27.05.2008

Zakaj imajo punce tako rade naše riti?

Objavljeno v Žlica vegete 06:30 avtor: sosed

Vsake toliko slišim kako pupo, ki vzdihuje, kako ima nek fant lepe oči. Ali pa ima hude žnablje – take polne, za ugriznit in pocuzat. Ena zelo posebna in simpatična dečva, mi je nekoč zaupala, da jo pri moškem najbolj privlači njegov nos. Nos? Go figure. Ampak po mojih izkušnjah in opažanjih, je na moškem en del telesa, ki bi bil na vsakem tekmovanju najbolj sexy kosa mesa, požel absolutno prvo mesto. Njegova rit! Ne šupak, da ne bo pomote… Preprosto – RIT!

Pojma nimam od kje izhaja ta bolestna zaljubljenost, ampak dejstvo je da je tu. Ne rečem, da je tazadnja vse, kar opazite na moškem. Daleč od tega. Tudi ne rečem, da je rit odločilni dejavnik pri izboru partnerja. Ne, včasih celo ni! Ampak izbruh čustev in odkriti valovi odobravanja, ko ugledate zadnjo plat po vaših željah pa so neprimerljivi z navdušenjem nad recimo odtenkom modre v očeh, ali u nulo popedenane fensy frizure, ki si jo je omislil naključen samec. Ma kaki, rit zmaga na polno! Tudi takrat ko nima najboljšega dne.

Zakaj, punce, a mi zna katera pojasnit? Če recimo primerjam vašo rit in našo obsedenost z ženskimi joški. Prsi so tako zelo praktične! Ko si mulc ti dajo za jest, ko si v puberteti, postanejo način predalčkaja vrstnic in neusahljivi vir radovednosti, ko odrasteš in si omisliš punco pa sploh dobijo celo paleto uporabnosti. Lahko jih božaš, grizljaš, stiskaš, se z njimi igraš… Pa bradavice imajo! Halo? Sploh veš, kaj vse se da z bradavicami počet?! Bradavice ti povejo a ji paše ali ne, a jo zebe al ji je toplo. In spet z njimi lahko počneš toooliko stvari, eni jih celo prebadajo, stiskajo s klinčki, polivajo z voskom, ma ima svakojakih, meja je nebo!

Kaj pa lahko počneš z moško ritjo? Mislim, sploh če si ženska? Vsaka druga je itak kosmata. Marsikatera je polna tistih čudnih mazoljev, ki jih staknejo ljudje, ki cele dneve sedijo. Da o abrankah (to so tisti tarzančki, ki visijo s kocin) niti ne začnem. In če se iz ženskih prsi ob določenih priložnostih cedi mleko, iz riti pride kvečjemu … Ne, ne, ne, nekje pa je treba črto potegnit!

Kar hočem povedat je to, da nikoli nisem razumel ženske fascinacije nad moškimi ritmi. In kadarkoli mi je punca podelila kompliment, da imam dobro rit, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil: “Jao, sosed, si pa precej u kurcu, da je stvar po kateri si te bodo zapomnila dekleta ravno tvoja … rit!”

  • Share/Bookmark

26.05.2008

Delam, delam, delam …

Objavljeno v Žlica vegete 06:30 avtor: sosed

Preživel sem… Bilo je naporno, ampak še diham. Se še spomnite legendarnega Kovačičevega napeva? Tistega v katerem jamra, da dela kot zamorc? Če bi jaz ta trenutek napisal pesem, bi lahko samo jokal. Nobene rime, stiha, melodije. Nič. Samo čista in nefiltrirana bolečina.

Sestavil sem regal – en mali in en malo večji predalnik za spalnico. Muke Kristusove! Celo petkovo popoldne in večer sem preživel na kolenih s šraufencigerjem v rokah.

Pokosil sem travo okol bajte. Vonj pokošene trave, se spomnite? Je*em jim rit razvajeno. Ne, košnja ni prav nič poetična. No, mogoče za tistega, ki opazuje to sizifovo delo. Na srečo mi je nasproti prišla soseda in sama porazirala dober kos zelenice. Hvala!

Špajza in klet sta končno pospravljeni! Na kup za kosovni odvos sem znesel toliko materiala, da si srečneži, ki so bili na lokaciji prvi, verjetno že gradijo nove barake. Mimogrede jih bodo lahko tudi opremili z našim starim pohištvom, jogiji, odsluženimi radiatorji, zvočniki… Ja, pred hišo bi lahko odprl pravi bolšji sejem!

Postrigel sem živo mejo, macesen in še nekaj ostalega grmovja. Glede na to, kako dobro mi je uspelo, grem prosto lahko med frizerje… Iz trajne na glavi vam brez problema oblikujem laboda. Sem pravi virtuoz. Samo ne se ustrašit, ko bom namesto škarij uporabljal nekaj takega. V pomoč sta mi bila ponovno dva asistenta – odpadle veje in listje je za nekaj časa zanimiralo tudi kavboja, ki jih je pridno odnašal na kup.

Obrezal sem kivi, ki je to pomlad povsem podivjal. Dobro sem ga oskubil, pa me kljub temu čaka še ena runda. Mislim, stvar raste kot v kakšni grozljivki. Bojim se, da me bo agresivni kivi nekoč napadel in pojedel. Nasledni vikend se ga lotim še enkrat!

In ker že cvilim kot otrok, lahko dodam še to, da sem tako mimogrede vrgel ven varovalko, da mi je po celem popoldnevu žaganja končno uspelo prežagati kabel od žage, da sem se parkrat s kladivom po prstu in da sem ob obrezovanju kivija padel s stola. Imel sem srečo, da sem se udaril v najtrši del telesa – glavo…

Vseeno pa sem zvečer, predno sem napol crknjen padel na sosedo v posteljo, odgrnil zaveso in ob pogledu na urejen vrt začutil ogromno zadoščenje. Jebemti, mamo lepo, a?! Dobil sem poljub, objem in … kakšno urico kasneje spal tako trdno kot že dolgo ne.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

21.05.2008

Srečno Man Utd!

Objavljeno v Žlica vegete 20:17 avtor: sosed

P.S.:

  • Share/Bookmark

21.05.2008

Rime

Objavljeno v Poezija 14:00 avtor: sosed

Kdo poetu rime nosi,
tiho na uho šepeče,
kar zapiše ko doseže
dolga roka ga nesreče?

Kdo poetu rime nosi,
ko nebo nad njim zavre,
in Erate večna pesem,
zgolj potihne in umre?

Kdo kupčuje, preprodaja,
In kdo trži navdih?
Kdo poetu rime nosi,
Ko konča poslednji stih?

sosed

  • Share/Bookmark

20.05.2008

Iščejo se vstopnice za EURO 2008

Objavljeno v Žlica vegete 06:30 avtor: sosed

… poštenega najditelja naprošam, da mi jih proti nagradi dostavi na dom. :)

Ja, nezadržno se bliža junij in z njim začetek največjega športnega tekmovanja v Evropi. Tokrat bo fuzbalsko prvenstvo ponovno v naši neposredni bližini, precej tekem se bo namreč odvijalo v sosednji Avstriji, jaz – CEPEC – pa si spet nisem priskrbel kart. In to kljub temu, da sem imel najboljši namen naskočit karte takoj, ko gredo v promet oz. jih rezervirat nemudoma po žrebu skupin konec lanskega leta.

Ampak tega jasno nisem storil. Zakaj že? Aja točno, ker sem CEPEC!!!

Tolaži me dejstvo, da sem davnega leta 2000 že videl neko tekmo evropskega prvenstva. Še več, na Euru sem videl igrati Slovenijo, kar je do takrat veljalo za znanstveno fantastiko (in ja, obdobje, ko o tem ne smemo niti sanjati se je (pre)hitro vrnilo). Se spomnite tiste znamenite prve tekme proti Jugoslaviji, vodstva s 3:0 in končnih 3:3? Bil sem tam na tribuni in doživljal tekmo bolj čustveno kot katerokoli pred ali za njo. Bila je nekaj posebnega. Skoraj svetega. In prekleto veliko sem vložil, da sem prišel na tribuno. S frendi smo se na pot proti Belgiji odpravili z avtobusom med pisnim in ustnim delom mature. Ja, tako zelo sem si želel biti tam!

Nikoli ne pozabim tistega trga v Charleroi-ju, kjer smo nekaj ur pred tekmo visokega rizika, na istem trgu kjer so se dan, dva kasneje na polno zbijali Nemci in Angleži, špilali fuzbal skupaj s srbskimi navijači, z njimi pili pivo in stavili na konči rezultat. Niti v sanjalo se nam ni, kakšna tekma nas čaka zvečer. In da bodo še istega dne ob ponovnem srečanju oni tisti, ki bodo z remijem v žepu priznavali, da so imeli srečo.
YouTube slika preogleda
Tisti dan je bil res nekaj čarobnega in za vedno bo ostal tukaj nekje…

Bi pa zelo rad nekoč, enkrat, kadarkoli, doživel v živo tekmo moje druge najbolj omiljene reprezentance: rad bi bil na stadionu skupaj z angleškimi navijači. Samo enkrat. Na velikem tekmovanju. Tudi če potem ne grem nikoli več na stadion. Za letos so mi načrte že v startu pokvarili ‘vatreni’, sicer pa so vstopnice tekme Anglije itak tako zelo iskana roba, da so razprodane še predno se sploh ve, kdo bo gostoval prvenstvo.

Ta želja je torej še bolj neuresničljiva od tiste o ponovnem spremljanju slovenske reprezentance. Recimo v finalu. Proti Hrvatom. Z golom Slovenije za 4:3 v 95. minuti po sumljivo dosojeni enajstmetrovki… Ih, pa bilo bi super! ;)

p.s. Ok, pravkar sem ugotovil, da je kart za Euro še ogromno, ampak ljudje, najslabša kategorija najcenejše tekme se začne pri 450€ po karti… Ne morš verjet…

  • Share/Bookmark

15.05.2008

Poklic: BLOGER!

Objavljeno v Žlica vegete 15:40 avtor: sosed

K razmisleku na temo me je spravila bralka, ki je (malo za šalo, še manj zares) mojo ‘Žlico vegete’ z imena bloga osvetlila s komercialne plati. Odkar blogam, sem o služenju denarja s pomočjo bloga slišal že veliko govoric. Pa je blog v slovenskem jeziku in okolju, z vsemi svojimi omejitvami, res tržno zanimiv? Zanimiv do te mere, da lahko denimo plača položnice vsaj za osnovne življenjske potrebščine?

Nekateri govorijo o solidnih zaslužkih, drugi jamrajo, da pri nas to ni mogoče, spet tretji teoretizirajo o komercialnih potencialih, ki menda še niso izkoriščeni, večina pa se še vedno močno izogiba konkretnim številkam in navedbam resničnih in oprijemljivih podatkov.

Kakšna je realnost osebno nimam pojma! Da se z blogom pri nas ne da obogateti, je verjetno jasno vsem v tem športu. In po moje je to še toliko težje dosegljivo, v kolikor bi si to zastavil kot gonilo pisanja.

Kljub temu pa je blog seveda močen medij in kot tak lahko tu pa tam ponudi pot do rešitve iz konkretnih težav. Če bi v sosedovih pisanjih iskal koristi, bi lahko denimo pisal o tem, da mi je blog pomagal pri nakupu klavirja (čaki, saj o tem dejansko sem pisal), da mi je posredno ponudil možnosti za nekaj dodatnega zaslužka v smislu objavljanja člankov na drugih spletnih mestih (gre za zelo simbolične vsote), največ kar mi je dal pa so nedvomno številna poznanstva v krogu zelo zanimivih ljudi. Med katerimi so morda tudi takšna, ki bi nekoč lahko prerasla v prava prijateljstva. In z njihove … tore vaše strani,sem bil ves čas deležen številnih nasvetov, tolažbe, drobnih in velikih pozornosti, ki se jih z denarjem preprosto ne da izmeriti.

Dan, ko bi pod rubriko zaposlitev lahko vpisal besedno zvezo ’samostojni bloger’ pa se zdi kljub temu zelo oddaljena, če že ne neuresničljiva želja. Pa to sploh je moja … vaša … ok, NAŠA želja? Običajno se vse konča pri denarju. Morda pa bi denar pomenil tudi konec bloga kot orodja za izražanje neodvisnega, neobremenjenega in povsem avtonomnega mnenja njegovega avtorja. Mar ni eden od največjih čarov bloga ravno njegova vloga ponudnika alternative čadalje bolj odvisnim tradicionalnim medijem, polnim manipulacije, prikrivanja resnice in krčenja namesto širitve obzorji? Rad bi verjel v to, da je blog iskren medij, ki govori resnico. Ne objektivno resnico, temveč mojo, tvojo, njegovo ali njeno. In v to lahko verjamem le dokler vem, da se za to resnico ne skriva marketinško naravnan interes…

Evro ali blog? Moja izbira je zaenkrat blog.

  • Share/Bookmark

12.05.2008

Bivše punce in “Pi*zda sem prasec!”

Objavljeno v Žlica vegete 06:30 avtor: sosed

Ste se kdaj vprašali, kateri dogodek najbolj spremeni moškega? Kdaj nastopi tisti trenutek po katerem nič več ni tako kot je bilo prej? Moment, ki spremeni njegove osebne lastnosti, značaj, njegovo bistvo, včasih celo telesno podobo … in to na slabše? Za 100% na slabše? V očeh ženske je odgovor zelo preprost: gre za trenutek ko fant dobi pridevnik – ‘bivši’.

V trenutku ko fant postane bivši fant, se v možganih večine žensk (večna slava izjemam!) očitno sproži neka neuravnotežena kemijska reakcija, ki privede do katarzičnih učinkov. Vse kar je bilo na fantu dobrega, pozitivnega, celo navdušujočega, se izniči, pozabi, včasih celo spremeni v popolno nasprotje. Če je bil prej prijazen, je sedaj zajeban, če je bil dober ljubimec, ki vedno poteši partnerko, se spremeni v kurbirja z majhnim tičem, in če je bil prej mucek, mišek in zajček, postane bivši v trenutku prasec, pes in govedo!

Na srečo je bila meni etiketa bivšega prilepljena zelo poredko. Pravzaprav na prste ene roke, ok, sredince dveh rok lahko preštejem dekleta, ki me poznajo dovolj intimno, da lahko izrekajo sodbe, ki bi segle do srca. Punce, ki vedo, kam vržem (ali pa ne vržem) prešvicane štumfe, ko se vrnem s teka, koliko vode ostane v kadi (in koliko izven nje), ko stopim pod tuš ipd…

Vendar moje sklepanje ne temelji na njihovih pripovedovanjih o meni, temveč na zgodbah, ki sem jih o bivših fantih zbiral vsakič, ko sem stopil v novo vezo, ne glede na njeno dolžino. Vedno so primerjave, tudi takrat ko ostaejo zamolčane. In kar je zanimivo, vedno sem iz njih izšel kot zmagovalec. Vedno sem bil bolj nežen, najpametnejši, lepši in najbolj sexy, bil sem razumevajoč, prijazen in (itak!) naaajboljši jebač… Ma ni da ni, vam povem! Jaz sem ultimativni car! In čeprav je bilo vse skupaj pravo gnojilo za moj ego, me je dotolklo spoznanje, da imam pred vsemi temi bivšimi prvzaprav samo eno malo, a odločilno, prednost: to, da sam pač nisem bivši.

In kaj, ko to postanem? Na to ne bom ogovarjal, imam pa kar nekaj idej, kaj se v trenutku, ko sem degradiran na bivšega, zgodi z vsemi prej naštetimi presežniki. Prepričan sem tudi, da z vsemi svojim kapricami, napakami in osebnimi pomanjkljivostmi, služim kot odličen ego-futer vsakemu, ki pride za mano. Kljub temu se iz preprostega razloga raje ne lotim naštevanja: bojim se namreč, da nimam niti približno toliko domišljije kot naključno dekle, ki je pravkar dobilo novega … bivšega …

  • Share/Bookmark

5.05.2008

Abstinenca brez krize

Objavljeno v Smeh 06:30 avtor: sosed

I did it! Zdržal sem in med prazniki uspešno premagal vse rajce. Pa sploh ni bilo težko! Ma kaki! Lahko bi ponovil, no problem!

Cele praznike – od srede do nedelje – sem bil absolutno v vseh pogledih offline. Tega podviga pravzaprav niti nisem posebej načrtoval, zgodilo se je kar tako – samo od sebe. In ljudje – preživel sem. Brez traum! Pravzaprav je bil moj edini stik z računalnikom večerni ogled filma. Ne, tudi pošto sem pustil zaprto nekje globoko v inbox folderjih.

Zaposlil sem se z drugimi posli. Tastu sem preštihal vrt (jup, sem mojster diplomacije) in v zameno prejel gajbo piva ter liter rakije, pospravil garažo in ob tem iz hiše znosil za dva kamiona stare šare, našel pa sem tudi čas za pohod na Orle in nedeljski tek. Da ne bi samo delal, sem si v soboto privoščil poseben tretma. Na žar sem vrgel polkilski oradi, nafilani z limono in peteršiljem. Dodal sem še ribje ražnjiče, medtem ko je soseda poskrbela za šopsko solato. Na koncu sem na gardele vrgel še banane, jih zalil s sladoledom in – njam!

Povsem brez blogerjev pa kljub vsemu ni šlo. Včeraj zvečer me je namreč presenetil strojnik, ki mi je z dopustovanja na Pagu prinesel vrečko tam nabranih šparog. Svaka čast, kapa dol in hvala še enkrat! Se bom v kratkem oddolžil s cvrčanjem vratovine – obljubim!

Kakorkoli že, verjetno sem dokazal da nisem frik in da imam nekaj malega življenja tudi brez virtualnega sveta. Je pa gotovo precej žalostno, da nekaj dni brez žice dojemam kot poseben dosežek – to se mi zdi stvar, o kateri bi bilo vredno še malo razmisliti. Ampak ne zdaj. Samoironiji navkljub sem preprosto vesel, da sem napisal post in ponovno spravil k življenju virtualnega … mene.

  • Share/Bookmark