21.02.2008

Paradoks virtualnega

Objavljeno v Žlica vegete 16:24 avtor sosed

Ima debata o dilemi med virtualnim in realnim sploh še smisel? Je ‘meja’ med njima sama po sebi virtualna? Ali pa je anonimnost še vedno plašč izpod katerega stopijo le pogumni in/ali naivni blogerji? Daleč od tega, da bi bil prvi, ki se ubada s temi vprašanji in prav gotovo nisem zadnji.

Dokler nisem zajel sape in se na glavo vrgel v blogerske vode, sem strogo ločeval med virtualnim in realnim. Sebe ne dajem na net, ker tam nimam kaj počet. Pika. Z blogom se je to začelo spreminjati. Sosed je postal Jaka in Jaka … Sosed. Kar se mi je prej zdel absurd, je zdaj postal vsakdan. Da se razumemo, dejanja v zvezi z blogom so še vedno premišljena, informacije, ki jih dajem od sebe selektivne. Samocezura je, tako ali drugače, do neke mere obvezna in neizbežna. In tako mora biti. Da zaščitimo sebe in tiste, ki so nam blizu ter ne zlorabimo njihovega zaupanja z nepremišljenimi objavami. Kljub vsemu pa bi lagal, če bi zapisal, da se je Sosed osamosvojil od njegovega ‘gostitelja’ kot to opažam pri nekaterih avtorjih in njihovih alter-egih.

V zadnjem času sem kar nekajkrat pošteno zakorakal iz ‘virtualnega’. Razlog je bil vsakič drugačen, končni sklepi pa precej podobni. Kar se mene in bloga tiče ni navideznega in ni realnega. Še manj meje med obema. Sem samo jaz. Včasih govorim, drugič pišem. Včasih se predstavim kot Sosed, drugič kot Jaka, spet tretjič morda kot nekaj povsem drugega. In vsakič ko spoznate enega od junakov, ki jih nosim v sebi, spoznate del mene.

Nekaterim je všeč Sosed, drugim Jaka, nekaterim gresta oba v nos, redki pa me sprejemajo v celoti – takšnega kot sem in z vsemi vlogami, ki jih igram. In prav slednji so tisti, zaradi katerih se vrti moj svet, ne glede na to kakšno oznako mu prilepim.

  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev »

  1. NeMirnaNeMirna pravi,

    21.02.2008 ob 19:05

    :) Nice Sosed Jaka! Jaz tudi ugotavljam, da je ali kot ti ali pa čista anonima … nekje po sredi pa lahko furaš le omejen čas. Meni se tako zdi no …

  2. strojnikstrojnik pravi,

    21.02.2008 ob 19:17

    Zaenkrat se še nisem pripravljen razkriti vsem. Nekaterim sem se, slike na net pa še nisem dal. Vsaj kakšne sveže ne. Mislim, da bo kar ostalo pri tem, da se bom osebno spoznal z tistimi virtualci, ki me zanimajo, ali pa morda jaz zanimam njih. Vsakemu posebej… ;)

  3. sosedsosed pravi,

    21.02.2008 ob 20:10

    @NeMirna: sam ugotavljam, da pri meni anonima ne gre skozi – vsaj ne na blogu.
    @strojnik: ne gre samo za fotke. tudi, ko ne objavljaš fotografij, daš v zapis veliko sebe. glej, jaz o tebi vem veliko in večino tega sem vedel preden sva se v živo srečala. zato pravim paradoks – v ‘virtualno’ vedno vstopamo z realnimi dejstvi in občutki, zaradi česar je pravzaprav nesmiselno govoriti o nekih ločnicah. lahko govorimo do katere meje posameznik zadrži anonimnost o nerealnem ali virtualnem pa lahko po moje govorimo samo če avtor laže oz. manipulira z zapisi, pa še v tem primeru bi lahko zaključil, da je zapis produkt njegove narave in kot tak zelo … realen… (mimogrede, kako gre že tista tvoja o nekoristnosti filozofiranja…? :) )

  4. Morska pravi,

    21.02.2008 ob 20:26

    Veliko se jih prav v virtualnem svetu razkrije bolj kot v realnem. Mogoče je to način, da se jim kasneje v realnosti ni treba, ker je sogovornik določene stvari lahko razbral že na netu. Je pa priporočljivo, da se tega zavedamo, kar pa je po mojem mnenju večji problem. Nekako se mi zdi, da se tisti, ki se veliko razkrivajo, ne zavedajo dejanskih posledic. To, da v svojem razkrivanju hkrati razkrivajo še druge, pa je sploh neetično, ker te pravice nihče nima.

  5. strojnikstrojnik pravi,

    21.02.2008 ob 20:47

    Razlika med virtualo in v živo (če ne traja samo bežno), vidim v tem, da razkrivam samo to, kar želim. Če sem naprimer zelo slabe volje, se ne usedem za tipkovnico. Če se s kom ne strinjam, mu redko kdaj puščam komentarje. Bi pa temu ne rekel manipulacija, ampak, kot si tudi ti omenil, samocenzura.

  6. Tamara pravi,

    21.02.2008 ob 21:27

    Ja ampak samocenzura tudi včasih ni dobra zadeva. Kar se nekomu zdi sprejemljivo, se lahko drugemu zdi nedopustno. Tako nekako – enkrat sem pisala o mailu, ki me je razkuril. Nikjer ni bil omenjen pošiljatelj. Samo, da me je na določeno temo napeljal nek mail. Poslal bi ga lahko kdorkoli. Ampak se je pošiljatelj, ki je bral moj blog v njem našel in… čeprav nihče drug ni vedel, da je to on… niti tisti, ki me poznajo v živo.
    Tudi, ko pišemo o tem, kaj se nam v vsakdanjem življenju dogaja moramo biti pripravljeni na to, da se bo nekdo prepoznal v našem zapisu. Ampak tako pač to je…

  7. coprnca pravi,

    22.02.2008 ob 08:17

    ja… jst sm tud začela pisat blog anonimno… pol sm pa začela gor objavlat svoje fotke in sem jih začela tudi podpisovat… ker če jih ma kdo za namizje naj vsaj piše čigave so :)
    @Tamara – ja… jst tud včasih kaj napišem, ker mogoče hočem, da se kdo prepozna ali pa vsaj zato, da dam to iz sebe…
    drugače pa prijateljev ne omenjam z imeni, razen tistih, ki to odobravajo, pa še to ponavadi uporabim vzdevke ali njihove blog nike…se mi pa zdijo najbolj neumni anonimni komentatorji, ki mislijo, da so največji carji, ker znajo brat (mal sm jezna, se zgodi)

  8. brat Fjodorbrat Fjodor pravi,

    22.02.2008 ob 09:02

    Vsakršno skrivanje za neresnično anonimno identiteto je strahopetno in nevredno krščanskega človeka. Kdor to počne, bi se moral globoko zamisliti nad sabo.

  9. sparkica pravi,

    22.02.2008 ob 09:35

    @brat Fjodor :lol: je rekel pajek muhi.

    Virtualni ‘jaz’ lahko osvobodi okvirjev, v katerih ponavadi ždi realni jaz. Ločnica med tema dvema včasih zbledi, se prelije ali celo obrne. Po drugi strani preveč očitno in neposredno razgaljanje resničnega jaza skozi virtualnega prinese cel kup pasti, ki se sprožijo, ko najmanj pričakuješ. Kaj je bolje: ali popolno razkritje, ali oseba X za vzdevkom? Stvar posameznika. Meni osebno je všeč obris resničnega jaza za tančico psevdonima.

  10. NeMirnaNeMirna pravi,

    22.02.2008 ob 11:02

    Pozabila sem pa še dodati … mene večinoma sploh ne vleče spoznati blogerja v živo. Mislim – mi je fajn spoznat človeka, Salonitka je QL, nekaj jih itak poznam osebno. Ampak tako .. veliko ljudi enostavno rada berem in ob tem ne razmišljam, kakšni so pa v resnici, kako zgledajo, ali lažejo ali ne, …

    :)
    anonimna NemiRna

  11. Ana pravi,

    22.02.2008 ob 11:06

    nikol nisem imela večjih pomislekov glede vprašanja kolk sem si različna v virtualnosti in realnem svetu (ker razlike ni hehe – kot si sam napisal: “Sem samo jaz”, torej tu taka, ob drugi priliki proč od računalnika enaka in še marsikaj drugega), tud druge pišoče nisem jemala posebej “virtualne”…ampak čist realne…ki enako kot jaz v danem trenutku sedijo pred kompom, so si v tistih minutah izbrali pač pisno obliko komunikacije in je to-to.
    kar se tiče anonimnosti pa…čist odvisno je, kot ugotavljamo, od posameznika…odvisno tudi od vsebine bloga in namer avtorja. jaz se s tem nisem preveč obremenjevala, ko sem pisala blog…sploh, ker je osebnoizpovedne narave. prej sem bila nesamocenzurirana, seveda pa avtomatsko ima človek meje, do katerih gre, ko se razgalja tako rekoč…

  12. daredare pravi,

    22.02.2008 ob 12:03

    Ko sem imel objavo o nekem zelo lokalnem “problemu” sem lahko v vsem blišču spoznal kako “močni” so nekateri osebki pod plaščem anonimnosti. Pri blogerjih do sedaj nisem imel nobene takšne izkušnje. Nasploh se tega (bloganja!) nisem lotil kot uvod v poznejše bolj poglobljeno spoznavanje. Zelo verjetno se bomo z marsikom v prihodnosti spoznali, vendar to popolnoma prepuščam času pa naj se zgodi , če se hoče! No, glede anonimnosti bi pa bilo zame čisto sprejemljivo , če bi se pravila o tem zaostrila. Lahko bi recimo morali ob prvi prijavi posredovati svoje podatke, ki bi bili na zahtevo posameznih (užaljenih, jeznih, radovednih…itd) blogerjev tudi dosegljivi. Drugače bi pa lepo lahko nastopali s svojimi nicki, ki v večini primerov niso namenjeni prikrivanju identitete ampak s temi imeni želimo o sebi nekaj povedati in pod temi nicki se pač dobro počutimo!

  13. naivna pravi,

    22.02.2008 ob 23:57

    Pa še glede razkrivanja … Mislim, da malokoga od bralcev resnično strašansko zanima, kaj se dogaja (v) piscu. Se mi zdi, da je pač zanimiv, ko nekaj objavi, nekaj zanimivo napiše, po bralčevem slogu, potem pa gre itak v pozabo neurejenih podatkov … Tako da to razkrivanje … Osebni podatki in slike in interesne dejavnosti … to že. Tistega procesa razmišljanja in dojemanja sveta pa malokoga zanima. Če pa ga, se pa take stvari težko zlorabi. Razen, če pisec ne stoji za svojimi besedami. In če smo še vedno v druščini, kjer se delijo kazni za napačne misli in poglede na svet.

  14. sparkica pravi,

    23.02.2008 ob 09:01

    Dokler nismo slavni, bogati in/ali pomembni, je tako ali tako vseeno :lol:

  15. prpaprpa pravi,

    23.02.2008 ob 22:40

    Jaz sem se odločila za anonimnost. Na ta načim bom lahko vse, kar bom hotela bit. Pa zato noben na cesti ne bo za mano s prstom kazal in vreščal v keho z njo. Niti ne bodo trum oboževalcev:D Kar je meni vredu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !