30.11.2007

KoNČnO!

Objavljeno v Smeh 15:35 avtor: sosed

Še malo in končal se bo eden najbolj zaj… in napornih tednov v novejši zgodovini. Moji zgodovini, naturlich. Ja, to je bil teden, ko je šlo vse narobe. Ko so še tisti trenutki, ki bi lahko bili lepi izpadli povsem dugače. Na vseh nivojih. Ampak tudi ta teden se je končal. Kot vsak pred njim. In pred mano je končno spet vikend. Sicer bo kratko, ampak sladko! Tako kot ta objava.

Lep vikend vsem skupaj!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

29.11.2007

Kilometer na kilometer – maraton!

Objavljeno v Smeh 13:06 avtor: sosed

So far so gud, bi lahko zapisal po 6 zaporednem teku brez bolečin v kolenu. Razdaljo sem podaljšal na dobrih 8 km, tempo dvignil na približno 5min/km in zaenkrat še nič ne boli. Upam, da so težave končno za mano in da bom lahko nadaljeval s stopnjevanjem tempa, postopnem podaljšanju razdalje in povečanjem ferkvence treningov.

Drugače je pa tek pozimi, v mrazu, nekaj povsem drugega kot sicer in jaz ga obožujem. Sicer nizke temperature izredno slabo prenašam, ampak ko tečem mi ne pridejo do živega. Prav dober občutek je, ko si mrazu navkljub nekje na PST-ju ali na gozdni poti, da premaguješ razdaljo in odmisliš vse ostalo. Potem pa prideš domov in pustiš, da te napolni tisti občutek zadovoljstva, ker si naredil nekaj zase, skočiš pod topel tuš, si skuhaš čaj in se pogreješ…

Ja, nekaj je v tem teku, kar te zasvoji bolj kot droga…

  • Share/Bookmark

28.11.2007

V planu še več mučenja za moje redne goste

Objavljeno v Kurc pa taka pesem 14:24 avtor: sosed

Po tem, ko ste me ob moji zadnji ekshibicionistični objavi nepričakovani zasuli s pozitivnimi komentarji, se je v meni po dolgem času dokončno prebudila želja po glasbenem ustvarjanju. Yep, I wanna be a rock star!

Pred nekaj leti sem se igral s programom Reason (takratno 1.0 verzijo) in z njegovo pomočjo posnel par instrumentalnih posnetkov. Niti ni šlo za prave ali velike Pesmi, temveč bolj za nekakšne vzorce, pesmice, zapise, ki bi nekoč ob pravi obdelavi in aranžmaju mogoče lahko postali prave pesmi, ki jih nevede slišimo vsak dan, kot podlaga nekemu dokumentarcu, reklami za pralni prašek ipd…

Skratka: te zapise sem po zadnji objavi, ko me je spet prijela ustvarjalna mrzlica, potegnil iz črevesja mojega računalnika. Seveda sem potreboval tri dni, da sem ponovno našel in naložil ustrezno programsko opremo, sample, knjižnice zvokov, ampak naposled mi je uspelo – svoje pozabljene ‘umetnije’ sem obudil od mrtvih in ugotovil, da sploh ne gre za tak poden kot sem pričakoval.

Za začetek vam v pokušino ponujam ‘Celtic forrest’. Uživajte … če lahko …

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Avtorske pravice in vsa đumbalaja, ki sodi zraven, so izključno moja last, zato kremplje stran. Sicer pa, če bo kdo kradel tole, mora biti pa res pomilovanja vreden :)

  • Share/Bookmark

27.11.2007

Komisar Kahn

Objavljeno v Smeh 14:10 avtor: sosed

Najnovejši hit pri nas ni Mojster Miha, niti ne Franček. Celo Đinđa želve smo prerasli. Pravzaprav risanke sploh niso več tako zelo blazno in. Ma kaki, prešaltali smo na serije … Ok, serijo. Ampak tisto za tavelke! Moj mali, še ne štiriletni sin, je namreč začel gledat Komisarja Rexa! Njegovga fotra pa je od šoka zadela kap!

In potem oni dan sedimo popoldne za mizo, medtem ko kavboj gleda Rexa, nakar totalno navdušen priteče v kuhinjo:
- “Očiii, Rex je pa razbojnika pramagu. Veš, ga je kar ugriznuuu!!!” Še predno odprem usta, da bi odreagiral, se mali zasuče na petah: “Moram it, da ne bom zamudu,” in kot strela odbrzi nazaj v dnevno.

Nekaj minut kasneje, ko je Rex prežvečil in prebavil vse bad-guye, se miško vrne v kuhinjo in, tokrat z mirnejšim glasom reče:
- “Oči, jaz bi pa rad nekaj predlagal.”
- “Ha ha ha, kaj bi ti?”
- “Nekaj bi predlagal! Oči, to ni smešno.”
- “Ja srček, kje si pa pobral to besedo?”
- “Očiiii, noooo…”
- “OK, sorry. Povej, kaj bi ti predlagal?”
- “A bi lahko naš Kahn od zdej naprej razbojnike lovil?”
- “Ha ha ha, seveda kavboj, se bomo zmenili…”

Tako da če koga slučajno zanima, naš labradorec Kahn od zdaj naprej po mestu lovi razbojnike!
In ulice nikoli več ne bodo iste…

  • Share/Bookmark

26.11.2007

Prosim bodite nežni ali sosed se sleče do golega

Objavljeno v Ko piše srce, Kurc pa taka pesem 07:46 avtor: sosed

Pred dnevi je kolegica blogerka pisala o tem, kako je v imenu umetnosti odvrgla krpice in pokazala svoje … ženske lepote. Danes sem se jaz odločil za nekaj podobnega. Ker moje oprsje ni ne vem kako atraktivno, bo tudi striptiz malo drugačen.

Pred časom sem napisal kratko besedilo in jo posvetil neki prav posebni deklici. Kasneje sem to besedilo malo prilagodil in uglasbil. In ta vikend sem s pomočjo nekega free-ware zastonjskega programa zadevo posnel ter spravil v mp3 obliko. Danes zadevo objavljam in posvečam tisti isti deklici, ki je vse skupaj začela.

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se odločil za objavo. Niti slučajno si ne želim izpasti kot eden tistih mulcev, ki na YouTube-u skačejo in fušajo pred kamero. Ampak tvegam točno to. Kakorkoli že, imejte v mislih, da je glasbeno ustvarjanje le eden izmed mojih mnogih hobijev, da je oprema milo rečeno primitivna, da sem vse skupaj posnel “na šus” in brez ponovitev, da posnetku ni bil dodan niti en sam filter ali efekt, da …. Mah, dovolj je izgovorov – tukaj je pesem, presodite sami. Aja, pa še opozorilo: tisti z epileptičnimi napadi, slabimi živci ali želodcem ter sladkorno se posnetka raje izogibajte.

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Kjer se angeli igrajo (originalna verzija)

Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.

Da potem bi bral jih tebi,
vsako noč, ko sonce spi,
dokler čas se ne ustavi,
in ves svet se izgubi.

Toplo sapo bi v objem svoj,
le z besedo prikoval.
Večno stiskal te v naročju,
ko planet bi miroval.

Napisal bom najlepšo pesem,
pesem kot je ne poznajo,
in te z njo odpeljal tja,
kjer se angeli igrajo…

matranje kitare, solo kitara, fušanje in back fušanje: sosed
besedilo, glasba, aranžma: sosed
avtorske pravice (ravno tepli se verjetno ne bomo za njih): sosed

  • Share/Bookmark

24.11.2007

Ta trenutek…

Objavljeno v Žlica vegete 15:28 avtor: sosed

- moj mali kavboj gleda risanke

- v zgornjem nadstropju majster servisira klavir

- soseda spokojno spi na kavču (matr je luškana)

- v kuhinji se hladijo pred nekaj minutami spečeni bananini mafini

- jaz pa spokojno in totalno srečen berem vaše in zapisujem svoje male, nepomembne misli …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

22.11.2007

Monopol nad resnico

Objavljeno v Solze 11:27 avtor: sosed

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste morali tako ali drugače sodelovati z osebo, ki je prej niste poznali. Poslovno ali privatno ste morali z njim ali njo preživeti nekaj minut, ur ali celo dni, ki jih je bilo treba nekako ‘ubiti’. Zato ste se zapletli v pogovor. In kar naenkrat ste se našli sredi spirale iz katere ni izhoda. Osebi se niste mogli, smeli ali želeli zameriti, ampak to kar govori meji na znanstveno fantastiko. Ne veste ali snemajo skrito kamero, ali gre za norčevanje, ali pa dejansko vse to prihaja iz ust nekoga, ki ste ga sprva ocenili kot pozitivno, prijazno, zelo razgledano in predvsem uravnoteženo osebo.

Začelo se je z nedolžnim pogovorom o ekologiji. Nadaljevalo z idejo o ‘čistem’ svetu, brez kriminala, političnih sistemov, verskih konfliktov, brez sporov in nasprotji. Na mojo pripombo, da je takšen svet, dokler po njem hodi človek, popolna utopija pa sem odprl vrata iracionalnega. Stvarnik ni utopija in njegov Božanski načrt še manj! Sledili so citati sv. pisma, napoved sodnega dne ter med drugim celo zelo svojevrsten nauk o homoseksualcih, njihovih (ne)pravicah in pogubi. Sprva sem skušal zadeve umiriti in nakazati, da me ta debata ne zanima več. Dejal sem, da ima vsaka družbena skupina in celo posameznik pravico do izbire svoje resnice in nabora prepričanj in nihče si nima pravice tega lastiti ali kako drugače posegati v njihovo integriteto. Ko sem ob tem naletel še na burnejši odziv in ugotovil, da bom prej prepričal steno kot njega, sem naredil korak nazaj in svoje odzive omejil na kimanje in občasne “a-hmm”, medtem ko so v meni govorili trije glasovi hkrati.

Lotil sem se svojega dela, medtem ko je (ne)znanec govoril naprej o armagedonu, kraljestvu na zemlji, o obuditvi tistih, ki si to zaslužijo in o obsodbi ter pogubi tistih, ki so zavili na drugo (tj. ne-njegovo) pot. Če možak ne bi bil majhen, (in vsaj na izgled) dobrodušen ter nasmejan starejši gospod, bi se ga verjetno ustrašil. To kar je govoril, mi namreč nikakor ni šlo v kontekst s sliko, ki sem si jo o njem ustvaril do tega trenutka. Vem da religija nima veze z racionalnim in prav je tako. Ne verjamemo z glavo, temveč s srcem, z dušo. Vera je lahko čudovita stvar, zato resnično spoštujem in po svoje občudujem tiste, ki so jo našli in sprejeli. Vendar to je njihova osebna odločitev.

Kakorkoli že, tipo me je spravil v slabo voljo in še cel dan sem bil zamorjen ter socialno neuporaben. Mislim ok, štekam, da nekdo močno verjame, pa naj bo to vera v ideale, boga, naravo ali predmete. Spoštujem tako verstva kot vernike (malo manj institucije, ki največkrat izhajajo iz njih, a o tem kdaj drugič), seveda pa bi si želel podobno spoštovanje prejemati tudi v zameno. Ne rabim pranja možgan, ne apostolov, ki širijo pravo vero. In zadnje kar potrebujem ta trenutek, je pridiga o tem, “kako bom pogubljen, v kolikor ne sprejmem Njegove veličine”.

Tudi, če je nekje zgoraj nekdo, ki gleda na nas, zavračam Njegovo kraljestvo, v kolikor so tja povabljeni samo tisti, ki brezglavo capljajo za njegovim naukom in obsojajo vsakega, ki razmišlja drugače. Se mi nekako zdi, da bi bil v slabi družbi…

  • Share/Bookmark

20.11.2007

Lesena ograja, žeblji in brazgotine

Objavljeno v Ko piše srce, Žlica vegete 13:00 avtor: sosed

Nekoč sem prebral neko zgodbo o leseni ograji, v katero je nekdo zabijal žeblje. Ko je videl, da ga je pobiksal in da ograja z vsemi temi žeblji ni niti slučajno tako lepa, zdrava ter ponosna, jih je ponižno populil ven ter upal, da bo ograja ponovno takšna kot nekoč. Vendar nikoli ni bila več tista stara ograja. Bila je polna lukenj, brazd in odprtih ran.

Zgodba o ograji je bila seveda zgolj prispodoba. In žeblji besede, ki jih izrečemo brez premisleka, dejanja, ki jih storimo, ne da bi se zavedli, kaj pravzaprav počnemo. Lahko jih vlečemo ven, se kesamo, opravičujemo, prosimo in jokamo, vendar ran ne moremo zaceliti. Nikoli. Ja, kakšno ograjo se da zakrpati, popraviti, zamenjati desko ali dve, velikokrat pa ljudje enostavno obupajo ter porušijo vse, kar so zgradili pred leti in začnejo znova. Nekaterim uspe, drugim pa se za vedno kolca po tistih drugih časih…

Včasih je treba stvari premisliti ter ustaviti konje razdora in jeze. In včasih je potrebno šteti do deset. Ali pa do sto! Kolikor je pač potrebno, da se glava ohladi. Sam velikokrat ne premorem te modrosti. Velikokrat odreagiram čustveno, iracionalno in impulzivno. Se pa trudim. Prisežem! Bolj kot kadarkoli.

Za tole me je navdušila soseda, tako da nezadovoljni nad izborom pesmi, svoj gnev prosim dostavite kar njej.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

19.11.2007

Po krivem obsojen

Objavljeno v Smeh 10:09 avtor: sosed

Skuzemua, kolegi, ampak res sem bil bizi. V komentarjih na zadnji post o selitvi klavirja ste njegovo visočanstvo obtožili, da me preokupira ter da je odgovorno za neobjave na teh straneh, a ste se ušteli. Imel sem čisto druge zadolžitve in okupacije.

Pa pojdimo po vrsti. Petek je bil zelo ne-petkast: totalno hektičen, napet in živčen. Ker je malček vikend preživel pri mamici, sem si zvečer, ko se je situacija malo umirila, privoščil ogled Invazije (komentar filma v dveh besedah: No, ja…) in zaključil delovni teden s prijetnim večerom v dvoje.

V soboto sem polagal zaključne letve laminata, se malo igral s silikonom (ne, pacek, ne govorim o joških … ) in ponovno delal na polno v maminem novem-starem stanovanju, ki mimogrede že dobiva svojo končno podobo. Zvečer je sledil le še dvourni basket in zaslužen spanec.

Naslednji dan je bil končno namenjen samo meni oz. bolje rečeno nama. Po (pre)kratkem poležavanju je bil čas za bogat zajtrk in izlet v Dolenjske toplice, kjer se (v nasprotju s strojnikovimi namigovanji prek komentrja) nisva namakala, sva pa ponovno uživala v razkošju in lepoti tamkajšnjih savn.

Da ne bi celo nedeljo preživela popolnoma nekoristna, sva popoldne iz zagate pomagala dvem Nemcem, ki sta zaradi okvare menjalnika obtičala ob cesti. Poklicala sva jima AMZS, zaželela srečno nadaljevanje poti in odhitela proti domu, kjer se nama je še pred večerom pridružil Nejko, vesel da je spet doma.

Kot vidite torej klavir ni ne kriv, ne dolžan. Sploh se mu še nisem uspel docela posvetiti. Sem mu pa nemudoma naročil sistematski pregled pri dr. Uglaševalcu, ki ga bo na domu obiskal še ta teden.

Vikendi so absolutno prekratki…

  • Share/Bookmark

15.11.2007

Drž’te pesti!

Objavljeno v Žlica vegete 14:34 avtor: sosed

Tale bo zlo kratka, ampak moram dat ven! Čez cca. 1 uro selimo klavir. Jebemti sem živčen. Nas bo dovolj, bomo zmogli do drugega  nadstropja? Bo podest dovolj širok, da ga obrnemo? Bodo lesene štenge sploh zdržane klavir + 4 tipe? Bo ta štorija končno dočakala hepi end?  Jao, jaz rabim neki za živce. :)

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »