19.12.2007

Utrinki…

Objavljeno v Žlica vegete 22:00 avtor sosed

Pred dvema letoma tak čas sem bil srečno (no, ja…) poročen moški, zvest in ljubeč mož, očka enoletnega Nejca. Po zaključenem študiju sem ravno podpisal svojo prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Prihodnost je bila jasna in premočrtna. Vedel sem točno kam plujem in mislil sem, da je pot, ki jo ubiram, varna, gotova in predvsem predvidljiva. Pa sem se motil. Doživel sem svojo največjo prelomnico do takrat. Svet se mi je v zelo kratkem času postavil na glavo. Vse skupaj me je ujelo nepripravljenega.

Lani ob istem času sem bil že ločen. Pravno stvari še niso bile dorečene, a že pol leta sva z dvoletnim malčkom živela sama. Še vedno sem pobiral koščke, vendar hkrati opazil, da vse manj gledam nazaj in da je življenje kljub povečanem obsegu odgovornosti ter pomanjkanju časa za karkoli drugega kot gospodinjstvo, vzgojo in službo, na nek način lažje in predvsem bolj lahkotno. Spet sem dihal svobodno in samostojno. Brez črnih oblakov nad glavo. A niti slučajno nisem vedel kaj me čaka in pojma nisem imel kam sploh želim. Bil sem v prvi vrsti zmeden. V prihodnost sem gledal plašno in negotovo. Odpiralo se mi je tisoč vprašanj, odgovoriti pa nisem znal na nobenega od njih.

Danes sem v prvi vrsti oče. Trdno verjamem, da dober oče. Predvsem tak, ki ga sam nisem imel. In ponovno sem vstopil v vezo. Zgodilo se je bliskovito in nepričakovano. Presenetilo je oba in po 9 mesecih sreče včasih še vedno komaj verjamem, da se je zgodilo.

Vendar hkrati sem v tej na novo odkriti sreči obremenjen z demoni preteklosti. Tako močno, da včasih ne znam uživati v ‘danes’. Ponovno vem kaj hočem in česa si želim. V to sem prepričan bolj kot kadarkoli. In ko se obrnem proti sinu, vem, da so bile odločitve, ki sem jih sprejel prave. Vseeno pa se, ob vsem kar se nama je zgodilo, včasih počutim izgubljen. Brez kompasa. Sam. In takrat se sprašujem kam me bo odneslo tokrat. Kakšno zgodbo bom pisal prihodnje leto tak čas? In predvsem: ali bi sploh preživel še eno 2005 … ?

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev »

  1. orhideja pravi,

    19.12.2007 ob 22:15

    ker sem pred kratkim tudi sama pisala o demonih pretklosti, se je pri meni oglasila ena blogerka, ki mi je napisala naslednje: …več prtljage imaš, težje jo tovoriš. Zato jo pusti v preteklosti, ti pa lahkotno odskaljaj v danes.Kar je minilo, te je naredilo…

    Prihodnost pa je za vse zastrašujoča… jaz imam vedno naslednje v mislih – nič takega se mi ne more zgoditi, kar ne bi prenesla

    uf sem pametna nocoj :mrgreen:

  2. sosedsosed pravi,

    19.12.2007 ob 22:19

    dober nasvet, tale glede preteklosti… ko bi ga le manjkrat podeljeval in večkrat upošteval… :)

  3. strojnikstrojnik pravi,

    19.12.2007 ob 22:33

    Rad bi ti rekel, kako vem, da bo vse dobro in prav, ampak ne morem. Ne vem. Še zase ne. V končni fazi tudi nočem vedeti. Meni je trenutno bolje, kot sem kadarkoli upal želeti. Kar je v moji moči, bom naredil, da bo čim dlje trajalo. Enako svetujem tebi. Več ne znam… ;)
    Kar se bremen preteklosti tiče, pa imam o njih toliko povedati, da bi najbrž dve tipkovnici obnucal. Raje kdaj direktno, če bo prilika… ;)

  4. goofagoofa pravi,

    19.12.2007 ob 22:38

    Vem kakšni so občutki, ko nosiš v sebi demone preteklosti. Ni lahko iti preko njih, a s časom in s pomočjo nove ljubezni se vedno manj oziraš v preteklost in začenjaš verjeti, da sreča še vedno obstaja. Najtežje je ponovno verjeti v ‘večnost’; meni še ni uspelo – ampak, saj smo še mladi. :)

  5. mojcasmojcas pravi,

    19.12.2007 ob 23:44

    Demoni iz preteklosti nam pridejo blizu samo, če jim sami to dovolimo.
    Jaz mislim, da si na pravi poti, s Kavbojem in Sosedo, zato opravi z demoni kot sej jaz s sabo ;)

  6. Soseda pravi,

    20.12.2007 ob 08:11

    Sosed, verjamem, da NAM bo uspelo in upam, da se ta sreča ne bo končala in da boš napisal še veliko lepih zgodbic o Kavboju, Sosedu in Sosedi, pa mogoče še o super babici. hmmm, mogoče še o kakšnem Kavboju ali Princeski v prihodnosti ;-)
    RTM :-*

  7. zlobazloba pravi,

    20.12.2007 ob 08:47

    Uf, Orhideja je povedala vse. Ne oziraj se nazaj, predvsem pa ne dovoli, da je preteklost kaj drugega kot popotnica izkušenj za naprej. Uživaj v tem, kar imaš danes in ne sprašuj se preveč, kaj bo jutri. Karkoli že – preživel si in boš. Pa srečno vsem trem v 2008. 2005 je že davno mimo;)

