26.10.2009

Tečem, torej sem!

Objavljeno v Ko piše srce 19:40 avtor: sosed

V nedeljo sem se po dolgih treh letih udeležil rekreativnega tekaškega tekmovanja. Bil sem del evforije, ki se je odvijala okoli 14. Ljubljanskega maratona. Bil sem del ekipe Zlata leta. In bilo je super. Bilo je … kot včasih!

Dolgo časa sem bil prepričan, da so tekaška tekmovanja zame preteklost. Po poškodbi kolena, ki se mi ob (pre)pogostih daljših tekaških treningih vedno znova ponavlja, sem se odlčil, da ne bom več tekmoval. Dejstvo je, da sem precej trmast in tudi tekmovalen tip človeka, tek pa je v osnovi premagovanje samega sebe in velikokrat mi je uspelo v tej bitki proti samemu sebi tudi zmagati – plačalo pa je koleno. Zato je bolje ne tekmovati in ohraniti trezno glavo, treninga pa se lotevati v okviru sposobnosti, ki jih omejuje trenutna forma ter fizika mojega (ne ravno tekaško ustrojenega) telesa. Zato sem tekel zgolj občasno, počasi in brez razdalj nad 12 kilometri. Vmes pa gore, veliko kolesa, nekaj plavanja in fitnesa, malo nogometa… Ob tem sem se ves čas držal načela: treningi ja, tekme nikakor! Volk sit – koleno celo!

Pred maratonom pa se je zvrstila serija naključji, ki so me naposled pripeljala na štart nedeljskega rekreativnega teka. Najprej smo se pri Zlatih letih odločili sponzorirati tekaško ekipo, ki bo na maratonu zastopala barve našega zavoda. V zadevo sem bil od samega začetka močno vključen in tako sem se nehote ‘palil’ pred samim dogodkom. Ko je dober mesec pred maratonom svojo udeležbo napovedal tudi prijatelj in direktor Zlatih let, ki ga blogerji poznamo pod nickom Pi.Roman, ob tem pa se je tudi stanje kolena bistveno izboljšalo, sem prvič nakazal, da bi se teka udeležil tudi sam. Tako na izi, z zmernim tempom, brez tekmovalnega naboja. V smislu važno je sodelovati…

Pa sem šel. Izdelali smo drese, prijavili ekipo in se pojavili na štartu. V trenutku, ko je počila pištola, sem pozabil na vse, kar sem si obljubil. Kljub pomanjkanju tekaškega treninga, kljub grenkim izkušnjam s poškodbami, kljub vsem bremzam, ki sem jih čutil do tekmovanja, sem v nedeljo dal od sebe vse, kar sem imel. Zagnal sem se kot pred tremi leti, na tistem zadnjem polmaratonu. In ni mi žal! Niti malo! Vesel sem, da sem se podal na štart, vesel, da sem šel na polno  in upam, da ni bilo zadnjič. Bolečin ni bilo, tekaške copate pa bom za nekaj časa ponovno zamenjal s kolesom – zgolj iz preventive. Kljub temu tek ostaja največja želja in strast.

Ko sem gledal svoj rezultat in ga primerjal s tistimi ispred treh in več let pa sem se nasmehnil ob naslednjem spoznanju. Pred tremi leti, sem svoj zadnji polmaraton končal z neto rezultatom 1:35:41, nedeljski rekreativni tek pa sem pretekel v času 0:41:38. Kaj imata rezultata skupnega? Na prvi pogled nič, ob računanju tempa pa se prikaže isti čas – 4:33 po kilometru. In to je tisto, kar mi je na usta izvabilo nasmeh. Kljub temu, da gre za povsem druge okoliščine in različne razdalje, imam nek čuden občutek, ki me navdaja z optimizmom in dobro voljo. Občutek, ki mi pravi, da sem začel točno tam, kjer sem nehal pred tremi leti.

  • Share/Bookmark

23.10.2009

No, pa ga mam!

Objavljeno v Žlica vegete 11:30 avtor: sosed

Po sagi, ki je trajala več mesecev sem včeraj končno le postal lastnik novega kolesa. In itak da sem totaaalno navdušen. Po tem ko sem nekaj časa zelo resno razmišljal o nakupu specialke, sem se v kasneje odločil, da je denar, ki bi ga zapravil za povprečno slabega cestaka bolje investirati v dobrega hardtail gorca. Nenazadnje sem letos prišel do zaključka, da precej bolj uživam ob vožnji v hrib in osvajanju vrhov kot ob dolgočasnih cestnih turah.

In potem, ko sem detailno prečesal ponudbo na tržišču, sem spoznal gospoda Bicikla. Če je kljub izvrstni opremi v dvodimenzionalnem odnosu obstajal še kanček dvoma, pa se je včeraj, ko sva se srečala v živo, razvil globji odnos… Jst mam res rad ta bajk! :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

12.10.2009

Ko vse ostalo postane nepomembno

Objavljeno v Ko piše srce 16:00 avtor: sosed

Tale blog sem velikokrat izkoristil, da sem na vas projeciral svoje razpoloženje. Ko sem bil žalosten, sem se šel sem ‘zjokat’, kadar sem bil jezen, sem tukaj bentil in pošiljal vse v maloro (samo, da sem uporabil malo bolj sočne besede), ko sem bil ustvarialno navdahnjen, sem objavljal rime, posnetke pesmi ter skropucala, ki sem jih samozavestno označil z etiketo ‘poezija’ in ko sem imel vsega poln kufer, sem to povedal prav vam.

Velikokrat sem imel neka mnenja, naivna ali globoka, o nekih bolj ali manj pomembnih zadevah, ampak včasih pa enostavno ni kaj govorit. V določenih trenutkih se vse zdi nepomembno in odveč.

Eden takšnih trenutkov je bil, ko sem prejšnji teden s kavbojem v naročju s pomočjo moderne tehnologije na ekranu opazoval življenje. Malček je ravno dovolj velik, da je dojel razsežnost tega, kar te dni doživljamo vsi. Zanimalo ga je vse in s svojo zvedavstjo ter dobro voljo navdušil zdravnico, sestro, še najbolj pa naju. Dobil je svojo slikico, ki jo sedaj kaže naokoli in vsem, ki ga želijo ali ne želijo poslušati, razlaga njen pomen. Z nama deli srečo in veselje, midva pa, ravno zaradi njega, vse skupaj doživljava še toliko močneje.

Kakorkoli, ugotovil sem, da o vseh stvareh ne znam pisati. Določene stvari so enostavno prelepe, da bi jih lahko ubesedil. In najlepše besede ne pridejo blizu temu, kar bi rad sporočil. Zato sem včasih raje – tiho.

  • Share/Bookmark

3.10.2009

Pa ne že spet … ?

Objavljeno v Žlica vegete 23:36 avtor: sosed

Jutri grem na Krim. S kolesom. Ja, na tisti isti Krim o katerem sem že pisal. In zaradi katerega me še vedno boli zapetje. In prsti. In dlan.

Naj povzamem: prvič, sem se obrnil, ker me je izdalo koleno, da sem se komaj še vrnil domov. Drugič mi je na pol poti na kamnu prerezalo plašč in zračnico. Tretjič sem naposled osvojil vrh in se nazaj grede razlimal na mokrem asfaltu. Trmast kot sem, grem jutri na Krim še četrtič.

Kakorkoli, če se na blogu ne poštemplam do večera… A me lahko kdo prosim pride poiskat? Po vsej verjetnosti je šlo nekaj zlo narobe. Aja, dobri človek, prosim prinesi še prvo pomoč. Meša se mi že, grem spat.

  • Share/Bookmark

1.10.2009

Vabljeni na F3žo! Vstop je prost!

Objavljeno v Žlica vegete 20:23 avtor: sosed

Jutri v Cankarjevem domu poteka še zadnji dan Festivala za 3.življenjsko obdobje. Na njem razstavljamo tudi člani Zavoda Zlata leta, na festivalu pa nastopamo tudi kot medijski pokrovitelj. Še več, ob 10h imamo kot že včeraj in predvčerajšnjim, na sporedu računalniško delavnico z naslovom ‘5 načinov kako prihraniti z internetom‘, na kateri bomo predstavili osnove interneta, uporabe brskalnikov, internetne telefonije, spletnih bank, trgovin in še kaj. Okoli četrte ure pa se naši babici Zlatki, ki jo pozna in občuduje že cel Cankarjev dom, obeta spektakularni zmenek. Obiskal nas bo namreč nihče drug kot predsednik države.

Obiščite nas tudi vi na razstavnem prostoru v II. preddverju. Če boste pridni, dam za kofe ;)

Aha, še link do več informacij o festivalu … In delavnicah

Zdaj pa dovolj za danes, jutri bo spet naporen in dolg dan.

  • Share/Bookmark