20.01.2010
Ta svet je nor!
Včasih imam enostavno dovolj življenja v tej naši zjebani in davno zajebani družbi. Otopeli, nezainteresirani, nezmožni sočutja in empatije… Ampak družba ni nekaj, kar biva mimo nas, družba smo MI. Jaz in ti.
Celo življenje sem se trudil gradit neke pristne vezi z ljudmi, ki so mi blizu in jih imam rad. In pri tem namenu sem bil resnično iskren. Pa vseeno se zdi, da z izjemo odnosa s sinom (ki je verjetno samo še premlad, da bi me poslal v rit – prepričan sem, da pride tudi to še na vrsto) na svetu ni osebe, ki bi se ji zdelo, da je dobila to, kar je od mene pričakovala. Očitno sem res razočaral vse in vsakogar, ki mi je prišel dovolj blizu. In mislim, da nisem edini, ki se tako počuti. Ker itak vsi pričakujemo preveč in damo premalo.
Ta neuspeh pa se vedno vrača nazaj z obrestmi. Osebe na katerih gradiš prijateljstva, zaupanje, prihodnost … so hkrati osebe, ki imajo moč, da te spravijo na kolena. Ko te nekdo od njih namenoma mrcvari in ponižuje, se hočeš nočeš začneš spraševati, če je vse, v kar si verjel zlagano in umetno. Ali pa so resnično vsi totalno preveč otopeli, da bi spoznali, da imajo dejanja vedno posledice. Tudi tisti od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Nekaterih stvari ne pozabiš nikoli in jih nosiš s sabo celo življenje, rana pa boli še toliko bolj, ko je povzročena namenoma in z željo poškodovati. Partnerja, brata, mamo, sestrično, prijatelja, sodelavca … neznanca ?
Mogoče sem sam ujet v ta isti kalup pa se niti ne zavedam. Ne bi bil presenečen, če bi prišel neodvisni opazovalec nekje z Marsa in mi povedal, da sem ravno tako v kurcu kot vsi ostali, a sem tako prekleto obremenjen sam s sabo, da tega nikoli nisem niti opazil… Prepričan sem, da je točno tako! Konec koncev bi to zgolj potrdilo zgoraj nastavljeno tezo – v kurcu smo pravzaprav vsi! In zato imam pun kurac te družbe, kolegov, šihta, samega sebe, vas, bloga in življenja na tem fuknjenem planetu.