  8. sosedsosed pravi,

    20.12.2007 ob 09:10

    @strojnik: mogoče rečemo kakšno na to temo na krvodajalski?
    @goofa: ja, ampak čeprav sem mlad, se bedno počutim ko počnem neumnosti :)
    @mojcas: ma tudi jaz se tepem, ampak moj nasprotnik zgleda da je malo bolj trmast…
    @zloba: zadnja dva stavka tvorita odlično odjavno špico in najraje bi pustil, da ostane na tem. ampak ko se oglasi iracionalno, so stvari vedno bolj zakomplicirane kot se zdijo ‘na papirju’. definitivno pa pospešeno delam na tem, da jih poenostavim.

    Pa da si ne bo kdo napačno razlagal: to ni zgodba o zloljenem srcu, prebolevanju ljubezni ali kakšna podobna limonada – gre zgolj za to, da pretekli dogodki, ki so bili res burni in predvsem rušilni, močno vplivajo na moje vedenje, čustvovanje, misli … danes. In to me velikokrat spravlja v slabo voljo. Čisto po nepotrebnem.

    @Soseda: :-*

  9. pikapika pravi,

    20.12.2007 ob 10:23

    Ko sem, zdaj že daljnega decembra, zanosila, sem od vsega začetka vedela, da ostajam s tem malim bitjem sama. Nekako sem se pripravila na dolgo obdobje samohranilstva, zavestno odrinila stran vsa hrepenenja po partnerju in skušala živeti po svojih najboljših močeh. In potem me je presenetil moj zdajšnji mož. Padel je v najino življenje kot meteor. Z njim pa tisoč vprašanj brez odgovorov. Ni garancije, ni varne prihodnosti. Kak partner bo? Kakšna partnerica bom njemu jaz? Kakšna obremenitev bo njemu očetovstvo? Se bo ujelo z mojo predstavo materinstva? Se bosta z mojim sinom ujela? Kakšni so njegovi pogledi na vzgojo? Bo videl mojega otroka v njegovih potrebah? Ga bo znal pobrat, ko bo padel? Bom zrelo odreagirala, ko ga bo grajal? Mu bom to sploh dovolila? itd.
    Na koncu tega spiska, za katerega sploh ne vem, kje je imel svoj konec, je važno samo zaupanje. Zaupat mogoče malo bolj, kot bi bilo razumno, skočit v vodo, plavat s tokom in se občasno zavestno spomnit kvalitet in lepih trenutkov, ki jih zdaj uživaš z ljudmi, ki ti plemenitijo vsakdan.
    Želim vam “in srečno so živeli do konca svojih dni” :-) .

  10. sosedsosed pravi,

    20.12.2007 ob 10:26

    pika, tole je pa res lepo napisano… hvala ;)

  11. siničicasiničica pravi,

    20.12.2007 ob 12:24

    pred DVEMA LETOMA sosi! Da mi takoj popraviš! :)

    Glede napisanega pa – za seboj imam 10 let zakona; gor in dol gre, kot na toboganu. K sreči si nisem nikoli delala iluzij, da mora biti en sam velik zmenek, zato sva do zdaj znala zvoziti vse ovinke. Malo po pameti, malo napamet, malo po sreči :)

    Lepo mi je prebrati občutke moške ob očetovstvu. Mislim, da se jih še premalo tam zunaj zaveda, kako pomembni so pri vzgoji (in ni malo žensk, ki jim nekako” ne dovolijo” bili oče do fula :) – možu nemalokrat rečem in res opaža tudi sam – Junior ga nenehno opazuje, skenira, gleda, kako biti moški, kako se obnašati do sveta, žensk, službe, slabih dni … Gleda ga in ga, 8 letnik, oponaša. To je največja odgovornost, ki jo imamo do otroka: naučiti ga, kako hoditi po svetu in ne po ljudeh, kako doseči želeno, a ne s tujih ramen; kako iskati ljubezen in jo negovati, kiako reševati težave in se ne zapletati v vojne. Težka naloga. Ampak po moje najlepša na svetu.

  12. sosedsosed pravi,

    20.12.2007 ob 13:07

    popravljeno. res ne vem kako sem ga lahko tako usral! :)

    “Malo po pameti, malo napamet, malo po sreči” Bravo, dobro napisano :)

  13. ninaaninaa pravi,

    20.12.2007 ob 20:26

    Me je kar zmrazilo, ko sem tole prebrala…Mogoce nisem dozivela ˝toliko kot ti˝, a kako se lahko bolecino in podrte sanje meri? Zato ti povem nekaj kar so meni drugi polozili na srce in mislim, da imajo prekleto prav: Dokler ne bos zacel verjeti v lepo prihodnost in pustil reci za seboj, se ne bo nic lepega zgodilo. Kar je bilo je bilo. Vsaka stvar je za nekaj dobra in ne pozabi, da se vcasih morajo zgoditi dolocene reci in doloceni ljudje, da takrat ko pridejo ˝pravi˝ to znamo ceniti.

    Nocem prevec pametovat kle, ampak da si vse te tezke situacije dal skozi in zopet na novo zazivel je velik napredek, zato mislim, da se nimas kaj bati, samo naprej moras iti tako pogumno kot si hodil do zdaj!

    Veliko srece!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !