31.03.2008

Prekletstvo športa

Objavljeno v Žlica vegete 09:48 avtor: sosed

Ne, ko sem pred dnevi pisal o tem, da potrebujem nekaj časa zase, nisem imel tega v mislih. Zlasti zato, ker tole sploh ni čas zame, ampak za mojo nogo. Jaz sem zgolj njen ujetnik.

Vse se je začelo na sobotni košarki – s protinapadom in polaganjem na koš. Ko sem drugi korak po doskoku v nogi zaslišal škrtanje in me je presekala bolečina, sem vedel, da je za letos konec s košarko. In kakršne sreče sem, verjetno tudi s tekom.

Nekaj ur kasneje mi je zdravnik na urgenci zaupal, da ‘na sliki ni videti, da bi bilo kaj zlomljeno’, da pa gre za ‘ zelo hud zvin, temu primerna pa bo tudi bolečina in čas okrevanja’. Glede na to, da imam s to nesrečno nogo podobne težave že nekaj let (odkar sem na njej prvič nosil gips), se bojim, da nikoli več ne bom brez strahu igral košarke. Na srečo sem dobil vsaj bergle in ketonale, tako da nekako zvozim do kopalnice, ko me pač prime, čeprav je šlo že parkrat bolj na tesno.

Upam le, da koleno ne bo užaljeno, glede na to, da je zadnje čase prejemalo vso mojo pozornost. Verjetno se sedaj počuti prav zapostavljeno. Jaz pa razmišljam, da bi se raje začel ukvarjati s kleklanjem. Resno!

Še prej pa se bom posvetil dopisu, ki ga nameravam poslati Ministrstvu za zdravje. Rad bi sprožil iniciativo, da se športni rekviziti ustrezno označijo z opozorili tveganja in priložnostno smrtno glavo. Glede na to, da rekreativni športniki zaradi povečanega tveganja poškodb močno glodamo v državni proračun in zdravstveno blaganjo, bi veljalo razmisliti tudi o davku na šport. Poleg tega bi morali plačati 10%-20% višje zavarovanje kot tisti, ki skrbijo za svoje zdravje in raje ostanejo doma pred televizijo. Kot finalni ukrep, pa bi škatle s supergami veljalo okrasiti z ogromnimi črnimi napisi v stilu: ‘Šport ubija!’, ‘Šport med nosečnostjo lahko škoduje vašemu otroku’, ‘Šport povzroča prezgodnjo invalidnost!’… Potem bi mladi morda dvakrat premislili zadeve in namesto športu svoja življenja posvetili bolj smiselnim zadevam – recimo videoigricam…

sobota nedelja

(slika1: stanje v soboto, slika2: nedelja)

  • Share/Bookmark

28.03.2008

Ko sreča postane bestseller

Objavljeno v Solze 15:45 avtor: sosed

Zadnjič sem opazil, da se je kupček neprebranih knjig v vitrini opazno zmanjšal. Ker ne maram dolgotrajnega čakanja na nekaj mesecev v naprej rezervirane knjige po slabo založenih knjižnicah, sem se odločil, da za knjige pošnofam po spletnih knjigarnah.

Kot že tolikokrat poprej sem zgrožen opazoval razmah grozljivega trenda. Leposlovja se praktično ne tiska več, izbira pa je v najboljšem primeru omejena na populistične pisce tipa Victoria Holt in poceni kriminalke z generičnimi naslovi ala ‘Umor v Parizu’. V razcvetu pa je tudi povsem nov žanr: ‘nategni-me-na-suho’. Gre za knjige tipa ‘10 poti do sreče’, ‘Postani bogat v dveh tednih’, ‘Kako do zdrave prostate v 23-ih korakih’ … Lahko bi našteval v nedogled, ampak verjetno ste dojeli poanto: gre za zbirko nekih kvazi knjig, ki jih prodajajo z obljubo, odrešitve bralčevih tegobe in uresničitve njegovih najbolj skritih želja. V praksi seveda še nikoli niso nikomur pomagale. Ampak predno se obupani uporabnik tega zaveda, ima že prazno denarnico.

In joj, da ne pozabim na celo serijo avtobiografij nekih nepomembnih, dolgočasnih in puhlih ljudi, ki celo življenje brcajo žogo (pa kaj za vraga ima denimo Backham za povedat?), delajo pop štance za ‘Britney generacijo’ ali pa posvetijo svoje življenje plastični kirurgiji in si izmenično vsake dve leti povečujejo ali pomajšujejo joške, rit in/ali žnable. Res, komaj čakam da izvem s kom na tem svetu (razen mene) Pamela NI seksala. Ampak to je očitno tisto, kar gre v promet. Lady na 300 in nekaj straneh.

Ne moreš pa recimo kupit denimo Živalske farme od Orwella. Ni! Nikjer! Kdo danes še kupuje družbeno kritične tekste? Izgleda da samo kak zablujeni bloger. Tudi Burgessove Peklenske pomaranče nisem našel. In še cel kup drugi knjig, da ne naštevam. In ne gre za kakšne eksote, ampak za velika dela velikih piscev. Ampak, jebat ga, ‘Orgazem brez meja’ in ‘Hujšaj z mortadelo’ imajo v založbah top prioriteto. In da se razumemo, ne krivim založb. Se pa sprašujem, če smo kot družba res že tako degenerirani, da ne zmoremo nekaj procentov ‘intelektualcev’, ki bi v knjigarni pridno praznili police z literaturo na malo višji stopnji od slikanic?

Ali drugače – ko pot do sreče postane bestseller, potem veš, da je družba do grla v dreku.

Zadnjič je sodelavec nekomu za darilo hotel pokloniti ‘Zločin in kazen’. Obiskal je nekaj knjigarn in naposled kupil rabljeno knjigo na bolhi… Dostojevski se torej po novem kupuje na spletnem bolšjem sejmu kot rabljena, odslužena roba. Prepričan pa sem, da bi knjiga ponovno postala prodajna uspešnica takoj ko bi Hollywood posnel istoimenski film… Z Elliah Woodom v glavni vlogi. Itak!

  • Share/Bookmark

27.03.2008

Čas bi zacelil svet…

Objavljeno v Žlica vegete 06:00 avtor: sosed

Kaj se je zgodilo z dnevi, da so tako prekleto kratki? In kam so šli tedni, ki se jih sponim iz otroštva, ko se časovnih omejitev in natrpanih urnikov nisem niti zavedal, kaj šele, da bi dovolil, da mi vodijo življenje.

Starejši ko sem, manj imam časa. Ni časa za prijatelje in druženje, ni časa za šport, ni časa za pisanje ali musko, ni časa… Kako sovražim, ko moram vsak dan, vsak teden splanirat v nulo in potem najmanjši premik znotraj tega urnika pomeni pravi dizaster. Službene obveznosti, otrok, hišna opravila, gospodinjstvo in kvaliteten čas zase velikokrat ne gredo skupaj… Vsaj ne brez izdatne pomoči dežurne varuške ali dneva dopusta.

In potem pride dan ali vikend, ki ga imam čisto zase, pa še sam ne vem, kako bi ga najbolje izkoristil. Tek? Klavir? Plavanje? Kitara? Kofe s frendi? Razvajanje v dvoje? V vsakem primeru nekdo izvisi in zadnje čase ljudi okoli mene samo še zavračam.

Jaz bi pa rad nazaj ure, dneve in tedne, ki bežijo mimo mene, ne da bi sploh vedel, kam so odšli. Počasi imam dovolj norenja ter večnega pričakovanja prostih uric, vikendov ali dopusta. Pregorel bom…

  • Share/Bookmark

21.03.2008

Grem med hokejiste!

Objavljeno v Žlica vegete 16:00 avtor: sosed

Ob vsesplošni hokejski evforiji v naši mali metropoli, sem se odločil, da grem tudi sam med hokejiste. Ker moram na neki točki vedno odstopati od drugih, ne rinem v Ljubljano, ker sem pač že tukaj, temveč se odpravljam iz nje. Odhajam proti Dolenjskim toplicam, kjer me že čaka ekipa – vsi brez zob, imajo bele čelade in v rokah palice. Pa da vidmo, ko je jači. Prejšnji teden sem s sabo povabil še Kobrowskega, da okrepim naše vrste še z enim hokejistom brez katetra, s čimer bomo bolj konkurenčni, on pa je prišel na dan z genialno idejo, da bi nasprotnikom z bucikami luknjali njihove orumenele vrečke. Jup, povem vam, tale Kobra ima potencial.

Skratka odpravljam se v toplice. Že drugič letos. Kavboj je totalno navdušen. Že včeraj je bil, med pakiranjem kopalk in druge obvezne opreme. Jaz pa po svoje tudi – najbolj pa sem navdušen zaradi dejstva, da mi za toplice ni bilo potrebno plačat iz svojega žepa – finance sem namreč dobil v sklopu darila in kot zahvalo za delo, ki sem ga nekaj mesecev vlagal v prenovo maminega stanovanja. Takrat sem obljubil, da familijo peljem med hokejiste. In sedaj čakamo na začetek prve tretjine danes zvečer. Vračam se v ponedeljek – po treh dneh – za eno leto starejši!

P.s: Pa srečna jajca želim vsem, ki si jih boste pobarvali. Nalepk pa ne priporočam – jaz jih še od lanskega leta nisem uspel dol spraskat.

  • Share/Bookmark

18.03.2008

Kdo ali kaj je pi*ka?!

Objavljeno v Žlica vegete 15:45 avtor: sosed

Tokratni razmislek bo povsem lingvistične narave. Ko mi je kolegica pojamrala, da jo čaka obisk pri zobozdravniku, sem jo v hecu podražil z besedami ‘A si baba al’ pi*ka’, s čimer sem jo nehote spravil v zadrego. Naposled se je odločila za ‘babo’, ampak izbira, glede na paleto pomenov, ki jih prinaša alternativa, gotovo ni bila enostavna. Poglejmo nekaj primerov uporabe te sočne, vsestransko uporabne tujke, ki jo Slovenci tako radi vlačimo po ustih.

1. ‘Kera pi*ka!’ Vulgarna beseda v tem kontekstu posredno(!) pomeni kompliment komentirani ženski. Posredno zato, ker v kolikor žensko na tak način ogovorimo direktno, lahko vse skupaj izpade žaljivo. V tem primeru se zna zgoditi, da dan zaključimo s hlajenjem obolelega lica, zdravljenjem načetega ega in spoznanjem, da naš domet osebnostnih lastnosti ne presega nivoja ‘šovinističnega prasca’. Posledično velja opozorilo, da je, z izjemo ljubiteljev adrenalinskih športov, raba tovrstne pi*ke omejena na izključno moško družbo.

2. ‘Matr si pi*ka!’ Stavek naslavlja ogovorjenega s pripisovanjem pomanjkanja poguma, odločnosti, pokončne drže in ima izrazito negativno konotacijo. Uporaba je pretežno omejena na označevanje moškega, ni pa nujno. Do sankcij z naslova šovinizma ob tej rabi običajno ne prihaja, lahko pa pride do fizičnega obračuna med izzivalcem in izzvanim. V primeru, da izzvani odreagira z nasiljem, s tem dokaže, da ni pi*ka, v kolikor je izzivalec ženska pa izzvani z napadom dokaže ravno nasprotno. Prvi zakon pretepa se namreč glasi: če napadeš pi*ko – si pi*ka!

3. ‘Pi*ka!!!’ Kletvica; znamenje obupa, jeze, besa in/ali splošnega nezadovoljstva. Posameznik s tem ubesedi notranje počutje, izgovorjeno pa lahko uporablja tudi kot svarilo okolici. Opozorilo se nanaša na njegovo razdražljivost in slabo voljo. V primeru, da okolica dotičnega posameznika ne pusti pri miru, sledi nevarnost izbruha, eksplozije ali osebne konfrontacije.

4. ‘Pi*ka’ kar tako. Skupaj z ostalimi balkanizmi pomeni predvsem mašilo. Uporabljajo ga tako moški kot ženske, otroci in starejši, pripadniki vseh slojev in veroizpovedi. Uporablja se večinoma na nezavedni ravni in nima kakšne posebno negativne konotacije. Lahko služi tudi kot medmet.

5. ‘Kje maš pi*ko?’ Tako kot pri prvi točki vulgarizem naslavlja pripadnico ženskega spola. Razlika je v tem, da v tem kontekstu beseda ne odraža njenega izgleda in označuje partnerico nagovorjenega. Ponovno velja svarilo pred uporabo v ženski družbi. Tovrstna uporaba, v kolikor ostane nekaznovana, pa s strani moškega spola izzove bodisi določeno stopnjo občudovanja in spoštovanja, bodisi zaničevanje. Tak primer bi bil denimo stavek izgovorjen ob šanku nočnega kluba: ‘Jaro, daj mi dupli viski, a za pi*ku .. kaj boš?… daj ji sok!’

6. ‘Pokaži stricu pi*ko!’ Mišljena je vulgarna različica ženskega spolnega organa. Če si naletel na zgornji stavek prosim zamenjaj program ali pa si priskrbi malo boljši pornič. Gre za tretjerazredni švabski produkt s prevajalcem brez smisla za humor. Porniči s takšnimi dialogi so precej žaljivi do nasprotnega spola in kot taki namenjeni večinoma nezadovoljenim moškim, ki so zaradi nezmožnosti zadovoljitve svojih potreb običajno precej jezni na ženske.

Toliko o tem. Naj bo to moj mali doprinos k boljšem razumevanju kompleksnosti govorjenega jezika na primeru, ki ga v leksikonih običajno ne najdemo, vsaj ne v tako polni in obsežni obliki. Če sem kogarkoli užalil ali prizadel, se opravičujem – to nikakor ni bil moj namen. V primeru, da sem karkoli spustil ali pozabil pa me prosim popravite. Če seveda niste … pi*ke!

  • Share/Bookmark

13.03.2008

Lupina

Objavljeno v Solze 21:34 avtor: sosed

Pride dan, ko bi se najraje zaprl v svojo lupino in zaspal. Takrat mi gre na jetra vse in vsi. Na jetra mi gre recimo moje gnilo koleno, ki me spet boli že od včerajšnjega teka. In na jetra mi gre Polar, ki je izdelal foot pod, ki ti med tekom pade z noge. Da greš potem lahko s tem istim zjebanim kolenom na kolo in iskat klinčev senzor, ki ga seveda ne najdeš. Še sonce mi gre na jetra, ker itak sveti samo takrat, ko ne morem it ven na zrak. Ne bom se niti potrudil z naštevanjem, seznam je predolg…

Ne, danes ni bil moj dan. Je bil pa zato toliko bolj dan neke punce, ki v krogu družine pravkar praznuje svoj sedemindvajseti rojstni dan. In na tem mestu ji še enkrat želim vse najboljše in čim manj takšnih dni kot je bil tale moj – ko ti gre res vse na k…

Počasi je že čas, da pride vikend.

  • Share/Bookmark

12.03.2008

Ne vrag, le sosed!

Objavljeno v Žlica vegete 16:00 avtor: sosed

V svojem kratkem življenju sem se že kar nekajkrat selil – iz hiše v stolpnico, iz stolpnice v blok in iz bloka nazaj v hišo. Na svoji poti okrog Ljubljane sem bil sosed veliko ljudem. Sploh v letih preživetih v Štepanjskem naselju in na Bratovševi ploščadi. Imel sem celo stolpnico sosedov, takšnih in drugačnih. Še takrat, ko sem prišel nazaj v hišo in se ustalil, sem sosede menjal po tekočem traku, le da so se tokrat selili oni. In ne, tega niso počeli zaradi mene. No, vsaj upam…

V relativno bogati karieri ’sosedovanja’ sem prišel do zaključka, da so v veliki meri prav sosedje tisti, ki pomembno, včasih celo odločilno, vplivajo na naše počutje v okolju, ki smo si ga izbrali za svoje domovanje. Nekateri nam ustrezajo bolj, drugi manj. Nekateri zelo, drugi nikakor. Nekateri nam življenje polepšajo, spet drugi ga z relativno malo vloženega truda lahko naredijo neznosnega. In na srečo lahko rečem, da imam več izkušenj s tistimi prvimi. Obstajajo pa tudi tisti nevtralni. Neopredeljeni. Sosedje, ki so to zgolj formalno. Držijo se zase in nimajo stika s svojo okolico, niti si ga ne želijo. To željo seveda spoštujem, čeprav ne razumem povsem.

Dobri odnosi z ljudmi, ki živijo v moji neposredni bližini, so zame precej pomembni. Rad jim pomagam, ko potrebujejo pomoč, če le lahko. Tudi sam sem znal večkrat potrkati na sosedova vrata in prositi za šalico mleka, pecilni prašek ali ščepec soli. Da ne omenjam pomoči pri nakupu nove sedežne ali recimo selitvi njegovega visočanstva – klavirja. Ne gre zanemariti tudi tiste druge, bolj zabavne plati – druženje, skupni pikniki, pivo na vrtu in ostale dejavnosti, ki dobrega soseda počasi spremenijo v prijatelja.

Vendar vedno ni tako. Včasih beseda sosed dobi negativen prizvok. Včasih sosed razbija po skupnih stenah in včasih iz gole maščevalnosti sredi noči prižge radio in mu do konca navije jakost. Na javno oglasno desko prilepi protestno pismo, ker menda seksaš preveč na glas. Zna te zaparkirati in celo preluknjati gume na avtu parkiranem pred blokom. Mogoče ti ob prazovanju rojstnega dne na vrata prikliče policijo ali pa zalije najlepšo jablano z bencinom, ker ena od vej visi nad njegovo parcelo. In to počne kljub temu, da bi to isto vejo sam brez zadržka odrezal, se veselil ali seksal bolj potiho in parkiral kako drugače – če bi mi sosed le dejal, naj to storim… To bi storil za voljo dobrih odnosov in brez kakršnekoli zamere.

Ja, sosedje nam lahko pošteno zagrenijo življenje. Lahko pa ga polepšajo. Bodite med slednjimi in svet okoli vas bo bolj barvit ter prijaznejši. Ko vam bo naslednjič zmanjkalo moke za kolač, ko boste imeli pivo viška, ko si boste zaželeli dobre družbe ali pa nekoga, ki bo pohvalil vaše čevapčiče z domačega žara, se pa le spomnite vašega … Soseda.

  • Share/Bookmark

10.03.2008

365 razlogov, da greva danes na večerjo!

Objavljeno v Ko piše srce 18:26 avtor: sosed

Na obletnice, takšne in drugačne, običajno ne dam prav dosti. Pomenijo mi toliko kot drug dan na koledarju. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je potreben ves halo okrog nekaterih lažno ‘prelomnih’ številk, ki običajno nimajo niti približno takšne teže kot jim jo predpisujemo. Ampak danes mi kjub vsemu, kar sem mislil, da vem, pomeni več kot zgolj … danes.

Minilo je leto. To je dejstvo, ki me fascinira bolj kot današnji datum. Bolj kot spoznanje o obletnici. Mimo je leto dni, čarovnija pa traja. Tega nisem bil vajen, priznam. Pravzaprav še vedno nisem. Še vedno zajemam zrak in se ščipam za rit. Včasih dvomim in se sprašujem kdaj in kako?

Ampak tukaj sva, leto dni kasneje. In bilo je fantastično leto. Brez dvoma moje najlepše. Ne vem koliko skupnih dni je še pred nama, niti koliko preprek čaka, da se na njih spotakneva, prepričan pa sem, da bova še dolgo manevrirala med njimi. Tako kot sva to počela do sedaj. Eno leto. Noro, lepo, čarobno leto.

Vse najboljše … midva!

  • Share/Bookmark

3.03.2008

Tudi mi smo cigani!

Objavljeno v Solze 06:30 avtor: sosed

O Romih nisem še nikoli pisal. Običajno se izogibam debat, ki ne prinašajo ničesar drugega od prepirov. In zapisi o tem narodu sodijo med tiste, ki dvignejo ogromno prahu ter iz svojih lukenj zvabijo vse tiste, ki v blogih oz. komentarjih najdejo možnost za dokazovanje lastne pomembnosti. Običajno ti posamezniki zastopajo (vsaj tukaj, kjer jih nihče ne pozna) precej radikalna stališča. Zato o takih zadevah raje molčim in se o njih pogovarjam v živo, kjer stališča lahko sproti zagovarjam in pri tem sogovornika gledam v oči.

Tokrat pa bom vseeno zapisal mojo izkušnjo z Romi. K zapisu me je spodbodel dare, ki je ogorčen zaradi podlega dejanja treh predstavnikov romske kulture objavil svoje razmišljanje na to temo. Razumem njegov pogled in stališča. Nekoliko manj razumem kometatorje, ki gredo v svoji iracionalosti tako daleč, da denimo človekve pravice uporabljajo kot argument za dokazovanje neprištevnosti, lažne moralnosti, hinavščine … (vstavi po potrebi) … oseb, ki zagovarjajo stališča enakosti in enakopravnosti. In tu ne gre za logiko ščitenja zmikavtov in prestopikov, temveč nudenje enakih možnosti ostalim pripadnikom iste manjšine.

V neposredni bližini blokovskega naselja, kjer sem odraščal, so v svojih barakah živeli tudi Romi. Tam je živelo veliko otrok naše starosti. ‘Mi’ jih nikoli nismo marali. Ker niso bili takšni kot mi, jih ostali otroci nismo nikoli sprejeli. Čeprav se ne spomnim enega samega primera, da bi kdorkoli od njih storil karkoli slabega komurkoli od nas. Ne samo, da se z njimi nismo družili in igrali, ampak smo bili do njih nesramni, večkrat celo nasilni.

V tretjem (ali četrtem?) razredu osnovne šole, se je v naš razred priključila Jasmina. Prišla je iz ’stare šole’, kjer je verjetno doživela podobno zgodbo, kot jo je čakala na naši. Ne vem zagotovo, ker jo nihče ni vprašal. Ko je prišla med nas je bila sama. Z njo se ni nihče pogovarjal, vsi smo se je izogibali. Kadar je šel kdo od nas mimo nje, je naredil ovinek. Kmalu so se začele govorice. Jasmina smrdi. Pa ni smrdela. Ne umiva se. Pa se je, imela je lepe, dolge temne lase, ki so bili vedno urejeni. Tudi leta kasneje, ko sem jo občasno srečal v mestu ali na avtobusu, jih je imela. Nekaj tednov kasneje je začelo krožiti po šoli: Jasmina ima uši…

Takrat je imela Jasmina šole dovolj. Ne predstavljam si, kaj je doživljala vsak dan, ko so jo starši poslali ‘k nam’. Kljub temu, da je nikoli nisem videl, da bi se zlomila, je ostanek dneva najverjetneje prejokala. V šoli ni nikoli. Verjetno je bila preponosna. Se je pa velikokrat stepla. Če je bilo potrebno tudi s fanti. Ko je Jasmina ‘dobila uši’ ni več prišla v šolo. Več tednov je ni bilo k pouku. Mi, ki smo ostali, smo to občutili kot zmago. Zmago nad ‘njimi’.

Po nekaj tednih se je vrnila, še bolj osovražena kot prej in sledila je podobna zgodba. Izogibanje, šikaniranje, zmerjanje, laži … špricanje pouka, kazenski ukrepi učiteljev in šole, nekaj mesecev kasneje pa dokončna izključitev. Ne vem kje in kako se je nadaljevala njena šolska pot, če se sploh je. Srčno upam, da je kljub polenom, ki smo ji jih vztrajno metali pod noge, Jasmina zbrala dovolj moči in zaključila osovnošolsko izobrazbo. In če je to storila, je njena osemletka vredna veliko več od moje diplome. V to ne dvomim.

Jasmina pa ni bila osamljen primer. Imela je brate in bratrance. Sestrične, tete in strice… Vsi pa so doživljali podobno usodo. Pred časom, ko sem se mudil na slikanju glave, sem srečal enega od njenih sorodnikov. Ne vem ali je bil brat ali bratranec, vendar spominjam se ga kot nekaj let mlajšega dečka, ki je velikokrat zahajal na košarkaško igrišče za šolo. Nikoli mu nismo pustili, da bi igral z nami. Gledal nas je z roba igrišča in metal na koš kasneje, ko smo mi odšli. Vrstniki so mu velikokrat brcali žogo daleč stran v grmovje ali se kako drugače šalili na njegov račun, vendar on se je vztrajno vračal na igrišče.

Ko sem ga srečal, se je z dojenčkom v rokah prepiral z medicinsko sestro, zraven pa je stala njegova žena. Po nekaj minutah, ko so ženo in otroka končno sprejeli, se je usedel poleg mee. Prozdravil sem ga, on pa mi je vrnil pozdrav kot staremu prijatelju. Začela sva pogovor. Hčerka je bolana, kmalu po rojstvu so se začele težave. Bolnišnica, hodniki urgence in najrazličnejše čakalnice so njihov drugi dom. In pogosto naletijo na komplikacije. Običajno kadar je poleg oče. Kadar je z otrokom samo mati, Slovenka, ni zapletov, ko je poleg še on pa vedno čakajo dlje, pojavijo se zapleti z napotnicami, sprejemom, terminom, opremo, karkoli že…

Kar nekaj časa sva se pogovarjala. Danes ima službo, ženo in otroka, vendar za večino ljudi je še vedno zgolj … cigan. Tega mi ni rekel sam, vendar dalo se je prebrati med vrsticami. V vsaki besedi, ki jo je spregovoril. Ko je poljubil svojo hčerkico in dvignil roko v slovo, sem ostal sam z mislimi. Postalo mi je žal, da se mu nisem opravičil, za vsa tista leta, ki jih je preživel ‘ob robu igrišča’. Nisem bil tisti, ki je brcal njegovo žogo, niti nisem zmerjal njegove sorodnice Jasmine, vendar sem bil vedno nekje v bližini. In nikoli nisem rekel nič. Tudi on ni rekel nič, ko me je zagledal v tisti čakalnici. Verjeto me je imel v lepem spominu zgolj zato, ker sem ga pustil pri miru. Sprejemal sem svet takšnega kot je in se ga nisem trudil spreminjati. Nisem vedel, da je to sploh možno. Pa je! Jasmina … oprosti.

Fant je zrasel v pokončnega in ponosnega moža. Tako kot je Jasmina zrasla v lepo in močno žensko. Velikokrat sem jo srečal, tako mimogrede. Ni me prepoznala, ali pa tega ni hotela. Tudi ona je danes poročena, zadnjič sem jo videl v družbi majhne temnolase punčke. Samo upam lahko, da se ji bo godilo lepše kot njeni mami, čeprav močno dvomim. Svet se ni spremenil. Ne za njih.

Ko v luči izkušenj Jasmine in njenega mlajšega brata ali bratranca gledam na ljudi, ki tako vzvišeno gledajo na Rome, ne glede na to česa so ali niso krivi, spoznavam, da je krog sklenjen. Razumem Dareta (in veliko je Daretov), ogorčenega nad dejanjem, ki so ga storili Romi. Vendar prav tako razumem številne Rome, ki so se odločili za drugo pot. Zakaj bi bili pripravljeni odvreči svojo identiteto in se integrirati v družbo, ki jih od malega zatira? Kako od njih sploh lahko pričakujemo, da se vključujejo v izobraževalni sistem, potem pa jim to pravico (sicer neformalno, a zato nič manj učinkovito) sistematično odrekamo? Kako lahko zahtevamo, da so enaki nam, če jim ne dopuščamo niti približno enakih možnosti? Kako smo lahko takšni hinavci?

Ne, niso vsi Romi Jasmina, tudi vsi otroci niso takšni kot smo bili mi, ki smo tiste dni odraščali v Štepanjskem naselju. Vendar dokler se nam dogajajo ‘Jasmine’, ne moremo in ne smemo pričakovati v zameno nič drugega od tega kar dobimo. In, ko smo že pri tem, dobimo še preveč…

  • Share/Bookmark