18.01.2008

Kdaj jaz postane midva?

Objavljeno v Ko piše srce 06:30 avtor sosed

Ne vem, kako je s tem pri vas, vendar jaz si pod ‘midva’ predstavljam cel spekter idej, ki so morda preveč utopične, da bi lahko bile v celoti resnične. V katerikoli vezi. To pa preprosto zato, ker smo ljudje neka čudna bitja, ki so, razen v redkih izjemnih situacijah, ko reagiramo impulzivno ter nerazumno, preveč egocentrično naravnana, da bi lahko bivali v dvojini. Ego. Jaz… To je pač tisto, kar znamo najbolje.

In kdaj živim midva? Takrat ko pomislim, predno rečem. Takrat ko lastne male, nepomembne interese postavim v drugi plan, če vem, da bom z njimi prizadel partnerja. Ko mi ni potrebno prositi in modelovati, da me drugi sliši in priskoči na pomoč. Ko se veselim njenih uspehov in čutim udarec ob padcih. Ko zaupam in vem da zaupa. Ko vem, da lahko padem, ker me bo nekdo ujel. Ko lahko delim svoje sanje, ne glede na to kako majhne ali kako gigantske znajo biti. In ko oseba, ki jo imam rad z istega brega prepozna te sanje kot nekaj kar me definira in mi pomaga biti to kar sem. Vsem napakam, ki jih imam in vsem neumnostim, ki jih govorim navkljub…

Včasih uspe. In včasih ne. Čeprav jo imam rad. In ona, tako pravi, mene. Včasih sva midva, včasih pa samo jaz … in ona.

  • Share/Bookmark
 

16 komentarjev »

  1. nada pravi,

    18.01.2008 ob 08:55

    Tisto česar si ti želiš ne čakaj da samoumevno pride,ampak naredi, kot bi ti želel da je tebi narejeno.Tvoja energija ljubezni je tako močna, da lahko ozdravi prav vse, tudi tvojo prihodnost.

  2. sosedsosed pravi,

    18.01.2008 ob 09:08

    Hvala ti za to zadnjo misel. Sem se prav izgubil v njej :)

  3. milojkomilojko pravi,

    18.01.2008 ob 13:04

    “midva” postane “jaz” ko začne ženska razpolagati s tvojo bančno kartico :P

  4. MarijaMarija pravi,

    18.01.2008 ob 16:10

    Midva je tako mamljiv, ker je žrtev; nečemu se odrečem, nekaj pozabim, potisnem stran, da lahko pridem na ta nivo. In potem se dobro počutim, ker vidim, da lahko, da sem sposobna malo podrediti svoj ego. Ampak kot tak midva ne more dolgo obstajati, nujno razpade na dve polovici, ko sva spet dva ločena osebka. Vsak pri sebi si poliževa rane in sva pripravljena na nov midva. Ni to veliko boljše kot stalna vpetost v midva ali jaz-on? :)

  5. strojnikstrojnik pravi,

    18.01.2008 ob 18:27

    Ne znam prav lepo napisati, pa bom vseeno probal. Mislim, da začneš živeti midva v celoti, ko se upaš obrniti s hrbtom od zida, nehaš gledati za rešilnimi pasovi in se nehaš ukvarjati z tem, kako boš prebolel… ;)
    Če ti je kdo rekel, da je to lahko, ali ni probal, ali pa nima pojma… :)

  6. daredare pravi,

    18.01.2008 ob 18:37

    Zanimiva dilema. Običajno so definicije za tisto “resno” življenje v dvoje polne modrosti o tem kako se sladkosti sveže ljubezni spremenijo v goro skrbi in neprijetnih stranskih lastnosti. Seveda je marsikaj od tega res, popolnoma se pa nikakor ne gre strinjati. Po mojem je nekako takole:

    “Midva postane takrat, ko se vsem iskram in lepotam nove ljubezni pridružijo še navadne, vsakdanje stvari. In če se ti vse te stvari kljub svoji “navadnosti” še vedno zdijo, da jih ne bi dal za nič na svetu….to je pa Midva z veliko!”

  7. daredare pravi,

    18.01.2008 ob 19:14

    Fuj, qua sm patetičn!

  8. Mojcka pravi,

    18.01.2008 ob 23:08

    Midva – mislim, da se takrat odpre neko novo posebno poglavje. Ko stvari ne počneš zaradi metuljčkov in tresočih kolen, ampak zaradi preprostih, vsakdanjih stvari. In to je najlepše, saj smo znotraj tega poglobljenega odnosa še vedno lahko jaz – on/a. Vsak zase, pa vendar lahko rečeš, da greš domov (pa čeprav greš samo prespat v “tašča hotel”). Ko odpreš hladilnik, pa sta na zalogi dva jogurta, poješ enega, drugega pa prihraniš za svojo/ega drago/ega. In ko greš v svoj stari korg kolegov in se z veseljem vračaš nazaj v pristan.
    Če pa jaz-on/a ne preraste v midva, pa ni fajn. :)

  9. Levinja pravi,

    19.01.2008 ob 07:04

    Midva pa nisva.Nikoli nisva bila.Če se trudi le ena stran,ostajaš sam.Boleče,resnično in brez upanja.

  10. skesAna pravi,

    19.01.2008 ob 07:17

    Zanimiv spekter močnatih polenovk zna biti posebno zanimiva igra. Ob razmišljanju ali je bolje izbrati hitro polento v 3minutah ali najhitrejšo v 4ih se mi je kar nekaj časa podilo po glavi kako za vraga se stopnjuje pridevnike. In zakaj na primer nimamo enotne službe za pisanje deklaracij, prevajanje, tiskanje le-teh itd… cenili bi lahko. Mogoče pa imamo raje brezkompromisno konkurenco za dviganje las slavistom.

  11. naivna pravi,

    19.01.2008 ob 19:19

    Navadno je človek sam za vse. Za težave v službi, odgovornost za svoja svobodna dejanja … Ampak takrat, ko imaš še nekoga, s komer vsevse deliš, čigar mnenja spoštuješ, kogar vprašaš za nasvet in ga dejansko upoštevaš, katerega slaba dejanja te nekako prizadanejo … tisti drugi, ki je skoraj noseč poleg tebe, mu je od tega slabo in je skoraj poporodno depresiven … človeku ni dobro samemu biti …

    Sicer pa. Saj ne moreš živeti zanj, namesto njega, takrat je pa vseeno, če sta vendar dva. Kaj, sosed?

  12. tatya pravi,

    19.01.2008 ob 20:09

    ja, točn tko.
    naivno? :)

  13. sosed pravi,

    19.01.2008 ob 22:42

    @vsi:komentarjev ni ravno veliko pa vseeno lahko rečem, da toliko lepih misli še nisem uspel zbrati pod eno streho. nimam kaj dodat, lahko vam samo kimam – vsakemu in vsem. ;)

  14. DajanaDajana pravi,

    19.01.2008 ob 22:57

    Nekoč sem opazovala dva človeka, moškega in žensko (Joachima in Regino). Padla sta mi v oči, ker sta tako dobro funkcionirala skupaj, imela sem ju za zelo dobra prijatelja. Bili smo na nekem tečaju skupaj. Čez nekaj dni sem ugotovila, da to nista prijatelja, temveč sta fant in punca, par. Bila sem šokirana. Sploh nista izgledala zaljubljena, samo prijatelja pač, dobra prijatelja… Ravno takrat je zanosila in ne spomnim se prav, če sta bila že poročena ali je bilo ravno na tem, da se bosta… Od tega je zdaj več kot dvajset let. Bila sem večkrat v njuni družbi in sta… najbolj normalna človeka, prijatelja in vem, da sta zelo dobra ljubimca, njun zakon je… dober pač, normalen. Kaj hočem povedat… Ljudje imamo v glavi nekakšno patetiko, ljubezen, romantiko… pa to ni to. No, seveda je, na začetku prav gotovo mora biti, potem pa ostane prijateljstvo, sožitje, normalnost… To je zame… midva.

  15. Dajana » Saj imam tebe pravi,

    26.01.2008 ob 12:59

    [...] Ta post sem objavila tukaj. Objavljam ga še enkrat, ker sem našla nekaj podobnega pri Radirki in ker mi je bil zelo všeč Sosedov post Kdaj jaz postane midva.  [...]

  16. Dajana » Saj imam tebe pravi,

    10.06.2008 ob 23:46

    [...] Ta post sem že objavila, pa ga zdaj objavljam na novo zaradi prostega spisa na eDnevniku. Nekaj podobnega sem našla pri Radirki in zelo mi je bil všeč Sosedov post Kdaj jaz postane midva. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !