26.08.2008

Prekletstvo stare kasarne

Objavljeno v Žlica vegete 06:30 avtor: sosed

Zdelo se je, kot da mogočna kasarna na tem malem otoku stoji že od nekdaj. Zaznamovala ga je. Spremenila je njegovo podobo, vplivala na njegov razvoj in obrnila tok zgodovine v njegovo korist. Dolga leta je mogočno stala prav na robu obale ter pozdravljala prišleke, ki so v malem pristanišču iskali zavetje ali pa se zgolj vračali domov. Bila je simbol ponosa, napredka in moči. Otočanom je vlivala samozavest in občutek varnosti. Bivali so v popolnem sožitju, kasarna je živela z otokom in otok je živel z njo.

Vojaki so prihajali in odhajali, vendar razen obrazov se ni spremenilo nič. Otoku so dali urejene poti, zgradili so ceste in uredili vodnjak. Pomagali so tudi pri dobavi vode in na različne načine lajšali življenje domačinom, zlasti tistim med njimi, ki so pomoč najbolj potrebovali. Ko je na otoku nekoč divjal požar, so bili prebivalci vojašnice tisti, ki so stali v prvih vrstah, da bi ga ukrotili. Enkrat na leto pa so vojaki otoške kasarne priredili veliko veselico na katero so bili povabljeni vsi, ki so se takrat mudili na otoku. V tistih dneh se je zdelo, da je povezanost med njimi premočna, da bi jo lahko karkoli lahko razrahljalo, kaj šele uničilo.

Nato pa se je vse spremenilo čez noč. Kmalu za tem, ko so se začele kuhati zadeve na celini, je vojakom postalo jasno, da bodo morali zapustiti otok. Morda se bodo še vrnili, prepričani pa so bili, da nikoli več ne bodo dobrodošli. Pred kasarno je ležala negotova prihodnost.

Vojaki so staro vojašnico temeljito počistili. Pomili so okna in zribali tla. Izpraznili so svoje stvari in zloščili tudi pohištvo. Še zadnjič so uredili okolico, pokosili travo in zamenjali ploščice, katere so počile pod težkimi vojaškimi škornji, ki so dnevno korakali tu mimo. Za otočane so pripravili še poslednjo veselico. Kljub temu, da je bilo v zraku čutiti napetost in je bilo smeha manj kot pretekla leta, je bilo slovo veličastno ter ganljivo. Z dolgim govorom, so se ljudje iz kasarne poslovili od otoka in njegovih prebivalcev. Izrazili so željo, da se nekega dne ponovno srečajo kot del neke druge zgodbe s srečnejšim koncem. Slovesno so predali ključ domačinom. Čuvajte nam kasarno, so dejali, prinesla je veliko lepega. Nam in vam, prijatelji. Zdaj je vaša. Čuvajte jo…

Vojaki so odšli. Na celini se je pričela krvava vojna…

Nekaj dni po njihovem odhodu so se pred prazno kasarno začeli zbirati mladeniči. Imeli so motne oči, zaslepljene z jezo in besom. Dolgo so molče stali pred mogočno zgradbo, ki je bila vsa ta leta ponos otoka. Zrli so v njo, ko je z neba zlovešče sijala polna luna in v družbi nešteto zvezd osvetljevala zbrano družbo. Veter je potihnil in v mirni noči si lahko slišal let kamna, ki je iz rok enega od mlajših dečkov poletel proti stavbi. Slišal se je močan pok in še predno je steklo popadalo na tla, so se po otoku razlegli glasni kriki. Prek zvezdnega neba je poletel val kamenja. Ponovno se je zaslišal pok. In še en. Lomljenje stekla se je pomešalo s kriki podivjane množice. Razbili so vsa vrata, polomili polkna, s strehe pometali strešnike in iz sten izruvali vodovodno napeljavo. S tal so potrgali celo parket, razbita keramika pravkar položenih ploščic pa je letela vse povprek in ranila marsikaterega od svojih krvnikov. Ko ni bilo več kaj uničiti, so se vaščani s kamenjem spravili nad fasado in notranje stene.

 

Staro kasarno, ki je vsa ta leta skrbela za kvaliteto življenja na otoku, so zapustili. V njej niso prepoznali stavbe, ki bi jo bilo mogoče preurediti v poslovni objekt ali spremeniti v hotel. V njej so prepoznali svojega nasprotnika, zbrali ves svoj bes ter željo po uničenju in se znesli nad njo.

Do današnjega dne vojašnica stoji ob robu obale in pozdravlja prišleke, ki zaplujejo na tisti konec. Vendar zgodba, ki jo govori danes, se razlikuje od zgodbe, ki jo je oddajala v tistih dneh. Sled ponosa je izginila. Ne govori več o razvoju, napredku ter sožitju. Govori o iracionalnem. Govori o sovraštvu. O zlobi in besu. Strahu in hinavstvu. Govori zgodbo o nedolžni žrtvi, katera je morala poplačati tuje grehe.

Tudi domačini, tisti starejši med njimi, ki še vedno pomnijo, kaj vse dolgujejo tej stari, uničeni kasarni, pripovedujejo zgodbe. Pravijo, da v dolgih, tihih nočeh, ko nad vas posije polna luna, ulice in ceste počasi napolni tiho ječanje. Če mu le znaš prisluhniti. Iz kasarne se jok, ovit s šepetom tisočerih umrlih vojakov, kot težka senca počasi dviguje proti vrhu vasi in jo ogrne kot težak plašč večnega prekletstva. Prekletstva, ki so ga nase priklicali nehvaležni otočani…

  • Share/Bookmark

25.08.2008

Tehtnica

Objavljeno v Ko piše srce 06:30 avtor: sosed

Sem oseba, ki rad planira v naprej. S tem ne mislim vsakdanjih, malih in nepomembnih stvari, tiste velike življenjske odločitve z daljnosežnimi posledicami pa sem navajen temeljito premisliti. Ja, znam biti tudi spontan, pa vendar, težko se odločam za spremembe in nerad podajam v neznano.

Že od nekdaj imam v glavi tako posebno mentalno tehtnico. Made in Japan! Stehtala je že veliko idej. Dobrih. Slabih. Tistih, ki so mi prinesle veselje. In tistih drugih, ki sem jih še dolgo obžaloval. Ampak vedno sem se zanašal na njo, kot da je nezmotljiva. Tehtal. Tuhtal, premleval, cenkal…

Ampak včasih… Samo včasih… Včasih odjebem vse skupaj in se odločim na horuk. Zaronim na dah. Prepustim se trenutnemu impulzu. Skočim na glavo in upam, da z njo ne okrušim kakšne skale, ki se skriva pod gladino. Takrat ne premišljujem in poslušam zgolj… Srce? Utrip v žilah? Filing v trebuhu? Pojma nimam. Sledim želji in odmislim posledice.

Tako je bilo tokrat. In mislim, da sem storil prav. Ne! Vem, da sem. Včasih je vsak premislek nepotreben. Včasih, ti celo vesolje govori, da delaš prav. Vse se poklopi in pade na svoje mesto. Tako mora biti. Tako bi moralo biti od nekdaj. Jebeš tehtnico, rad jo imam!

  • Share/Bookmark

13.08.2008

Idiot na kvadrat!

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Pridejo trenutki, ko se človek počuti kot kreten! A veš, ko si rečeš: “Jebemu mast si smotan!” Tolčeš se po glavi ali pa z njo nabijaš v debel zid, dokler se ne odkruši 5 cm debel omet. Nakar se lotiš še opeke…

In ko končaš, ugotoviš, da si še vedno sam, z luknjo v steni in spoznanjem, da si idiot. Idiot na kvadrat!

***

Ko smo se sosedovi prejšnji ponedeljek sredi noči vrnili z morja, nismo imeli veliko časa za počitek. Že v v sredo zvečer sva se s sosedo namreč podala v Gučo, kavboja pa je čakala noč pri babici in vikend pri mami. Vmes pa obisk v laboratoriju, pri zdravniku, pa pranje, likanje, nabavljanje … Skratka 45 urni kaos! Ni da ni!

V vsej zmedi je avto ob odhodu ostal na dvorišču. Moj in njen. Garaža je ostala prazna. Niti pomislil nisem, da bi avtomobila zapeljal pod streho, kljub temu, da to storim vsakič, ko grem za več dni zdoma.

***

No in zdaj… Mah, saj vidite kam to pelje, a ne? Toča ju je razbila. Oba! Konkretno! Ni koščka pleha (na obeh avtomobilih skupaj!), ki ne bi bil obtolčen. Ajde dobro – imava zavarovanje. Ampak jebemumater sem kreten! Idiot! Idiot na kvadrat! … z razbitim avtom!

  • Share/Bookmark

12.08.2008

Videl Gučo in preživel … komaj!

Objavljeno v Foto utrinki, Smeh 06:30 avtor: sosed

Vtisi so še sveži in glava še vedno motna. Prilagam nekaj slik, ker pa je nek tip Jaka o Guči že pisal na nekih drugih straneh, bom na tem mestu priložil zgolj link. Da se ne ponavljam, o doživetjih torej več tule Guča: festival rakije, piva in trubačev.

  • Share/Bookmark

5.08.2008

Utrinki

Objavljeno v Žlica vegete 21:51 avtor: sosed

Danes ponoči smo se sosedovi uspešno vrnili v civilizacij. Bilo je … huh … lepo. Čudovito! In grozno. Katastrofalno! Doživeli smo pravzaprav vse, kar se da doživeti v dobrih dveh tednih in še malo več. Od idiličnih sprehodov, čofotanja v toplem morju, teka v sončni zahod, zasluženega piva pod borovci, preko pokvarjenega bojlerja, težav s polno (in kasneje še puščajočo) greznico pa vse do vnetja ledvic, bruhanja, 40ih stopinj telesne temperature in paničnega strahu za sosedino … (najmanj) zdravje!

Po vsem kar se nam je dogajalo in ob vseh opravkih, ki so me čakali (ok, nekateri me še vedno) pred jutrišnjm odhodom v Gučo, sem iskreno povedano preveč zjeban, da bi z vami delil kaj več kot nekaj slik. Lahko pa zapišem, da sem z dopusta prinesel zgodb do oktobra. Njim pa slej ko prej ne boste mogli uiti. Vsaj ne na teh straneh.

  • Share/Bookmark