem kot pravi pirat šel, si nasnel oba njegova albuma in totalno padel v to depresivno, melodično, no drum& bass, soft porn, osebnoizpovedno glasbo. In sedaj komaj čakam da kupim tisti klavir, o katerem sem razlagal pred časom in nanj prenesem vse na novo odkrite harmonije. Na kitari jih imam itak že naštudirane…

Baje se klin zbija s klinom, zato bo Blunt prvi, ki bo že drugič zapored občutil gostoljubje mojih strani. Predstavljam vam komad, s katerim sem pravkar okužen. Kaj naj, vedno sem bil sucker na kvalitetne sentiše. Pozna kdo zdravilo? And here I go… uuu-uuu-uuuuuu…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

25.10.2007

Smeh, solze in žlica vegete

Objavljeno v Žlica vegete 11:02 avtor: sosed

Ko sem odprl svoj sosedski blog, sem dolgo razmišljal o nazivu svojega virtualnega domovanja. Iskal sem nekaj, kar bi najbolje opredelilo to, kar se bo dalo brati na teh straneh. Nekateri svoje zapise zožijo na foto-zgodbe, drugi na družbeno-politične komentarje, tretji na kuharske recepte, četrti na objavljanje vicev … Sam pa sem se že v štartu odločil, da bom pisal o vsem, kar se mi bo zdelo vredno razmisleka. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da se je morda ravno zato na teh straneh znašlo marsikaj, kar bi se mi sicer zdelo preveč osebno za objavo na internetu, ampak kurc, sem si mislil, če se gremo, se pejmo do konca…

Zakaj smeh, solze in vegeta? Zapisi so v prvi vrsti odsev mojega življenja. Z vsemi vzponi in padci, nesrečami in veseljem, hecom in stiskami. Življenje pa se mi vedno zdi tro-plastno. Tu je vedno veselje, le korak stran na nas vedno preži nesreča, vse skupaj pa je, kot v neki veliki kozmični mineštri, začinjeno z žlico najrazličnejših začimb. Nekatere so sladke, druge pekoče, nekatere so lahko prebavljive, druge povzročajo pravo zapeko. Kakršnekoli že so ta hip, so prav one tiste, ki dodajo našim dnem poln okus.

Dihljaj od mene,
ko lovim po nebu ptice,
z njimi plešem med oblaki,
ko nasmeh mi lomi lice.

Milje proč,
poet ko se zbudi,
skalpel ko me zareže,
srce ko zaskleli.

A ti ostajaš,
ko nese jim pete.
Z mano v smehu in solzah
s skodelico vegete.

sosed

  • Share/Bookmark

24.10.2007

Moje male odvisnosti

Objavljeno v Ko piše srce 11:13 avtor: sosed

“Živjo, moje ime je sosed in sem odvisnik!”

Menda je to stavek s katerim se začne zdavljenje sleherne zasvojenosti. Če se seveda sploh želiš zdraviti in si projektu ‘ozdravitve’ pripravljen nameniti velik kos sebe. Jaz si ne želim sprejemati žrtev, pravzaprav si sploh ne želim, da bi se odvisnosti znebil…

K razmisleku o tej temi me je spravil film Mr.Brooks, ki sem si ga ogledal pred kratkim. Gre za film o tipu, ki je sicer uspešen poslovnež, zvest mož in ljubeč oče, skratka ‘man-of-the-year’ material, a ima eno mini napakico, ki jo celo življenje upešno skriva: tipo je majčkeno zasvojen z ubijanjem. Jeba, vam povem…

An addiction is a recurring compulsion by an individual to engage in some specific activity, despite harmful consequences to the individuals health, mental state or social life.

Skratka, po ogledu filma sem spoznal, da sam nimam (več) težav z odvisnostmi. Vsaj ne s tistimi, ki bi nedvomno spadale v okvirje zgornje definicije. Imam pa več manjših in človeku-prijaznih odvisnost. Ampak mar nimamo teh vsi? S tem mislim na zasvojenost, ki nima škodljivih posledic. Nasprotno, posledice zasvojenosti o kateri govorim so lahko sila prijetne.

Sam sem mnenja, da nisi odvisnik le takrat, ko se oklepaš neke aktivnosti, kljub njeni škodljivosti, temveč takoj, ko si brez nje ne moreš predstavljati življenja. In v tem primeru imam tudi jaz en velik žakelj zasvojenosti. Tako fizičnih kot psihičnih. Vendar o njih kdaj drugič. Danes sem naredil prvo potezo ter sebi in svetu priznal, da sem odvisnik. Že jutri pa bom storil korak naprej in skušal povečati dozo stvari in oseb, ki me osrečujejo in definirajo. Upam, da bodo tudi one sledile duhu zasvojenosti , se me oklenile ter me spremljale skozi življenje, kjerkoli že bom…

  • Share/Bookmark

23.10.2007

Sladka patetika

Objavljeno v Žlica vegete 08:56 avtor: sosed

V teh dneh, ko sem po mesecu in pol dela z obnavljanjem stanovanja (nikoli konca) že popolnoma izžet, ko se me zaradi mraza v tem istem stanovanju (ne, radiatorji še niso montirani) vedno znova in vsakič v malo hujši obliki loteva prehlad, v obdobju, ko smo zaradi vremena vsi malo zasanjani, v času, ko se počasi selimo v varno naročje svojih toplih domov ter ob tem opuščamo zunanje aktivnosti, ko čaj z rumom izpodrine rosno pivo, topla peč hladno prho in debela odeja tanko rjuho, se tudi v našem razpoloženju pojavijo določene spremembe. No, vsaj pri meni je tako.

Tik pred zimo se vedno počutim tako prekleto melanholično. Nisem slabe volje, niti ne zamorjen, čaprav morda marsikdo, ki mi je blizu dobi tak vtis. Sem samo malo zasanjan, pretirano čustven, rahlo odsoten in z eno besedo … patetičen.

K patetičnem razpoloženju se odlično poda patetična glasba. In ni veliko glasbenikov, ki bi se v žanru patetike znašli bolje kot se znajde James Blunt. Uživajte z mano … v sladki patetiki.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

22.10.2007

Fajdon

Objavljeno v Poezija 09:53 avtor: sosed

Začnimo teden z malo poezije in veliko filozofije. Spodnjo stvaritev je nareč navdahnil Platonov dialog z istoimenski naslovom. Pesem nima nekega hudega umetniškega presežka, kot verjetno nobena od mojih, ampak vseeno jo poklanjam vam v presojo. Pa lep začetek tedna vsem skupaj!

… Fajdon je slavni dialog o nesmrtnosti duše. Sokratu, ki v ječi čaka na smrt in svoje učence s filozofsko dialektiko prepričuje, da je duša nesmrtna, v tem nesmrtnem dialogu ugovarjata dva izmed njegovih ‘apostolov’…” (Uršič, Marko: Filozofski pogovor in samogovor).

Fajdon

Verjameš starcu učenjaku,
modrecu preteklih dni,
nauku, ki on ga širi,
mar resnico Sokrat govori?

Morda telo je res oklep,
ki ga spirit zapusti,
da po smrti v družbi bogov,
vesoljni resnici bi zrl v oči.

Zna biti, da me varajo čutila,
in srce me pelje v zmoto,
a duh, čeprav ujet v telo,
nebeško je spoznal lepoto.

V objemu rok Boginje,
svoj dom je našla duša,
kdor v njenem objemu počiva,
polnost življenja na Zemlji okuša.

Naj Fajdon žaluje za mrtvim telesom,
in skreše si kodre učenec v spomin,
zavrže naj nauk čakanja na smrt -
raje življenja hlapec kot smrti sem sin!

sosed

  • Share/Bookmark

19.10.2007

Policaji v službi državljanov? Kaj takega pa še ne!

Objavljeno v Smeh 10:24 avtor: sosed

S Policijo imam precej slabe izkušnje. Ne, nisem kak hud prestopnik in razen nekaj manjših prekrškov in khm, no ja “napada in žaljenja uradne osebe” nisem prišel navzkriž z zakonom. Seveda tudi takrat nisem napadel policajev – halo, bil sem mulc, policaji so bili pa trije – priznam pa, da je bilo nekaj ‘težkih’ besed po tem, ko so brez razloga vklenili pol leta mlajšega bratranca. Razplet zgodbe? Par udarcev po hrbtu, solzilec v obraz in nagradna vožnja z marico. Vse skupaj je bilo potrebno opravičiti s prijavo sodniku, v kateri je med drugim pisalo, da sem s policaji fizično obračunaval. Jaz z njimi? Ta je pa dobra…

Ampak pravzaprav nisem hotel pisati o tem. To je samo ena od prigod, ki sem jih imel sicer s policaji kar nekaj, iz vsake od njih pa sem odkorakal jezen in obupan. V gimnazijskih letih sem pač veliko žural, ogromno noči preživel v mestu, po parkih v družbi kitare in prijateljev, hodil po koncertih, z navijači sem se potikal po tribunah slovenskih in evropskih športnih objektov in tako videl marsikaj. Včasih hočeš-nočeš padeš v spiralo nasilja, ne da bi si tega želel ali to kakorkoli priklical in v veliko primerih so se kot bad guyi pojavljali mladi, živčni in neizkušeni policaji.

Pa naj bo dovolj o tem. Dejstvo je, da med policaji pač nimam najboljših prijateljev. Danes pa bi rad (ja, vsaka stvar je enkrat prvič) policaje pohvalil.

Včeraj sem med hudim nalivom z zamudo drvel iz službe proti vrtcu po kavboja in ko me je ravno ustavila rdeča luč, sem nedaleč stran ob cesti opazil nesrečneža, ki ga je avto pustil na cedilu. Zato je stopil iz avta in ga poizkušal odstraniti sam, kar je seveda precej težko, če moraš ob tem še držati za volan. Da ne omenjam kako se je moral revež počutiti v takšnem nalivu ‘porivati crknjen avto’ proti pločniku.

In ko sem tako na hitro skušal razrešiti moralno dilemo (pomagati nesrečnežu, ali šibati naprej proti vrtcu), se je ob njem pojavil policijski avto. ‘Na, zdaj pa še to,’ sem si mislil. Ampak na moje presenečenje sta iz avta stopila dva policaja, se naslonila na golfa ob cesti ter ga potisnila proti robu vozišča. Ko sem že pričakoval, da bo eden od njih prijel za svoj blokec in revežu prilimal kazen za karkoli že, so si pomahali v pozdrav in se razšli.

Zdaj sem pa res videl vse. Dva policaja (ne samo en!), ki dejansko pomagata državljanu. Ok, mogoče so se poznali in mogoče bo revež naknadno dobil položnico za oviranje prometa, ampak tokrat ne bom predvideval najslabšega. Koristni policaji, ne morem verjet…

In ko sem še vedno na pol v šoku nadaljeval svojo pot, se nisem mogel znebiti misli na to, kako bi se odzval, če bi se sam znašel v podobni situaciji kot možak, ki sem ga opazoval. Verjetno bi bilo presenečenje še toliko večje, ampak žleht kot sem, bi gotovo izkoristil priložnost za vsaj delno ‘povračilo stroškov’. Brez dvoma bi na tistem dežju in vetru, sredi ene izmed najbolj prometnih cest v Ljubljani z nedolžnim izrazom na licu čisto malo in povsem neočitno … zategnil ročno.

  • Share/Bookmark

18.10.2007

Ujetnik

Objavljeno v Poezija 12:11 avtor: sosed

Spodnji sonet je nastal v nekih drugih časih. V tistih dneh je bilo sonca bolj malo in še takrat, ko je šibkemu žarku uspelo izboriti pot med gostimi oblaki, mu je sledila nevihta. Močnejša kot kadarkoli prej. Vendar veter se je naposled obrnil in prišli so lepši časi. Na deževno dobo me danes veže le še slab spomin in globoke brazde, ki jih je pustilo za sabo neurje. In hvala bogu, da jih je. V njih sedaj rasejo rože. Zalival jih bom dokler bom živ…

Ujetnik

Ždel sem pozabljen na robu prepada,
dolgo že čakal na klic iz globine,
omahnil sredi morbidne tišine,
upal, da tema svetlobi zavlada.

Naj skala na dnu ozdravi mi rano,
naj strašni popelje me v temo demon,
a v tistem mi angel nameni poklon,
brhko telo se mi ujame v grano.

Visim zdaj s previsa ko veter divja,
spira neumorno mi dež vonj cipres,
priklenjen, ko sonce pripeka z neba.

Mi v vice preklete je duša zašla,
ko angel postavi mejnike nebes,
takrat šele truplo mi trešči ob tla.

sosed

  • Share/Bookmark

17.10.2007

Sosedovi muffini

Objavljeno v Žlica vegete 11:09 avtor: sosed

Mesec ali dva nazaj, sem kolegici Zlobi dal obljubo, da ji v roku enega tedna spečem virtualne mafne in obajvim recept. Draga Zloba, iskreno se opravičujem za zamudo in upam, da se v tem času nisi že sama naučila pečt. Če si se pa prosim pozabi vse kar znaš in se prepusti varnim rokam mojstra soseda, ki te bo popeljal v čudoviti svet peke čokoladnih mafnov. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

16.10.2007

A to vam povem vsem skupaj na glas!

Objavljeno v Smeh 12:01 avtor: sosed

Pred kratkim se je v skromnem domeku naše hiške zgodil velik koncert. Bilo je petje in bili so recitali. Tolklo se je po bobnih, proslavila se je pihalna sekcija in preigravale so se kitarske solaže. Igral je bend ‘Trio fantastikus’, ki je dobil ime po slavnih treh barabah iz Alan Fordovih stripov. Igrali so cel večer, čeprav je bila publika, kljub prostem vstopu in celo konzumaciji, precej neodzivna. Edini član občinstva – labradorec Kahn – je namreč po nekaj preigranih komadih zgrožen zapustil prostor, izpraznil skledo z vodo, se zvil v svoj kot in … zaspal.

Ker verjamem, da je vsaj pred frontmenom skupine še obetavna ter svetla glasbena prihodnost, na tem mestu objavljam njegov prvi single v ‘a cappella’ izvedbi. Dame in gospodje, spoštovana blogerska srenja, pradstavljam vam kavboja in njegov prvi singel, tam-tarararam (to so fanfare!) SLonČeK JakOnČEk!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »