25.09.2008

To je to – Coldplay so zakon!

Objavljeno v Foto utrinki, Žlica vegete 19:07 avtor: sosed

Zgodaj zjutraj sem se ves evforičen vrnil z Dunaja, kjer sem si ogledal koncert Coldplayev. Muzika, ki jo zgajajo člani tega britanskega benda, mi je že dolgo všeč, ampak v živo so fantje še nekajkrat boljši kot v studiju. Ratal sem totalen fan. Na Dunaj sem se podal ves bolan in zadrogiran od tablet, vseeno pa sem na koncertu doživel pravo katarzo.

Sicer melanholičen pop-rock kvartet je v live različici izpadel prav hudo rockersko, tisti redki sentiši so bili pa dejansko zaigrani z dušo, tako da me je parkrat prijelo, da bi po najstniško zacvilil. A sem se vseeno premagal. Zelo, zelo huda fora je bila tudi, ko je kvartet izginil z odra in se 20 sekund kasneje pojavil na drugem koncu dvorane pomešan s folkom, ki ga je ob tem skoraj kap. Tam so zaigrali dva unplugged komada in poskrbeli za eksplozijo. Ja, Coldplaji definitivno znajo in mislim, da je bil to moj najboljši koncert doslej. Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj to rekel, ampak zna biti da je tole prekosilo celo U2-je v Munchnu, ki so doslej vladali moji lestvici… Za končno oseno bom pa vseeno počakal, da me tale post-Dunaj evforija malo mine.

  • Share/Bookmark

23.09.2008

Ampak še zmeri brcam!

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Grlo me boli. Zebe me. Pet minut kasneje mi je vroče z popizdit. Polovico časa imam nos zamašen, drugo polovico mi zeleni šmrklji kapljajo na tipkovnico. Nos je sicer živo rdeč in malo otekel od robcev in konstantnega vsekovanja (ok, a je to sploh beseda?!). Vse me boli. Zjeban sem, kot da bi noč preživel v kakšnem kolumbijskem zaporu z glavo naslonjeno na ploščice v objemu 200 kilskega Jorgeja in njegovih prijateljev. Sem mogoče premalo grafičen? Počtim se kot zdrizast, od sonca zapečen kakec na zaprašeni cesti, potem ko čez njega zapelje 20 tonski šlepar in je poln tistih zdrobljenih kamenčkov pomešanih z napol prebavljenim fižolom od sinočnje večerje…

Ampak a veste kaj? Boli me čevap! Ker grem jutri na Dunaj poslušat Coldplaye! Ne glede na karkoli. Tko! Tut če crknem! Je pa res, da močno upam, da to ne bo potrebno! Eh, grem jest tablete…

  • Share/Bookmark

22.09.2008

Jutranje erekcije na avtobusu

Objavljeno v Smeh 09:00 avtor: sosed

V petek sem se po mnogo letih ponovno peljal z mestnim avtobusom. Kavboj si je zaželel vožnje z busom, tako da smo se popoldne podali na izlet v mesto na tortico. Eh, stari dobri LPP. Še vedno je vse tako kot je bilo včasih. Umazani sedeži, vonj po švicu, premetavanje po sedežih, ko vozilo zapelje čez luknjo na cesti, neznanske vibracije, ko je bus v leru… Kar me popelje nazaj v gimnazijske dni…

Nikoli nisem maral zgodnjega vstajanja. V času gimnazije pa sem moral skoraj vsak dan (no … takrat ko nisem šprical), vstati sredi noči. Okoli sedmih! Glede na to, da sem spat običajno hodil le par ur prej, sem zjutraj izgledal in funkcioniral kot kak invalidni zombi. Toliko da sem dihal, vse ostale funkcije pa so prišle nekako za mano. Ujele so me, tako ali drugače. Nekatere žal šele na avtobusu…

Če sem imel srečo in dobil prazen sedež, sem svojo jutranjo pot napol oddremal. Na tistem trdem, netapisiranem sedežu, ki se je neverjetno tresel. Vsakič ko je avtobus obtičal v koloni. Ko je stal na rdeči luči. Ali pa se je ustavil na postaji. Cel zic se je prekleto tresel in … Da bi bila zadeva še hujša, so se nekaj let pred tem začele nosit bokserice. Tiste ohlapne, bombažne gate, ki so se po nekaj pranjih spremenile v kiklice. Nope, takrat ni bilo oprijetih ’skinny’ bokseric, ki vsaj malo skušajo zadržati … no… ptička v gnezdu. Ma kaki! Bile so samo tiste zoprne kiklice, katerih edina funkcija je bila, da so ti konstantno lezle v rit!

In zdaj si predstavljajte najstnika na vrhuncu pubertete, v ohlapnih boksericah, kako se navsezgodaj zjutraj, napol v spanju, pelje v busu in sedi na trdem avtobusnem sedežu, kjer se vse faking trese!!! Jebiga, zgodi se fiziologija. Nič se ne da naredit! In potem, itak, pride postaja! In ta najstnik vstane, s torbo pod popkom, namesto na hrbtu in se ekako trudi prebit proti izhodnim vratom, ne da bi po poti zahakljakal kakšnega nič hudega slutečega potnika ali potnico. O da… Jutranja pot v šolo je bila vedno polna dogodivščin. Takrat sem med drugim tudi spoznal, od kje šoferjem tisti širok nasmeh že navsezgodaj. Očitno nisem bil edini s težavami.

In takrat sem se nekega dne odločil: ko bom velik in bogat, bom imel svoj avtobus! Čisto svoj! Imel bom svojo šoferko, ki me bo čakala pred hišo navsezgodaj. V busu, na tistih trdih, vibrajočih sedežih pa bodo poleg mene sedele… Okej, to je pa fantazija za nek čisto drug zapis.

  • Share/Bookmark

18.09.2008

Sonet za predvolilni čas

Objavljeno v Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Med prebiranjem mojih stvaritev sem naletel na pesem, ki se mi zdi, da nekako paše v tole predvolilno obdobje. Gre za zgodbo o tem, kako te lahko prevelik ego,  previsoka pričkovanja in želja po totalni oblasti pribijejo ob trdna tla. Vendar dejstvo je, da ‘deklice’ v resničnem življenju kot kaže ne čaka poraz iz pesmi… Ja, življenje žal ni sonet.

Zid

Tam daleč za devetimi gorami,
kamor korak nikoli ne zaide,
kjer še sonce jutranje redko vzide,
biva deklica nemočna v osami.

Zaprta v svoji stari je graščini,
obzidje moti in bodeča žica,
preklinja mlada ju gospodarica,
zvečer ko počiva v smrtni tišini.

A nekega dne svoje zbere moči,
prereže žico, poruši pregrade,
pot dolga pripelje vse tja do ljudi.

Med njimi deklico strah zapopade,
vsak sebi podoben, drugačen se zdi,
kako da drugačen lahko sploh živi?!

* * *

Grozno in strašno je njeno spoznanje,
“vsi puhli in prazni, prav nič kakor jaz,”
naduta devica razmišlja na glas,
v hipu razbijejo njene se sanje.

Sanje o svetu brez drugega mnenja,
zlatem prestolu tam v njeni palači,
kjer vsi ljudje njeni so pomagači,
brez lastnih njih vzgibov in hrepenenja.

Kaj kmalu porazil je deklico svet,
vrne potrta se v staro graščino,
ponavlja svoj verz si že davno izpet.

Drugi prinesli so le bolečino,
dom njen ponovno z obzidjem objet,
ki ga ne preskoči najlepši sonet.

  • Share/Bookmark

11.09.2008

Razprodaja ugleda in ponosa

Objavljeno v Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ne, ne bom pisal o katastrofalni igri Hrvaške reprezentance in visoki zmagi Angležev, ki sem jo imel priložnost videti v živo. O tem malo več kasneje…

Tokrat gre za moj ugled in ponos. Že od nekdaj stiskam pesti za angleško reprezentanco. Ampak včeraj sem pogoltnil cmok in.. Mah jebiga, kot da sem imel izbiro?! Obljubil sem, da bom navijal za Hrvate že ko sem prevzel karte, potem sem se pa še dodatno pustil sprovocirati ‘hrvoljubu’ s katerim sem pičil na tekmo. Vendar konec koncev hrvaška zastava in kockasta kapa v poplavi rdeče-belih šahistov sploh ni bila slaba ideja. Nekako se lažje skriješ v množici. Toliko bolj, če si Slovenec…

In zakaj objavljam tole mojo blamažo? Zato ker je nekdo namigoval, da ne upam! Tko! In recimo, da je to hkrati še en veeeeelik ‘Hvala za karte!’ … Ampak ej, tale Walcott pa zna brcat žogo, a? :mrgreen:

null

  • Share/Bookmark

9.09.2008

Fuzbal z velikim F

Objavljeno v Smeh 09:00 avtor: sosed

Sosed gre na fuzbal! Ma kaki fuzbal … FUZBAL! Po dolgih letih spremljanja angleške reprezentance, sem končno dobil priložnost, da jo vidim igrat v živo. In to na najboljšem možnem terenu, v fenomenalnih okoliščinah. Jutri grem v Zagreb, na noro gostovanje – v Maksimir – gledat tekmo med Hrvaško in Anglijo!

Tisti med vami, ki spremljate nogomet, verjetno veste, da je bila v preteklih kvalifikacijah prav Hrvaška tista, ki je velikim Angležem preprečila nastop na evropskem prvenstvu. Premagala jih je kar dvakrat – sramotnemu porazu na gostovanju po katastrofalni igri in veliki napaki golmana, je sledil še večji polom na domačem Webleyu, kjer naj bi bila Anglija nepremagljiva. Angleži so za drugo mesto v skupini potrebovali zgolj točko, Hrvati pa so se že pred tem uvrstili na EURO. Prišli so se igrat. Poigrali so se z Angleži, jih osramotili pred domačimi navijači in poskrbeli za odstavitev managerja Steve McLarena. Nogomet v deželi, kjer se je ta rodil, so spravili na najnižjo točko v zgodovini. Kmalu zatem je sledil nov šok. Žrebanje skupin za naslednje svetovno prvenstvo… Hrvaška in Anglija … v isti skupini! Holly shit!

Angleži so se na to tekmo palili celo poletje. Napovedujejo revanšo, čeprav sami dobro vedo, da bo s Hrvati doma težko dobiti piko, kaj šele tri. Hrvati pa so po nezasluženem izpadu na Euru itak željni krvi. In sedaj k njim v goste prihaja stalna stranka…

In na tem mestu vskočim jaz! Jaz, ki bom tam! Sredi te velike zgodbe! V roki imam dve karti! Edina težava je, da že od nekdaj simpatiziram z Angleži, eden od pogojev, da sem dobil vstopnico pa je bil “Samo ne navijaj mi za Anglijo!” Kot da bi obkrožen z vatreniimi navijači sploh poizkusil… V bistvu razmišljam, da bi si kupil kapo s kockicami, da se bolje stopim z množico. In po pivu ali dveh mogoče celo zapojem tisto njihovo “Zovi, samo zovi …” Ampak na angleško himno pa ne bom žvižgal! Ma kaki! Čisto potihem bom mrmral:”Send her victorious, happy and glorious, long to reign over us: God save the Queen!”

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

5.09.2008

Trubači v Ljubljani

Objavljeno v Žlica vegete 14:30 avtor: sosed

No, pa smo dali še to čez. Če smo mi obiskali trubače v njihovem naravnem okolju (v Guči), se je spodobilo, da jih gremo obiskat tudi, ko so se oni zglasili pri nas. Sploh glede na to, da jih je s sabo privlekel sam ‘šefe’, mister Bregovič.

O slednjem imam sam sicer precej deljeno mnenje. Cenim ga kot producenta in izvajalca, po drugi strani pa me odvrača njegova umetniška poza. Kar me moti še bolj pa je njegovo ‘avtorstvo’ nad ciganskimi in narodnimi komadi… Ampak ok, tokrat sem šel poslušat izvajalca, ne avtorja. In moram reči, da koncert ni bil slab. Trubači so oddelali svoje, on je odšminkiral tisti 2 uri v beli oblekci in vse je nekako padlo na svoje mesto.

Ampak 35€ po karti pa vseeno ne bi dal. Če pa že bi, bi pričakoval za ta denar nekaj več. Ne vem, magari če bi Goran pil nafto in prdel ogenj. Karkoli, ampak nek presežek bi v tem primeru moral ponudit. Ker sem karte dobil skonto, pa mu ne morem zamerit.

Kljub gratis kartam pa koncert ni bil čisto zastonj – obral me je namreč taxist. Za isto par kilometrsko pot, po kateri sem prišel z drugim taxijem za 4,44€, mi je nazaj grede vzel 12,10€. In ne, ni me peljal s helikopterjem. Papak!

Tele na mojih straneh sigurno še niste slišal… :)
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

2.09.2008

Sosedov frizerski kotiček: ‘Čupa iz obupa’

Objavljeno v Smeh 13:00 avtor: sosed

Ja, ja, it sounds gay, I know.. Pa kaj!

Pred dnevi sem si čisto slučajno naredil hudo frizuro in mislim, da sem nehote odkril moj skriti talent. Frizerski talent! Talent, ki je res hudo, hudo skrit. Ampak prepričan sem, da s predanim delom in trdno voljo lako pridem še daleč na trnovi poti nege las. Al kwa… ?

Moj prvi korak na poti do večne slave in bogatstva je predstavitev ene od številnih umetnij na mojem spletnem domovanju. Gre za umetnost, zato na tem mestu vse laike prosim, naj pokažejo malo razumevanja. Ne pričakujem, da boste izdelek razumeli, upam pa, da boste kot običajni smrtniki (torej, ne-umetniki) vsaj dojeli kapaciteto njegove globine.

Gre torej za frizuro, ki bo prinesla pravo avantagardo presežka ekscentristične novodobne osebnostne paradigme. V soju drznega modernicizma in ekspresionističnega dovtipa realnosti, vam ob pomanjkanju kvazisimbiotičnega identitetnega preloma epohalnih razsežnosti nudim kreacijo, ki sem jo na vrhuncu svojega katarzičnega očiščenja poimenoval z imenom “Čupa iz obupa!”

Dame in gospodje, ponujam vam prvega mudela sosedovega frizerskega kotička: Mene!

Kako do frizure “Čupa iz obupa?”
1. Zapeljite se do bližnje trgovine s športno opremo in si kupite gorsko kolo, čelado ter bidon za vodo.
2. Po kakem mesecu pridnega treniranja na krajših razdaljah se odpravite na zahtevno turo, ki naj vključuje strme vzpone po zabačenih gozdnih poteh prepredenih s koreninami, kamenjem in blatom (blato je bistvenega pomena, ker zgosti lase).
3. Na vrhuncu utrujenosti in prešvicanosti vzamite bidon vode ter si ga zlijte po čeladi, ki je v tem trenutku nameščena na glavi (švic je absolutno nujno potreben, kajti deluje kot vezivno tkivo za lase – gre za naravni žele, močnejši od subrine in drugih jajc). Koščki blata v laseh so zgolj dodatni draž in prispevajo k moderno-podeželjskem imiđu).
4. Goniš kolo še kako uro, dva do trikrat ponoviš postopek, razjahaš in snameš čelado.
5. Zahvališ se Sosedu in mu izkažeš del svoje neizmerne hvaležnosti s prostovoljnim prispevkom na njegov žiro račun.
Tako, dragi moji, toliko zaenkrat iz Sosedovega frizerskega kotička. Lep pozdrav in pridite še kdaj ;)

  • Share/Bookmark