2.10.2007

Vsi proti enemu, eden proti vsem…

Objavljeno v Solze, paralelni svet 09:55 avtor sosed

Verjetno se boste strinjali z mano, da družini obeh partnerjev v ljubezenski zvezi velikokrat odigrata pomembno vlogo. Seveda ne vedno. Ogromno je odvisno od tega kakšne so vezi znotraj družine, do kolikšne mere so življenja družinskih članov prepletena in povezana ter kolikšna je stopnja vpliva ali moči sugestije na relaciji starš – otrok.

Kadar vse klapa in so starši zadovolni z otrokovo izbiro partnerja, je poseg družine v razmerje logično manjši, ko pa so starši nezadovoljni s potencialnim zetom ali snaho in so hkrati v otrokovih očeh nosilci močne moralne avtoritete, takrat pa zna močno zaškripati. Bodisi v odnosih znotraj primarne družine, bodisi na relaciji fant – dekle. V vsakem primeru pa je veza postavljena na preizkušnjo. Žal je tako, da se veliko posameznikov zaradi tega znajde pred dilemo. Partner ali starši? Ok, ta dilema je najbolj trivialna od vseh. Obstajajo tudi druge, bolj prikrite, a zato nič manj boleče. Do katere mere se je smiselno upirati staršem? Do katere mere prikrivati ali izkrivljati resnico? Na kakšni distanci držati partnerja? Koliko njegovih ali njenih čustev žrtvovati, da bo volk sit in koza cela? Na koncu pa se, vsaj takrat, ko zaškripa, vedno znova pojavlja najbolj preprosto vprašanje od vseh: ‘Se sploh še splača truditi?’

Mirsad je dober in načelen človek. Vedno je verjel v trdo delo in zagovarjal tezo, da se mora vsak posameznik čimprej osamosvojiti in poiskati svojo pot. Slednja ga je pred nekaj leti pripeljala v Slovenijo. Rodna gruda mu ni ponujala ničesar drugega kot revščino in obup, zato je pustil vse kar je poznal in se odpravil v tujino. Tu je srečal Uršo, ambiciozno in lepo dekle. Absolventko prava, edinko premožne družine, precej vplivne v svoji okolici. Doma so imeli odvetniško pisarno. Ob prvem dotiku sta vedela, da je to kar čutita nekaj posebnega. Zaprisegla sta si, da tega ne izgubita nikdar. Naj stane kar hoče.

Njena starša nista videla osebe, ki jo je v Mirsadu prepoznala Urša. Videla sta Bosanca, ki je s pomočjo delovne vize vdrl v njihov svet. Videla sta muslimana, zato sta se ga bala. Videla sta slabo izobraženega tujca, ki je v trenutku uničil sliko, ki sta jo risala v dolgih letih sanjarjenja o vnukih, birmah, božičnih praznikih in nadaljevanju družinske tradicije.

Sledili so prepiri kakršnih družina poprej še ni poznala. Kot domine iz kart so popadale vrednote in načela, temeljni kamni na katerih so gradili medsebojne odnose. Urša je zapustila dom, starše ter kariero, ki se ji je obetala pod njunim okriljem. Tako kot Mirsad pred leti je zapustila vse kar je poznala in vstopila v nov svet. Nekaj časa sta bila srečna, vendar Urša nikoli ni prebolela razkoraka s starši.

Veliko je jokala. Naskrivaj in v temi, največkrat ponoči, ko je mislila, da Mirsad spi. Pa ni spal… Slišal je vsak vzdih in čutil vsako solzo. Tudi on je trpel. Dokler ni imel dovolj. Breme, ki ga je ves ta čas nosil na ramenih je postalo pretežko. Iz njenega življenja je odšel nenadno in tiho. Tako kot je vanj tudi vstopil.

V slovo ji je pustil le pismo. Preveč ga je bolelo, da bi se lahko odkrito pogovoril. Od vsega kar je imela, so Urši ostale le besede na papirju. Ostala je le tinta, razmazana od solz, ki so kapljale na papir, medtem ko ji je sporočal svoje poslednje misli. Ostal ji je ‘rad te imam’ na dnu lista v naglici iztrganega iz starega zvezka. In ostali sta ji dve črtici, ki jih je zadnjih nekaj dni skrivala v predalu nočne omarice.

  • Share/Bookmark
 

16 komentarjev »

  1. senoritasenorita pravi,

    2.10.2007 ob 10:46

    Kruto, pa vendar tako zelo resnično…

  2. mojcasmojcas pravi,

    2.10.2007 ob 10:50

    Ah, jaz bi pa tako rada slišala srečne ljubezenske zgodbe. Pa jih kar ni in ni :(

  3. Fetalij W. TyschewFetalij W. Tyschew pravi,

    2.10.2007 ob 11:07

    jep, starši so jeba. če jim preveč pustiš vplivat nase… nekateri nažalost nikoli ne pridejo spod njihovega okrilja in si pustijo krojiti življenje

  4. tommbtommb pravi,

    2.10.2007 ob 11:11

    jap … žalostno, prava ljubezenska drama v slogu “Ljubavnih romanov” , pa vendar zelo razumem tudi njene starše … a on je s svojim že malo osladno viteškim dejanjem (ki nima veliko skupnega z realnostjo) dokazal da mu resnično samo ona in njeno pučutje in občutenje pomeni največ … samo vprašamo se lahko kdaj se bo viteški Mirsad povsem “naključno” spet pojavil v njenem življenju in ga spet zagrenil – pred ali po tem, ko ji bodo vsaj delno zacelile srčne rane ?

  5. sosedsosed pravi,

    2.10.2007 ob 11:23

    da ne bo nesporazumov, dotična zgodba je izmišljena, čeprav verjamem ali pa vem, da obstaja mnogo parov, ki bi se z njo zlahka poistovetili.

    @senorita, ‘resnične zgodbe’ so vedno najbolj krute.

    @mojcas, dobrih zgodb ne gre iskati… potrebno jih je napisati!

    @Fetalij, ko te nekdo 18 ali več let vbija v glavo odvsnost in vztrajno reže peruti, je verjetno težko odleteti. očitno nekateri nimajo te moči…

    @tommb, Mirsadovega dejanja ni potrebno nujno razumeti kot viteštvo. mogeče je šlo za egoizem in pobeg… v svobodo? domov? v smrt? …

  6. Safet Ali-begSafet Ali-beg pravi,

    2.10.2007 ob 12:36

    Resda, da je ta zgodba izmišljena, konkretnih bi se dalo najti tudi nekaj, a je problem, ki ga obravnava še kako resničen. Problem, ko starši mislijo, da partner njihovega otroka ni ravno pravi. Ni prevega socialno-ekonomskega statusa, geografskega porekla, nacionalnosti, barve kože, veroizpovedi in še marsičesa. Ni toliko problem v tem ali starša “obrajtata” otrokovega partnerja, konec koncev si partnerja izbiraš zaradi sebe, problem je, če želita uveljaviti svojo voljo. Kar pa vedno privede do solz, zamer, slabega počutja. V zgornji zgodbi sta uboga prav oba. Urša, ki bi se rada osvobodila starševskega vpliva (psihološko se osamosvojila) pa ji ne gre in je razpeta med njimi in Mirsadom. In Mirsad, ki je nesprejet s strani njenih staršev, no, s tem se da živeti, obenem pa vidi sebe kot problem Uršinih solz. Včasih ljubezen ni dovolj. Čeprav sem nekoč mislil, roko dajal v ogenj, da je.

  7. sosedsosed pravi,

    2.10.2007 ob 13:56

    odobravanje partnerjevih staršev godi in gre za poseben občutek, ko veš, da si sprejet v njegov ali njen družinski krog. Pravzaprav ni pravega smisla, da bi si stali na nasprotnih bregovih v koliko nas resnično druži ljubezen do iste osebe… Pa vendar, kot ugotavljaš sam, kvalitetni odnosi na tem nivoju gotovo niso nujni za obstoj kvalitetnega in zdravega razmerja. Težave se začnejo, ko starši kažejo izrazito odklonilno mnenje.

    Poznam par Mirsadov in nekaj Uršk in od tu sem črpal idejo za zgornji primer, ki se mi zdi, (kljub temu, da sem ga pač doteral do skrajnosti) precej tipičen za okolje v katerem živimo… žal…

  8. strojnikstrojnik pravi,

    2.10.2007 ob 16:12

    Tudi sam imam za svoje otroke želje, “načrte” in upanja, čeprav so še zelo majhni. Ampak to je moj problem, ne njihov. In naj tako tudi ostane. Upam, da z leti ne bom postal zateženec (še večji, kot sem že itak).
    Ti Sosed, pa daj že kaj spodbudno veselega napiši. Bi se že spodobilo. Pa kakšna fotka žuljev bi se že spodobila, če že pišeš bolj po redko.
    LP

  9. buba švabebuba švabe pravi,

    2.10.2007 ob 16:29

    Žalostno, ampak resnično. Od nekdaj so bili Romei in Julije in verjetno bodo… :(

  10. buba švabebuba švabe pravi,

    2.10.2007 ob 16:31

    …bodo vedno, sem mislil napisat…

  11. strojnikstrojnik pravi,

    2.10.2007 ob 17:04

    Mislim, da sem ravnokar še črtice skužu…
    In se spet zamislil…

  12. buba švabebuba švabe pravi,

    2.10.2007 ob 17:42

    Ja v črticah je glavni efekt, v črticah… :)

  13. Ana pravi,

    2.10.2007 ob 18:27

    Hm, zgodba ni izmišljena. Prepoznala sem se v Urški, ki je imela svojega Mirsada, le da se pri nama ni zgodba končala z dvema črticama. Ne morete razumeti, kako je neki osebi, ki se mora odločiti med sedanjo in potencialno bodočo družino – kakšen stres, mali miljon neprespanih noči, objokane blazine… Jaz in moj “Mirsad” nisva več skupaj – je grozno bolelo, ko se je “viteško” umaknil, ampak sem se prepričala v pregovor “vrijeme liječi sve rane”. Zdaj se počutim bolje, i’ve moved on, če lahko tako rečem. Ampak nek prezir do lastnih staršev globoko v meni še obstaja zaradi tega. Svojem otroku tega nikoli ne bom naredila, saj nočem da bi občutili kaj takšnega do mene.

  14. milojkomilojko pravi,

    2.10.2007 ob 23:13

    spet hudo napisano. poznam tut js par takih primerov in res upam, da pr men tako ne bo.

    ampak zakaj še v tako resnih situacijah dobim smešne asociacije? je**le te črtice :D

  15. nataša pravi,

    3.10.2007 ob 09:01

    Uhhh, starši in njihova pričakovanja… Moj “Mirsad” je tudi neprimeren, len, nevzgojen, v glavnem nič od tega, kar so “moji” določili, da je meni “primerno”. Ne zavedajo se pa takšni starši, da so naša življenja enkrat čisto NAŠA, in da so imeli svojih 5 minut, kjer so nam dali (najbrž) največ in najboljše, kar so v danem trenutku zmogli.
    Nikakor ne moremo in ne smemo sprejet izbire po njihovih kriterijih, ker ne odgovarjajo našim željam in potrebam. Tako ostajamo njihove sence, marionete njihovih vrednot, čeprav so sveto prepričani v svojo dobronamernost. Vse to ima pa le malo skupnega z ljubeznijo.
    Preživljala sem to zgodbo z dvema črticama vred. Ko vidiš, da je njihova “ljubezen” tako močna, da te z odporom gledajo v vsak dan večji trebuh, da se ne veselijo tvojih dosežkov, prizadevanj pri spletanju gnezda, da s prezirom prhnejo ob izkazovanju drobnih pozornosti in ljubezni izbranem “Mirsadu”…potem se mora nekaj spremeniti. Ali kloneš ali pa jih postaviš na svoje mesto in živiš svoje življenje, do katerega imaš ABSOLUTNO pravico, ker si zato rojen na ta svet.
    Odločitev je obupno težka (nosečnost je prijetno pričakovanje…druga prav tako…), vendar se splača borit zase. S podporo partnerja gre. Ne brez solza in slabih dnevov, vendar gre. Poleg tega te ta boj poveže. Veliko bolj kot skupne aktivnosti in kup drugih “pomembnih” stvari za vezo.
    Kakorkoli, meni se je splačalo borit in sem danes vesela svoje trme in upornosti. Upam, da uspe še mnogim. Mogoče drugič tudi Urški…

  16. sosedsosed pravi,

    3.10.2007 ob 09:14

    ana, nataša,

    hvala za vajine prispevke. verjamem, da vama je bilo težko in vesel sem da sta obe preskočili ovire, vsaka na svoj način. sta pa tudi vidve dokaz, da se o tej temi odločno premalo govori. zanimivo je, kako vse ‘šole za starše’ kot po pravilu vsebujejo predavanje ‘kje in kako otroku postaviti meje”. mislim, da bi bilo na mestu razmisliti o predavanju ” kje in kako naj starši postavijo mejo sebi”

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !