20.01.2010

Ta svet je nor!

Objavljeno v Ko piše srce 13:30 avtor: sosed

Včasih imam enostavno dovolj življenja v tej naši zjebani in davno zajebani družbi. Otopeli, nezainteresirani, nezmožni sočutja in empatije… Ampak družba ni nekaj, kar biva mimo nas, družba smo MI. Jaz in ti.

Celo življenje sem se trudil gradit neke pristne vezi z ljudmi, ki so mi blizu in jih imam rad. In pri tem namenu sem bil resnično iskren. Pa vseeno se zdi, da z izjemo odnosa s sinom (ki je verjetno samo še premlad, da bi me poslal v rit – prepričan sem, da pride tudi to še na vrsto) na svetu ni osebe, ki bi se ji zdelo, da je dobila to, kar je od mene pričakovala. Očitno sem res razočaral vse in vsakogar, ki mi je prišel dovolj blizu. In mislim, da nisem edini, ki se tako počuti. Ker itak vsi pričakujemo preveč in damo premalo.

Ta neuspeh pa se vedno vrača nazaj z obrestmi. Osebe na katerih gradiš prijateljstva, zaupanje, prihodnost … so hkrati osebe, ki imajo moč, da te spravijo na kolena. Ko te nekdo od njih namenoma mrcvari in ponižuje, se hočeš nočeš začneš spraševati, če je vse, v kar si verjel zlagano in umetno. Ali pa so resnično vsi totalno preveč otopeli, da bi spoznali, da imajo dejanja vedno posledice. Tudi tisti od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Nekaterih stvari ne pozabiš nikoli in jih nosiš s sabo celo življenje, rana pa boli še toliko bolj, ko je povzročena namenoma in z željo poškodovati. Partnerja, brata, mamo, sestrično, prijatelja, sodelavca … neznanca ?

Mogoče sem sam ujet v ta isti kalup pa se niti ne zavedam. Ne bi bil presenečen, če bi prišel neodvisni opazovalec nekje z Marsa in mi povedal, da sem ravno tako v kurcu kot vsi ostali, a sem tako prekleto obremenjen sam s sabo, da tega nikoli nisem niti opazil… Prepričan sem, da je točno tako! Konec koncev bi to zgolj potrdilo zgoraj nastavljeno tezo – v kurcu smo pravzaprav vsi! In zato imam pun kurac te družbe, kolegov, šihta, samega sebe, vas, bloga in življenja na tem fuknjenem planetu.

633993223839498201_linc.jpg

  • Share/Bookmark

7.01.2010

Zimske radosti … pa take fore

Objavljeno v Žlica vegete 13:30 avtor: sosed

Sovražim kidanje ob šestih zjutraj. Res. Majke mi! Tisti, ki me poznajo malo bolje to zelo dobro vedo in se me v zimskem času preprosto – izogibajo. In sovražim pluge. Ti pa se me na žalost ne izogibajo. Nasprotno! Ob pluženju ceste in pločnikov mi ob vsakem malo večjem sneženju vztrajno zasipavajo dovoz z ‘n’ kubiki zmrznjene plundre.

Sicer pa, da se ne bom ponavljal, če bi se rad naslajal nad mojim trpljenjem, to lahko nadaljuješ tule … in tule

Ima pa tale sneg tudi svoje dobre lastnosti. Zadnje dva dni sem z veseljem opazoval kavbojca, kako na glavo skače v kupe novozapadlega snega in ob tem neznansko uživa. Še ko me je zapregel, se usedel na svoje nove sanke, pogledal proti Orlam, ki so ležale nekaj sto metrov višje po poti v hrib in na ves glas tulil “Očiii, Božičkova hitrooooost!”, nisem mogel, da se ne bi iz srca nasmejal… Pa čeprav sem potem skoraj crnil od napora.

Včeraj pa sva dodala piko na i in za hišo postavila snežaka. Vrhunec veselja! Veselja, ki ga je rahlo skazilo le dejstvo, da sva za njegov klobuk menda uporabila napačen pisker. Polenta bo imela od sedaj naprej menda priokus. Mah, kurc, polenta mi nikoli ni bila nek kulinarični presežek. Lahko jaz tudi brez nje. Sicer pa, tudi Banananjam je ni maral pa je bil še vedno car.

Skratka, piskru navkljub, snežak stoji! Ponosno in mogočno. Če bo priden, ampak reeees priden, pa mogoče danes dobi še roke. Da se bo lahko počohal, če bi ga slučajno zasrbelo. Ali pa, da se bo polulal v naš (bivši) pisker za polento. Če bi ga slučajno pač … prijelo.

snezakb.jpg

  • Share/Bookmark