26.08.2008

Prekletstvo stare kasarne

Objavljeno v Žlica vegete 06:30 avtor sosed

Zdelo se je, kot da mogočna kasarna na tem malem otoku stoji že od nekdaj. Zaznamovala ga je. Spremenila je njegovo podobo, vplivala na njegov razvoj in obrnila tok zgodovine v njegovo korist. Dolga leta je mogočno stala prav na robu obale ter pozdravljala prišleke, ki so v malem pristanišču iskali zavetje ali pa se zgolj vračali domov. Bila je simbol ponosa, napredka in moči. Otočanom je vlivala samozavest in občutek varnosti. Bivali so v popolnem sožitju, kasarna je živela z otokom in otok je živel z njo.

Vojaki so prihajali in odhajali, vendar razen obrazov se ni spremenilo nič. Otoku so dali urejene poti, zgradili so ceste in uredili vodnjak. Pomagali so tudi pri dobavi vode in na različne načine lajšali življenje domačinom, zlasti tistim med njimi, ki so pomoč najbolj potrebovali. Ko je na otoku nekoč divjal požar, so bili prebivalci vojašnice tisti, ki so stali v prvih vrstah, da bi ga ukrotili. Enkrat na leto pa so vojaki otoške kasarne priredili veliko veselico na katero so bili povabljeni vsi, ki so se takrat mudili na otoku. V tistih dneh se je zdelo, da je povezanost med njimi premočna, da bi jo lahko karkoli lahko razrahljalo, kaj šele uničilo.

Nato pa se je vse spremenilo čez noč. Kmalu za tem, ko so se začele kuhati zadeve na celini, je vojakom postalo jasno, da bodo morali zapustiti otok. Morda se bodo še vrnili, prepričani pa so bili, da nikoli več ne bodo dobrodošli. Pred kasarno je ležala negotova prihodnost.

Vojaki so staro vojašnico temeljito počistili. Pomili so okna in zribali tla. Izpraznili so svoje stvari in zloščili tudi pohištvo. Še zadnjič so uredili okolico, pokosili travo in zamenjali ploščice, katere so počile pod težkimi vojaškimi škornji, ki so dnevno korakali tu mimo. Za otočane so pripravili še poslednjo veselico. Kljub temu, da je bilo v zraku čutiti napetost in je bilo smeha manj kot pretekla leta, je bilo slovo veličastno ter ganljivo. Z dolgim govorom, so se ljudje iz kasarne poslovili od otoka in njegovih prebivalcev. Izrazili so željo, da se nekega dne ponovno srečajo kot del neke druge zgodbe s srečnejšim koncem. Slovesno so predali ključ domačinom. Čuvajte nam kasarno, so dejali, prinesla je veliko lepega. Nam in vam, prijatelji. Zdaj je vaša. Čuvajte jo…

Vojaki so odšli. Na celini se je pričela krvava vojna…

Nekaj dni po njihovem odhodu so se pred prazno kasarno začeli zbirati mladeniči. Imeli so motne oči, zaslepljene z jezo in besom. Dolgo so molče stali pred mogočno zgradbo, ki je bila vsa ta leta ponos otoka. Zrli so v njo, ko je z neba zlovešče sijala polna luna in v družbi nešteto zvezd osvetljevala zbrano družbo. Veter je potihnil in v mirni noči si lahko slišal let kamna, ki je iz rok enega od mlajših dečkov poletel proti stavbi. Slišal se je močan pok in še predno je steklo popadalo na tla, so se po otoku razlegli glasni kriki. Prek zvezdnega neba je poletel val kamenja. Ponovno se je zaslišal pok. In še en. Lomljenje stekla se je pomešalo s kriki podivjane množice. Razbili so vsa vrata, polomili polkna, s strehe pometali strešnike in iz sten izruvali vodovodno napeljavo. S tal so potrgali celo parket, razbita keramika pravkar položenih ploščic pa je letela vse povprek in ranila marsikaterega od svojih krvnikov. Ko ni bilo več kaj uničiti, so se vaščani s kamenjem spravili nad fasado in notranje stene.

 

Staro kasarno, ki je vsa ta leta skrbela za kvaliteto življenja na otoku, so zapustili. V njej niso prepoznali stavbe, ki bi jo bilo mogoče preurediti v poslovni objekt ali spremeniti v hotel. V njej so prepoznali svojega nasprotnika, zbrali ves svoj bes ter željo po uničenju in se znesli nad njo.

Do današnjega dne vojašnica stoji ob robu obale in pozdravlja prišleke, ki zaplujejo na tisti konec. Vendar zgodba, ki jo govori danes, se razlikuje od zgodbe, ki jo je oddajala v tistih dneh. Sled ponosa je izginila. Ne govori več o razvoju, napredku ter sožitju. Govori o iracionalnem. Govori o sovraštvu. O zlobi in besu. Strahu in hinavstvu. Govori zgodbo o nedolžni žrtvi, katera je morala poplačati tuje grehe.

Tudi domačini, tisti starejši med njimi, ki še vedno pomnijo, kaj vse dolgujejo tej stari, uničeni kasarni, pripovedujejo zgodbe. Pravijo, da v dolgih, tihih nočeh, ko nad vas posije polna luna, ulice in ceste počasi napolni tiho ječanje. Če mu le znaš prisluhniti. Iz kasarne se jok, ovit s šepetom tisočerih umrlih vojakov, kot težka senca počasi dviguje proti vrhu vasi in jo ogrne kot težak plašč večnega prekletstva. Prekletstva, ki so ga nase priklicali nehvaležni otočani…

  • Share/Bookmark
 

29 komentarjev »

  1. Luka pravi,

    26.08.2008 ob 12:57

    Čudno to, da pustijo takšno sobo kar tako zapuščeno. …. pomoje je škoda ,… nevem no.

  2. irenairena pravi,

    26.08.2008 ob 17:01

    škoda je to, da ima nekdo tako ogromno časa, da pušča popolnoma nepovezane komentarje pri vsakem drugem blogu.

    enivej, sosed, dobro napisano!

  3. PrisPris pravi,

    26.08.2008 ob 17:21

    Irena, saj se bo kmalu začela šola! :D

    Se pa strinjam, lep zapis.

  4. claudykaclaudyka pravi,

    26.08.2008 ob 17:26

    Nekateri ljudje so res, se opravičujem, grozni. Saj razumem otočane, da so bili besni in da so svojo jezo morali sprostiti, ampak zakaj z vandalizmom. Zakaj uničiti nekaj, kar ima za kraj velik pomen.

    Verjamem, težko je ” soliti ” pamet za nazaj. Ne vem, kaj so otočani preživljali in si mislili tisti trenutek, ko so vojaki za seboj pustili prazno kasarno, ampak vseeno bi jo lahko drugače ” počastili ”. Ne vem kaj bi, če bi takrat živela tam, storila sama, ampak splošno gledano je res škoda, ker bi danes, če bi kasarno obnovili, privabila nemalo katerega turista. Tudi domačini bi se počutili bolje.

  5. Tmala pravi,

    26.08.2008 ob 17:27

    am,.. mi z druzino hodmo na ta otok Molat ze kr neki casa,.. Kasarna je bla res zlo lpo urejena,.. Sam pac tko je kar je blo je blo,.. Prenovil je sigurn ne bodo, ker ni ljudi k bi se tega lotil. Drgac je pa otok zlo lep in mislm da usak k se je odlocu obiskat ta otok Molat mu ni prov nic zau.

  6. Tmala pravi,

    26.08.2008 ob 17:31

    Claudyka tole k si napisala:

    “Zakaj uničiti nekaj, kar ima za kraj velik pomen.”

    Lei ce ti nekoga sovrazs bos probala za njim zbrisat usako sled k so jo pustil al pa usaj unict oz. se mascevat,.. Tko d kle nimas kej,.. tko je in tko bo ostal.

  7. 1danica1danica pravi,

    26.08.2008 ob 18:10

    “škoda je to, da ima nekdo tako ogromno časa, da pušča popolnoma nepovezane komentarje pri vsakem drugem blogu.”

    Saj Luki ne gre za komentiranje a ne… samo link hoče pustit: http://chat.s09.org./ V bistvu na en način spama in misli, da bomo hodil tja gledat, on pa… ne vem, kaj bo imel od tega.

    Sosed, oprosti, da ti smetim. Zapis: super!
    Vsaka vojna prinese veliko hudega. Tudi po koncu so to še vedno časi, nabiti s čustvi, in ljudje naredijo marsikaj, česar sicer ne bi.

  8. tom pravi,

    26.08.2008 ob 18:47

    lepo napisano, me je kar zbodlo…iz osebnih razlogov…
    Na lastovu je popolnoma enaka, tragična zgodba, le da sem bil tam osebno prisoten leto dni skupaj in leto preden se je začela brezglava tragedija…

  9. vyagrahvyagrah pravi,

    26.08.2008 ob 18:58

    škoda ker so jo unilčil; sedaj bi bila res lep hotel – kot si že napisal; pač zaslepljenim ljudem, ki so polni sovraštva pač tega ne moreš dopovedat, da uničujejo lokalni biser, ki je dolga leta povezoval ves otok

    mogoče se pa bodo počasi zbudili lokalni oblastniki in bodo pričeli z obnovo le-te

  10. sosedsosed pravi,

    26.08.2008 ob 20:06

    @Luka: ja, ta soba je bla res neki posebnega…
    @Irena: Tnx :)
    @claudyka: se strinjam. divjanje je bilo brez pomena. uničevali pa so kvečjemu sebi, ne njim.
    @Tmala: “Prenovil je sigurn ne bodo, ker ni ljudi k bi se tega lotil.” To ni čiso res. Pred nekaj leti je hotel nek nemec odkupit vojašnico in jo totalno obnovit ter postavit hotel, pa mu krajevna skupnost menda ni hotela prodat parcele. to je tista mentaliteta: bolje da cel otok propade kot pa, da tujec kaj zasluži… kot da ne bi služil cel otok z njim. go figure…
    @1danica: mah… ljudje s(m)o ovce, vem…
    @tom: ja, takih zgodb je po celi jugi ogromno.
    @vyagrah: dvomim, kasarno čaka kaj drugega kot neslaven propad.. bi bilo pa lepo ja…

  11. daredare pravi,

    26.08.2008 ob 20:39

    Lep zapis , sosed! Majkemi. Velikokrat mi pade na pamet, koliko takšnih zgodb se je odvilo “tam doli” in koliko bi se še dalo povedati o takšnih primerih, kako je bilo “prej in potem”! Ja, lepa zgodba !

  12. FRENKY pravi,

    26.08.2008 ob 21:57

    Včasih bradstvo i edinstvo. Potem vojne. Zdaj pa sovraštvo.

  13. sosedsosed pravi,

    27.08.2008 ob 07:46

    @dare: prav imaš, verjetno bi lahko kar novo kategorijo odprl. seveda niso razbili samo vojašnice. na otoku je ogromno novih srbskih hiš, kaj hiš, vil, ki so utrpele podobne zgodbe. nekatere med njimi sploh nikoli niso bile naseljene. in raje so vse razbili ter izropali, kot da bi po mali ceni odkupili od ljudi, ki se itak ne bodo več vračali… mislim ej, ploščice so dol tolkli in napeljave iz stene vlekli…
    @FRENKY: ‘bratstvo i jedistvo’ je bila dogma, ne realno stanje. ampak kljub temu, kar se je dogajalo po tem, bi lahko ohranili delček dostojanstva. ja, v nekem drugem svetu mogoče…

  14. :-) pravi,

    27.08.2008 ob 08:29

    Odličen zapis sosed!!!

  15. jure pravi,

    27.08.2008 ob 09:06

    Saj poznamo tudi obratne zgodbe. Vojaška bolnišnica v Mostah je bila obnovljena kakšno leto pred razpadom YU. Vojska pa jo je demolirala pred odhodom. Motivacija: pomembnih objektov ne gre prepustiti sovražniku.Torej je bila YU ves čas zlagana tvorba in vsa dejanja, ki so se dogajala ob njenem razpadu postanejo prej racionalna kot ne.

  16. sosedsosed pravi,

    27.08.2008 ob 09:48

    @:-): tnx! ;)
    @jure: seveda obstajajo tudi drugačne zgodbe, v to ne dvomim. niti se ne postavljam na nobeno stran. pravzaprav sem se izogibal konkretnim imenom, krajem ipd. ravno zato, ker nisem hotel povzročit razprave o tem kdo je komu kaj naredil ali pa kdo ima bolj prav. v vojni gotovo nihče. v tej konkretni zgodbi o kasarni pa so bili gotovo domačini tisti, ki so odreagirali butasto.

  17. sakirsakir pravi,

    27.08.2008 ob 14:44

    Žal je tako, da je vojna premnogim pustila velike rane in kot si napisal, nekdo je moral plačati, saj so vedeli, da ne bo več tako, kot je bilo. Modrost pride z leti in morda se bo našel kdo, ki bo videl potencial in ne samo brazgotine.

    Vam je Luka kaj storil, razen pustil komentar ali dva na blogu, ter dvignil obisk bloga? Toliko o spravljanju na nedolžne, taki bodo očitno vedno in povsod.

  18. Urban pravi,

    27.08.2008 ob 15:15

    Veliko podobnih hiš danes stoji in se podirajo same od sebe ker nihče noče za njih poskrbeti ali pa nekdo ne dovoli.

  19. sosedsosed pravi,

    27.08.2008 ob 17:03

    @sakir: v bistvu tudi mi nismo Luki nič storili. je pa dejstvo, da te kot avtorja včasih ziritira dejstvo, da napišeš post, ga argumentiraš, se trudiš da bi nekako stal, potem pa bereš komentarje ljudi, ki se niso niti toliko potrudili, da bi prebrali prispevek, ampak zgolj hočejo biti opaženi. ne govorim nujno o Luki, ampak samo v pojasnilo, zakaj denimo Irenin komentar na Lukovo ‘zapuščeno sobo’.
    @Urban: …in žal mi je vsake od njih…

  20. piskec pravi,

    29.08.2008 ob 13:54

    Čeprav, po eni strani pa je presneto težko obsojat otočane.

    Vojna je hudič, človek je pa itak zverina in kaj takega je prej pravilo, kot pa izjema.

    Nam je lahko govorit, oddaljenim gostom, ki jim ni treba tam živeti iz dneva v dan.

  21. 1danica pravi,

    29.08.2008 ob 16:14

    @piskec, točno to sem mislila, ko sem rekla, da so časi po vojni nabiti s čustvi. Ljudje se ne obvladajo in njihova dejanja niso racionalna.

  22. molat1 pravi,

    9.09.2008 ob 13:45

    Lp.
    Prebrala sem,kar je napisano o prekletstvu stare kasarne…in glede na to
    da ta otok obiskujem vsako leto (ze 35let) in ga zelo dobro poznam- menim,
    da je res zalostno,da so unicli to kasarno ampak to so naredili mulci,ki ob
    alkoholu niso imeli kaj pametnejsega poceti zaradi neumne glave to uniceli.
    Da se pa slisijo kaksi joki,jecanje …ne bo drzalo!!!!Lahko recem da sem tam rojena,moji starsi zivijo tam…stari starsi (zal ze pokojni) niso nikoli o
    tem govorili…
    Na tem otoku je zivljenje umirjeno,upocasnjeno in vsak ve o vsakem.Tako da zaenkrat ni bilo ne slisat ne videt duhov na tem otoku.

    Lp.

  23. sosedsosed pravi,

    9.09.2008 ob 14:50

    @molat1: tudi jaz sem tam vsako leto in glede na to, da res vsak pozna vsakega, se mogoče celo poznava ;)

    glede prekletstva… začel sem pisati zgodbo o kasarni, tele duhove sem pa pristavil bolj tako za piko na i, da bi dodal težo napisanemu. se posipam s pepelom: nisem hotel zavajat, v bistvu niti nisem pričakoval, da bo molat kdo dejansko prepoznal :)

    prekletstvo je torej zgolj moja izmišljotina, za boljšo zgodbo. seveda pa to ne pomeni da so izmišljena tudi ostala dejstva ;)

  24. borste pravi,

    9.09.2008 ob 15:13

    Lep nostalgičen zapis.
    Ne zamerit, tistim, ki so se tako znesli na kasarno. Takih ljudi je povsod polno. Situacija je bila takšna, marsikdo od nas bi ravnal podobno. Morda tudi tisti, ki se zdaj zgražaj(m)o nad tem in omenjaj(m)o mentaliteto ipd.
    Sicer pa, kot si tudi zapisal, tisoče mladih življenj je vzela ta vojna, proti temu je ta kasarna samo majhna postranska škoda.
    Najhuje pa je, da sovraštvo še vedno tli. Bojim se, da zemlja na teh prostorih še ni spila zadosti krvi.

  25. sosedsosed pravi,

    10.09.2008 ob 07:38

    @borste: jaz pa se bojim, da sploh ni problem v zemlji, temveč v ljudeh samih. no, pa saj sva na isti valovni. je pa ta želja po uičenju verjetno precej podobna tudi pri tistih, ki primejo za puško in oddivjajo na fronto ali pa, kar se je na teh prostorih seveda tudi dogajalo, dvignejo orožje kar nad soseda. ko razmišljam o tem, se sprašujem, kaj bi se zgodilo s kasarno, njenimi vojaki in domačini (ki so prej bivali v sožitju) v kolikor bi vojska na otoku ostala še kak mesec dlje…

  26. borsteborste pravi,

    10.09.2008 ob 18:10

    Sosed, mogoče bi se zgodilo kaj takega, kot v filmu Kako je počeo rat na mom otoku.

  27. danilo pravi,

    25.10.2009 ob 21:28

    Leta 1984 sem služil vojaški rok v tej kasarni.Prišel sem iz malega lošinja v prekomando.Na otoku pa ni bil samo ta vojaški objekt ampak so bili na drugem koncu otoka tudi topovski položaji z raznimi rovi ,ki so vodili kdo ve kam.Tam je bila je tudi stara kasarna ,ki je služila za bivanje stražarjev in kot skladišče streliva ,kar pa ni bilo toliko na očeh.Kaj pa je sedaj z vsem tem pa nevem,pa čeprav bi rad ta otok še enkrat obiskal.

  28. sosedsosed pravi,

    26.10.2009 ob 14:19

    Danilo, prav imaš. Na drugi strani otoka, kjer je danes urejeno kopališče, je bilo več vojaških objektov – konjušnica, pa različna skladišča – v enem od njih (mislim, da je bilo tam ravno skladišče orožja) sedaj s svojo veliko družino domuje vaški pek, ki za otočane peče najboljši domač kruh, vsi ostali objekti, pa so žalostno propadli ali zgoreli…

    Obisk otoka ti pa toplo priporočam. V zadnjih letih se je močno spremenil, še vedno pa je na njem tisti isti ‘feel’, ki se ga spominjam iz ranega otroštva…

  29. sebastian pravi,

    24.04.2010 ob 16:46

    Mah, dopustoval sem na Molatu pred 6 leti in moram povaedat, da je čudivit otok, meni osebno lepši celo od Hvara in Paga. Posebno zanimivost mu dajejo tudi tile vojaški ostanki, spomnem se, da s čolnom smo se enkrat pripeljali na en odmaknjen del otoka, mislim bil je sam zase in ni imel neposrednega stika z otokom samim, kjer je imela vojska nekoč zgradbe za urjenje al nekaj podobnega in spalnice. Vse je bilo zelo lepo ohranjeno vključno z šipami, ki so bile bolj al manj vse cele celo en generator in plavajoči poltovornjak sta bila še tam sicer v slabšem stanju kot ostalo. Res je škoda, da zdaj vse to propada.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !