31.12.2007

Zbogom, Luka

Objavljeno v Ko piše srce, Poezija 11:52 avtor: sosed

Pred leti sem ti napisal pesem. Danes je ne morem pisati.

Čeprav si za sabo pustil nekaj strtih src, ki jim tega razkošja nisi privoščil, upam, da si končno našel svoj mir. Pozdravi mi Mateja…

V objemu

Grozljivo so prazne steklene oči,
morje grenkobe v njih se pretaka,
spomin na iskrivost s pospeškom bledi,
upanje, strast le odvečna navlaka.

Nekoč se je smejal ta mrtvi otrok,
skakal po vrhu je slamnate gore,
a vendar en skok mu je bil previsok,
odpihnil je severnik žametne zore.

Propada telo in mrači se mu um,
iz rok so koščenih vse niti ušle.
Življenje cefra ga kot lutko iz cunj,
mrcvari kot glisto ki níkdar ne umre.

A včasih ga srečam, drugačen se zdi,
riše spokojno v pesek si kroge,
takrat ko brezskrbno v zraku lebdi,
vem, da v toplem objemu je droge…

sosed

  • Share/Bookmark

28.12.2007

Spet bo sranje!

Objavljeno v Smeh 15:49 avtor: sosed

Jup, totalna pizdarija bo! Kulturniki bodo pripravljali grmado in zahtevali glave. Jankoviču bodo očitali, da je čefur. Ljubljančanom, da so ovce. Glasbeniki bodo splezali na najvišjo češnjo in kuhali mulo. Ker oni ne morejo dobiti špila v Zagrebu ali Splitu. Ne zato, ker niso dovolj dobri. Ma kaki, samo in izključno zato, ker so hrvatje hudobci. In jih nočejo poslušat. Sploh za Silvestra!

Na ljubljanskih ulicah pa bo ponovno dalmatinska fešta. Grozno. In folk bo rajal, ga pil in plesal v zvoku balkanskih ritmov, namesto, da bi se prepustili nežnemu glasku Jana Plestenjaka ali sočnim joškam Turbo angelov, ali kogarkoli že… Včeraj je špilal Oliver, na silvestra (med drugim) Danijela, takoj po novem letu, 2. januarja, pa še Gibonni.

Za vse ostale, tako “naše” kot “njihove”, mi nekako dol visi, ampak Gibonnija bom šel pa z veseljem poslušat. Čeprav ni Sloven’c in čeprav jaz nisem dalmatinc. Zato, ker ne grem poslušat Hrvata, niti ne grem reševat obmejnega spora ali s protestom izražat podporo Guštiju (čeprav se strinjam, da je super muzičar!) in vsem ostalim, ki “ne smejo” igrat pri sosedih. Na Prešerca grem minusu navkljub poslušat dobro glasbo. In pri Gibonniju vem, da bom to dobil. Tipo piše dobre tekste in komponira dobro musko. Pika. Poleg tega ga vedno spremlja izvrsten bend, verjetno eden najboljših v širši okolici. In zame je to dovolj.

Šel se bom dret v mraz, skakat v ritmu basa, spit kakšen vinček in (po dveh, treh rundah) morda tudi plesat. Mogoče srečam celo kakšnega blogerja. Ena mojčka je že napisala, da bo tam, druga ima njegove verze celo v svojem profilu. Mogoče se srečamo. In rečemo kakšno pikro na račun Jankovičevega sumljivega porekla, glasbene neizobraženosti ljubljanske publike in se z upanjem zazremo v prihodnost, ko bo frajtonarca ob spremljavi para napihnjenih poskakujočih jošk donela po trgu Bana Jelačiča.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

27.12.2007

Makova štručka

Objavljeno v Žlica vegete 16:37 avtor: sosed

… Zadnjih nekaj mesecev je preživel v nekakšnem transu. Kot da ne bi bil povsem buden, pri polni zavesti. Povsem se je zaprl vase in živel v svojem svetu. Vsake toliko se mu je pred očmi stemnilo. Bil je sam in stisnjen v kot. Ni vedel kaj storiti in kako najti pot nazaj. Večkrat je jokal, vendar o tem ni govoril z nikomer. Izogibal se je staršev in širše družine, s prijatelji se je pogovarjal le še o postranskih stvareh. Z nikomer ni želel deliti temnih misli. Ker je verjel, da jih bo znal bosta znala premagati. Vsakič znova je ugotovljal, da se trudi sam, vendar si ni znal predstavljati druge poti. Postalo je nevzdržno, a vendar je bil še vedno pripravljen na kompromise in skušal rešiti že zdavnaj potopljeno barko. V tej zgodbi namreč že nekaj časa nista bila sama…

Bil je deževen, meglen in turoben dan. Kot vsi v tistem obdobju. Otroka sta pustila pri njegovi mami in odšla v nakupovalni center po hrano za naslednjih nekaj dni. Nakupi so v tej fazi postali nočna mora. Kot vse, kar sta tiste dni počela skupaj. Vedno se je vse končalo z obtožbami, očitki in vpitjem. Oba sta bila že izžeta, živčna in razdražena. Ob takšnem razpoloženju je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo spet počilo. Tokrat je počilo zadnjič.

Ona je skočila po kruh, medtem ko je On stal v vrsti z blagajno. Vrnila se je z makovko. Nikoli prej je ni kupila, kaj šele da bi jo jedla. Verjetno bi raje pojedla skledo vampov, kot ugriznila v kruh posut z makom. Ko se je vrnila v vrsto jo je vprašal, kako to, da se je odločila za takšen nakup. S tem ni mislil nič slabega, vendar v njegovem glasu je očitno prepoznala nekaj več kot nedolžno vprašanje. Izbruhnila je, tako kot večkrat tiste dni. Sita je vprašanj, sita odgovorov. Kaj da ga briga. Nikomur ne bo polagala računov. Vedno da ji je zastavljal takšna dvoumna vprašanja. Pač ji danes paše makovka. Bil je še eden v seriji nekontroliranih in neizzvanih izbruhov. To, da sta bila na javnem mestu je ni motilo. Nikoli je ni.

‘Naj ti paše,’ je dejal neprizadeto. Tokrat na napad ni odgovoril z novim udarcem. ‘Pa dober tek,’ je še dodal, ko se je razočaran umaknil nekaj korakov vstran. Še nekajkrat je siknila vanj, a On ni reagiral. Pogledal jo je v oči in se cinično nasmehnil. Ne da se mu več…

Nekje globoko v sebi je sprejel odločitev. Pot po kateri je stopal ves ta čas ne vodi nikamor. Ubija Njega, Njo, vse tri… Tistega dne, sredi trgovine z makovko v rokah se je odočil, da se ne bo več trudil. Ni povzročil, ne pospešil propada. Niti ga ni priklical, še manj si ga je želel. Le pustil je, da se stvari odvijejo, da se zgodba končno razplete.

Danes se zaveda, da je bila ta odločitev edina prava. Skoraj bi ga odplaknilo, ko je sam skušal zadržati jez in vesel je, da je odnehal pravočasno. Končno je spet srečen.

Kar se makovke tiče, ne vem, kako je je končala. Čisto mogoče je, da je Ona vrgla štručko v smeti in spoznala, da nekatere odločitve in dejanja prinašajo trajne posledice, s katerimi je potrebno živeti. In morda to življenje ni takšno kot si ga je predstavljala. Morda ji je žal. Lahko bi ji bilo. Čisto možno pa je tudi to, da se je tistega dne odpravila v svoje stanovanje in prvič v življenju z veseljem pojedla makovo štručko. In povsem mogoče je, da jo je pred tem namazala s kislo smetano…

  • Share/Bookmark

26.12.2007

Jupiii, spet sem stal (in obstal) na dilah!

Objavljeno v Smeh 20:40 avtor: sosed

Včeraj sem po vceč letih ponovno smučal! Yes! Poleg tega prvič na carving dilcah. In šlo mi je super. Carving res delajo namesto tebe in po par zavojih sem poštekal za kaj gre pri novi tehniki. No, poštekal do te mere, da se lahko brez skrbi spustim po vsaki progi. Res pa je, da sta slog in estetika precej vprašljiva.

In v kakšnem slogu sem pripravil come-back! Če bi si izmislil scenarij, bi ne mogel biti lepši (hum, tale stavek je pa kot bi ga Trubar napisal). Na Krvavcu je bilo sončno, jasno in lepo, medtem, ko je bila Ljubljana pod nami meglena, siva in zamorjena.

Danes sicer malo praska po grlu (pismo, a sem res moral po povratku domov pojest četrt kile sladoleda!?), ampak če bo vse po sreči, se v soboto vrnem na kraj zločina. Zato na tem mestu velja opozorilo: smučarji, ki blogate in blogerke, ki smučate, v soboto se izogibajte Krvavca, ker po njem straši Sosed. Ko pičim čez kak kucelj, znam bit precej nevaren za okolico.

  • Share/Bookmark

23.12.2007

Otroška igra

Objavljeno v Kurc pa taka pesem 10:38 avtor: sosed

Brez sramu in respekta do mojih ubogih bralcev, ki so povsem nehote postali tudi poslušalci, nadaljujem z rubriko objavljanja mojih avtorskih pesmi.

Pesem je nastala pred skoraj 4 leti, nekaj dni po tem, ko se je rodil kavboj z včerajšnje čestitke. Na teh straneh sem že parkrat omenil, da čustva – tako pozitivna kot negativna – najlažje prebavljam preko glasbe, poezije ali pisane besede in prav zato je bilo obdobje okrog miškolinovega rojstva na vseh področjih eno izmed najproduktivnejših v mojem življenju.

Otroška igra je imela svoje dni tudi besedilo, vendar sem se po tehtnem premisleku odločil, da vas tokrat ne bom matral z mojim cviljenjem in vzdihovanjem. Moram pazit, da ne spodim vseh bralcev naenkrat. ‘Til next time, ta-ta…

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

  • Share/Bookmark

21.12.2007

Dragi moji, drage moje…

Objavljeno v Smeh 12:00 avtor: sosed

Spodnja čestitka je namenjena vsem vam! Komentatorjem, ki z menoj delite svoje mnenje, kakršnokoli že je, bralcem, ki se oglasite le vsake toliko in tudi tistim, ki do danes še niste spregovorili pa vendar ste tukaj nekje. Vso srečo želim tudi (ali pa predvsem!) kolegom blogerjem. Tistim s katerimi se beremo, tistim drugim, s katerimi se tu in tam samo povohamo in tudi tretjim, s katerimi se v glavnem ignoriramo. Vi ste tisti, ki soustvarjate tole našo blogosfero in tvorite skupnost v katero se že lep čas s ponosom prištevam tudi sam.

Zato srečno Blogos in srečno blogerji!
Želim vam vse lepo v 2008!

  • Share/Bookmark

20.12.2007

Vsi na iglo!

Objavljeno v Smeh 19:45 avtor: sosed

Had je (že drugič!) začel, Zloba nadaljevala, jaz pa bom priskočil na pomoč. Ne, da mojo pomoč potrebujeta, ampak, če sem popolnoma iskren: počutim se malo krivega, ker sem za prvo akcijo zahinavil. Poleg tega že lep čas nisem puščal krvi, čeprav sem včasih to počel redno. Skratka…

Prijatelji blogerji, komentatorji, bralci in slučajni padalci, na koledarju si označite četrtek, 10. januarja 2008,
kajti na ta dan boste šli v najboljši možni družbi na
Zavod RS za transfuzijsko medicino

in tam pustili par deci svoje krvi.

Nič bat, izgleda precej bolj humano kot se sliši. V zameno dobite jogurt, sendvič, muffin in kak kos sadja, mogoče celo ‘after-pivo’. Se vidimo januarja!

  • Share/Bookmark

19.12.2007

Utrinki…

Objavljeno v Žlica vegete 22:00 avtor: sosed

Pred dvema letoma tak čas sem bil srečno (no, ja…) poročen moški, zvest in ljubeč mož, očka enoletnega Nejca. Po zaključenem študiju sem ravno podpisal svojo prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Prihodnost je bila jasna in premočrtna. Vedel sem točno kam plujem in mislil sem, da je pot, ki jo ubiram, varna, gotova in predvsem predvidljiva. Pa sem se motil. Doživel sem svojo največjo prelomnico do takrat. Svet se mi je v zelo kratkem času postavil na glavo. Vse skupaj me je ujelo nepripravljenega.

Lani ob istem času sem bil že ločen. Pravno stvari še niso bile dorečene, a že pol leta sva z dvoletnim malčkom živela sama. Še vedno sem pobiral koščke, vendar hkrati opazil, da vse manj gledam nazaj in da je življenje kljub povečanem obsegu odgovornosti ter pomanjkanju časa za karkoli drugega kot gospodinjstvo, vzgojo in službo, na nek način lažje in predvsem bolj lahkotno. Spet sem dihal svobodno in samostojno. Brez črnih oblakov nad glavo. A niti slučajno nisem vedel kaj me čaka in pojma nisem imel kam sploh želim. Bil sem v prvi vrsti zmeden. V prihodnost sem gledal plašno in negotovo. Odpiralo se mi je tisoč vprašanj, odgovoriti pa nisem znal na nobenega od njih.

Danes sem v prvi vrsti oče. Trdno verjamem, da dober oče. Predvsem tak, ki ga sam nisem imel. In ponovno sem vstopil v vezo. Zgodilo se je bliskovito in nepričakovano. Presenetilo je oba in po 9 mesecih sreče včasih še vedno komaj verjamem, da se je zgodilo.

Vendar hkrati sem v tej na novo odkriti sreči obremenjen z demoni preteklosti. Tako močno, da včasih ne znam uživati v ‘danes’. Ponovno vem kaj hočem in česa si želim. V to sem prepričan bolj kot kadarkoli. In ko se obrnem proti sinu, vem, da so bile odločitve, ki sem jih sprejel prave. Vseeno pa se, ob vsem kar se nama je zgodilo, včasih počutim izgubljen. Brez kompasa. Sam. In takrat se sprašujem kam me bo odneslo tokrat. Kakšno zgodbo bom pisal prihodnje leto tak čas? In predvsem: ali bi sploh preživel še eno 2005 … ?

  • Share/Bookmark

18.12.2007

Opomin pred začetkom davčne izvršbe

Objavljeno v Solze 15:45 avtor: sosed

Včeraj se je znašel v mojem kaselcu. Poslali so mi ga z davčne. Opremljen je bil z vso pravno đumbalajo, scary-talkom in sodnimi grožnjami o tem, kaj vse mi bodo počeli, če ne poravnam neke globe iz konca leta 2006.

In bolj ko študiram, bolj se mi zdi, da sem kazen poravnal. Celo spomnim se, zakaj sem jo fasal. Nenazadnje sem se v 2006 samo dvakrat pustil ujeti. Enkrat nisem bil pripet in sem položnico poravnal še isti dan, drugič pa se je zgodilo, ko sem reveža kavboja po neprespani noči peljal k zdravniku, k pulmologu in na koncu k babici v varstvo. Ko sem poln skrbi ravno drvel proti šihtu, pri čemer sem več kot uro zamujal na točno tisti sestanek, ki ga ne bi smel zamuditi, se mi je pred avto nastavil gospod policist in čudovit dan po čudoviti noči začinil še s čudovito položnico za prehitro vožnjo…

Takratnih 15 jurjev sem poravnal v roku tistih 8 dni in bil deležen ‘popusta za tiste, ki imajo denar pri sebi’. Državo pač ne zanima, kdo ima in kdo nima. Niti je ne zanima, čemu si bo neka družina morala odpovedati, ker mama ni bila pripeta, ali pa je oče vozil brez ene luči. Pomembno je le, da so tisti, ki jim denar ne dela težav, nagrajeni. (Konec koncev so oni tudi bistveno boljši osebni ali strankarski sponzorji od tistih, ki si ne morejo privoščiti plačila kazni v zastavljenih osmih dneh.) Ampak to itak že veste… Tisti, ki nimajo denarja pač plačajo duplo.

No, in sedaj, več kot leto dni kasneje, bi mi to ‘duplo’ radi zaračunali. Oziroma kar odtrgali od (že tako natrgane) plače. Kazen sedaj znese 125,19€. Temu pa bi radi dodali še stroške izvršbe in ne vem kaj še vse. Morda obresti? Mogoče pa bi mi radi zaračunali tiste iste obresti, ki meni ne pripadajo ob vračilu dohodnine?

Ampak zakaj bi mi zaračunali vse to, če sem jaz kazen že zdavnaj plačal? WTF? Sem jaz smotan al … ? Policija je itak nezmotljiva, a ne? Kje sem ga potem usral?

Ker vse položnice plačujem prek klika, potrdila o plačilu nimam, ampak ok, če ne drugega, lahko naročim izpisek. Upam, da mi ga pošljejo še predno se mi usedejo na plačo. Do takrat pa lahko pogledam v svoj plonkec za plačila: september … oktober … november…. AHA: “…barabe polcajske, 15.000,00 sit, 29.november, PLAČANO!” Ja pa valda nisem nakazal na napačen račun? Kaj takšnega se mi v nekaj letih Klika še ni zgodilo…

Na banki naročim izpisek in zadevo prespim, medtem ko v mislih že črtam ljudi in darila iz letošnjega Božičkovega spiska…

Danes zjutraj pokličem referenta, ki je proti meni sprožil postopek in po začetnem ping pongu ugotovim, da so ga polcaji pač “pobiksali” pri posredovanju podatkov. Sorry, se zgodi. Kako? Policaji, da so ga pobiksali? A Lhko to dobim pisno?!?

Bravo majstori, res! In kaj, če bi nakazal keš? Bi se kdo potrudil, preveril informacijo in mi vrnil kar je mojega? Si lahko mislim ja. In verjetno bi mi dolg vrnili dvojno, če bi vmes minilo več kot 8 dni? Tudi v to ne dvomim! Uh, so mi dvignili pritisk. Zaradi vsega kar piše v prejetem dopisu, bi se mi lahko najmanj opravičili, če že ne plačali recimo teden dni dopusta v toplicah, da dobim nazaj izgubljene živce in elan. “…Če se ne boste nemudoma odzvali z dokazili o plačilu oz. takoj poravnali dolga…”

Kaj pa če bi vi malo “poravnali” svoje evidence in mi kot davkoplačevalcu poslali dokazila, da ste sposobni opravljati svoj posel?

Ampak država in njeni organi se seveda lahko motijo. Groza vseh groz, da bi se zmotil jaz kot državljan in nakazal 1€ premalo! Verjetno bi podivjane pse bi spustili name… Po tem, ko bi me z vsemi državnimi aparati obrali do suhega.

Uf, so me razpenili! Grem si skuhat en kofe, da se pomirim!

  • Share/Bookmark

17.12.2007

Upgrade: Sosed 2.0

Objavljeno v Smeh 15:36 avtor: sosed

V zadnjih nekaj dneh sem ponovno spoznal kako malo je včasih potrebno, da človeka spraviš v dobro voljo, mu spremeniš dan na bolje ali pa na lice izvabiš nasmeh. Tega ne znajo, niti ne zmorejo vsi. Ampak v določeni situaciji, v pravem momentu, lahko prava oseba s pravo potezo spremeni trenutek, dan, teden … življenje? Mogoče. Itak je sestavljeno iz množice naključji, slučajnih dogodkov, ki nas zaznamujejo in za vedno spremenijo.

Trepljaj po rami, prijazen nasmeh in “Lepo, da si z nami.” Ali pa “Hvala za trud, tole si dobro naredil.”

Še bolj zgovorna so dejanja ali situacije… Recimo ko si bolan in ti nekdo skuha čaj. Pa čeprav ti sploh ne paše in ga spiješ samo na pol. Ko ponoči začutiš roko, ki te poboža po licu in pokrije z oddejo. Ko se prebudiš in je prva stvar, ki jo zgledaš, iskren nasmeh, ki ti pove vse kar želiš vedeti…

Lahko bi našteval do jutri. Pa ne bom. Odločil sem se, da bom tudi jaz čimvečkrat polepšal dan. In zdaj zbiram material za analizo. Help!

Zanima me kaj, kdo in kako naredi tvoj dan?

Aja, mimogrede – danes bomo spoznali dedka Mraza. Me prav zanima, če bo stari prdec držal obljbo in prinesel malemu kavboju autobota!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »