27.12.2007

Makova štručka

Objavljeno v Žlica vegete 16:37 avtor sosed

… Zadnjih nekaj mesecev je preživel v nekakšnem transu. Kot da ne bi bil povsem buden, pri polni zavesti. Povsem se je zaprl vase in živel v svojem svetu. Vsake toliko se mu je pred očmi stemnilo. Bil je sam in stisnjen v kot. Ni vedel kaj storiti in kako najti pot nazaj. Večkrat je jokal, vendar o tem ni govoril z nikomer. Izogibal se je staršev in širše družine, s prijatelji se je pogovarjal le še o postranskih stvareh. Z nikomer ni želel deliti temnih misli. Ker je verjel, da jih bo znal bosta znala premagati. Vsakič znova je ugotovljal, da se trudi sam, vendar si ni znal predstavljati druge poti. Postalo je nevzdržno, a vendar je bil še vedno pripravljen na kompromise in skušal rešiti že zdavnaj potopljeno barko. V tej zgodbi namreč že nekaj časa nista bila sama…

Bil je deževen, meglen in turoben dan. Kot vsi v tistem obdobju. Otroka sta pustila pri njegovi mami in odšla v nakupovalni center po hrano za naslednjih nekaj dni. Nakupi so v tej fazi postali nočna mora. Kot vse, kar sta tiste dni počela skupaj. Vedno se je vse končalo z obtožbami, očitki in vpitjem. Oba sta bila že izžeta, živčna in razdražena. Ob takšnem razpoloženju je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo spet počilo. Tokrat je počilo zadnjič.

Ona je skočila po kruh, medtem ko je On stal v vrsti z blagajno. Vrnila se je z makovko. Nikoli prej je ni kupila, kaj šele da bi jo jedla. Verjetno bi raje pojedla skledo vampov, kot ugriznila v kruh posut z makom. Ko se je vrnila v vrsto jo je vprašal, kako to, da se je odločila za takšen nakup. S tem ni mislil nič slabega, vendar v njegovem glasu je očitno prepoznala nekaj več kot nedolžno vprašanje. Izbruhnila je, tako kot večkrat tiste dni. Sita je vprašanj, sita odgovorov. Kaj da ga briga. Nikomur ne bo polagala računov. Vedno da ji je zastavljal takšna dvoumna vprašanja. Pač ji danes paše makovka. Bil je še eden v seriji nekontroliranih in neizzvanih izbruhov. To, da sta bila na javnem mestu je ni motilo. Nikoli je ni.

‘Naj ti paše,’ je dejal neprizadeto. Tokrat na napad ni odgovoril z novim udarcem. ‘Pa dober tek,’ je še dodal, ko se je razočaran umaknil nekaj korakov vstran. Še nekajkrat je siknila vanj, a On ni reagiral. Pogledal jo je v oči in se cinično nasmehnil. Ne da se mu več…

Nekje globoko v sebi je sprejel odločitev. Pot po kateri je stopal ves ta čas ne vodi nikamor. Ubija Njega, Njo, vse tri… Tistega dne, sredi trgovine z makovko v rokah se je odočil, da se ne bo več trudil. Ni povzročil, ne pospešil propada. Niti ga ni priklical, še manj si ga je želel. Le pustil je, da se stvari odvijejo, da se zgodba končno razplete.

Danes se zaveda, da je bila ta odločitev edina prava. Skoraj bi ga odplaknilo, ko je sam skušal zadržati jez in vesel je, da je odnehal pravočasno. Končno je spet srečen.

Kar se makovke tiče, ne vem, kako je je končala. Čisto mogoče je, da je Ona vrgla štručko v smeti in spoznala, da nekatere odločitve in dejanja prinašajo trajne posledice, s katerimi je potrebno živeti. In morda to življenje ni takšno kot si ga je predstavljala. Morda ji je žal. Lahko bi ji bilo. Čisto možno pa je tudi to, da se je tistega dne odpravila v svoje stanovanje in prvič v življenju z veseljem pojedla makovo štručko. In povsem mogoče je, da jo je pred tem namazala s kislo smetano…

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev »

  1. zlobazloba pravi,

    27.12.2007 ob 18:26

    Huh, saj veš … v želodec;) Hvala ti za ta zapis, pa vse ostale tudi. Brez makovke jih verjetno ne bi bilo.

  2. 1danica1danica pravi,

    27.12.2007 ob 19:03

    Čisto mogoče je tudi, da ne on ne ona ne vesta, kaj bi lahko naredila drugače. In da je bilo prepozno za kar koli drugega. Potem sta danes srečmejša tako, kot bi bila lahko na kakršen koli drug način.

    Zakaj človek potem dobi tisti butasti občutek, da mu nekaj ni uspelo, nekaj pomembnega, nekaj, kar si je zastavil kot življenjski cilj? Ali pa ne vsak. Upam, da ti ne.

    Jaz sicer nisem imela problemov s kislo smetano ali makovkami, sem pa potem, ko sem eno uro kuhala, morala npr. jesti kalamare z limoninim sokom, čeprav tega sploh ne maram, so mi pa zelo všeč brez… ker se tak kakamare pač je … menda… šit ej, kako smo si različni!

  3. strojnikstrojnik pravi,

    27.12.2007 ob 19:08

    Uh. Spet kufri. Upam, da jih počasi puščate za sabo…
    No ja. Ko sem jaz moje zbrcal v preteklost, blogov še ni bilo…
    V bistvu škoda. Bi imel mnogo tega povedati… ;)

  4. 1danica1danica pravi,

    27.12.2007 ob 19:13

    Ja, ja. Ampak včasih se je dobro spomniti. Potem veš, kako lepo ti je. in kakšen mir uživaš – tudi kakšen dan, ki ni ravno po tvojih željah. Če bi jih prenašali se, in tja, bi imeli hrbtenico že čisto zvito :D

  5. likard37likard37 pravi,

    27.12.2007 ob 19:22

    Človek mora očitno v življenju opraviti s svojimi kufri in razčistiti z odnosom do raznorazni prehrambenih artiklov. Nekdo to stori s pomočjo makovke, drugi s kislo smetano , majonezo ali kalamari. Jaz z aspekta kulinarike nimam v spominu nobene primerne zgodbe, je pa jasno da v takšnih neljubih obdobjih v življenju karkoli lahko pomeni kapljo čez rob. Če to ni hrana je pa lahko kila žebljev, obesek za ključe ali mobilni telefon. Je pa fajn , če se čimveč takšnih stvari preseli med čimbolj oddaljene spomine in obstaja samo še kot občasni vir navdiha za (npr.) kakše blog ! LP

  6. sosedsosed pravi,

    27.12.2007 ob 20:20

    kufri, ja.. poln kufer jih imam! :)
    za vse, ki vas skrbi: opravil sem z njimi, ne gre za to. da, pustili so sled, kot vsaka življanjska prelomnica in ta je bila res največja, ampak gre zgolj za ‘občasni vir navdiha’, kot je to imenoval dare. sicer pa je ta post odziv na zlobino kislo smetano, kar pa itak že veste…

  7. Mojcka pravi,

    28.12.2007 ob 08:45

    Hja, kufri in okostnjaki vsake toliko padejo iz omare. Pa ne glede na to, kako dobro smo jih pospravili in opravili z njimi. Konec koncev je vsaka zveza na začetku lepa, partner te privlači. Ja, tako malo je potrebno, da bi se razumeli, da ne bi padali ven in zbadali z vprašanji, pa vseeno to storimo, res ne vem zakaj. Bi storili kaj drugače, bi prezrli kakšno malenkost in pogoltnili besedo, ki je že na koncu jezika, če bi vedeli, da to pelje v propad? Morda je pa to namen. Če si dva zares nista usojena, potem je nesmisel vztrajati. Bom znal živeti sam? Bom zmogel spremeniti stil življenja, pogledati drugim v oči in reči, ni mi uspelo, nisem ljubljen in ne znam ljubiti?

  8. siničicasiničica pravi,

    28.12.2007 ob 10:10

    Čudno, ampak, ko sem prebrala tvoj zapis, sem poklicala moža. In se mu opravičila za včeraj :)
    V bistvu je takrat, ko životariš v neki zvezi, ki je morda sproducirala otroka, ki sta jo morda zapečatila s prstanom, nakupom skupnega doma, avta, psa, težko priznati, da v nekem trenutku ne gre več naprej. In potem vlečeš še mesece in vegetiraš.
    Za priznanje, da to ni to, je potreben pogum.
    Jasno, potreben je tudi za to, da si priznaš, da si globoko v analijah in da se želiš iz njih skobacati – s tistim, ki ti pomeni največ, a ne veš, kako to živeti.
    Odločitev, da je konec oziroma da ni, da pa boš moral še kako garati na tem, je ena najtežjih v življenju – v vsakem primeru se moraš naučiti ogromno o sebi in se postaviti na lastne noge. Za življenje sam ali v dvoje.

  9. pikapika pravi,

    28.12.2007 ob 22:39

    Vraževerje gor ali dol, tale december je čisto premočan koncentrat takih doživetij. Morda zato, ker se izdatno družimo in si toliko ljudi izmenja besede, čustva, energijo. Posledično poka tam, kjer bi se v kakem drugem času, razpoloženju, ritmu življenja raztrgalo bistveno kasneje. Prav tako se na drugi strani hitreje zliva eno proti drugemu ali eno v drugo.
    Pa vem, da ti tale analiza ni v tolažbo. Nekako, k vragu, ob takih zapisih lahko rečeš samo “that’s life” in “kmalu prihaja tudi boljši čas”.

  10. Ona pravi,

    28.12.2007 ob 23:06

    Pa si me zadel Sosed. Že dolgo te rada berem, komentiram pač ne. Tokrat pa si me zbezal iz luknje. In to ravno v teh dneh, ko se vsi okoli mene veselijo, praznujejo, jaz pa…. …sama. Ne sama, osamljena. Joj kako hudo je biti z nekom, pa vendar tako sam. Zbiram pogum za tisti cinični pogled, ki pomeni “ne zmorem več ,nimam več energije” kot praviš ti.
    Joj Sosed, milost! Pa tako si dopovedujem, da sem močna, da zdržim. Usmili se me, no!

  11. sosedsosed pravi,

    30.12.2007 ob 22:09

    Ona, rad bi ti pomagal ali svetoval, ampak do zaključkov ali začetkov mora priti vsak sam. Mislim, da sama najbolje veš, kaj ti je storiti. Bodi močna!

  12. ninaaninaa pravi,

    10.01.2008 ob 16:05

    Makovka… :roll: pri meni so bili enkrat neki disavni robcki :) Vcasih je ena taka stvar dovolj, da se odlocis, da je dovolj…hecno

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !