15.10.2007

Guspod, a se lahko mal igrava z vašim otrokom?

Objavljeno v Smeh 11:30 avtor: sosed

Včeraj popoldne smo izkoristili čudovito vreme in se odpravili v Tivoli. Po krajšem sprehodu po parku, sva se s sosedo zasidrala na bližnji s soncem obsijani klopci, medtem ko je kavboj tekal sem in tja. Odkril je namreč nov način zabave. Oči štopa: “tri – štiri – zdaj,” on pa v najkrajšem času teče do konca igrišča in nazaj, vmes pa se (recimo) spusti po toboganu in se pri tem smeji, kriči, krili z rokami in nasploh uživa vse povprek. Na koncu zabave pridrvi nazaj, jaz pa mu povem čas. Sicer mu podatek pove bolj malo, ampak važen je proces!

Njegovo veselje so seveda opazili vsi prisotni na in ob igrišču. Bilo ga je res težko zgrešiti – še težje pa njegova navijača, ki sta divjanje sprevmljala s huronskim navijanjem!

Po nekaj minutah zabave pa sta k nam pristopila dva malčka, stara nekje med 6 in 8 let. Pogumnejši od dvojice je stopil korak naprej in v rahli zadregi izustil stavek iz naslova: “Guspod, a se lahko mal igrava z vašim otrokom?” in “A se lahko tut midva štopava?” Seveda sem oba povabil k igri in dvojica se je izkazala za neizprosen in predvsem zelo tekmovalen par. Najprej sta tekla, potem sta skakala po eni nogi, pa po drugi, pa ritensko in na koncu tekmovala celo v prevalih! Celo ko sem v smehu dejal naj probata teči po rokah, sta me vzela absolutno resno in se z vojaško disciplino na vse pretege poizkusila tudi v tej disciplini. Še Nejko, ki se je sprval stiskal k meni in ju gledal nekoliko postrani, se je iz srca nasmejal, ko se je ‘ta pogumni’ vrgel v pesek in demonstriral “plazenje gosenice”. V strahu pred jeznimi starši sem skušal njegovo početje prekiniti, vendar požrtvovalnost je bila na vrhuncu. Cena pa niti ni bila tako strašna: pesek v laseh in ušesih ter strgana trenirka. Bo že mama umila in zašila!

Kljub obilici smeha smo se ’sosedovi’ odpravili proti centru in Allegriji, kjer smo si kasneje privoščili obilno kosilo, dvojici pa smo zaklicali le še ‘živjo’ v pozdrav. Iz nasmejanih škrbastih ust smo dobili podoben vzklik, le kavboj je bil deležen posebne pozornosti: dobil je trepljaj po ramenu in “Čao, momče!”

Nasmejani smo se podali v smeri centra, v meni pa je počivalo posebno zadovoljstvo in spoznanje, da nekaj pa že moraš delati prav, ko otroci željni igre prihitijo k tebi in se sami povabijo na zabavo.

  • Share/Bookmark

12.10.2007

Nasmejan s šmrkljem do kolen

Objavljeno v Žlica vegete 14:31 avtor: sosed

Totalno sem zbolel. Kašljam, škripam in pod pogojem, da si v nos usujem pol deci operil kapljic, celo smrkam – v nasprotnem primeru je nos do konca zabetoniran. Bolan sem že cel teden, ampak danes sem pa čisto na koncu z močmi!

In zdaj me boste skušali potolažit z besedami:”ej, pa sej je petek si boš vsaj čez vikend lahko malo odpočil.” Ne, ne bo šlo. Jutri imam že zjutraj naročena dva kolega – štemamo za štrom v kuhinji, polagamo laminat … v maminem bodočem stanovanju, ki je mimogrede tudi neogrevano. Jes, to bo še žur!

Ampak kljub temu se ne dam! In si vztrajno ponavljam besede: Lajf iz bjutiful! Te dni (prehladu navkljub) letim med oblaki in se vsem težavam smejim v fris. Nisem si še na jasnem, ali gre pri vsem skupaj za neko bolezensko-delirično stanje in bi me moralo skrbeti, ali pa je dejansko res, da se naše splošno počutje začne ter konča zgolj in samo v naših glavah. Tam pa zadnje dni … domujejo ptičke.

Men se je res poslabšal, grem na čaj!

  • Share/Bookmark

11.10.2007

You got me wrapped around your finger!

Objavljeno v Žlica vegete 21:52 avtor: sosed

Tale objava je čisto samo tvoja. Poslušaj, dokler se ne obrabi. Ker sem najboljši pa prilagam tudi besedilo, da ne bo za vedno ostalo pri ‘la-la-la’. (Ja, ko je sosed zaljubljen, sosed piše neumnosti)

YouTube slika preogleda

Linger lyrics

If you, if you could return, don’t let it burn, don’t let it fade.

I’m sure I’m not being rude, but it’s just your attitude,
It’s tearing me apart, It’s ruining everything.

I swore, I swore I would be true, and honey, so did you.
So why were you holding her hand? Is that the way we stand?
Were you lying all the time? Was it just a game to you?

But I’m in so deep. You know I’m such a fool for you.
You got me wrapped around your finger, ah, ha, ha.
Do you have to let it linger? Do you have to, do you have to,
Do you have to let it linger?

Oh, I thought the world of you.
I thought nothing could go wrong,
But I was wrong. I was wrong.
If you, if you could get by, trying not to lie,
Things wouldn’t be so confused and I wouldn’t feel so used,
But you always really knew, I just wanna be with you.

But I’m in so deep. You know I’m such a fool for you.
You got me wrapped around your finger, ah, ha, ha.
Do you have to let it linger? Do you have to, do you have to,
Do you have to let it linger?

And I’m in so deep. You know I’m such a fool for you.
You got me wrapped around your finger, ah, ha, ha.
Do you have to let it linger? Do you have to, do you have to,
Do you have to let it linger?

You know I’m such a fool for you.
You got me wrapped around your finger, ah, ha, ha.
Do you have to let it linger? Do you have to, do you have to,
Do you have to let it linger?

  • Share/Bookmark

10.10.2007

Erotika

Objavljeno v Poezija 20:55 avtor: sosed

Neverjetno je, kako včasih prebereš nek svoj stari tekst in v njem vidiš nekaj čisto drugega kot takrat, ko si ga napisal. Hrepenenje dobi lice, goreča želja postane nekaj povsem vsakdanjega, skriti pomeni pa se razkrijejo kot povsem banalni. In potem letiš čez vrstice in se zdi, kot da si pisal za nekoga, ki ga še nisi poznal. Da si slutil, kar čutiš danes in govoril kot prerok, ki ne verjame svojim besedam, dokler se ne utelesijo.

Ja, vem, včasih znam bit težek. Morda bi bilo bolje, ko bi pustil, da verzi govorijo namesto mene – ne glede na to, kako banalni znajo izpasti.

JUTRO

Še predno za hribom se sonce zbudi,
ko prve se s petjem oglasijo ptice
in veter potihne v krošnjah dreves,
začutim da roka polzi mi čez lice.

Nežno ščemenje čez prsi potuje
in gladi razgaljeno vroče meso,
še vedno v sanjah si iščem zavetje,
le sapica tvoja hladi mi telo.

Vroči poljubi zasipajo vrat,
se spuščajo nižje v ritmu balade,
nežno ječanje predrami tišino,
strastno vzameš si predmet naslade.

Pohota zbudi se in želja goreča,
priviješ se k meni, zaplavaš v objem,
šepečeš priznanje ljubezni v uho,
ko prvič globoko v tebe prodrem.

Sonce že davno je hrib zapustilo,
budilka razbita v kotu leži,
v spokojni tišini po jutru tem vročem,
ljubezen na potnih mi prsih zaspi…

sosed

  • Share/Bookmark

9.10.2007

Dal bi ti srce, da bi bilo za oba

Objavljeno v Žlica vegete 13:13 avtor: sosed

Oni dan sem se s pomočjo Google analitika sprehajal po ključnih besedah, ki so nič hudega sluteče posameznike  pripeljale do mojega bloga in se ob tem, podobno kot pred časom mojcas, kašpar, zloba in verjetno še kdo, neizmerno zabaval.

Kot sem storil že pri komentiranju Mojčinega prispevka, naj še enkrat poudarim mojo zaskrbljenost nad dejstvom, da je po objavi prispevka z naslovom Incest v naši družini, moj blog postal zbirališče raznoraznih frikov z osebnostnimi težavami in spolnimi motnjami. Gre za posameznike, ki v brkljalnikih iščejo pojme kot so ‘incest z očkatom’, ‘incest sestrica in brat’ in podobno. V dobrem mesecu po objavi omenjenega prispevka, se je pojem ‘incest’ med keywordsi, ki vodijo na mojo stran, povzpel že na drugo mesto. Prehiti ga le sosed, za njim pa zaostaja denimo ’sosed blog’, ’smeh solze in žlica vegete’ in celo tak paradni konj kot je ‘kadilski zakon’! Incest je med Slovenci očitno bolj iskan, kar me verjetno ne bi smelo presenetiti pa me kljub temu je.

Ko sem brskal naprej, obračal strani in naposled prišel so dna, do tistih zadetkov, ki so bili uporabljeni le enkrat samkrat, sem našel ključno besedo oz. besedno zvezo iz naslova tega prispevka. Dal bi ti srce, da bi bílo za oba. In sem si mislil: ok, sosed, to je pa lepa misel in človek, ki je v brskalnik vtipkal nekaj takega, bo na mojih straneh gotovo našel več zanivih stvari kot nekdo, ki išče po netu slike in clipe incesta.

Nato sem pomislil na nesrečneža, ki je te besede vtipkal v google in pričakoval čudež, ki ga bo odrešil. Mogoče pa je zgolj hotel deliti bolečino in ni imel s kom. Pravzaprav ne vem, kaj ga je gnalo, niti ne vem, če je na mojih straneh našel tolažbo, vem le, da je na njih ostal 8 minut, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. žal nimam programa, ki bi vedel povedati, kam je šel in če je našel, kar je iskal.

Razmišljal sem, da je nesrečni junak morda skušal najti le besedilo ali citat, ki vsebuje zgornji stavek, vendar jaz ga nisem našel. Znalo bi biti tudi to, da je vse skupaj le napaka v copy-paste proceduri. Morda. In če ima kdo še boljše pojasnilo, ga vabim naj ga deli z mano…

V kolikor prepričlivejše  razlage ni, pa bom dopustil, da moja romantična plat potegne svoje zaključke in ugotovi, da je revež le mlad ter zaljubljen naivnež s strtim srcem, ki je v iskanju tolažbe zašel na nek zanj tako nepomembni blog.

S to objavo sem mu omogočil varen povratek, če si bo tega želel. Morda bo kdaj ponovno vpisal v iskalnik te besede in prav verjetno je, da se bo med prvimi zadetki še enkrat znašel blog o smehu, solzah in vegeti. Morda bo nanj tudi kliknil in povsem zagotovo ugotovil, da je s tistimi besedami, kljub temu, da tega takrat ni vedel, sprožil niz dogodkov, ki so naposled pripeljale do te objave. Prepričan sem, da bo spoznal, da je nekdo kljub vsemu mislil nanj in njegovo bolečino. Bolečino, ki bo do takrat že povsem izpuhtela, kot jutranja megla, ki jo razpiha prva malo močnejša sapa…

  • Share/Bookmark

8.10.2007

Začela se je indoor sezona

Objavljeno v Žlica vegete 08:01 avtor: sosed

… ‘in sosed je še vedno polomljen’, bi lahko nadaljeval zgornji naslov. V soboto ob 20h smo namreč odprli četrto zaporedno sezono basketa. Od tega tedna dalje vse do maja, bomo kolegi enkrat tedensko za dve uri na terenu osnovne šole Kolezija puščali srce in dušo (upam pa, da ne tudi zob).

Prvič je bilo fenomenalno. Pustimo ob strani dejstvo, da smo trije s treningom začeli že ob 9h zjutraj, ko smo zagrizli v stene in položili 20 kvadratov laminata. Tako smo 11 ur kasneje na teren stopili že precej zmahani, a kljub temu zdržali do zadnjega napada in poslednjega koša. Pustimo ob strani tudi to, da me še vedno bolijo palci (ker imam nove superge), ahilova tetiva (ker sem smotan in sem spet štartal na polno) in rit (ker že lep čas nisem tako skakal, da ne bo slučajno napačnih asociacij). Kljub vsemu temu, je večer minil super, igra je bila za prvi derbi sezone več kot solidna, najbolj pa orečuje dejstvo, da smo se dobro prešvicali in ob tem ostali nepoškodovani. Z izjemo manjših težav s prstmi, ritnicami in ahilovimi tetivami …

Tudi bolečina v mišicah, ki vedno sledi prvemu basketu sezone, je majhna cena, sploh če vzamem v zakup masažo, ki ji je sledila. Ob taki prvi pomoči naj me bolijo vse mišice v telesu vsak dan v tednu!

p.s.: Če bi se kdo rad pridružil, je seveda vabljen in dobrodošel. Lahko obljubim vse zgoraj napisano, vključno s polagnjem laminata, le maserko pa si boste morali priskrbeti sami.

  • Share/Bookmark

5.10.2007

Renovacija mi povzroča sive lase!

Objavljeno v Žlica vegete 12:29 avtor: sosed

Dobesedno! Včeraj je bilo na sporedu brušenje sten v predsobi. Vsakemu, ki je kadarkoli delal z izravnalno maso bo jasno, da je osivelost ena izmed glavih posledic tovrstnega početja. Vas zanimajo še ostale? Ena najbolj simpatičnih je ta, da (maski navkljub) iz nosa pihaš kamenčke, iz pljuč pa kašljaš pesek. Grozno, vam povem! Pozitivna plat vsega je edino ta, da sem z ravnanjem sten zaenkrat zaključil – no, dokler se ne lotim kuhinje. Čez vikend so na sporedu pleskarska dela v kabinetu, pričetek polaganja laminata v dveh sobah in popravljanje lukenj v steni, ki smo jih naredili s selitvijo pipe in odtoka meter in pol severo-zahodneje. Wish me luck!

  • Share/Bookmark

5.10.2007

Kavbojev obesek za sosedin nasmeh

Objavljeno v Smeh 07:33 avtor: sosed

Tole objavo je sprovociral čisto in samo Volkec. Tako da, evo care, tebi na čast objavljam eden edini: obesek za avtomobilske ključe, ki ga je za sosedo izbral naš junior.

Za zelenookega tigra še vedno zbiramo ime, tako da s predlogi na plano. V kolikor bo kak predlog res genialen, ga mogoče celo uporabimo.

  • Share/Bookmark

4.10.2007

Izpolnile so se mi otroške sanje!

Objavljeno v Smeh 12:57 avtor: sosed

Ok, tehnično gledano, današnji bombastični naslov ni posem točen. Če bi hotel biti picajzlast, bi moral napisat nekaj takšnega kot: ‘Nepovratno in nepreklicno dejstvo je, da se mi bodo v kratkem izpolnile otroške sanje’… Hvala bogu, da nisem picajzlast in imam dovolj domišljije, da se lahko veselim že kak mesec prej!

Od nekdaj sem se navduševal nad glasbo. O tem sem na teh straneh že pisal. Rad jo poslušam, rad jo izvajam, rad skladam, rad pesnim, ob tem pa sem se vedno navduševal nad različnimi instrumenti. Najbolj sem se posvetil kitari. Najprej klasični – moji prvi simpatiji – kasneje pa sem dobil svojo prvo fatalko, Martin lepotičko, s katero sva skupaj še danes. Dolgo sem se odrekal, da sem si jo lahko privoščil, vendar ni šlo drugače – bila je moja prva prava ljubezen.

Ko sem, še vedno v rosnih letih, odkril Dylana, sem si prvič privoščil trojček. Občasno so se nama namreč pridružile orglice. Tiste v G-ju, C-ju, A-ju … imel sem cel harem. Harem, ki je bil vedno uglašen na strune moje edine.

Kmalu je prišla doba hard rocka in novega punka, z njima pa Harleyeva štromarca (in njen privesek – Parkov feršterkar) s katero sem spravljal ob živce celo ulico. To je bilo obdobje, ko sva z novo ljubico večkrat swingala v družbi ostalih parčkov. Takrat sem jo ob pavzah občasno obrnil z licem proti steni in si dal duška na bratrančevih bobnih. Jebi ga, včasih paše nežnost, drugič surova moč. Kljub temu pa sem se, priložnostnem avanturizmu navkljub, vedno vračal v naročje moje prve ljubezni.

Le neka resnica ji je vedno ostala skrita. Od nekdaj, ampak res odkar pomnim, sem imel neuresničljivo željo, hrepenenje… Želel sem si imeti svoj pianino! A za to nikoli ni bilo prave priložnosti. Ko sem živel v bloku pri starših, nisem imel zanj ne prostora, ne denarja, kasneje, ko sem si ustvaril družino pa bi denar sicer napraskal, stiska s prostorom pa je ostala. Pianina enostavno nisem imel kam za ‘vtaknit’, v kleti bi se mi pa smilil. Zdaj pa se je to spremenilo. Našel sem kotiček, posvečeno mesto, kjer bo stal … samo moj … klavir….

Na ta trenutek čakam od malega. Tako zelo sem si ga želel, da sem izkoristil vsako priložnost, ki sem jo imel za sprehajanje po njegovih tipkah. Pri teti, prijatelju, maminem bratrancu… Ne, nisem šolan pianist. Nikakor. Čeprav bi znal prebrati kakšno noto ali dve. Po tipkah tolčem po posluhu in s pomočjo glasbenega znanja, ki sem ga pridobil ob učenju kitare. Pa vendar tolčem dovolj dobro, da so mi zvoki, ki prihajajo izpod prstov, v veselje.

Pianino bom kupoval čez dober mesec, mesec in pol. V mislih imam nekaj rabljenega in relativno poceni. Med 500 in 1000€. Ciljam na kakšnega lepo ohranjenaga Belarusa, ali malo starejšega Petrofa. Bom videl, kaj mi ponuja trg. Čakal sem celo življenje, zdaj pa imam občutek, da se mi bo strgalo, če bom čakal en dan dlje kot je potrebno!

Še malo in iz sosedove hiše so bodo slišali zvoki podobni spodnjem posnetku (upanje umre zadnje!) . Ok, brez kričanja ponorelih oboževalk pa vseeno… No, mogoče pa bom imel eno … in kar se mene tiče, edino ta velja!

YouTube slika preogleda

Aja, mimogrede, ima kdo klavir za prodat?!?

  • Share/Bookmark

3.10.2007

Pr sosed majo pa nov avto!

Objavljeno v Smeh 13:36 avtor: sosed

Ne, Sosedu njegova Ibiza še vedno služi in upam, da mi bo služila še nekaj časa – nenazadnje me zanjo čaka še 15 mesecev kredita. Je pa soseda KONČNO dočakala svoj prvi avto. Jupi! Komaj čakam, da ga dobim za en krog. Slike testne fure sledijo! Bruuum, bruuum.

Ponosni lastnici seveda želim na tisoče brezskrbnih kilometrov, čim manj obiskov pri mehaniku ter predvsem lepo, udobno, srečno in, bolj kot karkoli drugega, varno vožnjo. Srečno pot, maca!

Tokratni izbor pesmi je precej preprost. Queen in I’m in love with my car …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »