13.02.2008

Beg pred realnostjo

Objavljeno v Solze 20:25 avtor sosed

Ko si zavezujem superge, nad seboj kot že tolikokrat poprej čutim temno senco. Nikoli ne pride sama. Vedno jo spremlja žgoča bolečina v želodcu. Tista, ki mi včasih ne pusti spati. V grlu se je zasidral težek cmok, ki ga ne morem premakniti z mesta.  V glavi divjajo misli. Temne kot senca nad mano.

Zaprem vhodna vrata in storim prvi korak. Plašen in počasen. Stresem se zaradi mraza, a vseeno naredim naslednjega. In še enega. Čez nekaj trenutkov začutim, kako mrzel zrak premaguje tenek sloj oblačil in prodira do kože. Kljub temu nadaljujem s tekom ter ponovno pospešim korak. Končno spet čutim utrip srca, čutim kri, ki napolni žile. Glasovi v meni postajajo vse tišji. Preglasi jih enakomirno globoko dihanje. Kot v transu zrem v daljavo in se približujem oddaljeni točki na obzorju medtem ko telo gori.

Utihne ptičje petje. Sonce se počasi spušča za hrib. Z mano ostane le še mrzel zrak in odmev korakov, ki ga sproti odnaša veter. Ko se že zdi, da smo končno ostali sami, me v delčku sekunde ujame misel in ne izpusti iz rok. Korak postane težji, dihanje plitkejše. Grlo se ponovno zoža. Ko se v očeh začnejo nabirati solze, se skoraj ustavim, uležem na travo in zjočem. Tam, sredi ničesar. Pa tega ne storim. Pogoltnem kepo, stisnem pesti, se zravnam in pospešim korak.  Utrip ponovno naraste do neba, v mišicah začutim pekočo bolečino, ki jo dovolj dobro poznam, da me pomiri. Ne slišim več demonov, ki so me spremljali prej. Misli obstanejo za mano. Premagane. Uspel sem jih prehiteti. Tokrat…

Danes bom lahko zaspal. Le kaj me čaka jutri?

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev »

  1. Tamara pravi,

    13.02.2008 ob 20:37

    Tudi jutri boš stisnil pesti, se zravnal in pospešil korak… druga ti tako ne preostane ;)

  2. Urša pravi,

    14.02.2008 ob 09:39

    Moram reči, da ne razumem čisto…. Kaj je tisto, kar te stiska, te muči?
    Sicer pa, dovolj si močan, da premagaš temne misli in greš naprej, vsak dan znova, le verjeti moraš!!!!

  3. sosedsosed pravi,

    14.02.2008 ob 09:50

    @Tamara: bom ;)
    @Urša: Vidiš, Urška, tega pa nalašč nisem napisal. Hotel sem samo v zapis ujeti občutke, ki jih včasih premagujem s pomočjo teka… In včeraj je bil tak dan…

  4. Urša pravi,

    14.02.2008 ob 10:10

    Važno je, da poznaš način, kako pregnati temne misli. Vedno znova. Mogoče pa bodo nekega dne izginile…. :)

  5. dare pravi,

    14.02.2008 ob 17:39

    Kaj te (nas) čaka jutri? Nov boj, prjatu, kaj drugega? In premagli bomo kakšno misel in kakšni bomo dovolili, da pobegne. Najhujše pa bodo še naprej hinavsko čakale nekje znotraj in do naslednjih tekem opravljale svojo nizkotno nalogo!

  6. strojnikstrojnik pravi,

    14.02.2008 ob 19:10

    Pazi samo, da te kakšen avto ne povozi… :D

  7. :-) pravi,

    14.02.2008 ob 20:12

    Poznano! :-)

  8. Tamara pravi,

    15.02.2008 ob 10:09

    Ma saj ima vsak svoj način… ti s tekom, nekdo z glasbo, spet nekdo pa z butanjem glave v steno… Je pa tako, da včasih paše za nekaj trenutkov pobegniti iz realnosti…

  9. sosedsosed pravi,

    15.02.2008 ob 10:11

    Ok, če primerjam moj tek z butanjem glave ob steno, mi očitno sploh ne gre slabo :lol:

  10. macakon pravi,

    20.02.2008 ob 23:03

    Mogoče pa bi privoščil svoje umetniške stvaritve še komu, ki ni iz ozkega kroga blogarjev. Kakšen dnevnik v knjižni izdaji?

  11. sosedsosed pravi,

    21.02.2008 ob 10:10

    poznaš koga, ki bi izdal tele stvaritve?dvomim. še bolj pa dvomim, da bi to dejansko kdo kupil. :)

  12. Morska pravi,

    21.02.2008 ob 20:29

    V zadnji ugotovitvi se skriva odgovor, zakaj si izdajatelji ne upajo izdajat. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !