20.11.2007

Lesena ograja, žeblji in brazgotine

Objavljeno v Ko piše srce, Žlica vegete 13:00 avtor sosed

Nekoč sem prebral neko zgodbo o leseni ograji, v katero je nekdo zabijal žeblje. Ko je videl, da ga je pobiksal in da ograja z vsemi temi žeblji ni niti slučajno tako lepa, zdrava ter ponosna, jih je ponižno populil ven ter upal, da bo ograja ponovno takšna kot nekoč. Vendar nikoli ni bila več tista stara ograja. Bila je polna lukenj, brazd in odprtih ran.

Zgodba o ograji je bila seveda zgolj prispodoba. In žeblji besede, ki jih izrečemo brez premisleka, dejanja, ki jih storimo, ne da bi se zavedli, kaj pravzaprav počnemo. Lahko jih vlečemo ven, se kesamo, opravičujemo, prosimo in jokamo, vendar ran ne moremo zaceliti. Nikoli. Ja, kakšno ograjo se da zakrpati, popraviti, zamenjati desko ali dve, velikokrat pa ljudje enostavno obupajo ter porušijo vse, kar so zgradili pred leti in začnejo znova. Nekaterim uspe, drugim pa se za vedno kolca po tistih drugih časih…

Včasih je treba stvari premisliti ter ustaviti konje razdora in jeze. In včasih je potrebno šteti do deset. Ali pa do sto! Kolikor je pač potrebno, da se glava ohladi. Sam velikokrat ne premorem te modrosti. Velikokrat odreagiram čustveno, iracionalno in impulzivno. Se pa trudim. Prisežem! Bolj kot kadarkoli.

Za tole me je navdušila soseda, tako da nezadovoljni nad izborom pesmi, svoj gnev prosim dostavite kar njej.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

27 komentarjev »

  1. strojnikstrojnik pravi,

    20.11.2007 ob 13:16

    Pride z leti sosed. Verjemi. Ko potem kdaj delaš inventuro za nazaj, kaj vse bi lahko drugače, bolj prav naredil, pogruntaš, da bi potem živel v nekem drugem svetu, z nekimi drugimi ljudmi, in ne temi, s katerimi ti je tako lepo… :)
    Mater sem se raznežil… :mrgreen:

  2. Soseda pravi,

    20.11.2007 ob 13:28

    Blogerji, s Sosedom se nisva nič skregala. Vprašala sem ga samo kakšen se mu zdi ta komad ;-)
    Sosed, še eno urco pa pol…. :-)

  3. strojnikstrojnik pravi,

    20.11.2007 ob 13:44

    Joj ne. Nič takega nisem mislil. Okoli tiste ograje se je šlo…
    Pa zakaj se meni to neprestano dogaja :
    http://strojnik.blog.siol.net/2007/11/09/kako-komentirati/

  4. sosedsosed pravi,

    20.11.2007 ob 13:59

    Nič bat strojnik, si čisto lepo napisal. Se je še meni skoraj solzica utrnila :mrgreen:
    soseda, ne išči skritih pomenov tam, kjer jih ni. It’s all guuud.
    p.s.: Ura ti narobe kaže – sam še eno urco ;)

  5. Soseda pravi,

    20.11.2007 ob 14:02

    Saj vem, da se je šlo okoli ograje :-)
    Jaz sem vesela, da se je zgodilo to kar se mi je, ker me je ta napaka iz preteklosti veliko naučila. Najbolj sem pa vesela, da sem po tej “napaki” spoznala Soseda, ki mi je pokazal lepši pogled na svet in mi pokazal kaj je prava ljubezen in kaj je pravi prijatelj.
    Sem pa v preteklosti imela veliko zabitih žebljev v svoji ograji, dokler nisem pustila, da se ograja do konca sesuje.
    Zdaj je moja ograja brez žebljev in brazgotin :-)

  6. Tamara pravi,

    20.11.2007 ob 14:05

    Ja saj tako je ponavadi – ko populimo žeblje iz ograje nekaj časa še zdrži potem pa se sesuje na kup. Vendar slej ko prej na istem mestu zraste močnejša in lepša ograja. Torej: kar nas ne ubije, nas okrepi.

  7. dabldabl pravi,

    20.11.2007 ob 17:52

    beseda je lahko močnejše orožje od najnovejše pištole…

  8. wantykawantyka pravi,

    20.11.2007 ob 18:37

    iz teh žebljev se pač naučimo in tudi nekoga dobro spoznamo….

  9. wantykawantyka pravi,

    20.11.2007 ob 18:39

    keri komad je to btw? i like it…..

  10. sosedsosed pravi,

    20.11.2007 ob 19:44

    @dabl: točno zato besed ne bi nikoli smeli upotrabljati kot orožje ;)
    @wantika: OneRepublic feat. Timbaland – Apologize

  11. Ana pravi,

    20.11.2007 ob 22:30

    Ja, obožujem ta komad. Že kar nekaj časa ga imam na REPEAT. Sem ga tudi sama prilepila na Študentariji, ker mi je bil tako všeč: http://www.studentarija.net/portal/forum/viewtopic.php?t=1330&start=330

    Plosk plosk tvoji boljši polovici sosed. ;)

    LP, Ana

  12. senoritasenorita pravi,

    21.11.2007 ob 09:29

    Točno tako kot je napisala Tamara: kar te ne ubije, te okrepi. In res je, besede znajo včasih povzročiti eno izmed najhujših bolečin.
    Tudi meni je ta komad všeč :D

  13. strojnikstrojnik pravi,

    21.11.2007 ob 13:12

    Na novi slikici zgledaš precej bolj “ošter”. Me pa ozadje neverjetno na Zadar spominja… :)

  14. Soseda pravi,

    21.11.2007 ob 13:23

    Slika je nastala v Benetkah :-)

  15. nikja pravi,

    21.11.2007 ob 14:06

    sosed, dej si na slikci špegle dol, ker me ob živce spravlja, če ne vidim oči … ;)
    n

  16. sosedsosed pravi,

    21.11.2007 ob 14:38

    @strojnik: hehe, ošter je kul… čeprav ne vem, kaj mi hočeš s tistimi narekovaji povedat. :lol: glede slike pa: probaj še enkrat
    @nikja: bom probal v photoshopu zbrisat :)

  17. nikja pravi,

    21.11.2007 ob 15:02

    v fotošopu zbrisat ?! brrrr … boš k en ejlien … ;)

  18. strojnikstrojnik pravi,

    21.11.2007 ob 16:50

    Je že soseda popravila. Vsaj stila nisem zaj… Ta druga je pa nezmotljiva. Me foter vedno prezgodaj zbuja, ko greva na ribarnico, zaradi parkplaca. Mestni vhod proti ribarnici ti je glih iz slike ven padu… :)
    Narekovaje sem pa dal zato, ker sem že zdavnaj pogruntal, da ošer lahko samo zgledaš… :razz:
    Grem kar jest… :mrgreen:

  19. :-) pravi,

    21.11.2007 ob 22:14

    Sosed, men je pa tole všeč:
    “…In ne, ne sponzorira me največji slovenski trgovec. Ne, da ne bi želel, temveč si me enostavno ne more privoščit.”
    Car si! :-)
    PS: pa soseda je dobro fotko nardila! ;-)

  20. naivnamiza pravi,

    21.11.2007 ob 23:07

    Mogoče so pa srca in življenja vseeno malo bolj fleksibilna od lesene ograje. Konec koncev nimamo lesenih src. Nekatera so celo tako sposobna, da iz tiste brazgotine nekaj … iznajdejo in najdejo …
    Npr. je bil deček, seveda hudoben, in je hodil po puščavi. Pride do treh palmic, katerih najmanjša mu ni hotela dat sence, zato je iz jeze nanjo postavil težek kamen, da bi jo težil k tlom. To ubogo palmico je teža mučila in ji ni pustila dihati, zato je bolj razvijala svoje korenine in jih širila v tla. Širila in rasla je in našla podzemno vodo. In je zrasla velika in lepa in se je razbohotila in je dandanašnji za glavno palmo v Kairu (tako kot tisti Cankarjev Kostanj posebne sorte na Celovški v Lj) No, ni res, pa vseeno.
    Včasih je tudi kakšna brazgotina za kaj dobra. Prof. Dumbledore (ne da se hvalim, a zanimiv primer) je imel na kolenu brazgotino z zemljevidom Londonske podzemne železnice. Pa naj še kdo reče, da niso uporabne ;)

  21. naivnamiza pravi,

    21.11.2007 ob 23:08

    ojej! Sosed, prosim, popravi mi iz Londonske v londonske. Prosim :D

  22. sosedsosed pravi,

    22.11.2007 ob 09:16

    @nikja: E.T. goooo hooome :)
    @strojnik: he he, ja s parkplaci imajo res težave. zadar je lepo mesto, ampak tega vrveža na rivi pa totalno ne prenesem.
    @:-): če je pa res! so poslal svoje ljudi, ampak se nismo mogl zdilat! tiste miljone bi še nakazal, ampak pr osebnemu helikopterju z napisom “s sosedom v novo dobo” so se pa zamrznila pogajanja :)
    @naivnamiza: “Mogoče so pa srca in življenja vseeno malo bolj fleksibilna od lesene ograje.” lepa misel… in verjetno vsak zase oceni, koliko škode ter bolečine lahko utrpi oz. kdaj je čas za slovo. Nisem človek, ki bi zlahka obupaval in stežka odpuščal, poanta je v tem, da nekaterih ran včasih ne pač moremo zaceliti, zato se je smiselno vprašati, če jih resnično želimo povzročiti…

    london si pa že sama popravila. ;)

  23. siničicasiničica pravi,

    23.11.2007 ob 14:57

    Sosed, imam eno zgodbico zate. Morda ti bo prišla prav kdaj:

    Neki mož je našel čudovit biser z majhno razpoko. Mislil je, da bo biser postal najdragocenejši na svetu, če bi mu odpravil to napakico. Tako je odpilil prvo plast bisera. A razpokica je bila še vedno tu. Misleč, da bo zdaj gotovo odpravil napakico, je odpilil še eno plast. A razpoka je še kar ostala. In tako je pilil, plast za plastjo, dokler ni razpoka izginila – a tudi bisera ni bilo več!

    Na svetu ni popolnosti. Vsi smo biseri – zakaj naj bi zaradi drobnih razpok, v prizadevanju za popolnost, pozabili na to dejstvo?

  24. Špranj’ca » Objave » Jutri ima Junior … pravi,

    23.11.2007 ob 15:20

    [...] Sosed piše o brazgotinah, v tem primeru pa se mi zdi, da so nujne. Jutri ali kdajkoli kasneje – življenje je namreč takšno in pika. Ne moraš vedno zmagovati. Lahko daš samo vse od sebe. Kar je po mojem več kot zmaga. [...]

  25. sosedsosed pravi,

    24.11.2007 ob 15:11

    siničica, lepa zgodba, vendar razpoka na biseru in luknja v ograji sta dve povsem različni prispodobi. tvoja zgodba govori o nekom, ki je skušal odpraviti ‘napako’ v svojem biseru, ‘moja’ štorija pa o zadajanju bolečine in nepopravljivi škodi, ki jo včasih zadamo soljudem…
    a vseeno hvala za prispevek, tudi ta zgodbica nas uči.

  26. siničicasiničica pravi,

    25.11.2007 ob 20:32

    Joj, sosi, mi je jasno, da sta to 2 različni stvari. Ampak sem pospravljala računalo, prebrala tvoj zapis in po naključju kliknila na mapco na namizju, na kateri piše “zgodbe”. Zbirala sem jih za prijateljico, ki jih je včasih zame, potem pa je zbolela za rakom (in preživela), in sem ji, kot je ona prej meni, pošiljala nekaj časa zgodbice v pisemcih.
    No, pa sem prebrala tvoj zapis i skoraj istočasno naletela na biserno zgodbo in se spomnila, da morda tebi prav pride nekega dne.

  27. sosedsosed pravi,

    25.11.2007 ob 20:43

    ih, zdaj se pa prav bedasto počutim! seveda nisem hotel biti pokroviteljski. zgodbico sem pa vzel na znanje in je ena od tistih, ki mi bo dolgo delala družbo ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !