27.02.2008

Nesmrtni mozolj

Objavljeno v Smeh 06:30 avtor: sosed

Ko sem včeraj odprl temo nesmrtnosti in o njej razmišljal tudi ob prebiranju kometarjev, me je prešinilo vprašanje, ki me grize in mi ne da miru. In ne hecam se, ko vam to povem, da sem včeraj tuhtal in tuhtal, celo noč nič spal in danes zjutraj vstal zbegan ter še vedno brez pravega odgovora.

Da predstavim moj problem, ki se lahko bere tudi kot zadnji in odločilni argument proti večnemu življenju. Recimo, da imamo sledečo hipotetično situacijo…

Znanstveniki iznajdejo serum večnega življenja. Ali pa še bolje: prinesejo mi ga vesoljci. Mali in zeleni! Samo meni. In jaz, navdušen nad idejo nesmrtnosti, večne mladosti in vitalnosti, bi ga spil na eks! Jupi, postal bi nesmrten, noben mi nič ne bi mogel, bil bi absolutni car vesolja in nikoli se ne bi postaral niti za dan.

Ampak…

V trenutku, ko z občudovanjem zrem v čudežni zvarek, imam na čelu tak velik, grd, živo rumen gnojen mozolj. Tak svinjski mozolj, ki, ko ga stisneš, špukne svojo nagnusno vsebino še meter in pol v daljino. Poleg mazolja, pa imam tudi hrasto na riti, ker sem ravno prejšnji dan v gozdu cepnil na tazadnjo in se po njej oddrajsal navzdol. Zdaj ne morem sedet, spat, športat, seksat … nič. Sicer pa je za seks vseeno, ker zadnje dni itak nobena noče telovadit z mano zaradi tistega ogabnega mozolja. Jebiga! Se zgodi.

In kar me zanima je: če bi jaz spil opevani napitek, ki me bo ohranil takšnega kot sem, ali to pomeni da bom celo večnost hodil naokoli z mastnim, debelim, rumenim mozoljem na sredi čela in hrasto na riti? Ker potem raje kar takoj umrem!

Skratka, če kdo pozna odgovor na to hipotetično situacijo, ga vabim, naj mi to sporoči. Resnično bi namreč rad vedel, kaj mi je storiti, če me ponoči slučajno ugrabijo vesoljci in mi dajo piti iz vrelca mladosti. Ker, veste, ravno včeraj se mi je začel delat en res grd mozolj na sredi mojega (že tako velikega) nosa…

  • Share/Bookmark

26.02.2008

Čaša nesmrtnosti

Objavljeno v Žlica vegete 06:00 avtor: sosed

Že od nekdaj je podaljševanje življenjske dobe eno izmed glavnih vodil napredka, znanosti in medicine. Hrepenenje po večnem življenju je inspiriralo mnoge umetnike in filozofe, medtem ko je prav obljuba večnosti tisti korenček, ki pod varno zavetje institucij ’svetega’ vabi milijone vernikov, pripadnikov najrazličnejših religij po vsem svetu. Pa je večnost res nekaj k čemur bi moral človek stremeti? Si tega sploh želimo?

Prav je, da se človek boji smrti. To je tisto kar nas žene naprej, ko pridejo težki dnevi in ko se vse skupaj zdi brez smisla. Brez želje po preživetju bi ostali oropani orožja, s katerim se branimo pred samim seboj. Ampak večno življenje?

Verjetno bi bil precej utrujen. Si predstavljaš? Da se ti vse skupaj vleče v nedogled? Da gledaš kako vse okoli tebe propada, ti pa ostajaš nespremenjen? Da si tudi sam izžet, uničen in nagnit, pa kar ne padeš dol? Da ne poznaš strahu. In ne znaš ceniti danes, ker z gotovostjo veš da pride jutri in dan po njem. Da se ne veseliš, ker veš da veselje mine, ti pa ostajaš. Večno.

Že mora biti tako kot je. Življenjski cikel. In z njim smrt. Pa čeprav nas velikokrat preseka…

Že mora biti tako…

Queen: Who wants to live forever
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

21.02.2008

Paradoks virtualnega

Objavljeno v Žlica vegete 16:24 avtor: sosed

Ima debata o dilemi med virtualnim in realnim sploh še smisel? Je ‘meja’ med njima sama po sebi virtualna? Ali pa je anonimnost še vedno plašč izpod katerega stopijo le pogumni in/ali naivni blogerji? Daleč od tega, da bi bil prvi, ki se ubada s temi vprašanji in prav gotovo nisem zadnji.

Dokler nisem zajel sape in se na glavo vrgel v blogerske vode, sem strogo ločeval med virtualnim in realnim. Sebe ne dajem na net, ker tam nimam kaj počet. Pika. Z blogom se je to začelo spreminjati. Sosed je postal Jaka in Jaka … Sosed. Kar se mi je prej zdel absurd, je zdaj postal vsakdan. Da se razumemo, dejanja v zvezi z blogom so še vedno premišljena, informacije, ki jih dajem od sebe selektivne. Samocezura je, tako ali drugače, do neke mere obvezna in neizbežna. In tako mora biti. Da zaščitimo sebe in tiste, ki so nam blizu ter ne zlorabimo njihovega zaupanja z nepremišljenimi objavami. Kljub vsemu pa bi lagal, če bi zapisal, da se je Sosed osamosvojil od njegovega ‘gostitelja’ kot to opažam pri nekaterih avtorjih in njihovih alter-egih.

V zadnjem času sem kar nekajkrat pošteno zakorakal iz ‘virtualnega’. Razlog je bil vsakič drugačen, končni sklepi pa precej podobni. Kar se mene in bloga tiče ni navideznega in ni realnega. Še manj meje med obema. Sem samo jaz. Včasih govorim, drugič pišem. Včasih se predstavim kot Sosed, drugič kot Jaka, spet tretjič morda kot nekaj povsem drugega. In vsakič ko spoznate enega od junakov, ki jih nosim v sebi, spoznate del mene.

Nekaterim je všeč Sosed, drugim Jaka, nekaterim gresta oba v nos, redki pa me sprejemajo v celoti – takšnega kot sem in z vsemi vlogami, ki jih igram. In prav slednji so tisti, zaradi katerih se vrti moj svet, ne glede na to kakšno oznako mu prilepim.

  • Share/Bookmark

18.02.2008

Vonj pomladi

Objavljeno v Smeh 19:46 avtor: sosed

Že ko sem se nekaj čez tretjo uro popoldne prebijal po ljubljanski obvoznici proti vrtcu, kjer me je čakal moj kavboj, sem vedel da bo današnji tek čudovit. Termometer je kazal kar 12 stopinj, nebo brez oblačka ter močno sonce pa sta obljubljala lep preostanek dneva. Dežurna varuška – babi M. je potrdila svoj prihod in ponudila varstvo za malega, tako da sem se brez slabe vesti veselil trenutka, ko bom ponovno obul svoje Asics gel1110 in se zapodil proti PSTju.

In bilo je božansko. Hladen zrak in toplo sonce – idealka za tek! Prvič letos sem oblekel kratke hlače in nogam se je od veselja čist scufal. Odtekel sem najhitrejših 10 km po poškodbi, ko sem se vrnil domov pa sem imel še vedno občutek, da bi šlo lahko še kakšnih 10 s/km hitreje, a na tem mestu ne bi bilo pametno pretiravati. 48:30 na 10,5 km je rezultat s katerim ta trenutek enostavno moram biti zadovoljen. Mah, koga farbam, hvala bogu da sploh tečem!

Da ne dolgovezim preveč: teki kot je bil današnji, so teki, ki mi vlivajo voljo in motivacijo do športa ter z njim povezanih rezultatov. Zaradi takšnih tekov se z veseljem vračam ven – v mraz, dež ali sneg. In na koncu znajo biti takšni teki tisti, ki te zaradi prevelike želje pahnejo proti poškodbam. Upam, da bo tokrat drugače, ker jaz sem res težek odvisnik in kot tak bi brez teka enostavno – izpuhtel v zrak…

  • Share/Bookmark

14.02.2008

Jaz, rakija in dan zaljubljenih

Objavljeno v Žlica vegete 22:48 avtor: sosed

Sej ne rečem, vse lepo in prav: večerja je bila fantastična, vino odlično, družba še bolj. Ves sem se raznežil, ponovno izgubil košček ega in merico razuma. Užival sem vsako minuto. Ampak a vete kaj? Jebeš dan zaljubljencev, če greš zvečer še vedno sam v posteljo. In to kljub temu, da si zaljubljen. Povrh vsega še precej srečno. Ampak ne pomaga! Vse bolj se mi dozdeva, da je tole Valentinovo en vele nateg. Vem, da s tem nisem odkril Amerike, sem se pa odločil, da tudi Amerika ne bo več odkrivala mene. Nekako mi ne sede njen prst v riti.

Ne, prav nič mi ne nuca, da se cel napalim, pomehkužim in prešaltam na “muci-buci-moj” stanje, potem pa končam za računalnikom s kozarcem v eni in flašo v drugi roki. Precej patetično… Vse skupaj me spominja na sceno iz kakšne nizkoproračunske socialne drame, ‘Delo osvobaja’ recimo, ste gledali?

Ampak kot bi rekel nek genij iz Balkana: “Život ide dalje…” Da bi le nekaj trenutkov za tem dodal: “Sve dalje od nas…” Kakorkoli, jutri je nov dan in hvala bogu, da se imam česa veseliti.

Srečno valentinovo vsem, ki ste uspeli zadržati polovico viška v svojem objemu … in na zdravje vsem ostalim!

  • Share/Bookmark

13.02.2008

Beg pred realnostjo

Objavljeno v Solze 20:25 avtor: sosed

Ko si zavezujem superge, nad seboj kot že tolikokrat poprej čutim temno senco. Nikoli ne pride sama. Vedno jo spremlja žgoča bolečina v želodcu. Tista, ki mi včasih ne pusti spati. V grlu se je zasidral težek cmok, ki ga ne morem premakniti z mesta.  V glavi divjajo misli. Temne kot senca nad mano.

Zaprem vhodna vrata in storim prvi korak. Plašen in počasen. Stresem se zaradi mraza, a vseeno naredim naslednjega. In še enega. Čez nekaj trenutkov začutim, kako mrzel zrak premaguje tenek sloj oblačil in prodira do kože. Kljub temu nadaljujem s tekom ter ponovno pospešim korak. Končno spet čutim utrip srca, čutim kri, ki napolni žile. Glasovi v meni postajajo vse tišji. Preglasi jih enakomirno globoko dihanje. Kot v transu zrem v daljavo in se približujem oddaljeni točki na obzorju medtem ko telo gori.

Utihne ptičje petje. Sonce se počasi spušča za hrib. Z mano ostane le še mrzel zrak in odmev korakov, ki ga sproti odnaša veter. Ko se že zdi, da smo končno ostali sami, me v delčku sekunde ujame misel in ne izpusti iz rok. Korak postane težji, dihanje plitkejše. Grlo se ponovno zoža. Ko se v očeh začnejo nabirati solze, se skoraj ustavim, uležem na travo in zjočem. Tam, sredi ničesar. Pa tega ne storim. Pogoltnem kepo, stisnem pesti, se zravnam in pospešim korak.  Utrip ponovno naraste do neba, v mišicah začutim pekočo bolečino, ki jo dovolj dobro poznam, da me pomiri. Ne slišim več demonov, ki so me spremljali prej. Misli obstanejo za mano. Premagane. Uspel sem jih prehiteti. Tokrat…

Danes bom lahko zaspal. Le kaj me čaka jutri?

  • Share/Bookmark

12.02.2008

Pisanje bloga osvobaja ali omejuje?

Objavljeno v Žlica vegete 16:00 avtor: sosed

Včeraj sem imel čast gostiti eminentna gosta. Blogorolina Ručigaj in Marta sta se izkazala za blazno simpatičen in posrečen tandem. Pričakoval sem precej formalen pogovor tipa vprašanje – odgovor, a sta me presenetila s totalno sproščenim pristopom. Me je pa parček prisilil k razmišljanju in pustil z nekaj odprtimi vprašanji.

Med drugim sem jima nalagal o motivih ter vzgibih za pisanje. Kako o določenih stvareh, težavah ali stiskah lažje razmislim, če jih pač – zapišem. Blog mi pri tem služi kot instrument in hkrati tudi motiv za takšno pisanje.

Sklepam, da v tem nisem sam. Verjetno je med vami precej takšnih, ki (vsaj določene tekste) pišete zgolj zato, da razčistite. Vse ostalo kar se dogaja okrog napisanega pa v tem smislu ni nič več kot stranski učinek. In sedaj se sprašujem: naj to sposobnost, željo ali težnjo po pisanju dojemam kot nekaj kar me bogati ali kot hibo, kot privilegij ali handicap, blagoslov ali prekletstvo? Ok, zdaj že dramatiziram, ampak naj pojasnim.

Pisno izražanje gotovo lahko osvobaja. Ko osebno stisko spraviš v neko obliko, ki jo je moč prebrati in konzumirati, so zadeve velikokrat precej lažje za premlet, prebavit in shendlat. Po drugi strani pa se mi ravno ta nuja včasih zdi prekletstvo. Zlasti takrat, ko bi besede, ki jih vneto tlačim na papir (ali nekam globoko v direktorije d diska) morale direktno nasloviti neko osebo, običajno točno določeno osebo. A nekako ne gre z jezika. In zato zbežim v svet črk. Z njimi je veliko lažje manipulirati kot z izgovorjenim. Črke lažje zaviješ v celofan. Jih okrasiš s prispodobami. Skriješ v metafore. In jih pustiš tam na papirju. Ali blogu. Mrtve in neizrečene.

Verjetno je resnica nekje vmes. Jaz jo še vedno iščem. Ob tem pa se vztrajno vračam nazaj v svet črk, vejic in velikih začetnic…

  • Share/Bookmark

10.02.2008

Na dopust z Ibizo, domov s Focusom!

Objavljeno v Smeh 21:14 avtor: sosed

Spet doma… Nobenega vriskanja, smeha in evforije. Samo … doma. Pika. Pa mi je lepo v domačem fotelju, nič ne rečem. In ni je čez domačo posteljo. Ampak z veseljem bi ostal na Rogli. Skoraj cel teden nas je spremljalo sonce, imeli smo ogromno snega in še več smeha ter dobre volje. Pa smučanje, sankanje, kopanje, sprehodi, filmski sončni zahodi… In seveda tisto najlepše: kvalitetno preživljanje časa s tistimi, ki ti v življenju pomenijo največ. Že danes pogrešam … za popizdit!

Ta dopust je bil res nekaj posebnega in kot nekaj posebnega se je tudi zaključil. Že včeraj je v Ibizi zasvetila prva opozorilna lučka, ki je opozarjala na nekakšne težave z mašino. Verjetno je kaj brezveznega. Elektronika in to, lučke itak svetijo za vsako malenkost.

No ja… Tokrat ni bila malenkost. Ob 10h smo izpraznili apartma in se odpravili proti Zrečam, kjer smo želeli preživeti še zadnji dan pred povratkom v Ljubljano. 5 minut čez deseto mi je odpovedal servo volan, minuto kasneje sta začeli svetiti lučki za ABS in Air-bag, kmalu za tem je začela cviliti ročna, crknile so luči, žmigavci, nehal je delati števec in tako smo na koncu malo da ne veslali in bremzali z nogami… Nekako mi je uspelo avto skotaliti v dolino in ravno ko sem zvozil še zadnji ovinek strmine, je avto spustil dušo. Obtičali smo kakšnih 50 metrov pred tablo Zreče.

Katastrofi navkljub je bil dan še naprej lep, mi pa nasmejani in dobre volje, kot da se vse skupaj na dogaja nam. Se mi zdi, da smo bili vsi trije še preveč pod vplivom zadnjega tedna, da bi sploh lahko postali slabe volje. Po dobri uri visenja na telefonu, dogovarjanja s prijatelji, zavarovalnico in avtovlekami sem nam uspel zdilati prevoz. 40€ na roko šefu službe (ostalo krije zavarovalnica) in mi dostavi avto v Ljubljano ter renta Ford Focusa za naše tri riti. Sledila je pot proti domu. Še prej pa citat dneva: “Oči, a zdej k mamo nov avto gremo lahko v toplice?”

Z leve proti desni: nalaganje ’starega’ avta, nameščanje sedeža v ‘nov’ avto in pot domov malo drugače kot sicer…

P.s.: Mimogrede, ustavili smo se ravno nasproti table na spodnji sliki. Če slučajno kdo kupuje, imam jaz tudi par kamnov za prodat. Dam jih 20% ceneje kot konkurenca.

  • Share/Bookmark

2.02.2008

Time to say goodbye :)

Objavljeno v Žlica vegete 15:10 avtor: sosed

Dragi moji bralci, od jutri popoldne pa vse do naslednje nedelje smo sosedovi na smučanju na Rogli. Če se boste v tem času kaj potepali po tem koncu, ste vabljeni na kepanje in čaj, v nasprotnem primeru pa prosim, za vaše dobro(!), sledite spodnjim navodilom.

Izkoristite ta čas, da si oddahnete, prezračite glavo od mojih blodenj, čustvenih izlivov ter vsesplošnega jamranja in teženja, pojdite v naravo poslušat ptičke in potlačite moje muzikološke izpade globoko v podzavest. Skratka napolnite baterije, ker ko pridem nazaj vas zasujem brez milosti. Do naslednjega tedna, byeee…

P.s.: Če na Rogli slučajno najdem kak free (beri: hackable) wireless, zgornje sporočilo smatrajte za brezpredmetno in ga kot takšnega tudi obravnavajte.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark