29.12.2008

Samopotrditev … in to …

Objavljeno v Žlica vegete 11:38 avtor: sosed

Takole bi pa brez problema lahko živel. Po slabem tednu dopusta/praznikov lahko brez kančka dvoma ugotovim, da mi takšen življenjski stil ne bi predstavljal kakih večjih težav. Poznate tiste dileme o koristnosti, uporabnosti? A veš, ko v družbi tema nanese na to, da bi bilo fajn, če ne bi bilo treba hodit v službo, pa se vedno najde bistra glava, ki pravi, da bi se doma počutil nekoristno? In potem mu vsi pritrjujejo: “ja, ja, to pa res, tisti feeling neuporabnosti. Moraš dat nekaj družbi nazaj. Samopotrditev in to.” Dve besedi imam za njih, druga je dim, prva se začne s p…

Vse to je bullshit! Družbena koristnost my ass! Večina stvari, ki jih delamo v življenju je na globalni ravni tako zelo nepomembna, da je vsaka iluzija o tem, kako zelo uporabni smo, popolnoma zlagana. Si se kdaj vprašal kako zamenljiv pravzaprav si? Vsi mi smo. V profesionalnem smislu. Ne glede na to s čim se ukvarjamo… Ali z drugimi besedami: družbi bi zneslo tudi brez mene in zakaj bi si lagal, da je drugače? Poznam pa par ljudi, ki se jih dotikam na povsem drugačen način. Oni verjamem, da bi me pogrešali in tudi me – takrat ko se ukvarjam z drugimi (samo navidez) pomembnimi stvarmi.

Ne, ne… Jaz ne bi imel težav s tem, da bi dneve preživljal doma, namesto v moji ‘družbeno koristni’ službi. Tudi z viškom časa ne bi imel težav. Pravzaprav imam občutek, da tega viška niti ne bi bilo. Stvari, ki bi jih rad počel pa jih zaradi časovne stiske ne morem, je itak bistveo več kot za tistih borih 24 ur, kolikor jih premore dan. Družina in frendi, šport in kultura pa glasba in umetnost… Vse bi padlo na svoje mesto.

Realnost pa je žel taka, da imam zgolj še en teden. En teden brez živčnih vojn in norišnice. Če odštejem seveda tisto norišnico, ki mi jo na vrhuncu svojih moči priredi kavboj. Ampak to, dragi moji, je neka povsem druga, predvsem pa lepša zgodba.

P.s. Mamlaz mi je ob zadnji priliki namignil, da stvari preveč zavijam v celofan. Da prodajam meglo. Da ne znam popizdit in reči bobu bob. Zato ga, tako kot sem mu obljubil, ker vem, da je dec in bo prenesel, ob tej priliki javno pošiljam u pičku mater! Pa lepo praznuj, prjatu! ;)

  • Share/Bookmark

22.12.2008

Lako čemo ;)

Objavljeno v Žlica vegete 09:00 avtor: sosed

Naj vam bo v letu 2009 vsak dan za odtenek lepši od prejšnjega in ni vrag, da se bodo nekje do konca leta zadeve poštimale…

Vesele praznike in srečno 2009 vsem vam od sosedovih!

Ker vem, da te dni vsi povprek čestitate in voščite lepe praznike, vas moram opozorit še na portal, ki med drugim omogoča brezplačno pošiljanje e-kartic. Vse čestitke (animirane, risane in fotografije) so avtorsko delo, lahko pa na mesto čestitke s svojega računalnika prenesene tudi lastno sliko in jo opremite z voščilom. Kakorkoli, zadeva je tam za vas – probajte. :)

  • Share/Bookmark

20.12.2008

O medvedu, ki ga serje!

Objavljeno v Žlica vegete 14:10 avtor: sosed

Večerja . Polna miza dobrot in za mizo dvoje lačnih ust. Ena velika in druga mala usta. Iz malih ust nenadoma začnejo prihajati prijetni toni z malo manj prijetno vsebino…

kavboj: Medved se poserje lalala, lalala, medved se poserje…
sosed: Hej, kaj pa to poješ?!
kavboj: Pesmico! Samo se ne spomnim točno kako gre. Medved na listje se poserje, lalala…
sosed (strogo): Ne se tko grdo obnašat za mizo!
kavboj: Pa sej se ne! Metka nas je v vrtcu to naučila!
sosed: Metka vas pa že ne uči takih grdih pesmic.
kavboj: ja pa nas! Vsak dan nas je učila to pesmico, ‘Medved se poserje’!
sosed: Ne maram, ko se zmišljuješ. Metka ne bi tko grdo govorila, ti pa tudi ne boš!
kavboj (že skoraj v joku): ja pa če smo se res učil, čist zares.
sosed: Ok, mogoče si narobe razumel.
kavboj: NE pa NISEM!
sosed: Dobro, a se spomniš mogoče še kaj drugega iz te pesmice?
kavboj (po temeljitem premisleku):Hhmmm…. Aha, že vem!

Medved kosmatinec svoj brlog ravna,
z listjem se poserje, zaspano godrnja!

p.s.: Ampak priznat je treba, da je bila pomota čisto nedolžna in če ne drugega tudi precej … no, originalna! Kok fajn je bit fotr! :)

  • Share/Bookmark

15.12.2008

Zvončki in trobentice

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Zima mi ni všeč. Sploh! Rad grem in smučam ter po sili razmer spijem tudi tisto kuhano vino. ampak tukaj se pa počasi konča. Enostavno nisem narejen za nizke temperature. Če športam še nekako gre, v vseh drugih primerih pa na mrazu hudo trpim. Že ko se zjutraj budim in zapustim udobno, toplo posteljo me začne tresti in nato potrebujem celo dopoldne, da se segrejem na delovno temperaturo. Katastrofa! Na poti domov iz šihta potem običajno zagazim še v kakšno lužo, peljem naše pseto ven, ko se ravno uščije in sem spet dober do večera…

Včeraj sem fasal vročino. Itak! Zakaj je pa ne bi imel. Te dni je to baje in. Sploh za take, ki nas zebe, ki ne maramo zime in večnega dežja. Po svoje je bilo kar fajn – tam pri 38,5 me je nehlo trest in sem začel švicat kot konj. Vrhunsko! Pozitivna sprememba, res. Ponoči sem se trikrat preoblekel, zjutraj je bil jogi dobesedno premočen. Kul. Vsaj zeblo me ni. Al kaj…?

In da bi zadeva res zasijala v vsem svojem sijaju, nam v službi ne dela gretje. Res, ne zajebavam se! Pokvarila se je peč, ker jo je – pazi zdaj to, češnja na tortici – poplavilo! Ja, poplavilo jo je. Zalilo! Utopilo! Voda in mraz. Baje pašeta skupaj. Tudi v firmi.

Skratka preživel sem dan v službi. Neprespan. Z vročino. In s kakih 15 stopinjami temperaturev pisarni. Ok proti koncu dneva smo jo malo segreli – z nekim kaloriferčkom žepnega formata in tremi upaljenimi serverji. Še dobro da delam v informatiki

Kakorkoli, zdaj čakam samo še to, da mi bo kdo začel trobiti o zimski idili in veselem decembru. Prisežem, da grem in ga brcnem v jajca! Na polno!

  • Share/Bookmark

2.12.2008

Slaba vest in težave s problemi

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Zadnje čase me grize vest. Od glave do pete. Grize predvsem zato, ker imam občutek, da imam (in dam) premalo oz. manj kot bi moral. Na vseh koncih.

V službi zadnje dni delam kot da bi bil na tripu – gasim, reagiram, sestankujem in se poleg tega še učim, spoznavam, odkrivam toplo (ok, včasih tudi mrzlo) vodo, ob tem pa dajem vtis, da imam še vedno vse pod kontrolo. OK, saj zaenkrat dejansko tudi imam. Ponižna želja: naj tako ostane.

Potem so tu različni “popoldanski” projekti (tale je glavni), ki bi si zaslužili celega (ali pa vsaj pol!) mene. Gre za stvari, ki me veselijo, rajcajo, osrečujejo. Tiste stvari, v katere vlagaš čas, znanje in delo zgolj zato, ker v njih verjameš. Verjameš, da bodo nekoč zrasle v nekaj več, nekaj velikega, lepega, pomembnega…

Pa blog! Joj, da ne govorim o mojem nesrečnem blogu, ki ga zadnje čase uporabljam samo še zato, da se opravičujem tistim bralcem, ki nad mano še niso obupali. Nič bat, sem tukaj, mislim na vas in ne boste se me tako na hitro rešili. Maaajke mi!

In na koncu… Ne, ne, to sem čisto narobe zastavil. NA ZAČETKU so tukaj vsi moji, ki bi v prvi vrsti zaslužili celega očeta, partnerja, prijatelja… Vest najbol grize prav zaradi vas. Zavedam se, kako odsoten sem tudi takrat ko sem z vami. Ne obupat – trudim se, res se.

In potem se sprašujem – in to brez neke lažne skromnosti – kako to, da imamo težave z vestjo večinoma samo tisti, ki se trudimo dati vedno od sebe maksimum, nerazočarati ljudi okoli sebe in na vseh področjih delovati pozitivno. Zakaj se od tistih, ki dajo 110%, vedno pričakuje 120%? In zakaj ljudje, ki ne delajo nič (ne ker ne bi znali, ampak ker se niso pripravljeni naučiti ali pa jim preprosto visi), pridejo čez življenje po neki lažji poti?

Kdo bi vedel… Jaz vem samo to, da velikokrat čutim odgovornost tudi do stvari, ki niso nujo pod mojo jurisdikcijo. In to me tepe do te mere, da sem že ves bulast! Letim naprej delat. Lep pozdrav do naslednjega izpada…

p.s. Božiček, če tole bereš… Če zame še nisi nabavljal, prosim prinesi mi en ekstra dan za vsak teden v letu. Pliz?

  • Share/Bookmark