22.09.2009

Gosli

Objavljeno v Žlica vegete 14:30 avtor: sosed

O minljivosti, izgubljenih sanjah ter življenju tu in zdaj…

Gosli

Potopilo sonce se je v vodo,
zadnjo pesem je odpel škržat,
in pospravil stare gosli,
da jih ne odnese mrak.

Skril je svoje male sanje,
ki jih pesem dviga v zrak,
da mu kdo jih ne vzame,
in ostal bo sam in nag.

V goslih nosi želje skrite,
in gorečo vliva strast,
v njih polaga upe smele,
ti edina so mu last.

Vendar struna enkrat poči,
ker načne jo časa zob,
ko škržat odgode svoje,
žalost vrže ga čez rob.

Kadar godeš gosli svoje,
v sanje pleteš le še njih,
godi kot da godeš zadnjič,
kot poslednji poj vsak stih.

sosed

  • Share/Bookmark

21.09.2009

Where we gonna go from here?

Objavljeno v Ko piše srce 10:00 avtor: sosed

Mat Keaney ne ve. Pojma nima… Jaz tudi ne. Ampak če bi ta trenutek lahko pel in igral in bi to čist zares znal počet, bi napisal spodnjo pesem… In jo pel dokler me ne mine…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

20.09.2009

Tišina ubija

Objavljeno v Žlica vegete 20:29 avtor: sosed

To, da sem trmast, smo že ugotovili, ne? Ja. Ampak zadnje čase ugotavljam, da se trma ne manifestira vedno na isti način. Ali pa trma ni samo ena. Torej je na mestu aneks k prejšnjem postu…

Če sem trmast, ko gre za dokazovanje (česarkoli že) samemu sebi ali pa vztrajanje pri (kakršnemkoli že) prepričanju, pa nasprotno nisem trmast, morda sem to celo premalo, ko gre za medosebne odnose. Gre za tisto trmo, s katero kaznuješ frenda, ki je eno uro zamudil, ko sta zmenila na kofetu, ali pa ko sebi v škodo nočeš poslovat z dobaviteljem, ki te je prejšnjič nategnil pri ceni za pisarniški material… To pa je tudi trma, ki lahko ruši razmerja ali pa jih naredi neznosne. Vsi jo poznate – trmo s katero maltretiraš partnerja, ker je naredil/la ali rekel/la nekaj, kar te je zbodlo ali zabolelo. Največkrat prevzame najpreprostejšo in najbolj smrtonosno obliko – molk.

Včasih je bila (tudi) tovrstna trma moja specialiteta! Skrivno orožje, ki sem se ga posluževal v trenutkih, ko bi moral zvezo enostavno prekiniti in odkorakati stran. To sem spoznal šele pred nedavnim, pojma nimam zakaj sem vztrajal. Vsa tista tiha maša, psihološka vojna, kdo bo prvi popustil in pomahal z belo zastavico, taktični umiki nekam v neznano, ko ne veš točno, kaj bi sam s sabo, ampak nekaj moraš storiti… Nekaj, s čimer boš prizadel… Jebeš to, v taki zvezi nimaš kaj iskati. Če partner polovico časa premišljuje, kako te bo kaznoval ali prizadel, potem ga/je ne rabiš. Če to počneš ti, potem je morda bolje, ko bi prekinil. S takšnim početjem ali pa z razmerjem. Običajno ni druge, ne na dolgi rok. Ampak predno to spoznaš, lahko preteče veliko vode… In še več slabe volje.

Zato se danes teh igric ne grem več. S tem človek težko živi. Vseeno pa se včasih v meni prebudi hudiček, ki me na trenutke popelje nazaj v tiste druge čase. Na srečo običajno kmalu pridrvi ninja angelček, mu prilima kakšno klofuto in ga po potrebi tudi knock-outira. Angelček hodi na Tae-kwon do treninge v Fužine… Še sreča!

Vsi pri katerih še vedno zmaguje hudič in prepričanje, da je tišina in trma boljša od pogovora pa si zapomnite, da tišina resnično ubija. Vendar ne vašega partnerja, kot si morda mislite, temveč vašo zvezo, kakršnakoli ta že je…

  • Share/Bookmark

18.09.2009

Šmarna gora kompleks končno premagan!

Objavljeno v Žlica vegete 23:10 avtor: sosed

Slovenski reprezentanci končno enkrat ni uspelo premagati samo sebe! Naposled smo dočakali ekipo, ki funkcionira in diha skupaj. Jutri me čaka kolesaska tura v kateri se nameravam dvakrat povzpeti na Vršič, pa vseeno mislim, da ne bom dosegel takšnega pulza kot sem ga imel praktično celo zadnjo četrtino nocojšnje tekme. Ukiča bi blo pa treba vklenit in stlačit v zapor za tisti prekršek po izteku časa… Mamuti u travi!!!

Pišem nepovezano. Jebi ga, navdušen sem. Bravo fantje, najboljši ste!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

16.09.2009

Ko imaš kufer tako zelo poln, da še štumfi ne grejo več notri

Objavljeno v Solze 20:39 avtor: sosed

… potem je verjetno čas, da spakiraš novega. Verjetno. Ampak sam tega nikoli ne storim. Ma kaki. Tlačim cunje v potovalko, dokler ne poči po šivih.

Nekaj podobnega mi piše v horoskopu, v katerega sicer niti pomotoma ne verjamem. Je pa vseeno smešno, kako zelo je zadel mojo najbolj izrazito osebnostno lastnost tisti, ki si je prvi domislil, da so ovni pač trmasti. Z glavo v zid – moj življenjski moto! Z glavo, ki mimogrede sploh ni tako zelo trda. O tem lahko povprašate tiste čefurje, ki so jo pred časom nabijali do onemoglosti.

Predolgo vztrajam na svojem. Tudi takrat, ko gre meni na škodo. Pa ne vem zakaj … Ok, lažem. Vem zakaj, zelo dobro vem! Zato, ker sem trmast, smotan in ker me je strah. Strah spremembe, strah koraka naprej, saj naprej ni vedno smer v katero hočem iti. Sem pač komplicirano bitje. In se raje pač zaletavam v steno.

Nekdo (mislim, da je bil Heine, samo ne me držat za jezik) je nekoč zapisal nekaj podobnega kot: “Če predolgo zreš v zaprta vrata, lahko spregledaš da so se na drugi strani odprla nova…” Kako prekleto prav je imel. Jaz pa ne da gedam v ta vrata, jaz se totalno potolčem, ko se zaletavam v njih. Obmetavam jih z vsem kar imam.

Ma jebeš to… Jebeš vse… Grem gledat basket. Sit od prijetne večerje v kitajski restavraciji, zaradi katere je tale dan malo manj siv kot bi bil sicer…

  • Share/Bookmark

12.09.2009

Včasih je fajn bit zaljubljen

Objavljeno v Ko piše srce 11:00 avtor: sosed

Recimo ob poslušanju Snow  Patrol, ki sem jih odkril v Zagrebu kot predskupino U2. Pravzaprav so me v glasbenem smislu prepričali precej bolj kot kasnejša glavna atrakcija z Bonom na čelu. Lahko bi jih imenoval kar odkritje poletja (mojega poletja, se razume, da ne bo kdo mislil, da tule prodajam toplo vodo).

Kakorkoli že, fantje so odlično oddelali svoje in me prepričali do te mere, da sem se odločil malo bolje spoznati njihovo musko. In med drugim sem naletel na spodnji štikel. Po svoje gre za pocukran sentimentalen pop. Strojnik bo spet zapisal, da je to muska za pi*ke. Ma ja, stari, saj imaš prav. Ampak! Včasih sede tut muska za pi*ke. In ta konkretni komad (za pi*ke) ima vsaj to prednost da je kvaliteten.

In ravno banalnost štikla (oz. njegovega besedila) ga dela totalno pristnega. Sem tole čudno zapisal? Naj razložim. Tipo poje o ženski, ki zjutraj nima kaj počet in mu zato teži z mrzlimi rokami dokler ga ne zbudi (fantje, vam je to kaj znano?), nakar ta ista bejba odpre polkna in potem je model do konca komada čist fertik. Ker je ona pač čist huda. Banalno, ne? Ampak poanta je v tem, da biti zaljubljen dejansko je banalno. In v nasprotju z večino “najlepša si za-méee, zato jaz ljubim téee” sentišev, se s tem lahko poistovetiš. Ravno takšni brezvezni, spontani trenutki, kot je dvigovanje rolete v soboto zjutraj, so lahko tisti, ki prikličejo na plano tisto, česar ne čutiš, ko je scena okoli tebe umetna, prisiljena, nenaravna. In zato tipu verjamem. Ampak mogoče sem to samo jaz… Zmeden… Nor… In zaljubljen še bolj kot on…

YouTube slika preogleda

Crack the shutters open wide
I want to bathe you in the light of day
And just watch you as the rays
Tangle up around your face and body

I could sit here for hours
Finding new ways to be awed each minute
‘Cause the daylight seems to want you
Just as much as I want you

  • Share/Bookmark

11.09.2009

Neizpolnjena želja

Objavljeno v Solze 12:00 avtor: sosed

Razmišljam, da bi si nabavil cestno kolo. Že nekaj časa. Res je, da sem na biciklu še relativno svež in zelen in res je, da mi je gorc super in fajn, ampak vseeno me muči dejstvo, da mtb pač ni namenjen vožnji po asfaltu, kjer pa se vseeno kar precej vozim.

O nakupu pa sem kljub vsemu dolgo časa res samo razmišljal in bil precej daleč od dejanske odločitve. Vse dokler nisem nekje na internetu srečal gospoda Kolesa, njegovo visočanstvo Scott Speedster S30 Ultegra.

Tale lepotec me je pripravil do tega, da sem se bil v trenutku pripravljen posloviti od jurja in končno nabaviti cestno kolo. Lep bicikel, odlična oprema in nenormalno nizka cena (realna bi bila še pol tisočaka več). Skratka napalil sem se totalno, ženi obljubil nekaj parov novih superg (šala, draga, šala) in že poljubil deset stotakov v slovo … nato pa ugotovil da je kolo razprodano. Povsod! Ne dobiš ga v trgovini, ni ga v skladiščih, ne v Sloveniji in ne v tujini. Sploh! Drek! Jaz pa zaljubljen do ušes!

Zdaj sem potrt, razočaran, žalosten in predvsem še vedno brez bicikla. Žalost pa gre tako globoko, da sem se odločil, da prestavim nakup najmanj do naslednje pomladi. Jebi ga, če ne morem met tega, kar si želim, potem nič drugo ni dovolj dobro. In to ne velja samo za bicikle…

p.s.: Aja, če komu omenjen bajk leži v garaži, naj se kar javi in ga takoj odrešim odvečne navlake.

  • Share/Bookmark

9.09.2009

Pa dobr, kaj sem ti naredu?!?

Objavljeno v Žlica vegete 13:00 avtor: sosed

Naključje, nesreča, usoda, bad karma, recite temu kakor hočete, ampak jaz mislim, da mi Krim, ki se tako ponosno in arogantno dviga nad tole našo Ljubljano hoče nekaj sporočit. In takole na prvo žogo bi rekel, da se to sporočilo glasi “Je*i se”.

Pa pejmo lepo po vrsti. Ko sem lani na lep poletni dan vpregel bicikel in se prvič podal proti njegovem vrhu, se je vdalo koleno. Boleti je začelo že nekje na tisti ravnici ceste proti Igu, pa me je trma gnala naprej. Malo naprej od Gornjega Iga je koleno dokončno odpovedalo. Komaj sem priveslal domov. Bolelo je za popizdit, vzpon na Krim pa sem odlašal kar eno leto. Slabi spomini me niso ravno vlekli na vrh.

Letos sem zadevo ponovil, le da sem tokrat štartal pri vznožju. Opogumljen od vzpona na Nanos le nekaj dni pred tem, sem pustil za sabo mesto, kjer me je leto poprej ustavilo koleno. A žal ni ostalo prav daleč za mano, ko je idilo zmotil sikajoč zvok iz zadnjega kolesa. Predrta zračnica in luknja v plašču sta me prisilia, da sem Krim še drugič zapored zapustil s sklonjeno glavo. Jeba!

Ampak tokrat sem se odločil spucat demone in sprat grenek priokus. Prejšnji vikend sem se vrnil pod vznožje z novim plaščem, odločen, da pridem na vrh pa če laufam gor z biciklom na hrbtu! In sem prišel! Brez problema! Hitro, enostavno, brez zapletov, z viškom elektrike v nogah! Mala malica! Lažji trening!

Nazaj grede sem se razlepil na mokrem asfaltu. Če je na makedamu polaganje ovinkov še šlo, mi je na neposušenem delu asfalta odneslo bicikel in padel sem kot gimnazijka na zaključnem plesu. Ok, malo bolj krvavo je bilo vse skupaj… Torej razlimal sem se kot pi*ka!

Ko sem prišel dol s tega zanikrnega Krima in tipal, če so vsi prsti leve roke vsaj približno celi in tam, kjer bi morali biti, sem v morju psovk in žaljivk na račun lastne bebavosti in prej omenjenega vrha, prisegel, da me Krim ne vidi več.Nikoli! Never ever! Sploh!

Naslednji dan sva se slišala s kolegom.

- “Ej, naslednjič grem s tabo, ok? Imam glih s Krima en full dobr spust…”
- “Ja, itak, ti sam povej, kdaj bi šel…”

Ejejej, glavo glupa, a te bo kadarkoli izučilo…?

  • Share/Bookmark

1.09.2009

Koncert za gurmane (z zelenimi očmi)

Objavljeno v Žlica vegete 10:00 avtor: sosed

Če sem po koncertu U2 v Zagrebu zapisal, da so “U2 še vedno največji”, lahko po včerajšnjem koncertu Coldplay v Udinah mirne duše napišem, da so Coldplay še vedno najboljši.

Odlično vzdušje, dobra glasba in pristen odnos do publike, ki ti da občutek, da so fantje na odru zgolj ter samo zato, ker tam želijo biti. Pač radi igrajo in pri tem uživajo, to pa je razlog, da smo uživali tudi mi. Takih koncertov je v zadnjem času bistveno premalo.

Objavo pa sicer posvečam prijatelju, ki je včerajšnji koncert, kljub vstopnici kupljeni nekaj mesecev pred dogodkom, preležal v postelji z visoko vročino. Jebi ga, ni bilo usojeno. Stari moj, igrali so tvoje ‘green eyes’. In ne samo, da so jih igrali… Odšpilali so jih unplugged pred našimi nosovi, kak meter ali dva od nas. Smo se pa v tistem trenutku vsi prisotni spomnili nate, tako da upam, da si čutil pozitivno energijo okoli pol enajste zvečer… Kakorkoli, zadnji posnetek je tvoj ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark