20.09.2009

Tišina ubija

Objavljeno v Žlica vegete 20:29 avtor sosed

To, da sem trmast, smo že ugotovili, ne? Ja. Ampak zadnje čase ugotavljam, da se trma ne manifestira vedno na isti način. Ali pa trma ni samo ena. Torej je na mestu aneks k prejšnjem postu…

Če sem trmast, ko gre za dokazovanje (česarkoli že) samemu sebi ali pa vztrajanje pri (kakršnemkoli že) prepričanju, pa nasprotno nisem trmast, morda sem to celo premalo, ko gre za medosebne odnose. Gre za tisto trmo, s katero kaznuješ frenda, ki je eno uro zamudil, ko sta zmenila na kofetu, ali pa ko sebi v škodo nočeš poslovat z dobaviteljem, ki te je prejšnjič nategnil pri ceni za pisarniški material… To pa je tudi trma, ki lahko ruši razmerja ali pa jih naredi neznosne. Vsi jo poznate – trmo s katero maltretiraš partnerja, ker je naredil/la ali rekel/la nekaj, kar te je zbodlo ali zabolelo. Največkrat prevzame najpreprostejšo in najbolj smrtonosno obliko – molk.

Včasih je bila (tudi) tovrstna trma moja specialiteta! Skrivno orožje, ki sem se ga posluževal v trenutkih, ko bi moral zvezo enostavno prekiniti in odkorakati stran. To sem spoznal šele pred nedavnim, pojma nimam zakaj sem vztrajal. Vsa tista tiha maša, psihološka vojna, kdo bo prvi popustil in pomahal z belo zastavico, taktični umiki nekam v neznano, ko ne veš točno, kaj bi sam s sabo, ampak nekaj moraš storiti… Nekaj, s čimer boš prizadel… Jebeš to, v taki zvezi nimaš kaj iskati. Če partner polovico časa premišljuje, kako te bo kaznoval ali prizadel, potem ga/je ne rabiš. Če to počneš ti, potem je morda bolje, ko bi prekinil. S takšnim početjem ali pa z razmerjem. Običajno ni druge, ne na dolgi rok. Ampak predno to spoznaš, lahko preteče veliko vode… In še več slabe volje.

Zato se danes teh igric ne grem več. S tem človek težko živi. Vseeno pa se včasih v meni prebudi hudiček, ki me na trenutke popelje nazaj v tiste druge čase. Na srečo običajno kmalu pridrvi ninja angelček, mu prilima kakšno klofuto in ga po potrebi tudi knock-outira. Angelček hodi na Tae-kwon do treninge v Fužine… Še sreča!

Vsi pri katerih še vedno zmaguje hudič in prepričanje, da je tišina in trma boljša od pogovora pa si zapomnite, da tišina resnično ubija. Vendar ne vašega partnerja, kot si morda mislite, temveč vašo zvezo, kakršnakoli ta že je…

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev »

  1. domen_ pravi,

    20.09.2009 ob 23:36

    Tud pogovarjat se je treba znat,.. Tišina je v nekem smislu pogovor, ali pa vsaj odnos do partnerja – tako kot je pogovor neke vrste odnos – in bolj kot veliko govorjenja je pomoje treba znat negovat ta odnos. Če punci prineseš kakšno rožico bo to izraz ljubezni in bo to razumela brez dodatnega govorjenja, isto boš ti razumel, če ti bo prižgala tv in postregla pivo (oboje sicer stereotip, ampak važno da se vidi kaj hočem povedat). Res se skozi pogovor veliko izkristalizira, vendar ni to odločilno – zavoženo zvezo s pogovorom ne boš rešu. Rešita jo lahko samo oba skupi (če mata interes – to je ubistvu težko vedet, kaj človk zares hoče), če sta se pripravljena ponižat pred svojimi napakami in potem, verjetno bolj važno – spreminjat. Ne samo ’spremenit’ v neko novo fiksno mišljenje, ker statičnost te spet potegne v prepad, ampak spreminjat in s tem negovat zvezo. Kako se ustrezno obnašat v zvezi, to je cela umetnost. Mogoče takole: ne umetnost, ampak umetnina. Umetnina, ki jo ustvarjamo dneve, mesece, leta…

    Sm se razpisu:).

  2. april pravi,

    21.09.2009 ob 06:20

    Temu se reče osebna rast! In na koncu vedno zmaga ljubezen…

  3. sosedsosed pravi,

    21.09.2009 ob 08:03

    @domen_: Se strinjam s tabo. Vendar tule ne govoriva o isti tišini… Jaz govorim o “jaz se do nadaljnega ne bom pogovarjal s tabo, ker sem jezen…” tišini. Drugače pa imaš prav. Že nekdo pred mano je rekel, da pravo prijateljstvo nastopi takrat, ko tišina med dvema postane prijetna…

    Pa da ne bo vse skupaj narobe izpadlo, pogovarjamo se seveda o hipotetični zvezi. ;)

    @april: se mi zdi, da ljubezen ni vedno dovolj… mislim, da je za uspešno zvezo potrebno še kaj drugega kot naivno sanjanje o romantični zaljubljenosti…

  4. Katarina pravi,

    21.09.2009 ob 09:13

    Lahko rečem samo – been there, done that.

    Se strinjam, da tovrstna tišina ubija zvezo in tebe samega. Najhuje pa je, ko partner spozna, kaj počneš in te pusti na miru :O. Takrat tvoje ‘orožje’ ni več uporabno.

    Tako, da se tudi jaz trudim to spremeniti. Po prepiru sem sicer še vedno raje tiho, kakšnih 15 minut, da se ohladim. Potem pa seveda pogovor. In kmalu se imamo spet radi :)

  5. domen_ pravi,

    22.09.2009 ob 14:58

    Sej to je zanimivo v bistvu, kaj to sploh pomeni, da nekdo kuha mulo? Kaj v resnici on sploh hoče? Je trmast in vztraja pri svojem za vsako ceno – ali to pomeni, da hoče tvojo potrditev (morda podreditev?) njegovemu egu? Če je razlog kakšen drug (jaz v bistvu ne vidim iz kakšnega vzgiba izvira takšna trma) – kakšen je? Ne bi se zadovoljil z odgovorom “je pač trmast/a”, pomoje je to povezano z egom.

  6. daredare pravi,

    24.09.2009 ob 20:10

    Za molk sem bil dolgo časa prepričan, da je znak neke bolečine. Da sem jaz skupaj s tistim cmokom v grlu žrtev te zadeve in , da mora tisti drugi v sporu poiskati pot in rešiti zadevo,ki jo je kao zakuhal.
    Potem pa sem enkrat v Lj. na kliničnem centru med čakanjem bral na nekem plakatu o nasilju v družini. Pisalo je o tem kako deci mikastijo babnice in podobne stvari, potem pa sem nekoliko niže med naštevanjem vrst nasilja naletel na presenečenje…MOLK. MOLK kot vrsta nasilja. Pa ne le to. Ta način izvajanja nasilja sploh ni bil opisan kot blažji ali manj pomemben. Ne, nič takega. Zadeva je bila opisana z enako velikimi in debelimi črkami kot ostale nemarnosti.
    No, menda sem kaj okoli takšnega načina “reševanja” problemov v življenju dognal tudi sam, ampak moram reči, da mi je tudi tisto kar sem takrat prebral kar dalo malo misliti. lp

  7. Katarina pravi,

    24.09.2009 ob 22:08

    Hm Dare, zanimivo ja tole o molku kot obliki nasilja…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !