14.01.2008

Savne, morala in nebuloze

Objavljeno v Žlica vegete 16:00 avtor: sosed

Včeraj sem bil ponovno v savni, tokrat v atlantisu, in ugotavljal kako določene okoliščine za 180 stopinj obrnejo naše nazore, prepričanja, navade, obnašanje ali držo. Bolje rečeno: zanimivo je, kako zlahka snamemo (in zamenjamo) masko glede na specifiko trenutne situacije.

Ok, nič novega, vse kar počnemo, počnemo skozi prizmo družbe, za vsako situacijo veljajo drugačna, napisana ali nenapisana pravila. Vedenje posameznikov v določenem okolju je itak v naprej sprogramirano in vse kar štrli ven iz tega so izjeme z omejenim dometom…

Ja, ja, vse jasno. Vseeno pa je več kot zanimivo opazovati, kako se obnašajo določeni ljudje, ko jim je dana prava priložnost in ko so ‘pravila igre’ napisana tako, da jim dovolijo vedenje, ki bi ga sicer (tudi sami) označili za eksces.

O čem pravzaprav govorim? O tem s kakšno lahkoto sicer precej zavrti, sramežljivi in nazorsko zaostali posamezniki, denimo odvržejo cunje, ko pridejo v okolje, ki jim to dopušča ali še bolje, ko je to opredeljeno kot pravilno ravnanje, kar v savnah je. In če je sprememba v ravnanju do tukaj celo pozitivna, ti isti posameniki nato storijo korak naprej, kot da bi v tem kontroliranem ali dovoljenem ‘prekršku’ še posebej uživali. Tako se recimo, zdaj že malo ekshibicionistično, sprehajajo po prostorih brez brisače, ki bi zakrivala to, kar sicer zelo vneto skrivajo. Nekaterim to ni dovolj in razkrečeni zasedejo najbolj viden položaj v prostoru, se goli sprehajajo po garderobah ali se ti, kot se je včeraj zgodilo sosedi, skušajo pridružiti pod tušem (na srečo ni šlo za moškega … na njegovo srečo, se razume).

Kakorkoli, poanti sta (najmanj) dve.
Prvič: Tudi najbolj moralen posameznik se bo posluževal ‘nemoralnih’ vzvodov, v kolikor s tem ne bo izgubil statusa ‘čistosti’ s strani okolce ali pa bo ob tem celo deležen ‘blagoslova’ (Ko smo že pri tem, mar ni v to razlog odprodaje cerkvenega deleža v podjetju T2?)
In drugič: če se človek dovolj pogosto (recimo 2-4x na mesec?) znajde v situaciji, kjer so družbeno definirana pravila vedenja bistveno drugačna kot sicer, ima zelo velike možnosti, da bo naletel na posameznike, ki tja zahajajo prav za to, da te meje potisnejo še nekoliko dje in izživijo neke svoje fantazije (ali gre mogoče za frustracije?), ki bi sicer ostale neizpolnjene.

Možno pa je seveda tudi to, da mi je vročina stopila v glavo in enostavno … brcam v temo.

  • Share/Bookmark

11.01.2008

Hočem nazaj svojo rit!

Objavljeno v Smeh 15:30 avtor: sosed

Bila je deklica, ki je imela rit. Ma kaj rit, imela je pravo guzico! Tako lepo. Okroglo, ampak čvrsto. Tako, ki stoji pokonci v jeans hlačah. Tako za prjet in šlatat, za zgrabit in stisnit, za … Skratka, imela je hudo tazadnjo. No, še zdaj jo ima, le da se je ne sme uporabljat. Mislim, ne sme se je zagrabit. Že nekaj časa. Kar je mimogrede prava mala katastrofa!

Ker veste, ta punca ima fanta (tega, ki zdej ne sme zagrabit). In ta fant (sicer super dečko, pravi cvet slovenske lepote in inteligence) jo je pred dvemi tedni spravil na smučišče v Nassfeld. Kjer ga punca ni ubogala in se je ravno sredi njegovega kričanja: “Pa neee se držat nazaaaj!!!” spustila na rit, nakar ji je dile vrglo v nebo, tazadnjo pa butnilo ob poledenela tla. Če bi šla na urgenco, bi verjetno ugotovili zlom trtice. To, da je potem še 10 dni na riti prenašala zemljevid Evrope je postranskega pomena. Pa čeprav je bil barven. In tak z reliefom. Hujše težave so tiste s trtico. Predvsem za tistega fanta, ki mora že dva tedna pazit kje in kako jo prime. Oziroma NE prime.

No, saj tudi za njo ni ravno piknik. Recimo zdaj se ji dogaja, da ji na plačljivem parkirišču poteče parkirnina še predno se skobaca iz avta. Zadnjič, ko je sključena vstala s klopce, so ji pristopili taborniki, če mam’ca mogoče potrebuje pomoč na domu ali pa pri prehodu čez cesto. Ne smemo tudi zanemariti straniščnih težav (preveč slikovito?), pa težave s spanjem, ležanjem, sedenjem na splošno…

Ampak to je vse nepomembno nasproti mukam, ki jih trpi njen ubogi fant. Ok, nekako je preživel, da je posteljna telovadba omejena na 2-3 poze, ki jih prej sploh ni poznal. Recimo tista bočna, ko lovi ravnotežje na mezincu desne noge in pod kotom 52,3 stopinj skuša zadeti bullseye, pa tista druga, ko se z levo roko drži lustra in v batman-pozi kljubuje gravitaciji … Ampak še huje je pa to, da dan na dan gleda to malo sočno rit (zdaj že brez zemljevida), ki mu skače pred očmi, ga draži, vabi in šepeta njegovo ime… Če bodo bolečine še dolgo trajale, se bojim, da se mu bo stemnilo in jo bo zagrabil, prijel, stisnil, kušnil, ugriznil in našeškal!

Uf ja, tako grozne so tele zadeve z ritjo. Še dobro, da pri sosedovih nimamo takšnih težav. Se bojim, da bi se mi v nasprotnem primeru scufalo! ;)

  • Share/Bookmark

11.01.2008

Bilo je … krvavo

Objavljeno v Žlica vegete 07:00 avtor: sosed

Ko sem se peljal proti Zavodu, sem imel mešane občutke. Blazno sem bil nestrpen in komaj sem čakal, da vidim obraze ter jih povežem s črkami. Stiskal sem na gas, da ne bi zamudil. Po drugi strani pa sem se počutil, kot da grem na blind date. Povsem nov občutek mi je, da prvič srečaš osebe, ki jih poznaš bolje (ali pa vsaj tako misliš) kot večino ljudi s katerimi se srečuješ na dnevni bazi.

Internet je med drugim prinesel tudi to, da se posameznik, skrit za tipkovnico, včasih bolj zaupa neznancem, kot ljudem, ki so mu blizu in morda gre tudi tu iskati delne vzroke, zakaj je preboj iz virtualnega včasih težji kot bi pričakoval. Kakorkoli že, jaz osebno sem to želel storiti že prej, a je vedno nekaj zmanjkalo. Časa, volje … morda res tudi nekaj malega poguma za prestop v realnost pa čeprav sicer s tem nimam nikakršnih težav.

Kakorkoli že, včeraj so nas na Zavodu za transfuzijo družno popikali, nam pocuzali malo manj kot pol litra krvi in nas nagradili z malico. Na desert (beri: pivo) smo se odpeljali sami v verjetno zadnji kadilcem prijazni lokal v regiji, zaradi česar sem zalaufal pralni stroj pet minut po tem, ko sem dobro odimljen stropil skozi domača vrata. Ampak me ni motilo, pravzaprav mi je bilo celo všeč, da se ni vsake 20 minut omizje spraznilo in družno odkorakalo na mraz in na cigaret.

Had, Saša Gerčar, zloba, Pi.Roman, piskec, matejMM, strojnik, clovek, fish in feniks hvala vam za dobro družbo, Zlobi pa še posebej hvala za pivo (naslednja runda je moja!). Upam, da se kmalu spet srečamo. Če ne prej, čez tri mesece na igli!

  • Share/Bookmark

9.01.2008

Na prepihu…

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Zadne dni sem bolj malo pisal. Nekako nisem bil pri volji. Če ne veste zakaj, a se vam zdi, da morate vedeti, pobrskajte dva zapisa nazaj.

Tako zelo trivialno se mi je zdelo, pisati o nekih postranskih zadevah, medtem, ko se je v družini zgodila tragedija. In v primerjavi s tem so itak vse stvari postranske in nepomembne. Po drugi strani pa s to črno zgodbo nisem želel moriti. Ne vam, ne sebi, ki sem že tako premlel bistveno več kot je smotrno mleti.

Obljubim, da bom v prihodnjih dneh bolj priden in napisal kaj bolj vedrega. Že dolgo nisem.

Aja, pa jutri se vidimo na krvodajalski, ne? Daj pokaži, da si faca in pridi zraven.

  • Share/Bookmark

3.01.2008

Priložnost zamujena … saj veste

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Takšnega čustvenega vrtiljaka kot sem ga doživel te praznike že dolgo nisem izkusil. V 12 dneh kolikor sem bil doma, se je zgodilo vesolje. Po svoje sem kar vesel, da je vsega skupaj konec, ker se bojim, da bi me v nasprotnem primeru totalno izželo in pobralo. Poticam, pršutu in sarmam navkljub.

Ogromno je bilo lepega. Recimo božič s familijo. Prvič po nekaj letih sem spet čutil tisto toplino, ki jo prinašajo takšni prazniki, ko vse klapa in so odnosi urejeni. Pa prva smuka po več letih na Krvavcu, izlet v Nassfeld, čudoviti večeri v dvoje, silvestrovanje in prvo kosilo pri njenih, koncert Gibonnija… Vse to bi počel še enkrat. Dvakrat. Vsak dan! O vsaki od teh stvari bi lahko napisal 10 postov, a ob vsem kar se je dogajalo nekako nisem utegnil.

Po drugi strani nas je vse skupaj pretresel dogodek o katerem sem na kratko že pisal. Pa ne bom več. Zapisal bom le to, da je čez čudovito obdobje pustil težek, črn pečat, ki ga nikoli ne bomo mogli izbrisati, pozabiti ali spremeniti.

Vseeno gre za tiste, ki ostajamo tu, življenje naprej. In upam, da nam bo teklo dalje še dolga leta. Želim si, da bi se svet ustavil in bi vse ostalo tako kot je sedaj. Za nas. Da bi večno znali uživati v tem kar imamo in izkoristili možnosti, ki so na razpolago. V življenju ni nič podarjenega in za vsako stvar se je potrebno boriti. Če kaj, potem sem se v zadnjih dneh naučil prav to.

Lep začetek leta želim vsem skupaj. In imejte se radi dokler se imate lahko…

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi