3.03.2008

Tudi mi smo cigani!

Objavljeno v Solze 06:30 avtor sosed

O Romih nisem še nikoli pisal. Običajno se izogibam debat, ki ne prinašajo ničesar drugega od prepirov. In zapisi o tem narodu sodijo med tiste, ki dvignejo ogromno prahu ter iz svojih lukenj zvabijo vse tiste, ki v blogih oz. komentarjih najdejo možnost za dokazovanje lastne pomembnosti. Običajno ti posamezniki zastopajo (vsaj tukaj, kjer jih nihče ne pozna) precej radikalna stališča. Zato o takih zadevah raje molčim in se o njih pogovarjam v živo, kjer stališča lahko sproti zagovarjam in pri tem sogovornika gledam v oči.

Tokrat pa bom vseeno zapisal mojo izkušnjo z Romi. K zapisu me je spodbodel dare, ki je ogorčen zaradi podlega dejanja treh predstavnikov romske kulture objavil svoje razmišljanje na to temo. Razumem njegov pogled in stališča. Nekoliko manj razumem kometatorje, ki gredo v svoji iracionalosti tako daleč, da denimo človekve pravice uporabljajo kot argument za dokazovanje neprištevnosti, lažne moralnosti, hinavščine … (vstavi po potrebi) … oseb, ki zagovarjajo stališča enakosti in enakopravnosti. In tu ne gre za logiko ščitenja zmikavtov in prestopikov, temveč nudenje enakih možnosti ostalim pripadnikom iste manjšine.

V neposredni bližini blokovskega naselja, kjer sem odraščal, so v svojih barakah živeli tudi Romi. Tam je živelo veliko otrok naše starosti. ‘Mi’ jih nikoli nismo marali. Ker niso bili takšni kot mi, jih ostali otroci nismo nikoli sprejeli. Čeprav se ne spomnim enega samega primera, da bi kdorkoli od njih storil karkoli slabega komurkoli od nas. Ne samo, da se z njimi nismo družili in igrali, ampak smo bili do njih nesramni, večkrat celo nasilni.

V tretjem (ali četrtem?) razredu osnovne šole, se je v naš razred priključila Jasmina. Prišla je iz ’stare šole’, kjer je verjetno doživela podobno zgodbo, kot jo je čakala na naši. Ne vem zagotovo, ker jo nihče ni vprašal. Ko je prišla med nas je bila sama. Z njo se ni nihče pogovarjal, vsi smo se je izogibali. Kadar je šel kdo od nas mimo nje, je naredil ovinek. Kmalu so se začele govorice. Jasmina smrdi. Pa ni smrdela. Ne umiva se. Pa se je, imela je lepe, dolge temne lase, ki so bili vedno urejeni. Tudi leta kasneje, ko sem jo občasno srečal v mestu ali na avtobusu, jih je imela. Nekaj tednov kasneje je začelo krožiti po šoli: Jasmina ima uši…

Takrat je imela Jasmina šole dovolj. Ne predstavljam si, kaj je doživljala vsak dan, ko so jo starši poslali ‘k nam’. Kljub temu, da je nikoli nisem videl, da bi se zlomila, je ostanek dneva najverjetneje prejokala. V šoli ni nikoli. Verjetno je bila preponosna. Se je pa velikokrat stepla. Če je bilo potrebno tudi s fanti. Ko je Jasmina ‘dobila uši’ ni več prišla v šolo. Več tednov je ni bilo k pouku. Mi, ki smo ostali, smo to občutili kot zmago. Zmago nad ‘njimi’.

Po nekaj tednih se je vrnila, še bolj osovražena kot prej in sledila je podobna zgodba. Izogibanje, šikaniranje, zmerjanje, laži … špricanje pouka, kazenski ukrepi učiteljev in šole, nekaj mesecev kasneje pa dokončna izključitev. Ne vem kje in kako se je nadaljevala njena šolska pot, če se sploh je. Srčno upam, da je kljub polenom, ki smo ji jih vztrajno metali pod noge, Jasmina zbrala dovolj moči in zaključila osovnošolsko izobrazbo. In če je to storila, je njena osemletka vredna veliko več od moje diplome. V to ne dvomim.

Jasmina pa ni bila osamljen primer. Imela je brate in bratrance. Sestrične, tete in strice… Vsi pa so doživljali podobno usodo. Pred časom, ko sem se mudil na slikanju glave, sem srečal enega od njenih sorodnikov. Ne vem ali je bil brat ali bratranec, vendar spominjam se ga kot nekaj let mlajšega dečka, ki je velikokrat zahajal na košarkaško igrišče za šolo. Nikoli mu nismo pustili, da bi igral z nami. Gledal nas je z roba igrišča in metal na koš kasneje, ko smo mi odšli. Vrstniki so mu velikokrat brcali žogo daleč stran v grmovje ali se kako drugače šalili na njegov račun, vendar on se je vztrajno vračal na igrišče.

Ko sem ga srečal, se je z dojenčkom v rokah prepiral z medicinsko sestro, zraven pa je stala njegova žena. Po nekaj minutah, ko so ženo in otroka končno sprejeli, se je usedel poleg mee. Prozdravil sem ga, on pa mi je vrnil pozdrav kot staremu prijatelju. Začela sva pogovor. Hčerka je bolana, kmalu po rojstvu so se začele težave. Bolnišnica, hodniki urgence in najrazličnejše čakalnice so njihov drugi dom. In pogosto naletijo na komplikacije. Običajno kadar je poleg oče. Kadar je z otrokom samo mati, Slovenka, ni zapletov, ko je poleg še on pa vedno čakajo dlje, pojavijo se zapleti z napotnicami, sprejemom, terminom, opremo, karkoli že…

Kar nekaj časa sva se pogovarjala. Danes ima službo, ženo in otroka, vendar za večino ljudi je še vedno zgolj … cigan. Tega mi ni rekel sam, vendar dalo se je prebrati med vrsticami. V vsaki besedi, ki jo je spregovoril. Ko je poljubil svojo hčerkico in dvignil roko v slovo, sem ostal sam z mislimi. Postalo mi je žal, da se mu nisem opravičil, za vsa tista leta, ki jih je preživel ‘ob robu igrišča’. Nisem bil tisti, ki je brcal njegovo žogo, niti nisem zmerjal njegove sorodnice Jasmine, vendar sem bil vedno nekje v bližini. In nikoli nisem rekel nič. Tudi on ni rekel nič, ko me je zagledal v tisti čakalnici. Verjeto me je imel v lepem spominu zgolj zato, ker sem ga pustil pri miru. Sprejemal sem svet takšnega kot je in se ga nisem trudil spreminjati. Nisem vedel, da je to sploh možno. Pa je! Jasmina … oprosti.

Fant je zrasel v pokončnega in ponosnega moža. Tako kot je Jasmina zrasla v lepo in močno žensko. Velikokrat sem jo srečal, tako mimogrede. Ni me prepoznala, ali pa tega ni hotela. Tudi ona je danes poročena, zadnjič sem jo videl v družbi majhne temnolase punčke. Samo upam lahko, da se ji bo godilo lepše kot njeni mami, čeprav močno dvomim. Svet se ni spremenil. Ne za njih.

Ko v luči izkušenj Jasmine in njenega mlajšega brata ali bratranca gledam na ljudi, ki tako vzvišeno gledajo na Rome, ne glede na to česa so ali niso krivi, spoznavam, da je krog sklenjen. Razumem Dareta (in veliko je Daretov), ogorčenega nad dejanjem, ki so ga storili Romi. Vendar prav tako razumem številne Rome, ki so se odločili za drugo pot. Zakaj bi bili pripravljeni odvreči svojo identiteto in se integrirati v družbo, ki jih od malega zatira? Kako od njih sploh lahko pričakujemo, da se vključujejo v izobraževalni sistem, potem pa jim to pravico (sicer neformalno, a zato nič manj učinkovito) sistematično odrekamo? Kako lahko zahtevamo, da so enaki nam, če jim ne dopuščamo niti približno enakih možnosti? Kako smo lahko takšni hinavci?

Ne, niso vsi Romi Jasmina, tudi vsi otroci niso takšni kot smo bili mi, ki smo tiste dni odraščali v Štepanjskem naselju. Vendar dokler se nam dogajajo ‘Jasmine’, ne moremo in ne smemo pričakovati v zameno nič drugega od tega kar dobimo. In, ko smo že pri tem, dobimo še preveč…

  • Share/Bookmark
 

24 komentarjev »

  1. MedoTheKing pravi,

    3.03.2008 ob 09:35

    Žalostno toda resnično. Amen

  2. daredare pravi,

    3.03.2008 ob 09:37

    Večina ljudi , oz. večina tistih ki imajo vest, imajo nekje v spominu zapisano kakšno zgodbo o Jasmini. In vsak tak se glede nje vsaj včasih in vsaj malo slabo počuti. Zaradi te zgodbe je žalostno, da ljudje podzavestno in brez globjega razmisleka za referenco vzamemo neko drugo zgodbo, ki se je odvrtela blizu nas in za malenkost posegla preko naših ograj. Žalostno in nepravično je tudi, da ne pomislimo, da se nam je zgodilo nekaj izjemnega in redkega, Jasmin pa je na tisoče! In še nekaj je mogoče žalostno. Še naprej bo tako…če kdo upa , da ne…Ja, mogoče kdaj v kakšni drugi civilizaciji!

  3. katarinakatarina pravi,

    3.03.2008 ob 09:41

    berem debelo knjigo z naslovom POKOPLJI ME POKONČNO. raziskavo o oromih po celi evropi, pravzaprav po celem svetu. in zdaj jih končno razumem; njihovo obnašanje, njihov svet, njihovo “neprilagojenost”. in jim čestitam, da so tako močni, da vztrajajo v svojih pravilih, načinu življenja.
    ko jo preberem do konca, bom tudi sama naredila povzetek in svoje izkušnje – podobne so tvojim s to razliko, da jaz svoje sošolke Anite nisem nikoli šikanirala, temveč sem si edina upala k njej domov in sem jo učila. bila je duša od duše, česar drugi niso hoteli in želeli videti. zdaj razumem, zakaj ni nikoli prišla k meni in zakaj se ni hotela z mano sprehajat po štepanjcu (ti si tudi živel tam :) ).

  4. Nordstar pravi,

    3.03.2008 ob 09:45

    Opisal si življenje tistega malega procenta Ciganov (Romov), ki niso tipični. Oni imajo težave predvsem na račun svojih “manj prilagodljivih” sonarodnjakov. Tebi je danes žal za vse nazaj, čeprav nisi aktivno sodeloval pri poniževanju.
    Verjetno obstaja tudi lepša zgodba od te tvoje. Žal pa je onih slabih veliko več.

  5. strojnikstrojnik pravi,

    3.03.2008 ob 10:21

    Ti, sosed imaš neko izkušnjo in lahko vsaj govoriš iz prve roke. Se popolnoma strinjam in sem proti vsaki obliki delitve ljudi, po biločemu. Sam z romi ali cigani nimam dosti izkušenj. Spomnim se, da so perje prodajale, ko sem bil čisto majhen, parkrat so me za denar žicali na Otočcu in to je to. Jezijo pa me primerki, ki niti slučajno ne spustijo na dvorišče nikogar, ki se ne obrne trikrat pred kamero, v komentarjih so pa prepolni strpnosti in spravnosti… :?

  6. micamica pravi,

    3.03.2008 ob 11:15

    stvari niso tako enostavne. ker , če posplošujemo, ne pridemo daleč.
    Vsak izmed nas pozna zgodbe in preko njih potem razmišlja.
    Recimo: poznam veliko nasilnih moških, pisala sem že o njih. Naj potem rečem, da so vsi moški svinje?
    poznam zdravnike, ki so zapiti in se jim fučka za ljudi, naj potem rečem, da je naše zdravstvo v riti?
    poznam ženske, ki so brez najmanjšega obžalovanja zapustile družino in otroke in se vrgle v duhovnost, naj to pomeni, da so vse ženske skregane s pametjo?
    preko Ambrusa in nekaterih dolenjskih zgodba poznam veliko žalostnih usod glede Romov, nekatere, bolj sezonske, so se pripetile tudi v neposredni bližini, vendar to še zdaleč ne pomeni, da se vmes ne skrivajo tudi biseri.
    Saj je v življenju zmeraj tako- nikoli ni dobro gledati pavšala, zmeraj ocenjujemo posameznike in posamezna dejanja in dogodke.

  7. nevenkanevenka pravi,

    3.03.2008 ob 12:06

    Res je, pravičnost se nekje začne. Običajno je to zagotavljanje enakih možnosti, najprej otrokom. In pri vzgoji otrok, ki jim je vse samoumevno, predvsem tistim, ki imajo vse, razen pojma o sočutju in o spoštovanju kakršnekoli drugačnosti: kulturne, spolne, zdravstvene, starostne….

  8. sosedsosed pravi,

    3.03.2008 ob 13:27

    @dare: ja, globalno gledano verjetno res nikoli ne bo bolje, o tem kako bo ravnal pa se vsak posameznik posvetuje zgolj svojo vestjo…
    @katarina: kapo dol … soseda :)
    @Nordstar: pri meni bi že po prvem stavku (“Opisal si življenje tistega malega procenta Ciganov (Romov), ki niso tipični.” ) padel na izpitu…
    @strojnik: varjami mi, da so ti, ki te živcirajo, veliko manj nevarni kot tisti drugi, ki živcirajo mene ;)
    @mica: zadnji stavek je točno to, kar govorim tudi sam.
    @nevenka: res je. zato pa se sam trudim vzgajati drugače, pa čeprav vem, da pljuvam proti vetru…

  9. 1danica1danica pravi,

    3.03.2008 ob 15:21

    Zakaj je Jasmina bodla v oči? Ker drugi romski otroci niso hodili v šolo. Vsaj mnogi niso. Če bi se tu presekalo, bi bilo marsikaj rešljivo.

    Tako na pamet pa spet ne gre – če bi bili otroci drugače sprejeti, bi se jih več izobrazilo.

    Tak krog je to (in ne samo v šoli) – če bi bili bolje sprejeti, bi bili bolj sprejemljivi.
    Če bi bili bolj (laže) sprejemljivi, bi bili bolje sprejeti.

    Ta “nesprejemljivost” je pa včasih resnična, včasih pa ne – uši, na primer, si je verjetno nekdo kratko malo izmislil (mimogrede, na naši šoli so v mojih letih šolanja tudi dvakrat pojavile, brez Romov). Izmislili si jih pa zelo verjetno sploh niso otroci, ampak prej starši.

    Dokler nimamo več stikov, čisto vsakdanjih, se stvari ne bodo spremenile, pa tudi potem ne takoj. Do takrat pa lahko filozofiramo in smo strašno pametni.

  10. Ana pravi,

    3.03.2008 ob 18:22

    naša – človeška morala je vedno pod vprašajem :)
    sprejemanje raznolikosti…vživljanje…tehtanje takih in onakih primerov…v obdobjih življenja lahko ostanemo enaki, lahko pridno rastemo in spoznavamo, da nič ni tak, kot se zdi…
    …kot zgolj bitja – človeška, vsi takšni pod enačajem, se bomo bojevali…do konca našega obstoja…in na nerazumevanje, nestrinjanje bomo reagirali po človeško: se bomo zmerjali, obmetavali, mlatli, klali…terorizirali na vse možne načine, ki se jih bomo spomnili ali jih bomo pač zmožni udejanit…vedno bo nekdo prizadet (duševno), vedno bo nekdo “zmagovalec”, našla se bo tudi zlata sredina, ki bo vse spremljala z neko zdravo distanco..ali pa bomo nekoč morda res vsi postali bogovi na neki drugi ravni ter vse povprek vzljubili, širokodušno sprejeli za domače-svoje…
    razmišljam generalno, malo karikiram… v povezavi na kulturne in rasne raznolikosti…v svojih okvirih se razumem, upam, da tud ostali :mrgreen:

  11. vetervlasehvetervlaseh pravi,

    3.03.2008 ob 18:29

    Cigani so tudi ljudje… in kot ostali ljudje so tudi oni dobri in slabi, čisti in umazani, zaprti in odprti,… ti tvoji primeri so res obžalovanja vredni, ampak precej primerkov pa živi drugače, se niti noče poizkusiti vklopiti v družbo, moljzejo državo, izkoriščajo svoje pravice, ne izpolnjujejo dolžnosti, delajo škandale… sicer nisem preveč izkušen s tem ampak lahko bi rekel da je razmerje med tistimi ki se želijo vklopiti, postati “normalni” (kot da prej ne bi bili…) in tistimi, skorajda stereotipnimi kakšne 50-50…
    ne recite da se Cigani ne smejo vklapljati v družbo… tvoji primeri dokazujejo da se to da, ter da je dokaj pozitivno za človekovo osebno rast… tako smo dobili zglednega državljana ki se bo celo življenje trudil za dobro, še toliko bolj ker je Cigan… pohvalno!

  12. sosed pravi,

    3.03.2008 ob 20:44

    @1danica: saj imaš prav, vendar jaz še vedno raje “filozofiram” kot molčim.
    @Ana: en del sem razumel, na drugem pa še delam ;)
    @vetervlaseh: niti ni bila toliko poanta v tem, da se je “malemu” ratalo vklopit v družbo, kot to, da je slednje zaradi naših ravnanj in preprek skoraj nemogoče.

  13. KašparKašpar pravi,

    3.03.2008 ob 23:13

    Lep članek. Res žalostna usoda.

  14. Nina pravi,

    4.03.2008 ob 11:56

    sosed: super napisano in lahko mi verjameš, da pogosto razmišljam v isti smeri kot ti. ampak poglej, tudi marsikateri drugi otrok je izločen iz družbe svojih sošolcev, ker odstopa na kak drug način. jaz sem bila recimo izločena, zato ker nisem šla na čisto noben izlet. si pač starši tega niso mogli privoščit. pa so se mi smejali in v očeh sošolcev sem bila revna. čez okno so mi metali torbo s šolskimi potrebščinami, me zaklepali v wc in podobno. pa sem preživela brez hujših izgredov ali travm. pač stvar tega, kako se nekdo spopada z življenjem, vsakdo se po svoje, pa naj bo cigan ali pa “civil”.

    nimam nekega splošno negativnega mnenja o ciganih, kljub temu, da živim na območju, kjer imamo z njimi res mnogo slabih izkušenj. ampak slabe izkušnje ima vsakdo z raznovrstnimi ljudmi. gre v bistvu za to, kakšne motive ljudem pripisujemo za slaba dejanja. če nek rom fehtari pred merkatorjem, to dela pač zato, ker je cigan – len in potuhnjen. če to dela nek klošar, ki ni rom, je pač bogi, ker ga je življenje teplo in je pristal na ulici. in tako razmišljanje mene žalosti.

    po drugi strani pa me spet jezi to, da bi imela neka družbena skupina privilegije in posebno obravnavo samo zato, ker so kao bogi. poznam veliko ciganov, ki živijo bolje od mene. res. otroški dodatki, zastonj voda in elektrika in take hiše, da jih lahko samo gledaš. brez služb ali lastnega truda. tu pa pride v igro že nadzor države pri podeljevanju socialnih transferjev. socialnim službam je pač veliko lažje postaviti nek arbitraren kriterij za podeljevanje pomoči kot pa preverjati vsakega posameznika, če si pomoč resnično zasluži.

  15. homerunhomerun pravi,

    4.03.2008 ob 22:29

    Lepo napisano sosed. Spoštovanje, da si upaš v svetu, ki je ostro naperjen proti Romom in celo tistim, ki jih ne pljuvajo, povedati lepe besede o ‘osovraženemu ljudstvu’.

  16. naivna pravi,

    4.03.2008 ob 23:44

    Strinjam se z Nino. (če koga zanima:) )

    Vsak otrok se bori za svoje preživetje v šoli, za sprejetost. Vsak po svoje in ko postaneš tisti, iz katerega se vsi norčujejo (špeglarca, špeglarca!) se jim zabrusi, da slabo vidiš, ker si moral tako dolgo časa njega gledat. otroci imajo lahko strašno dolge jezike. Kljub vsemu pa je “izločencem” težje, če jih tudi starši “neizločencev” gledajo “izločeno” :) tu je pa naloga na odraslih … čas bi bil, da se predsodke prepozna in se trudi, da se ne prenašajo naprej. A to je skoraj utopično … tako kot je bilo sprva utopična ideja recikliranja, sedaj pa naša soseda brska po smeteh, da jih lahko zmeče v različne kante. Tako visoka je raven zavedanja in to je prav. Al kaj?

  17. katarinakatarina pravi,

    5.03.2008 ob 06:17

    če bi kdo pozan cigane, res pozanm, potem bi vedel, da jim ti “privilegiji” ne pomenijo nič. ker če bi jim,bi jih z pridom izkoriščali. pa jih? :) noup. oni živijo po svoje kot so vedno in vedno bodo.

  18. katarinakatarina pravi,

    5.03.2008 ob 06:18

    pardon, /poznal cigane/. – zgodnja ura

  19. levinjalevinja pravi,

    5.03.2008 ob 06:53

    lepo napisano sosed.

  20. mojcasmojcas pravi,

    8.03.2008 ob 08:56

    Super zapis, sosed. Nimam kaj dodat.

  21. rabarbara pravi,

    8.03.2008 ob 09:29

    Res lepo napisano. In takih zgodb je še dandanes vse preveč.
    Živim na severovzhodnem koncu Slovenije. Pravijo, da imamo
    tukaj z Romi najmanj težav in oni najmanj težav z nami.
    A je trajalo, da je do tega prišlo. Pa sem prepričana, da se še
    vedno “dogajajo Jasmine”. Tukaj večina romskih otrok obiskuje
    šole, tudi srednje. Zanimivo je, da je to zelo odvisno od tega,
    iz katerega romskega naselja prihajajo. Veliko Romov dela in
    se poskuša vklopiti v okolje. Velikokrat jim neromi to seveda
    otežujejo (otežujemo?). Na drugi strani pa imajo ti isti Romi
    probleme z Romi, ki se nočejo vklopiti in ki so problem.
    Zato si vsak Rom, ki doseže kakršnokoli stopnjo izobrazbe,
    ki si najde delo in se vklopi v okolje, zasluži globoko spoštovanje,
    ker si niti predstavljati ne moremo, kakšne ovire vse je moral
    premagati.
    Sama Rome sprejemam takšne kot so. Če so seveda kriminalci
    in nasilneži, jih ne sprejemam, ampak isto velja seveda za nerome.
    Velikokrat pridejo na vrata in prosijo in vedno jim kaj dam.
    Dve Rominkinji se že leta oglašata na mojih vratih dva do trikrat
    na leto, da odneseta stvari, ki jih jaz več ne nosim ali pa jih moji
    otroci prerasejo. Jaz jima pravim moji ciganki, kajti moram priznati,
    da besedo Rom uporabljam, ker naj bi bilo cigan nespoštljivo.
    Ampak, ko jaz rečem cigan ne mislim nič slabega. Zame so cigani
    in na njih sem navajena že od otroštva in jih sprejemam takšne
    kot so. Vedno bodo obstajali cigani, ki se bodo vklopili in pa cigani,
    ki bodo hodili od vrat do vrat in prosili.

  22. Lynx pravi,

    9.03.2008 ob 21:29

    Lepo napisano in zal zelo resnicno!

    A ste gledal dokumentarc “Lepa Dijana”? Na tem linku si lahko cel film pogledate.

    http://kosovoroma.wordpress.com/2008/01/10/pretty-diana-a-gypsy-recycling-saga/

  23. defektna pravi,

    12.03.2008 ob 22:39

    Kot “lokalna prijateljica naših štajerskih Romov”, s knedlom v grlu, ker me ja ganila tvoja iskrena izpoved… saj ne vem kaj naj napišem. BRAVO! BRAVO! BRAVO!

  24. melisa pravi,

    10.04.2008 ob 13:09

    Resnična zgodba te mora ganit, če si le kolker človeka. Vendar na žalost je tega veliko.
    Tako kot pri Romih, tudi med Slovenci so posamezniki, ki so še veliko slabši od njih. Ne moreš sodit po enem samem.
    Človeka je treba cenit po njegovih vrednotah, ki jih ima, ne pa po pripadnosti.
    Postavimo se v njihovo kožo in si predstavljajmo, kako bi nam bilo, če bi nas zmerjali, poniževali…… bi se borili tako kot oni. Večina ne!!!
    Veliko je takih, ki so dobri , pošteni, pripravljeni pomagat, drugi pa so ubrali svjo pot. Tako kot večina drugih državljanov.
    Bodimo razumljivi do vseh, ne pa sodit po enem!!!

    Melisa

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !